Zadeva C‑776/22 P

Studio Legale Ughi e Nunziante

proti

Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 4. septembra 2025

„Pritožba – Ničnostna tožba – Člen 19 Statuta Sodišča Evropske unije – Zastopanje neprivilegiranih strank v okviru direktne tožbe pred sodiščema Evropske unije – Zastopanje odvetniške družbe s strani družbenika te družbe – Odvetnik, ki je v razmerju do tožeče stranke tretja oseba – Domneva neodvisnosti – Ovrženje domneve – Pogoji“

1. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve – Pogoji glede podpisnika – Status tretje osebe glede na stranke postopka – Zahteva po neodvisnosti – Zastopanje odvetniške družbe s strani družbenika te družbe – Dopustnost

   (Statut Sodišča, člen 19, tretji in četrti odstavek; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 51(1))

   (Glej točke od 49 do 52, od 58 do 62 in od 64 do 69.)

2. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve – Pogoji glede podpisnika – Status tretje osebe glede na stranke postopka – Zastopanje pravne osebe s strani odvetnika – Nespoštovanje zahteve po neodvisnosti – Razlog javnega reda – Obveznost Splošnega sodišča, da stranko opozori na nepravilnost – Možna odprava pomanjkljivosti z imenovanjem novega odvetnika

   (Statut Sodišča, člena 19 in 21; Poslovnik Splošnega sodišča, člena 51, od (2) do (4), in 78, od (1) do (6))

   (Glej točke od 70 do 80.)

Povzetek

Sodišče, ki je odločalo o pritožbi, je v sestavi velikega senata razveljavilo sklep Splošnega sodišča v zadevi Studio Legale Ughi e Nunziante/EUIPO. ( 1 ) Sodišče je v sodbi pojasnilo, kdaj lahko odvetniško družbo pred sodiščem Unije zastopa odvetnik, ki je družbenik te družbe. Poleg tega se je izreklo o obsegu zahteve po neodvisnosti zastopnikov neprivilegiranih strank in o možnosti stranke, da dopolni tožbo, ki ne izpolnjuje te zahteve.

Studio Legale Ughi e Nunziante, poklicno združenje italijanskega prava (v nadaljevanju: odvetniška pisarna), je 26. septembra 2017 pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) vložilo zahtevo za razveljavitev besedne znamke Evropske unije UGHI E NUNZIANTE za vse storitve, za katere je bila ta znamka registrirana.

Oddelek za izbris pri EUIPO je z odločbo z dne 23. februarja 2021 tej zahtevi ugodil za vse storitve, razen za „pravne storitve“. ( 2 ) Odvetniška družba je 1. marca 2021 pri EUIPO zoper to odločbo vložila pritožbo, ki je bila z odločbo petega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 8. aprila 2022 zavrnjena.

Odvetniška družba je nato pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razveljavitev te odločbe. Splošno sodišče je z izpodbijanim sklepom to tožbo zavrglo kot očitno nedopustno. Ugotovilo je namreč, da so odvetniško družbo zastopali trije odvetniki, ki so svojo dejavnost opravljali v tej družbi kot družbeniki, in da ta status ni bil združljiv z zahtevami po neodvisnosti, ki morajo biti izpolnjene za zastopanje te odvetniške družbe pred sodiščema Unije. Natančneje, po mnenju Splošnega sodišča ti odvetniki niso imeli statusa neodvisne tretje osebe v razmerju do tožeče stranke. Poleg tega je razsodilo, da te pomanjkljivosti ni mogoče popraviti. V teh okoliščinah je odvetniška družba pri Sodišču vložila pritožbo zoper ta sklep.

Presoja Sodišča

Na prvem mestu, Sodišče je opozorilo, da mora zastopanje neprivilegiranih strank pred sodiščema Unije izpolnjevati dva kumulativna pogoja. Po eni strani mora te stranke zastopati odvetnik, po drugi strani pa lahko le odvetnik, ki je upravičen do zastopanja pred sodišči ene od držav članic ali druge države, ki je podpisnica Sporazuma EGP, zastopa stranko ali ji pomaga pred sodiščema Unije. ( 3 )

V zvezi s pogojem, ki se nanaša na to, da je odvetnik upravičen do zastopanja pred sodišči ene od držav članic, je Sodišče navedlo, da je že razsodilo, da je treba pomen in obseg tega pogoja razlagati s sklicevanjem na zadevno nacionalno pravo. ( 4 ) Glede na to, da so bili v obravnavani zadevi odvetniki, ki jih je pooblastila odvetniška družba, upravičeni do zastopanja pred italijanskimi sodišči, je Sodišče ugotovilo, da je Splošno sodišče s tem, da je razsodilo, da tožba na prvi stopnji ni bila vložena v skladu s tem pogojem, napačno uporabilo pravo.

