–

prvič, napak pri opredelitvi zadevnih ravnanj kot „enotne in trajajoče kršitve“ iz člena 101(1) PDEU in obsega njihove udeležbe pri tej kršitvi,

–

drugič, napak pri opredelitvi te kršitve kot „omejitve zaradi cilja“, in

–

tretjič, napak pri določitvi zneska naloženih glob.

Splošno sodišče je pred obravnavo teh treh sklopov tožbenih razlogov, ki so skupni obema tožbama, predhodno preučilo tožbeni razlog družbe Crédit agricole, ki se nanaša na kršitev načela domneve nedolžnosti.

Spoštovanje domneve nedolžnosti

Kar zadeva spoštovanje domneve nedolžnosti, je družba Crédit agricole po eni strani trdila, da je Komisija napačno domnevala, da so bili udeleženi trgovalci – in natančneje njen trgovalec – seznanjeni z vsemi informacijami, izmenjanimi v trajnih klepetalnicah, v katere so se prijavili, neodvisno od njihovega dejavnega sodelovanja pri navedenih izmenjavah.

Splošno sodišče je ta očitek zavrnilo, pri čemer je poudarilo, da je bila značilnost zadevnih klepetalnic ta, da so se sporočila v realnem času dostavila vsem prijavljenim osebam. Ob upoštevanju te posebnosti je Komisija upravičeno štela, da je bila družba Crédit agricole seznanjena z razpravami, ki so potekale v teh klepetalnicah od trenutka, ko se je njen trgovalec prijavil vanje, tudi če ne bi dejavno sodeloval pri teh razpravah ali če bi imel na voljo številne druge hkratne vire informacij. Drugače bi lahko bilo le, če bi družba Crédit agricole z zanesljivimi dokazi, opremljenimi z natančnim časovnim žigom, dokazala, da se njen trgovalec dejansko ni seznanil s spornimi sporočili. Vendar družba Crédit agricole takega dokaza ni predložila. V tem smislu se način zadevnih razprav razlikuje od tistega, v zvezi s katerim je bila izrečena sodba Eturas in drugi. ( 2 )

Po drugi strani pa je Splošno sodišče ugotovilo, da je Komisija kršila načelo domneve nedolžnosti, ker je kot začetek udeležbe družbe Crédit agricole pri kršitvi določila datum prve prijave njenega trgovalca v sporno klepetalnico z identifikacijskimi podatki te banke, to je 10. januarja 2013.

Da bi namreč Komisija lahko kot dokaz protikonkurenčnega ravnanja, s katerim se je začela udeležba družbe Crédit agricole pri kršitvi, upoštevala to prvo prijavo, bi morala dokazati, da je trgovalec te družbe že na dan navedene prve prijave vsaj pasivno sodeloval pri protikonkurenčni razpravi. Vendar v obravnavani zadevi niti iz izpodbijanega sklepa niti iz spisa, ki ga ima na voljo Splošno sodišče, ne izhaja, da so bila 10. januarja 2013 v zadevni klepetalnici po prvi prijavi trgovalca družbe Crédit agricole izmenjana protikonkurenčna sporočila.

Udeležba tožečih strank pri enotni in trajajoči kršitvi

Kar zadeva tožbene razloge, s katerimi se izpodbija opredelitev zadevnih ravnanj kot „enotne in trajajoče kršitve“, ki jo je mogoče pripisati tožečima strankama, je Splošno sodišče na prvem mestu ugotovilo, da je mogoče kot enotno in trajajočo kršitev opredeliti le ravnanja, ki so del „celovitega načrta“ z enotnim protikonkurenčnim ciljem.

V zvezi z enotno naravo kršitve je Splošno sodišče ugotovilo, da je Komisija pravilno štela, da je bil enotni protikonkurenčni cilj, za katerega uresničitev so si prizadevali trgovalci zadevnih bank, čim bolj povečati prihodke teh bank ob hkratni omejitvi izgub, do katerih bi lahko prišlo zaradi negotovosti, povezane z ravnanji drugih trgovalcev.

