Zadeva C‑237/21

S. M.

proti

Generalstaatsanwaltschaft München

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberlandesgericht München)

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 22. decembra 2022

„Predhodno odločanje – Državljanstvo Evropske unije – Člena 18 in 21 PDEU – Prošnja, ki jo je na državo članico naslovila tretja država, za izročitev državljana Unije, ki je državljan druge države članice in je izvrševal svojo pravico do prostega gibanja v prvi od teh držav članic – Prošnja, predložena zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti – Prepoved izročitve, ki velja zgolj za lastne državljane – Omejitev prostega gibanja – Upravičitev, ki temelji na preprečevanju nekaznovanja – Sorazmernost“

1. Državljanstvo Unije – Določbe Pogodbe – Osebno področje uporabe – Državljan države članice, ki ima tudi državljanstvo tretje države – Vključitev

   (člena 18 in 21 PDEU)

   (Glej točko 31.)

2. Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Prošnja, ki jo na državo Unije naslovi tretja država in ki se nanaša na izročitev državljana Unije, ki je državljan druge države članice in je v prvi državi članici izvrševal svojo pravico do prostega gibanja – Prošnja za izročitev zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti – Prepoved izročitve, ki velja zgolj za državljane zaprošene države članice – Omejitev prostega gibanja državljanov Unije, ki stalno prebivajo v zaprošeni državi članici – Upravičitev, ki temelji na preprečevanju nekaznovanja – Sorazmernost – Zaprošena država članica, ki omogoča prestajanje kazni, izrečene v tujini, na svojem ozemlju – Obveznost državljanom Unije, ki stalno prebivajo na njenem ozemlju, zagotoviti možnost, da kazen prestajajo na njenem ozemlju pod enakimi pogoji kot njeni lastni državljani

   (člena 18 in 21 PDEU)

   (Glej točke od 33 do 36 in od 39 do 42.)

3. Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Prošnja, ki jo na državo Unije naslovi tretja država in ki se nanaša na izročitev državljana Unije, ki je državljan druge države članice in je v prvi državi članici izvrševal svojo pravico do prostega gibanja – Prošnja za izročitev zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti – Zaprošena država članica, ki prepoveduje izročitev lastnih državljanov zaradi izvršitve kazni in omogoča prestajanje take kazni, izrečene v tujini, na svojem ozemlju – Morebitna nezdružljivost zavrnitve izročitve z obveznostmi, ki jih ima zaprošena država članica na podlagi Evropske konvencije o izročitvi – Samodejna in absolutna pravica osebe, za katero se prosi, do tega, da ne bo izročena v države zunaj ozemlja Evropske unije – Neobstoj

   (člena 18 in 21 PDEU)

   (Glej točko 47.)

4. Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Prošnja, ki jo na državo Unije naslovi tretja država in ki se nanaša na izročitev državljana Unije, ki je državljan druge države članice in je v prvi državi članici izvrševal svojo pravico do prostega gibanja – Prošnja za izročitev zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti – Zaprošena država članica, ki prepoveduje izročitev lastnih državljanov zaradi izvršitve kazni in omogoča prestajanje take kazni, izrečene v tujini, na svojem ozemlju, če tretja država s tem soglaša – Obveznost te države članice, da dejavno poskuša pridobiti to soglasje, tako da uporabi mehanizme sodelovanja in pomoči v kazenskih zadevah, ki jih ima na voljo

   (člena 18 in 21 PDEU)

   (Glej točke od 48 do 50 in 56 ter izrek.)

5. Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Prošnja, ki jo na državo Unije naslovi tretja država in ki se nanaša na izročitev državljana Unije, ki je državljan druge države članice in je v prvi državi članici izvrševal svojo pravico do prostega gibanja – Prošnja za izročitev zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti – Zaprošena država članica, ki prepoveduje izročitev lastnih državljanov zaradi izvršitve kazni in omogoča prestajanje take kazni, izrečene v tujini, na svojem ozemlju, če tretja država s tem soglaša – Obveznost zaprošene države članice, da v primeru nesoglasja tretje države izroči državljana Unije, ki stalno prebiva na njenem ozemlju – Zahteva – Obveznost preveriti jamstva, določena v členu 19 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

   (člena 18 in 21 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 19)

   (Glej točke od 53 do 55 in 56 ter izrek.)

Povzetek

S. M., ki ima hrvaško, bosansko in srbsko državljanstvo, od leta 2017 živi v Nemčiji in je tam od leta 2020 zaposlen. Organi Bosne in Hercegovine so novembra 2020 Zvezno republiko Nemčijo prosili za izročitev S. M. zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti, ki jo je zoper njega izreklo bosansko sodišče.

Generalstaatsanwaltschaft München (generalno državno tožilstvo v Münchnu, Nemčija) se je sklicevalo na sodbo Raugevicius ( 1 ) in je predlagalo, naj se ugotovi, da je izročitev S. M. nedopustna.

Oberlandesgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, meni, da je utemeljenost tega predloga odvisna od tega, ali je treba člena 18 in 21 PDEU razlagati tako, da določata, da državljan Evropske unije ne sme biti izročen, čeprav bi ga zaprošena država članica ( 2 ) na podlagi mednarodnih pogodb morala izročiti.

Na to vprašanje naj v sodbi Raugevicius ne bi bilo odgovorjeno, saj v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, zaprošeni državi članici na podlagi mednarodnih pogodb, ki so se uporabljale, zadevnega litovskega državljana ni bilo treba izročiti v države zunaj Unije. Nasprotno pa naj bi v obravnavani zadevi morala Nemčija S. M. izročiti Bosni in Hercegovini na podlagi Evropske konvencije o izročitvi, podpisane 13. decembra 1957 v Parizu. V skladu s členom 1 te konvencije naj bi bili namreč Zvezna republika Nemčija ter Bosna in Hercegovina vzajemno zavezani predati si osebe, ki jih sodni organi države prosilke iščejo, da bi lahko izvršili kazen. Glede tega je v izjavi, ki jo je Nemčija podala na podlagi člena 6 navedene konvencije v zvezi z varstvom svojih „državljanov“ pred izročitvijo, ta izraz omejen zgolj na osebe, ki imajo nemško državljanstvo.

Tako naj Sodišče v sodbi Raugevicius ne bi obravnavalo vprašanja, ali nujnost predvideti manj omejevalne ukrepe, kot je izročitev, lahko pomeni, da zaprošena država članica krši obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnega prava.

Predložitveno sodišče torej Sodišče sprašuje o razlagi členov 18 in 21 PDEU. V bistvu sprašuje, ali ta člena nasprotujeta temu, da država članica, kadar ji tretja država poda prošnjo za izročitev zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti v zvezi z državljanom druge države članice, ki stalno prebiva v prvi državi članici, katere nacionalno pravo prepoveduje le izročitev njenih državljanov v države zunaj Unije in določa možnost, da se ta kazen izvrši na njenem ozemlju, pod pogojem, da tretja država s tem soglaša, izroči tega državljana Unije v skladu z obveznostmi, ki jih ima na podlagi mednarodne konvencije, če zaradi neobstoja takega soglasja ne more dejansko prevzeti izvršitve te kazni.

Sodišče je v sodbi odgovorilo, da je treba člena 18 in 21 PDEU razlagati tako, da

Presoja Sodišča

Na prvem mestu, Sodišče je opozorilo, da je v sodbi Raugevicius, ki se je, tako kot zadeva v glavni stvari, nanašala na prošnjo za izročitev tretje države, s katero Unija ni sklenila sporazuma o izročitvi, presodilo, da čeprav so zaradi neobstoja pravil prava Unije glede izročitve državljanov držav članic tretjim državam za sprejetje takšnih pravil pristojne države članice, so te države to pristojnost dolžne izvrševati ob spoštovanju prava Unije, zlasti členov 18 in 21(1) PDEU.

S. M. ima kot hrvaški državljan, ki zakonito prebiva v Nemčiji, pravico, da se ‐ kot državljan Unije ‐ sklicuje na člen 21(1) PDEU, in spada na področje uporabe Pogodb v smislu člena 18 PDEU. Dejstvo, da ima tudi državljanstvo tretje države, ki je podala prošnjo za izročitev, mu ne more preprečevati uveljavljanja pravic in svoboščin, podeljenih s statusom državljana Unije, zlasti tistih, ki jih zagotavljata člena 18 in 21 PDEU.

Na drugem mestu, Sodišče je navedlo, da pravila države članice o izročitvi, s katerimi se, tako kot v postopku v glavni stvari, uvaja različno obravnavanje glede na to, ali je oseba, za katero je zaprošeno, državljan te države članice ali državljan druge države članice – ker se z njimi državljanom drugih držav članic, ki na ozemlju zaprošene države zakonito prebivajo, ne priznava varstvo pred izročitvijo, ki velja za državljane zadnjenavedene države članice – lahko vplivajo na svobodo gibanja in prebivanja prvonavedenih državljanov.

Zato v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, neenako obravnavanje, ki je v tem, da se dovoli izročitev državljana Unije, ki je državljan neke druge države članice, kot je zaprošena država članica, pomeni omejitev navedene svobode gibanja in prebivanja, ki je lahko upravičena le, če temelji na objektivnih razlogih in je sorazmerna s ciljem, ki mu nacionalno pravo legitimno sledi.

Legitimni cilj preprečevanja nevarnosti nekaznovanja oseb, ki so storile kaznivo dejanje, lahko upraviči ukrep, s katerim se omeji svoboščina, določena v členu 21 PDEU, če je ta ukrep nujen za varstvo interesov, ki jih želi zagotoviti, in če teh ciljev ni mogoče doseči z manj omejevalnimi ukrepi.