V zvezi s pogojem, ki se nanaša na obveznost neprivilegiranih strank, da jih zastopa odvetnik, je Sodišče opozorilo, da ta pogoj nalaga spoštovanje dveh zahtev. Po eni strani prepoveduje „samozastopanje“, kar pomeni, da se te stranke nikakor ne morejo zastopati same, pri čemer v Statutu Sodišča ali njegovemu poslovniku nista določena nobena odstopanje ali izjema. Po drugi strani zastopnikom takih strank nalaga spoštovanje zahteve po neodvisnosti, ki je opredeljena tako negativno, in sicer z neobstojem kakršnega koli delovnega razmerja, za katero je značilen obstoj razmerja podrejenosti med stranko in njenim zastopnikom, kot pozitivno, in sicer s sklicevanjem na poklicno etiko in spoštovanje poklicnih pravil. V zvezi s tem se za vsakega odvetnika – ne glede na obliko, v kateri opravlja svoj poklic in ki je dovoljena z zakoni, poklicnimi pravili in pravili poklicne etike, ki se uporabljajo – domneva, da izpolnjuje zahtevo po neodvisnosti, ki izhaja iz tega pogoja, razen če obstaja razmerje podrejenosti med zadevno stranko in navedenim odvetnikom, ki je bil pooblaščen za njeno zastopanje.

Ta zahteva po neodvisnosti namreč nujno predpostavlja neobstoj kakršnega koli delovnega razmerja, za katero je značilen obstoj podrejenosti, med stranko in zastopnikom, ki ga je ta pooblastila. Zato se domneva neodvisnosti ne uporablja, kadar obstaja takšno delovno razmerje. Tako je zlasti v primeru, v katerem bi odvetniki, ki v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja, opravljajo svoj poklic kot zaposleni v odvetniški družbi, ki jih zaposluje, to družbo zastopali pred sodiščema Unije. Enako velja, če bi morali pravniki v podjetju (in‑house lawyers), ki so člani odvetniške zbornice države članice in ki jim je na podlagi nacionalnega prava te države članice dovoljeno pred nacionalnimi sodišči zastopati pravno osebo, s katero jih povezuje delovno razmerje, to osebo zastopati pred sodiščema Unije. Razen v primerih, v katerih obstaja delovno razmerje, se domneva neodvisnosti uporablja in jo je mogoče ovreči le, če iz konkretnih elementov izhaja, da med zadevno stranko in zastopnikom, ki ga je ta pooblastila, obstajajo povezave, ki očitno posegajo v zmožnost tega zastopnika, da svojo nalogo izpolni tako, da čim bolje uveljavlja interese svoje stranke, ali da navedeni zastopnik ne spoštuje nacionalnih poklicnih pravil in pravil poklicne etike, ki se uporabljajo. ( 5 )

Sodišče je navedlo, da če imajo odvetniki status družbenikov v odvetniški družbi, ki jo zastopajo pred sodiščema Unije, se ta okoliščina sama po sebi ne more šteti za nezdružljivo z zahtevo po neodvisnosti. Po eni strani namreč take okoliščine ni mogoče enačiti z okoliščino, da obstaja delovno razmerje. Po drugi strani ob neobstoju konkretnih elementov, ki bi dokazovali, da med odvetniško družbo in družbenikom, ki je bil imenovan za njenega zastopnika, obstajajo povezave, ki očitno posegajo v njegovo zmožnost, da svojo nalogo zastopanja izpolni tako, da čim bolje uveljavlja interese zadevne stranke, ali da navedeni družbenik ne spoštuje nacionalnih poklicnih pravil in pravil poklicne etike, ki se uporabljajo, ni mogoče šteti, da je domneva neodvisnosti odvetnika družbenika ovržena.

Zato je Sodišče ugotovilo, da je Splošno sodišče v obravnavani zadevi napačno razumelo obseg zahteve po neodvisnosti in je napačno uporabilo pravo.

Na drugem mestu, Sodišče je opozorilo, da vsaka okoliščina, ki se nanaša na dopustnost ničnostne tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, med katerimi je tudi okoliščina, da pravno osebo pri vložitvi te tožbe zastopa odvetnik, lahko pomeni razlog javnega reda, ki ga mora sodišče Unije preizkusiti po uradni dolžnosti. ( 6 ) Dejstvo, da taka tožba ni bila vložena v skladu z zahtevami iz člena 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča, kot se razlaga v sodni praksi Sodišča, pomeni tako okoliščino. Vendar obveznost, da se po uradni dolžnosti preizkusi razlog javnega reda, ne posega v spoštovanje pravice do obrambe, zato mora sodišče načeloma stranke predhodno pozvati, naj podajo stališča o tem razlogu.

V obravnavani zadevi je Sodišče navedlo, da je Splošno sodišče zgolj ugotovilo, da je tožeča stranka odvetniška družba, ki je za zastopanje pooblastila tri odvetnike, ki svojo dejavnost opravljajo v njej in imajo status družbenikov, ter na podlagi tega pravno napačno sklepalo, da ti odvetniki te odvetniške družbe ne morejo zastopati pod pogoji, ki bi bili združljivi s členom 19 Statuta Sodišča, pri čemer v skladu z navedbami Splošnega sodišča take nezdružljivosti poleg tega ni mogoče popraviti po izteku roka za vložitev tožbe.

