Zadeva C‑720/20

RO

proti

Bundesrepublik Deutschland

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Verwaltungsgericht Cottbus)

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 1. avgusta 2022

„Predhodno odločanje – Skupna politika na področju azila – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublin III) – Prošnja za mednarodno zaščito, ki jo vloži mladoletnik v državi članici svojega rojstva – Starši tega mladoletnika, ki so predhodno pridobili status begunca v drugi državi članici – Člen 3(2) – Člen 9 – Člen 20(3) – Direktiva 2013/32/EU – Člen 33(2)(a) – Dopustnost prošnje za mednarodno zaščito in odgovornost za njeno obravnavanje“

1. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Postopki za sprejem in ponovni sprejem – Mladoletni otrok prosilca – Neločljivost položaja mladoletnika in položaja njegovega družinskega člana – Uporaba po analogiji za prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v državi članici svojega rojstva vloži mladoletnik, čigar starši so že upravičeni do mednarodne zaščite v drugi državi članici – Nedopustnost

   (Uredba št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta, členi 2(c) in (f), 3(2), 9 in 20(3))

   (Glej točke 32, 34, od 39 do 42, 44, 45 in točko 1 izreka.)

2. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Postopki za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite – Direktiva 2013/32 – Postopek obravnave prošnje za mednarodno zaščito – Prošnja, ki jo države članice lahko štejejo za nedopustno – Razlog – Predhodno priznanje mednarodne zaščite s strani druge države članice – Uporaba po analogiji za prošnjo, ki jo vloži mladoletnik, ki do mednarodne zaščite v drugi državi članici ni upravičen sam, ampak so upravičeni njegovi starši – Nedopustnost

   (Direktiva 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 33(2)(a))

   (Glej točke od 51 do 55 in točko 2 izreka.)

Povzetek

Tožeča stranka, ki je državljanka Ruske federacije, se je rodila v Nemčiji leta 2015. Marca 2012 je bil njenim staršem in petim sorojencem, ki so tudi ruski državljani, na Poljskem priznan status begunca. Decembra 2012 so iz Poljske odšli v Nemčijo, kjer so vložili prošnje za mednarodno zaščito. Republika Poljska je zavrnila zahtevo nemških organov za ponovni sprejem teh oseb z obrazložitvijo, da so že upravičene do mednarodne zaščite na njenem ozemlju. Nemški organi so nato prošnje za mednarodno zaščito zavrgli kot nedopustne zaradi statusa begunca, ki je bil tem osebam že priznan na Poljskem. Družina tožeče stranke je vseeno še naprej prebivala na nemškem ozemlju.

Marca 2018 je tožeča stranka pri nemških organih vložila prošnjo za mednarodno zaščito. Ta prošnja je bila zavržena kot nedopustna zlasti na podlagi Uredbe Dublin III ( 1 ).

Predložitveno sodišče, ki odloča o tožbi zoper zadnjenavedeno zavrnilno odločbo, ima pomisleke o tem, ali je Zvezna republika Nemčija odgovorna država članica za obravnavanje prošnje tožeče stranke, in če je odgovor pritrdilen, ali ima ta država članica pravico, da to prošnjo zavrže kot nedopustno na podlagi Direktive o postopkih ( 2 ).

Natančneje, to sodišče se sprašuje o uporabi nekaterih določb Uredbe Dublin III in Direktive o postopkih po analogiji za položaj tožeče stranke. V zvezi s tem želi izvedeti, prvič, ali se – da bi se preprečila sekundarna gibanja – člen 20(3) Uredbe Dublin III, ki se nanaša zlasti na položaj otrok, rojenih po prihodu prosilca za mednarodno zaščito ( 3 ), uporablja za prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo mladoletnik vloži v državi članici rojstva, če so njegovi starši že upravičeni do mednarodne zaščite v drugi državi članici. Drugič, sprašuje se, ali se člen 33(2)(a) Direktive o postopkih ( 4 ) uporablja za mladoletnika, čigar starši so upravičeni do mednarodne zaščite v drugi državi članici, vendar sam do te zaščite ni upravičen.

Sodišče, ki je zasedalo v velikem senatu, je na ti vprašanji odgovorilo nikalno. V sodbi je pojasnilo obseg Uredbe Dublin III in Direktive o postopkih v okviru sekundarnih gibanj družin, ki so že upravičene do mednarodne zaščite v eni državi članici, v drugo državo članico, v kateri se rodi nov otrok.