Ker je Komisija pravno zadostno dokazala, da so bila ravnanja trgovalcev zadevnih bank med januarjem 2010 in februarjem 2013 del celovitega načrta s tem enotnim protikonkurenčnim ciljem, je Splošno sodišče poleg tega ugotovilo, da prepoved uporabe trajnih večstranskih klepetalnic, ki jo je februarja 2013 družba Deutsche Bank naslovila na svoje trgovalce, trgovalcem zadevnih bank ni preprečila uresničevanja navedenega cilja. V zvezi s tem je Splošno sodišče navedlo, da enotnost kršitve izhaja iz enovitosti cilja, za katerega uresničitev si prizadevajo udeleženci omejevalnega sporazuma. Ni pa sporno, da so se trgovalci zadevnih bank prepovedi, ki je bila februarja 2013 naslovljena na trgovalce družbe Deutsche Bank, izognili prek omrežja dvostranskih razprav, ki so delovale na enak način kot trajne večstranske klepetalnice.

Kar zadeva trajajočo naravo kršitve, je Splošno sodišče potrdilo, da kontekst delovanja ugotovljenega omejevalnega sporazuma omogoča podkrepitev ugotovitve Komisije, da so bile zadevne banke udeležene pri trajajoči kršitvi med januarjem 2010 in marcem 2015. Čeprav so namreč izmenjave med trgovalci navedenih bank po februarju 2013 postale manj pogoste, nič manj ne drži, da so rutinsko nadaljevali protikonkurenčne razprave, tako da so si prosto izmenjevali informacije o svojih tekočih dejavnostih trgovanja.

Trajajoče narave kršitve kot celote ni mogoče ovreči niti s trditvijo družbe Crédit agricole, da v nekaterih obdobjih ni bila udeležena pri kršitvi, saj prekinitve, na katere se sklicuje ta banka, ne upoštevajo ravnanja drugih udeležencev.

Splošno sodišče je v zvezi s pripisljivostjo odgovornosti za enotno in trajajočo kršitev tožečima strankama na drugem mestu opozorilo, da je treba to pripisljivost presojati glede na dva elementa, in sicer, prvič, njun namen prispevati k skupnim ciljem, ki so jim sledile vse zadevne banke, in drugič, njuno seznanjenost s kršitvenimi ravnanji, ki so jih predvidele ali izvajale te banke, da bi dosegle iste cilje, ali da sta lahko to ravnanje razumno predvideli in sta bili pripravljeni sprejeti s tem povezano tveganje.

Splošno sodišče je po tem pojasnilu zavrnilo vse trditve, s katerimi sta tožeči stranki izpodbijali tako svoj namerni prispevek k celovitemu načrtu, ki ga je opredelila Komisija, kot tudi svojo seznanjenost z vsemi zadevnimi kršitvenimi ravnanji ali, če je to primerno, zmožnost, da sta ta ravnanja predvideli.

Splošno sodišče je v tem okviru navedlo, da je ugotovitev Komisije, da je lahko družba Crédit agricole vsaj razumno predvidela vsa kršitvena ravnanja drugih bank, zlasti podkrepljena z dejstvom, da je njen trgovalec pred prevzemom funkcij pri tej banki neposredno sodeloval pri zadevnih kršitvenih ravnanjih kot trgovalec druge banke.

V zvezi s tem je Splošno sodišče poudarilo, da je mogoče seznanjenost, ki jo je zaposleni pridobil pred zaposlitvijo v novem podjetju in ki jo dejansko da na voljo temu novemu delodajalcu, obravnavati kot skupno seznanjenost tudi s strani novega delodajalca. Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se Komisija lahko opre na stike iz obdobja pred obdobjem kršitve ali po njem, da si tako izoblikuje celotno sliko in pokaže pripravljalne faze omejevalnega sporazuma ter podkrepi razlago nekaterih dokazov.

Splošno sodišče je ob upoštevanju navedenega zavrnilo vse očitke, s katerimi sta tožeči stranki izpodbijali na eni strani opredelitev zadevnih ravnanj kot „enotne in trajajoče kršitve“ ter na drugi strani pripisljivost te kršitve tožečima strankama.

