Zadeva C‑869/19

L

proti

Unicaja Banco SA,
nekdanja Banco de Caja España de Inversiones, Salamanca y Soria SAU,

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal Supremo)

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 17. maja 2022

„Predhodno odločanje – Direktiva 93/13/EGS – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Načelo enakovrednosti – Načelo učinkovitosti – Hipotekarna pogodba – Nepoštenost ,pogoja o minimalni obrestni meri‘ iz te pogodbe – Nacionalna pravila o sodnem pritožbenem postopku – Časovna omejitev učinkov ugotovitve ničnosti nepoštenega pogoja – Povračilo – Pristojnost nacionalnega pritožbenega sodišča za nadzor po uradni dolžnosti“

Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Ugotovitev nepoštenosti pogoja – Obseg – Nacionalna ureditev, ki omejuje pristojnost nacionalnega sodišča, ki odloča o pritožbi zoper sodbo, s katero je bilo vračilo zneskov, ki jih je potrošnik neupravičeno plačal, časovno omejeno, da odloča po uradni dolžnosti – Neobstoj možnosti tega sodišča, da naloži popolno vračilo teh zneskov, če potrošnik te omejitve ne izpodbija – Nedopustnost – Neobstoj ugovora, ki ga ni mogoče pripisati popolni pasivnosti potrošnika

(Direktiva Sveta 93/13, člen 6(1))

(Glej točke od 22 do 27, od 31 do 33 in od 36 do 40 ter izrek.)

Povzetek

Sodišču je bilo predloženih pet predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki so jih vložila španski sodišči (Ibercaja Banco, C‑600/19, in Unicaja Banco, C‑869/19) ter italijansko (SPV Project 1503, C‑693/19 in C‑831/19) in romunsko (Impuls Leasing România, C‑725/19) sodišče ter ki se vsi nanašajo na razlago Direktive o nepoštenih pogojih ( 1 ).

Ti predlogi spadajo v okvir različnih postopkov. Tako se predlog v zadevi Ibercaja Banco nanaša na postopek izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini, v katerem potrošnik ni vložil ugovora, lastninska pravica na s hipoteko zavarovani nepremičnini pa je bila že prenesena na tretjo osebo. V zadevi Unicaja Banco je bil predlog vložen v pritožbenem postopku, ki je bil začet po izdaji sodbe Gutiérrez Naranjo in drugi ( 2 ). Predloga v združenih zadevah SPV Project 1503 se nanašata na postopke izvršbe na podlagi izvršilnih naslovov, ki so postali pravnomočni. Nazadnje, predlog v zadevi Impuls Leasing România spada v okvir postopka izvršbe, opravljenega na podlagi lizinške pogodbe, ki velja za izvršilni naslov.

Sodišče je s štirimi sodbami, izrečenimi v velikem senatu, razvilo svojo sodno prakso glede obveznosti in pristojnosti nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti opravi preizkus nepoštenosti pogodbenih pogojev na podlagi Direktive o nepoštenih pogojih. V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo interakcijo med načelom pravnomočnosti in prekluzijo na eni strani ter sodnim nadzorom nepoštenih pogojev na drugi strani. Sodišče se je poleg tega izreklo o obsegu tega nadzora v okviru hitrih postopkov za izterjavo dolgov potrošnikov in o razmerju med nekaterimi postopkovnimi načeli, določenimi z nacionalnim pravom na področju pritožb, in pristojnostjo nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusi nepoštenost pogodbenih pogojev.

Presoja Sodišča

Na prvem mestu je Sodišče pojasnilo razmerje med načelom pravnomočnosti in pristojnostjo izvršilnega sodišča, da po uradni dolžnosti v okviru postopka izdaje plačilnega naloga opravi preizkus nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki je podlaga za ta nalog.

