Zadeva T‑336/20

(objava odlomkov)

Hypo Vorarlberg Bank AG

proti

Enotnemu odboru za reševanje

Sodba Splošnega sodišča (osmi razširjeni senat) z dne 9. aprila 2025

„Ekonomska in monetarna unija – Bančna unija – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij (EMR) – Enotni sklad za reševanje (ESR) – Sklep EOR o izračunu predhodnih prispevkov za leto 2016 – Obveznost obrazložitve – Pravica do izjave – Načelo pravne varnosti – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Načelo prepovedi retroaktivnosti – Ugovor nezakonitosti“

1. Ugovor nezakonitosti – Pogoji dopustnosti – Ugovor, naveden v vlogi za prilagoditev prvotnih predlogov – Dejanski in pravni elementi, ki so bili ob vložitvi tožbe znani – Neobstoj sprememb navedenih elementov v aktu, s katerim je bil nadomeščen ali spremenjen prvotno izpodbijani akt – Nedopustnost

   (Poslovnik Splošnega sodišča, člen 86)

   (Glej točke 36, 38, 40, 41, 43, 47 in 49.)

2. Ugovor nezakonitosti – Podoben ugovor, ki je že bil dopuščen v drugi odločbi – Učinek inter partes ugovora nezakonitosti, ki je že bil dopuščen v drugi odločbi – Obveznost sodišča, da po uradni dolžnosti obravnava navedeni ugovor v novi zadevi – Neobstoj

   (člen 277 PDEU)

   (Glej točke od 64 do 66.)

3. Pravo Evropske unije – Načela – Pravica do obrambe – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Obseg – Sklep Enotnega odbora za reševanje (EOR) o določitvi predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje (ESR) – Načelo kontradiktornosti – Izjeme – Splošno načelo varovanja poslovnih skrivnosti – Tehtanje – Dopustnost

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 806/2014; Uredba Komisije 2015/63, členi od 4 do 7 in 9 ter Priloga I; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/59)

   (Glej točke od 158 do 172.)

4. Akti institucij – Časovna veljavnost – Prepoved retroaktivnosti – Izjeme – Pogoji – Uresničitev cilja v splošnem interesu in spoštovanje legitimnega pričakovanja – Umik sklepa Enotnega odbora za reševanje (EOR), s katerim so bili določeni predhodni prispevki v Enotni sklad za reševanje (ESR), da bi se odpravila pomanjkljiva obrazložitev – Sprejetje odločbe, ki stopi v veljavo na dan, ko začne učinkovati prejšnja odločba – Neobstoj sprememb glede zneska in izračuna navedenih prispevkov – Upoštevanje namena prispevkov v ESR – Dopustnost

   (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 806/2014, členi 2, 67(4), 69 in 70)

   (Glej točke 203, 204, 207 in 208.)

5. Ekonomska in monetarna politika – Ekonomska politika – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij – Predhodni prispevki v enotni sklad za reševanje – Predmet – Logika zavarovanja – Zagotovilo, da finančni sektor zagotavlja zadostna finančna sredstva – Določitev končne ciljne ravni – Dinamičnost te ravni – Določitev na podlagi izračuna kritih vlog ob koncu prvotnega obdobja – Dopustnost

   (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 806/2014, uvodni izjavi 41 in 101 ter člena 69(1) in 76(1))

   (Glej točke od 220 do 225.)

6. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Sklep Enotnega odbora za reševanje (EOR) o določitvi predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje (ESR) – Neobstoj potrebe, da se v tem sklepu navedejo vsi elementi, ki omogočajo preveritev točnosti izračuna prispevkov – Tehtanje obveznosti obrazložitve s splošnim načelom varovanja poslovne skrivnosti zadevnih institucij – Zakonitost določb Delegirane uredbe 2015/63, ki se nanašajo na metodologijo za izračun predhodnih prispevkov v ESR – Načelo spoštovanja poslovnih skrivnosti – Obveznost EOR, da objavi in zadevnim institucijam v zbirni in anonimizirani obliki posreduje informacije o institucijah za izračun predhodnega prispevka

   (člen 296, drugi odstavek, PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 806/2014; Uredba Komisije 2015/63, členi od 4 do 7 in 9 ter Priloga I; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/59)

   (Glej točke od 249 do 259.)

7. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Sklep Enotnega odbora za reševanje (EOR) o določitvi predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje (ESR) – Obrazložitev, ki temelji le na drugih pravnih aktih, kot so vmesni sklepi, v katerih so pojasnjeni in dopolnjeni nekateri vidiki določitve teh prispevkov – Neobstoj objave ali posredovanja teh drugih aktov institucijam – Nezakonitost

   (člen 296, drugi odstavek, PDEU)

   (Glej točki 316 in 320.)

8. Pravo Evropske unije – Načela – Pravica do obrambe – Pravica do izjave – Obseg – Spletni obrazec, s katerim so zadevne kreditne institucije pozvane, naj predložijo svoje pripombe o izračunu predhodnih prispevkov v enotni sklad za reševanje (ESR) – Dopustnost – Kršitev pravice do izjave – Neobstoj

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2)(a))

   (Glej točke 353, 354 in 360.)

Povzetek

Splošno sodišče, pri katerem je bila vložena ničnostna tožba, ki jo je zavrnilo, se je, potem ko je zavrnilo več podanih ugovorov nezakonitosti, izreklo zlasti o skladnosti izračuna letne ciljne ravni predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje (ESR) za prispevno leto 2016 z zgornjo mejo, ki je določena z uredbo za vsako prispevno leto v prvotnem obdobju ustanovitve ESR.

Družba Hypo Vorarlberg Bank AG, ki je tožeča stranka, je kreditna institucija s sedežem v Avstriji. Enotni odbor za reševanje (EOR) je s sklepom z dne 15. aprila 2016 ( 1 ) določil ( 2 ) predhodne prispevke v Enotni sklad za reševanje (ESR) (v nadaljevanju: predhodni prispevki) za leto 2016 (v nadaljevanju: prispevno obdobje 2016) za institucije, za katere velja ta uredba, med katerimi je tožeča stranka. Nato je bil s sklepom z dne 20. maja 2016 ( 3 ) prejšnji sklep dopolnjen s popravkom izračuna predhodnih prispevkov institucij za prispevno obdobje 2016. EOR je 19. marca 2020 sprejel sklep SRB/ES/2020/16 (v nadaljevanju: sklep z dne 19. marca 2020), s katerim je nadomestil zgoraj navedena sklepa, da bi odpravil postopkovne napake in neobstoj obrazložitve prvotnih sklepov, ki jih je ugotovilo ( 4 ) Splošno sodišče in zaradi katerih so bili ti razglašeni za nične v delih, v katerih se med drugim nanašajo na tožečo stranko. Nazadnje, EOR je 7. decembra 2022 sprejel izpodbijani sklep, s katerim je umaknil in nadomestil sklep z dne 19. marca 2020, pri čemer je bil tokrat njegov namen odpraviti neobstoj obrazložitve sklepa z dne 19. marca 2020, ki ga je EOR ugotovil na podlagi sodbe in sklepov Splošnega sodišča, ( 5 ) ki se nanašajo na izračun predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2017.

Tožeča stranka se je v okviru tožbe sklicevala na ugovora nezakonitosti v zvezi z določbami Uredbe št. 806/2014 in Izvedbene uredbe 2015/81 ( 6 ) ter je nasprotovala tudi podrobnim pravilom za prispevke, ki jih je EOR izbral za določitev ciljne ravni in letne zgornje meje prispevka za prispevno obdobje 2016.

Presoja Splošnega sodišča

Splošno sodišče je najprej zavrnilo argumente, ki so bili podani v zvezi z več ugovori nezakonitosti, ki jih je navedla tožeča stranka.

Prvič, Splošno sodišče, pri katerem je tožeča stranka v prilagoditveni vlogi vložila več ugovorov nezakonitosti, priznanih v drugi sodbi, zoper Uredbo št. 806/2014 in Izvedbeno uredbo 2015/81, je preučilo, ali člen 86 Poslovnika omogoča, da se nov tožbeni razlog brez kakršne koli omejitve prvič navede v prilagoditveni vlogi. V zvezi s tem je Splošno sodišče, potem ko je opozorilo, da je treba ob upoštevanju načela nespremenljivosti postopka člen 86 Poslovnika razlagati ozko, razsodilo, da člen 86 Poslovnika tožeči stranki ne dovoljuje, da v prilagoditveni vlogi prvič uveljavlja ugovor nezakonitosti, čeprav so bili dejanski in pravni elementi, na katerih temelji, znani že ob vložitvi tožbe in niso bili spremenjeni v aktu, ki je nadomestil ali spremenil prvotno izpodbijani akt.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka ugovore nezakonitosti zoper člen 8(1), (4) in (5) Izvedbene uredbe 2015/81 in člen 70(7) Uredbe št. 806/2014 uveljavljala le v prilagoditveni vlogi. Zato je Splošno sodišče preverilo, ali je bila tožeča stranka ob vložitvi tožbe že seznanjena z dejanskimi in pravnimi elementi, na katerih temeljijo uveljavljani ugovori nezakonitosti, in ali ti torej niso bili spremenjeni v aktu, ki je nadomestil ali spremenil akt, katerega razglasitev ničnosti je bila prvotno predlagana.