Opredelitev zadevnih ravnanj kot „omejevanje zaradi cilja“

Splošno sodišče je s sklicevanjem na sodno prakso Sodišča opozorilo, da je morala Komisija za to, da je zadevna ravnanja opredelila kot „omejevanje zaradi cilja“, dokazati, da so ta ravnanja dosegala ne izjemno visok prag škodljivosti za konkurenco, kot je trdila družba Crédit agricole, ampak le zadostno stopnjo škodljivosti za konkurenco.

Splošno sodišče je poleg tega pojasnilo, da je treba presojo stopnje škodljivosti ravnanja za konkurenco opraviti glede na objektivne značilnosti navedenega ravnanja in brez upoštevanja posebnega položaja vsakega podjetja, ki je sodelovalo pri njem. Tako manj pomembna vloga, ki jo je imelo eno od podjetij v omejevalnem sporazumu, ne vpliva na to, da se ta z vidika vseh podjetij, udeleženih v njem, opredeli kot „omejevanje zaradi cilja“. Družba Crédit agricole se iz istih razlogov za izpodbijanje opredelitve zadevnih ravnanj kot „omejevanja zaradi cilja“ ne more uspešno sklicevati na to, da ni sodelovala pri nekaterih razpravah.

Splošno sodišče je ob upoštevanju teh pojasnil nato zavrnilo očitke tožečih strank v zvezi z napakami, ki naj bi jih storila Komisija, prvič, pri presoji gospodarskega okvira zadevnih ravnanj, drugič, pri presoji njihove škodljivosti za konkurenco, in tretjič, pri presoji, ali so ta ravnanja upravičena zaradi njihovih pozitivnih posledic za konkurenco.

Kar na prvem mestu zadeva presojo gospodarskega okvira zadevnih ravnanj, je Splošno sodišče ugotovilo, da se na kompleksnem trgu, kakršen je ta v obravnavani zadevi, Komisija pri analizi tega okvira sicer res ne more omejiti na tisto, kar se izkaže za strogo nujno za ugotovitev obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja, vendar tožeči stranki nista dokazali kakršne koli nezadostnosti analize gospodarskega in pravnega okvira, ki jo je opravila Komisija.

Kar na drugem mestu zadeva presojo škodljivosti zadevnih ravnanj za konkurenco, je Splošno sodišče potrdilo ugotovitev Komisije, da je na sekundarnem trgu OSSA izmenjava občutljivih poslovnih informacij, do katere je prišlo med zadevnimi bankami, ki so vse „vzdrževalci trga“, ( 3 ) po naravi dovolj škodljiva za konkurenco, da prispeva k temu, da se preučevana ravnanja kot celota opredelijo kot „omejevanje zaradi cilja“.

Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvijo družbe Crédit agricole v zvezi s tem, da je bila na sekundarnem trgu OSSA prisotna velika asimetrija informacij med vzdrževalci trga, zato naj povečanje te predhodno obstoječe asimetrije zaradi izmenjave zadevnih informacij ne bi bilo dovolj škodljivo za konkurenco. Tudi če bi namreč ta asimetrija informacij obstajala, je ovira za trditve družbe Crédit agricole polni učinek, ki ga je treba zagotoviti pojmu „omejevanje zaradi cilja“ in širše členu 101 PDEU.

Kar na tretjem mestu zadeva trditve tožečih strank, da so zadevna ravnanja upravičena zaradi svojih pozitivnih posledic za konkurenco, je Splošno sodišče opozorilo, da se pozitivne posledice za konkurenco, ki jih zatrjujeta tožeči stranki, ne upoštevajo v fazi opredelitve zadevnih ravnanj kot „omejevanja zaradi cilja“.

Vsekakor tožeči stranki tudi ob predpostavki, da je zatrjevane „pozitivne“ posledice zadevnih ravnanj tako ali drugače mogoče ali treba upoštevati pri njihovi opredelitvi kot „omejevanje zaradi cilja“, nista dokazali obstoja pozitivnih učinkov, zaradi katerih bi bila taka opredelitev navedenih ravnanj omajana.