V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da Direktiva o nepoštenih pogojih ( 3 ) nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero izvršilno sodišče, če dolžnik zoper plačilni nalog ni vložil ugovora, ne more preveriti morebitne nepoštenosti pogojev, ki so bili podlaga za ta nalog, ker pravnomočnost tega naloga implicitno zajema veljavnost teh pogojev. Natančneje, ureditev, v skladu s katero se šteje, da je bil preizkus nepoštenosti pogodbenih pogojev opravljen po uradni dolžnosti in da je zajet s pravnomočnostjo, tudi če v sklepu o plačilnem nalogu ni nobene obrazložitve glede tega, lahko odvzame pomen obveznosti nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preuči morebitno nepoštenost teh pogojev. V takem primeru se z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu zahteva, da lahko izvršilno sodišče presodi, in sicer tudi prvič, morebitno nepoštenost pogodbenih pogojev, ki so bili podlaga za nalog. Dejstvo, da na dan, ko je nalog postal pravnomočen, dolžnik ni vedel, da ga je mogoče opredeliti kot „potrošnika“ v smislu te direktive, v zvezi s tem ni upoštevno.

Na drugem mestu je Sodišče obravnavalo interakcijo med načelom pravnomočnosti, prekluzijo in pristojnostjo nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti opravi preizkus nepoštenosti pogodbenega pogoja v okviru postopka izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini.

Po eni strani je Sodišče navedlo, da Direktiva o nepoštenih pogojih ( 4 ) nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki zaradi pravnomočnosti in prekluzije ne omogoča niti tega, da bi sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo nepoštenost pogodbenih pogojev v okviru postopka izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini, niti tega, da bi potrošnik po izteku roka za vložitev ugovora uveljavljal nepoštenost navedenih pogodbenih pogojev v tem postopku ali v poznejšem ugotovitvenem postopku. Ta razlaga navedene direktive se uporablja, če so bili navedeni pogoji ob začetku postopka izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini že predmet preizkusa po uradni dolžnosti, ne da bi bil ta preizkus izrecno naveden ali obrazložen v odločbi o dovolitvi izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini in ne da bi bilo v tej odločbi navedeno, da takega preizkusa ni več mogoče izpodbijati, če se ne vloži ugovor. Ker potrošnik v odločbi o dovolitvi izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini ni bil obveščen o tem, da je bil opravljen preizkus nepoštenosti pogodbenih pogojev po uradni dolžnosti, namreč ni mogel ob popolnem poznavanju zadeve presoditi, ali je bilo treba zoper to odločbo vložiti pravno sredstvo. Vendar učinkovitega nadzora morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev ni mogoče zagotoviti, če bi pravnomočnost veljala tudi za sodne odločbe, v katerih tak nadzor ni omenjen.

Po drugi strani pa je Sodišče razsodilo, da je s to direktivo ( 5 ) združljiva nacionalna zakonodaja, na podlagi katere se nacionalnemu sodišču, ki odloča po uradni dolžnosti ali na predlog potrošnika, ne dovoli, da opravi preizkus morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev po tem, ko je bilo hipotekarno zavarovanje realizirano, s hipoteko zavarovana nepremičnina prodana in lastninska pravica na tej nepremičnini prenesena na tretjo osebo. Vendar za to ugotovitev velja pogoj, da lahko potrošnik, čigar s hipoteko zavarovana nepremičnina je bila prodana, v poznejših postopkih na podlagi te direktive uveljavlja pravico do odškodnine za premoženjsko škodo, nastalo zaradi uporabe nepoštenih pogojev.

Na tretjem mestu je Sodišče preučilo razmerje med nekaterimi nacionalnimi postopkovnimi načeli, ki urejajo pritožbeni postopek, kot so načela dispozitivnosti, odločanja v mejah zahtevka in prepovedi reformatio in peius, ter pristojnostjo nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusi nepoštenost pogoja.