V zvezi s tem je ugotovilo, da iz izpodbijane odločbe ni razviden noben nov bistveni element v zvezi z uporabo in razlago spornih določb. Splošno sodišče je tako presodilo, da so bili dejanski in pravni elementi, na katerih temeljijo ugovori nezakonitosti, znani že ob vložitvi tožbe in niso bili spremenjeni v izpodbijanem sklepu. Zato je ugovore nezakonitosti zavrnilo zaradi prepozne vložitve.

Drugič, Splošno sodišče je zavrnilo trditev, ki jo je tožeča stranka navedla na obravnavi in v skladu s katero bi bilo treba nezakonitost Uredbe št. 806/2014 in Izvedbene uredbe 2015/81 vsekakor šteti za razlog javnega reda, ki bi ga Splošno sodišče moralo preizkusiti po uradni dolžnosti, ker je ugodilo ugovoru nezakonitosti, ki ga je podala tožeča stranka v drugi zadevi ( 7 ) zoper, prvič, člen 70(7) Uredbe št. 806/2014 in posledično zoper Izvedbeno uredbo 2015/81 kot aktu brez pravne podlage, in drugič, zoper člen 8(1)(g) Izvedbene uredbe 2015/81, ker je Svet s sprejetjem tega ugovora prekoračil svoja izvedbena pooblastila.

V zvezi s tem je Splošno sodišče opozorilo, da je neuporaba določbe, ki je bila ugotovljena v okviru ugovora nezakonitosti, pravnomočna le za stranke v sporu. Tako bi preizkus ugovora nezakonitosti po uradni dolžnosti, ker je Splošno sodišče v drugi zadevi ugodilo podobnemu ugovoru, pomenil kršitev člena 277 PDEU, iz katerega izhaja, da neuporaba določbe, ki je bila ugotovljena v okviru ugovora nezakonitosti, velja le inter partes. Čeprav iz sodne prakse izhaja, da je nepristojnost avtorja akta, ki posega v položaj, razlog javnega reda, ki ga je treba preizkusiti po uradni dolžnosti, se ta sodna praksa v obravnavanem primeru ne uporablja, ker se zadevni tožbeni razlog ne nanaša na morebitno nepristojnost avtorja akta, ki posega v položaj, ampak na zatrjevano nepristojnost avtorja splošnega akta, na podlagi katerega je bil sprejet akt, ki posega v položaj. V skladu s sodno prakso pa Splošno sodišče ne more po uradni dolžnosti obravnavati vprašanja morebitne nezakonitosti splošnega akta, na podlagi katerega je bil sprejet akt, ki posega v položaj, saj taka nezakonitost ni del javnega reda. ( 8 ) Zato Splošno sodišče v tej zadevi ne more po uradni dolžnosti preizkusiti nezakonitosti Uredbe št. 806/2014 niti nezakonitosti Izvedbene uredbe 2015/81.

Splošno sodišče je nato zavrnilo tožbene razloge, ki jih je navedla tožeča stranka v zvezi z utemeljenostjo tožbe.

Prvič, glede dinamičnosti ciljne ravni je Splošno sodišče – kot je to že storilo v svoji sodni praksi – ( 9 ) sklenilo, da je treba člen 69(1) Uredbe št. 806/2014 razlagati tako, da mora biti znesek končne ciljne ravni iz tega člena določen glede na znesek kritih vlog, napovedan za konec prvotnega obdobja.

Drugič, glede določitve letne ciljne ravni za prispevno obdobje 2016 na osmino od 1,05 % kritih vlog v letu pred prispevnim obdobjem 2016, to je v letu 2015, je tako iz sklepa z dne 19. marca 2020 kot iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je EOR tak koeficient uporabil za prispevno obdobje 2016. Zato Splošno sodišče na podlagi člena 86 Poslovnika ugotavlja, da je tožeča stranka ob vložitvi tožbe poznala dejanske in pravne okoliščine, na katerih temelji ta očitek, in da v izpodbijanem sklepu niso bile spremenjene, ter razsodilo, da je ta očitek nedopusten, ker je bil vložen prepozno.