Sodišče pa je ugotovilo, da bi moralo Splošno sodišče ob morebitni uporabi ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 svojega poslovnika najprej preveriti, ali med temi tremi odvetniki in odvetniško družbo obstaja delovno razmerje. Ob neobstoju takega delovnega razmerja bi bilo mogoče zgolj na podlagi konkretnih elementov, ki bi dokazovali, da povezave med odvetniško družbo in odvetniki družbeniki, ki jo zastopajo, očitno posegajo v njihovo zmožnost opravljanja njihove naloge ali da navedeni odvetniki ne spoštujejo nacionalnih poklicnih pravil ali pravil poklicne etike, ki se uporabljajo, sklepati na neobstoj neodvisnosti v smislu člena 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča.

Dalje, Sodišče je štelo, da bi moralo Splošno sodišče, preden se je izreklo o tem, tožečo stranko pozvati k predložitvi stališč, da bi zagotovilo učinkovitost njene pravice do obrambe. Nazadnje, če bi Splošno sodišče presodilo, da zahteva po neodvisnosti ni izpolnjena, bi jo moralo pred ugotovitvijo nedopustnosti tožbe pozvati, naj imenuje novega odvetnika. Glede na resnost posledic, ki za tožečo stranko izhajajo iz kršitve člena 19 Statuta Sodišča, in sicer je to nepopravljiva razglasitev nedopustnosti njene tožbe, mora ta namreč imeti možnost, da – po tem, ko se je lahko seznanila z elementi, ki po mnenju Splošnega sodišča utemeljujejo odločitev o nedopustnosti, in se o teh elementih izrekla – imenuje novega odvetnika.

Poleg tega je Sodišče navedlo, da iz Poslovnika Splošnega sodišča ( 7 ) izhaja, da stranka ne sme biti kaznovana z nedopustnostjo svoje tožbe – ne da bi bila predhodno pozvana, naj popravi položaj – iz razloga, da njena tožba ne izpolnjuje zahtevanih pogojev. ( 8 ) Prav tako iz tega poslovnika ( 9 ) izhaja, da enako velja, kadar se šteje, da vedenje odvetnika ni združljivo z dostojanstvom Splošnega sodišča ali učinkovitim izvajanjem sodne oblasti med postopkom. V takih primerih namreč upoštevne določbe navedenega poslovnika zagotavljajo kontinuiteto postopka, tako da, odvisno od primera, določajo, da lahko zadevna stranka v razumnem roku, ki ga določi sodno tajništvo, predloži zahtevana dokazila ali imenuje novega zastopnika. Sodišče je tudi pojasnilo, da člen 21 Statuta Sodišča ne določa taksativno primerov dopolnitve tožbe, poleg tega pa je navedlo, da je že ugotovilo – ne da bi ta člen to preprečeval – da je treba tožečo stranko pozvati k dopolnitvi tožbe, če je bila vložena vloga, ki jo je tožeča stranka sama podpisala. ( 10 )

Sodišče je še poudarilo, da iz sedanje prakse držav članic izhaja, da če je v nacionalnem pravu določeno, da je veljavnost procesnih aktov stranke ovržena zaradi nespoštovanja pravil v zvezi z zahtevo po neodvisnosti zastopnika te stranke, se lahko ta nepravilnost vsaj popravi med postopkom.

Sodišče je zato izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču.

( 1 ) Sklep z dne 10. oktobra 2022, Studio Legale Ughi e Nunziante/EUIPO – Nunziante in Ughi (UGHI E NUNZIANTE) (T‑389/22, EU:T:2022:662; v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

( 2 ) Gre za storitve, ki spadajo v razred 45 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen.

( 3 ) Pogoja iz člena 19, tretji in četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Statut Sodišča).

( 4 ) Glej v tem smislu sodbi z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA (C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točka 56), in z dne 14. julija 2022, Universität Bremen/REA (C‑110/21 P, EU:C:2022:555, točka 40 in navedena sodna praksa).

( 5 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA (C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točka 64).

( 6 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 8. februarja 2024, Pilatus Bank/ECB (C‑256/22 P, EU:C:2024:125, točki 34 in 36 ter navedena sodna praksa).

( 7 ) Člen 78(6) Poslovnika Splošnega sodišča v povezavi s členom 51, od (2) do (4), tega poslovnika.

( 8 ) Pogoji so navedeni v členu 78, od (1) do (5), Poslovnika Splošnega sodišča.

( 9 ) Člen 55(1) in (3) Poslovnika Splošnega sodišča.

( 10 ) Glej v tem smislu sklep z dne 5. decembra 1996, Lopes/Sodišče (C‑174/96 P, EU:C:1996:473, točka 3).