V delu, v katerem sta tožeči stranki zadevna ravnanja predstavili tudi kot „pomožne omejitve“ k opravljanju njune funkcije vzdrževalcev trga OSSA, je Splošno sodišče ugotovilo, da se sodna praksa v zvezi z izvzetjem pomožnih omejitev k legitimnim sporazumom v obravnavani zadevi nikakor ne uporablja, saj tožeči stranki nista dokazali, da njuna dejavnost vzdrževalcev trga brez kršitvenih ravnanj ne bi bila mogoča.

Poleg tega je Splošno sodišče zavrnilo trditve v zvezi s tem, da naj bi bili vzdrževalci trga, kar zadeva informacije, sistematično v manj ugodnem položaju v primerjavi z nasprotnimi strankami, ki niso zagotavljale stalne prisotnosti na trgu, in naj bi zato morali ta informacijski primanjkljaj izravnati z iskanjem informacij pri določenem številu virov.

Ni namreč mogoče sprejeti, da podjetja poskušajo omiliti učinke dejanskih položajev, ki jih štejejo za pretirano neugodne, kot so morebitne asimetrije obstoječih tveganj med gospodarskimi subjekti na trgu, s tajnimi dogovori, katerih cilj je odprava teh neugodnosti. S takimi dejanskimi položaji ni mogoče upravičiti kršitve člena 101 PDEU, in sicer še toliko manj, ker tožeči stranki na sekundarnem trgu OSSA nista delovali le kot vzdrževalca trga in sta to dejavnost opravljali prostovoljno.

Določitev zneska glob, naloženih tožečima strankama

Komisija je pri določitvi zneska glob, naloženih tožečima strankama, v bistvu ravnala v skladu z metodo, določeno v Smernicah iz leta 2006. ( 4 ) Vendar se je Komisija pri izračunu osnovnih zneskov odločila uporabiti približek namesto vrednosti prodaje, določene v točki 13 navedenih smernic. Kot izhodišče za izračun tega približka je uporabila količino in nominalne vrednosti OSSA na letni ravni (v nadaljevanju: nominalni letni zneski), ki so jih zadevne banke izmenjale vsaka v svojem obdobju udeležbe pri sporni kršitvi. Ti nominalni letni zneski so bili nato pomnoženi s prilagoditvenim količnikom, do katerega je Komisija prišla z uporabo 33 reprezentativnih kategorij OSSA, ki jih izdaja osem izdajateljev.

V tem okviru sta tožeči stranki Komisiji zlasti očitali, da je kršila Smernice iz leta 2006, ker se je pri izračunu prilagoditvenega količnika oprla na sklop reprezentativnih OSSA, ne pa na podatke o njunih lastnih transakcijah, in ker je uporabila javne podatke, pridobljene s platforme Bloomberg, zaradi česar naj bi bil navedeni prilagoditveni količnik previsok (v nadaljevanju: podatki BGN).

Družba Credit Suisse je poleg tega Komisiji še očitala, da je precenila približek, ker je v nominalne zneske, uporabljene zanjo, vključila transakcije v zvezi z nakupom likvidnih sredstev (hedging).

Uvodoma je Splošno sodišče ugotovilo, da se je Komisija s sprejetjem Smernic iz leta 2006 sicer sama omejila pri izvrševanju široke diskrecijske pravice, ki jo ima na področju metode izračuna glob, vendar ji je kljub vsemu na voljo možnost, da od njih odstopi, če svojo odločitev pravno zadostno obrazloži in utemelji.

Če pa Komisija od Smernic iz leta 2006 ne odstopi v celoti – kot ji je to dovoljeno s točko 37 – ampak odstopi zgolj od točke 13 – kot je to storila v obravnavani zadevi – se ne sme oddaljiti od glavnih načel in logike, na katerih temeljijo navedene smernice. Tako mora Komisija ob izvajanju metodologije, ki jo opredeli, zlasti zagotoviti upoštevanje najboljših razpoložljivih podatkov pod temeljitim nadzorom pravnega in dejanskega položaja, ki ga opravi sodišče Unije.