Presoja Sodišča

Na prvem mestu, Sodišče je presodilo, da se člen 20(3) Uredbe Dublin III ne uporablja po analogiji za položaj, v katerem mladoletnik in njegovi starši vložijo prošnje za mednarodno zaščito v državi članici, v kateri se je ta otrok rodil, če so njegovi starši že upravičeni do mednarodne zaščite v drugi državi članici. Na eni strani ta določba namreč predpostavlja, da imajo družinski člani mladoletnika še vedno status „prosilca“, tako da ne ureja položaja otroka, ki se je rodil potem, ko je bila članom njegove družine priznana mednarodna zaščita v drugi državi članici, in ne v tisti, v kateri se je mladoletnik rodil in prebiva s svojo družino. Na drugi strani položaj mladoletnika, čigar družinski člani so prosilci za mednarodno zaščito, in položaj mladoletnika, čigar družinski člani so že upravičeni do take zaščite, nista primerljiva v okviru sistema, vzpostavljenega z Uredbo Dublin III. Pojma „prosilec“ ( 5 ) in „upravičenec do mednarodne zaščite“ ( 6 ) namreč pokrivata različna pravna statusa, ki ju urejajo različne določbe te uredbe. Zato bi uporaba člena 20(3) po analogiji za položaj mladoletnika, čigar družinski člani so že upravičeni do mednarodne zaščite, tako temu mladoletniku kot državi članici, ki je priznala to zaščito njegovim družinskim članom, odvzela možnost uporabe mehanizmov iz te uredbe. Posledica tega bi bila predvsem, da bi se v zvezi s takim mladoletnikom lahko sprejela odločba o predaji, ne da bi se v zvezi z njim začel postopek za sprejem.

Poleg tega Uredba Dublin III določa posebna pravila za primer, ko je postopek, začet v zvezi z družinskimi člani prosilca, končan in je tem družinskim članom kot upravičencem do mednarodne zaščite dovoljeno prebivanje v državi članici. Natančneje, njen člen 9 določa, da je v takem položaju zadnjenavedena država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, pod pogojem, da zadevne osebe pisno izrazijo to željo. Drži, da ta pogoj izključuje uporabo člena 9, če taka želja ni izražena. Do tega položaja lahko zlasti pride, če je prošnja zadevnega mladoletnika za mednarodno zaščito vložena po nezakonitem sekundarnem gibanju njegove družine iz prve države članice v državo članico, v kateri je ta prošnja vložena. Vendar ta okoliščina ne izniči dejstva, da je zakonodajalec Unije v tem členu predvidel določbo, ki zajema prav navedeni položaj. Poleg tega ob upoštevanju jasnega besedila člena 9 ni mogoče odstopati od te zahteve po pisnem izrazu želje.

V teh okoliščinah se v položaju, v katerem zadevne osebe niso pisno izrazile želje, da je država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje otroka za mednarodno zaščito, tista država članica, v kateri je bilo družinskim članom tega otroka kot upravičencem do mednarodne zaščite dovoljeno prebivanje, odgovorna država članica določi na podlagi člena 3(2) Uredbe Dublin III. ( 7 )

Na drugem mestu, Sodišče je ugotovilo, da se člen 33(2)(a) Direktive o postopkih ne uporablja po analogiji za prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo mladoletnik vloži v državi članici, če do mednarodne zaščite v drugi državi članici ni upravičen sam otrok, ampak njegovi starši. V zvezi s tem je Sodišče opozorilo, da so v tej direktivi izčrpno našteti položaji, v katerih lahko države članice prošnjo za mednarodno zaščito štejejo za nedopustno. Poleg tega določba, ki vsebuje te razloge za nedopustnost, pomeni odstopanje od obveznosti držav članic, da vsebinsko obravnavajo vse prošnje za mednarodno zaščito. Iz izčrpne in odstopajoče narave te določbe izhaja, da jo je treba razlagati ozko in da se zato ne more uporabiti za položaj, ki ne ustreza njenemu besedilu. Njenega področja uporabe ratione personae zato ni mogoče razširiti na prosilca za mednarodno zaščito, ki sam ni upravičen do take zaščite.

( 1 ) Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL 2013, L 180, str. 31, v nadaljevanju: Uredba Dublin III).

( 2 ) Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL 2013, L 180, str. 60, v nadaljevanju: Direktiva o postopkih).

( 3 ) Na podlagi te določbe, ki se nanaša na postopek za sprejem, je položaj mladoletnika, ki spremlja prosilca za mednarodno zaščito in je skladen z opredelitvijo družinskega člana, neločljiv od položaja družinskega člana ter je predmet obravnave v državi članici, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito tega družinskega člana, tudi če mladoletnik ni sam po sebi prosilec, če je to v največjo korist mladoletnika. Enako se obravnavajo otroci, rojeni potem, ko prosilec prispe na ozemlje držav članic, brez potrebe po sprožitvi novega postopka za njihov sprejem.

( 4 ) Na podlagi te določbe lahko države članice prošnjo za mednarodno zaščito štejejo za nedopustno, če je druga država članica priznala mednarodno zaščito.

( 5 ) V smislu člena 2(c) Uredbe Dublin III.

( 6 ) V smislu člena 2(f) Uredbe Dublin III.

( 7 ) V skladu s to določbo je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, kadar na osnovi meril iz Uredbe Dublin III ni mogoče določiti nobene odgovorne države članice, odgovorna prva država članica, v kateri je bila ta prošnja vložena.