V zvezi s tem je Sodišče menilo, da Direktiva o nepoštenih pogojih ( 6 ) nasprotuje uporabi načel nacionalnega sodnega postopka, na podlagi katerih nacionalno sodišče, ki odloča o pritožbi zoper sodbo, s katero je bilo vračilo zneskov, ki jih je potrošnik neupravičeno plačal na podlagi pogoja, ki je bil razglašen za nepoštenega, časovno omejeno, ne more po uradni dolžnosti preizkusiti razloga, ki se nanaša na kršitev te določbe, in naložiti popolnega vračila navedenih zneskov, če tega, da zadevni potrošnik te časovne omejitve ni izpodbijal, ni mogoče pripisati njegovi popolni pasivnosti. V zvezi s postopkom v glavni stvari, o katerem je odločalo predložitveno sodišče, je Sodišče pojasnilo, da je mogoče neobstoj pritožbe zadevnega potrošnika v primernem roku pripisati dejstvu, da se je njegov pritožbeni rok takrat, ko je bila izrečena sodba Gutiérrez Naranjo in drugi – s katero je Sodišče razsodilo, da nacionalna sodna praksa, s katero so bili restitucijski učinki, povezani z ugotovitvijo nepoštenosti pogodbenega pogoja, časovno omejeni, ni združljiva z navedeno direktivo – že iztekel. Zato v postopku v glavni stvari zadevni potrošnik s tem, da ni vložil pritožbe, ni bil popolnoma pasiven. V teh okoliščinah je uporaba nacionalnih postopkovnih načel, s katero se potrošniku odvzamejo postopkovna sredstva, ki mu omogočajo uveljavljanje njegovih pravic na podlagi Direktive o nepoštenih pogojih, v nasprotju z načelom učinkovitosti, ker lahko onemogoči ali čezmerno oteži varstvo teh pravic.

Na četrtem in zadnjem mestu je Sodišče obravnavalo pristojnost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusi nepoštenost pogojev izvršilnega naslova, kadar odloča o ugovoru zoper izvršbo tega naslova.

V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da Direktiva o nepoštenih pogojih ( 7 ) in načelo učinkovitosti nasprotujeta nacionalni zakonodaji, s katero izvršilnemu sodišču, pri katerem je bil vložen ugovor zoper izvršbo, ni dovoljeno, da po uradni dolžnosti ali na predlog potrošnika preizkusi nepoštenost pogojev pogodbe, ki je izvršilni naslov, če lahko sodišče, ki je pristojno za vsebinsko odločanje, pri katerem je mogoče vložiti ločeno tožbo občega prava za preučitev morebitne nepoštenosti pogojev take pogodbe, postopek izvršbe do sprejetja meritorne odločitve prekine le proti plačilu varščine – pri čemer je ta varščina izračunana na primer glede na vrednost predmeta tožbe – v višini, ki bi potrošnika lahko odvrnila od vložitve take tožbe in vztrajanja pri njej. Glede te varščine je Sodišče pojasnilo, da stroški sodnega postopka v primerjavi z zneskom spornega dolga ne smejo biti taki, da bi potrošnika odvrnili od tega, da bi pri sodišču vložil tožbo. Je pa zelo verjetno, da dolžnik, ki je s plačilom v zamudi, nima finančnih sredstev, potrebnih za zagotovitev zahtevane varščine. To velja toliko bolj, če vrednost spora močno presega skupno vrednost pogodbe, kot se zdi, da je bilo v postopku v glavni stvari.

( 1 ) Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25; v nadaljevanju: Direktiva o nepoštenih pogojih).

( 2 ) Sodba z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi (C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980). Sodišče je v tej sodbi v bistvu razsodilo, da je sodna praksa Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), v kateri je vrhovno sodišče ugotovilo, da je časovna omejitev vračila zneskov, ki so jih potrošniki na podlagi nepoštenega pogodbenega pogoja, to je na podlagi tako imenovane klavzule o minimalni obrestni meri, neupravičeno plačali bančnim institucijam, v nasprotju s členom 6(1) Direktive o nepoštenih pogojih in da so bili potrošniki v skladu s to določbo posledično upravičeni do vračila zadevnih zneskov v celoti.

( 3 ) Zlasti člen 6(1) in člen 7(1) te direktive.

( 4 ) Prav tam.

( 5 ) Prav tam.

( 6 ) Zlasti člen 6(1) te direktive.

( 7 ) Zlasti člen 6(1) in člen 7(1) te direktive.