V primeru prošnje za izročitev zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti pa možnost – kadar ta možnost v pravu zaprošene države članice obstaja – da se kazen, zaradi izvršitve katere se prosi za izročitev, izvrši na ozemlju zaprošene države članice, pomeni ukrep, alternativen izročitvi, ki manj posega v uresničevanje pravice do prostega gibanja in prebivanja državljana Unije, ki stalno prebiva v tej državi članici. Zato bi moral imeti tak državljan druge države članice, ki stalno prebiva v zaprošeni državi članici, na podlagi členov 18 in 21 PDEU možnost, da svojo kazen prestaja na ozemlju te države članice pod enakimi pogoji kot njeni državljani.

Na tretjem mestu, Sodišče pa je poudarilo, da sodna praksa Sodišča, ki izhaja iz sodbe Raugevicius, državljanom Unije ne priznava samodejne in absolutne pravice do tega, da ne bodo izročeni v države zunaj ozemlja Unije. Sodišče je pojasnilo tudi, da mora država članica, kadar nacionalna določba, kot je to v postopku v glavni stvari, uvaja različno obravnavanje državljanov zaprošene države članice in državljanov Unije, ki v tej zaprošeni državi članici stalno prebivajo, ker je z njo prepovedana zgolj izročitev prvonavedenih, dejavno poskušati poiskati ukrep, alternativen izročitvi, ki manj posega v uresničevanje pravic in svoboščin, ki jih imajo taki državljani Unije na podlagi členov 18 in 21 PDEU, kadar tretja država članica zaprosi za njihovo izročitev.

Kadar torej tak ukrep, alternativen izročitvi, pomeni to, da lahko državljani Unije, ki stalno prebivajo v zaprošeni državi članici, svojo kazen prestanejo v tej državi članici pod enakimi pogoji kot državljani navedene države članice, vendar je uporaba takega ukrepa pogojena s pridobitvijo soglasja tretje države, ki je podala prošnjo za izročitev, člena 18 in 21 PDEU zaprošeni državi članici nalagata, da dejavno poskuša pridobiti soglasje te tretje države, pri čemer mora uporabiti vse mehanizme sodelovanja in pomoči v kazenskih zadevah, ki jih ima na voljo v okviru svojih odnosov z navedeno tretjo državo.

Če ta tretja država soglaša s tem, da se kazen izvrši na ozemlju zaprošene države članice, lahko ta država članica državljanu Unije, za izročitev katerega je zaprošeno in ki na ozemlju te države članice stalno prebiva, omogoči, da kazen, ki mu je bila naložena v tretji državi, prestane tam, in s tem lahko zagotovi enako obravnavanje, kot je pridržano njenim državljanom.

V takem primeru bi uporaba tega ukrepa, alternativnega izročitvi, zaprošeni državi članici lahko tudi omogočila, da svoje pristojnosti izvaja v skladu z obveznostmi iz konvencije, ki jo zavezujejo v razmerju s to tretjo državo. To, da ta tretja država soglaša z izvršitvijo celotne kazni, na katero se nanaša prošnja za izročitev, v zaprošeni državi članici, bi namreč lahko povzročilo, da bi izvršitev te prošnje postala nepotrebna.

Če pa, nasprotno, ta tretja država ne bi soglašala s tem, ukrepa, alternativnega izročitvi, ki ga zahtevata člena 18 in 21 PDEU, ne bi bilo mogoče uporabiti. V takih okoliščinah lahko ta država članica zadevno osebo izroči v skladu z obveznostmi, ki jih ima na podlagi Evropske konvencije o izročitvi, saj zavrnitev take izročitve ne bi omogočila izognitve nevarnosti nekaznovanja te osebe.

Ker je v takem primeru izročitev zadevne osebe glede na ta cilj nujen in sorazmeren ukrep, je omejitev pravice do gibanja in prebivanja, ki izhaja iz izročitve zaradi izvršitve kazni, upravičena. Vendar mora zaprošena država članica preveriti, ali ta izročitev ne bo posegla v varstvo, ki ga zagotavlja člen 19(2) Listine, pred kakršno koli resno nevarnostjo, da bo zadevna oseba v tretji državi, ki je podala prošnjo za izročitev, podvržena smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.

( 1 ) Sodišče je v sodbi z dne 13. novembra 2018, Raugevicius (C‑247/17, EU:C:2018:898, v nadaljevanju: sodba Raugevicius), člen 18 PDEU (ki določa načelo prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo) in člen 21 PDEU (ki v odstavku 1 zagotavlja pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic) razlagalo tako, da je, kadar tretja država poda prošnjo za izročitev državljana Unije, ki je uresničeval svojo pravico do prostega gibanja, da bi lahko izvršila kazen odvzema prostosti, zaprošena država članica, katere nacionalno pravo prepoveduje izročitev njenih lastnih državljanov v države zunaj Unije za izvršitev kazni in predvideva možnost, da se taka v tujini izrečena kazen prestane na njenem ozemlju, zavezana temu državljanu Unije, če ta stalno prebiva na ozemlju te države članice, zagotoviti enako obravnavo, kot je obravnava, ki je v zvezi z izročitvijo pridržana njenim lastnim državljanom (točka 50 in izrek).

( 2 ) Država članica, ki prejme prošnjo za izročitev.

( 3 ) V nadaljevanju: Listina.