Tretjič, Splošno sodišče je v zvezi s prekoračitvijo zgornje meje 12,5 % na podlagi člena 70(2) Uredbe št. 806/2014 ugotovilo, da nobena uvodna izjava sklepa z dne 19. marca 2020 ni vsebovala informacij o znesku končne ciljne ravni. Prav tako EOR Splošnemu sodišču ni predložil nobenega dokaza, da ta informacija izhaja iz elementov, ki so bili javno dostopni pred vložitvijo tožbe. Nasprotno pa je bil v točki 83 obrazložitve izpodbijanega sklepa prvič predstavljen znesek končne ciljne ravni, ocenjene v prispevnem obdobju 2016, pri čemer je bilo pojasnjeno, da ta znesek znaša 56 milijard EUR (v nadaljevanju: napovedana končna ciljna raven). Tožeča stranka je torej le na podlagi tega novega elementa, in sicer zneska napovedane končne ciljne ravni, ki je bil prvič naveden v izpodbijanem sklepu, lahko preverila, ali je bila zgornja meja 12,5 % spoštovana, tako da je ta očitek dopusten.

Glede utemeljenosti je Splošno sodišče menilo, da je treba člen 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 806/2014 razlagati tako, da je treba spoštovanje zgornje meje 12,5 % preveriti glede na znesek predhodnih prispevkov, ki jih morajo dejansko plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic. Čeprav je v obravnavani zadevi v skladu s točko 84 obrazložitve izpodbijanega sklepa znesek letne ciljne ravni znašal 7.007.654.704 EUR, je vsota predhodnih prispevkov, ki so jih navedene institucije dejansko morale plačati za prispevno obdobje 2016, znašala 6.423.923.918 EUR. Ta znesek je razviden iz prve strani Priloge II k izpodbijanemu sklepu, iz katere prav tako izhaja, da se v zadnjenavedenem znesku upoštevajo tako „odbitek prispevkov za leto 2015“ kot „prilagoditve za preoblikovanja in revizije v skladu s členom 17(3) in (4) Delegirane uredbe 2015/63“.

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je bil v izpodbijanem sklepu znesek predhodnih prispevkov, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, določen v znesku, ki ne presega zgornje meje 12,5 % končne ciljne ravni, napovedane za prispevno obdobje 2016, kot je določeno v členu 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 806/2014.

( 1 ) Sklep SRB/ES/2016/06 Enotnega odbora za reševanje z dne 15. aprila 2016 o izračunu predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje za leto 2016.

( 2 ) V skladu s členom 70(2) Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL 2014, L 225, str. 1).

( 3 ) Sklep SRB/ES/SRF/2016/13 EOR z dne 20. maja 2016 o prilagoditvi predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2016 v ESR.

( 4 ) Sodbe z dne 28. novembra 2019, Banco Cooperativo Español/EOR (T‑323/16, EU:T:2019:822); z dne 28. novembra 2019, Hypo Vorarlberg Bank/EOR (T‑377/16, T‑645/16 in T‑809/16, EU:T:2019:823), in z dne 28. novembra 2019, Portigon/EOR (T‑365/16, EU:T:2019:824).

( 5 ) Sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR (C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601), ter sklepa z dne 3. marca 2022, EOR/Portigon in Komisija (C‑664/20 P, neobjavljen, EU:C:2022:161), in z dne 3. marca 2022, EOR/Hypo Vorarlberg Bank (C‑663/20 P, neobjavljen, EU:C:2022:162).

( 6 ) Izvedbena uredba Sveta (EU) 2015/81 z dne 19. decembra 2014 o določitvi enotnih pogojev za uporabo Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s predhodnimi prispevki v enotni sklad za reševanje (UL 2015, L 15, str. 1).

( 7 ) Sodba z dne 29. maja 2024, Hypo Vorarlberg Bank/EOR (Predhodni prispevki 2022) (T‑395/22, v pritožbenem postopku, EU:T:2024:333).

( 8 ) Sodba z dne 27. septembra 2005, Common Market Fertilizers/Komisija (T‑134/03 in T‑135/03, EU:T:2012:339, točka 52).

( 9 ) Sodba z dne 17. julija 2024, Deutsche Bank/EOR (T‑396/21, EU:T:2009:483, točka 40).