Splošno sodišče je ob upoštevanju teh pojasnil na prvem mestu navedlo, da je Komisija v izpodbijanem sklepu pravno zadostno obrazložila in utemeljila odločitev, da odstopi od metodologije iz točke 13 Smernic ter da se pri izračunu osnovnega zneska opre na približek vrednosti prodaje, ki ga je določila tako, da je nominalne letne zneske vsake od zadevnih bank pomnožila s prilagoditvenim količnikom, izračunanim na podlagi vzorca 33 kategorij OSSA.

V tem okviru je Splošno sodišče zavrnilo trditve tožečih strank, da bi morala Komisija uporabiti metodologijo za izračun prilagoditvenega količnika, ki bi temeljila na njihovih lastnih transakcijah.

V zvezi s tem je Splošno sodišče navedlo, da bi metodologija, ki bi temeljila na podatkih o transakcijah zadevnih bank, pomenila, da se opravijo izračuni, ki bi bili še veliko kompleksnejši od že tako kompleksnih izračunov, opravljenih v obravnavani zadevi, čeprav reprezentativnost upoštevanih OSSA zagotavlja prav to, da upoštevani podatki ohranijo upoštevnost za izračun globe in omogočajo, da se gospodarski pomen sporne kršitve odrazi z natančnostjo, ki se zahteva s sodno prakso. Taka alternativna metodologija bi za Komisijo pomenila nesorazmerno upravno breme.

Na drugem mestu je Splošno sodišče zavrnilo trditve tožečih strank, da so podatki BGN, ki jih je uporabila Komisija, neustrezni za izračun približka, ker naj bi bil zaradi njih prilagoditveni količnik previsok.

Splošno sodišče je, potem ko je opozorilo, da je morala Komisija zagotoviti upoštevanje najboljših razpoložljivih podatkov, navedlo, da je ta v izpodbijanem sklepu obrazloženo zavrnila trditve, s katerimi so zadevne banke v upravnem postopku izpodbijale uporabo podatkov BGN. Iz tega sledi, da tožeči stranki pred Splošnim sodiščem ne moreta zgolj trditi, da so podatki, ki jih je uporabila Komisija, z enega ali več vidikov nezadostni, ampak, nasprotno, morata dokazati, da v okviru metodologije, ki jo je ta institucija zakonito opredelila, dejansko obstajajo boljši podatki od tistih, ki jih je uporabila, in da so ti podatki dejansko na voljo.

Splošno sodišče, ki je ugotovilo, da tožeči stranki nista mogli predložiti podatkov, boljših od tistih, ki jih je uporabila Komisija, je poleg tega zavrnilo očitek družbe Credit Suisse v zvezi s tem, da ni znano, kako se pripravijo podatki BGN. V zvezi s tem je Splošno sodišče poudarilo, da podatki BGN med trgovalci veljajo za referenčne podatke, ki jih pripravi z vidika postopka tretja oseba na podlagi cen več gospodarskih subjektov. Torej ni mogoče veljavno trditi, da Komisija takih referenčnih podatkov ne more uporabiti, ker je način njihove priprave delno neznan, še zlasti ker družba Credit Suisse nikakor ni navedla nobene tržne platforme, ki bi zagotavljala točnejše in bolj upoštevne podatke kot platforma Bloomberg.

Splošno sodišče je ugotovilo, da Komisiji ni mogoče očitati niti tega, da je uporabila podatke, ki ne odražajo z vseh vidikov položaja družbe Credit Suisse, in sicer prav zato, ker ta institucija ni imela na voljo dovolj reprezentativnih točnih podatkov in ker je torej morala za rekonstrukcijo približka uporabiti metodologijo, ki je temeljila na nujno manj točnih alternativnih podatkih.

Na tretjem mestu je Splošno sodišče zavrnilo očitek družbe Credit Suisse, da naj bi Komisija precenila približek vrednosti prodaje, ker je v nominalne zneske, uporabljene zanjo, vključila transakcije v zvezi z nakupom likvidnih sredstev.

V zvezi s tem je Splošno sodišče opozorilo, da je v okviru Smernic iz leta 2006 namen pojma „približek“ – podobno kot pojma „vrednost prodaje“ – kot izhodišče za izračun globe, naložene podjetju, uporabiti znesek, ki odraža gospodarski pomen sporne kršitve in težo tega podjetja v njej. Iz tega izhaja, da se pri določanju približka upoštevajo vse transakcije, opravljene na trgu, na katerega se nanaša kršitev, in sicer za vsako od podjetij, udeleženih pri sporni kršitvi.

Čeprav metodologija, ki jo je uporabila Komisija, sicer res privede do upoštevanja nominalnega zneska, izmenjanega v dani transakciji nakupa likvidnih sredstev, tako za zadevnega prodajalca OSSA kot za njenega kupca, kadar sta oba sodelovala pri sporni kršitvi, to dvojno upoštevanje izhaja iz samih načel, ki urejajo določanje glob v skladu s Smernicami iz leta 2006 v posebnih okoliščinah obravnavane zadeve. Poleg tega bi bila posledica tega, da se iz izračuna približka izključi del transakcij, ki nedvomno spadajo na področje uporabe očitanega omejevalnega sporazuma, umetno zmanjšanje gospodarskega pomena sporne kršitve, s čimer bi bil ogrožen cilj pregona in učinkovitega sankcioniranja kršitev člena 101 PDEU.

Splošno sodišče je, potem ko je potrdilo približke, uporabljene v zvezi s tožečima strankama, nazadnje zavrnilo trditve, s katerimi ti izpodbijata množilni količnik teže, ki ga je Komisija uporabila za navedene vrednosti v skladu s točkami od 20 do 23 Smernic iz leta 2006.

Glede na to, da je bil za vse zadevne banke uporabljen 16‑odstotni množilni količnik, je družba Crédit agricole zlasti trdila, da bi morala Komisija v zvezi z njo upoštevati manjši individualizirani količnik.

Ker se je družba Crédit agricole v utemeljitev te trditve sklicevala na sodbe Sodišča iz obdobja pred datumom objave Smernic iz leta 2006, je Splošno sodišče najprej navedlo, da s temi sodbami Komisiji ni mogoče naložiti, da v fazi določanja množilnega količnika teže v skladu s Smernicami iz leta 2006 upošteva druge elemente razen lastne teže sporne kršitve.

Dalje, čeprav Komisija v okviru izračuna glob, naloženih na podlagi člena 101 PDEU, ne sme odstopiti od načela enakega obravnavanja, iz točke 22 Smernic iz leta 2006 in sodne prakse v zvezi z množilnim količnikom teže izhaja, da ta načeloma odraža težo sporne kršitve, ne pa težo v zvezi z udeležbo vsakega od zadevnih podjetij pri tej kršitvi. V tem smislu je v točkah od 19 do 22 Smernic iz leta 2006 predvidena določitev množilnega količnika teže za zadevno kršitev, ne pa za vsako podjetje, udeleženo pri tej kršitvi. Tako se presoja posamičnih okoliščin načeloma ne opravi v okviru presoje teže kršitve, to je ob določitvi osnovnega zneska globe, ampak v okviru prilagoditve osnovnega zneska glede na olajševalne in oteževalne okoliščine.

Splošno sodišče, ki je poleg tega ugotovilo, da 16‑odstotnega množilnega količnika teže za kršitev, kakršna je kršitev, ugotovljena v izpodbijanem sklepu, ni mogoče šteti za neustreznega ali nesorazmernega, je zavrnilo trditve, ki jih je v zvezi s tem navedla družba Crédit agricole.

Glede na vse navedeno je Splošno sodišče tožbo družbe Credit Suisse v celoti zavrnilo. V zvezi z družbo Crédit agricole pa je Splošno sodišče izpodbijani sklep razglasilo za ničen v delu, v katerem je na eni strani ugotovljeno, da je družba Crédit agricole pri kršitvi sodelovala od 10. januarja 2013 do 24. marca 2015, in ne od 11. januarja 2013 do 24. marca 2015, ter na drugi strani znesek globe, naložene družbi Crédit agricole, določen na 3.993.000 EUR. Vendar je Splošno sodišče v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti znesek globe, naložene družbi Crédit agricole, ohranilo.