Zadeva C‑88/19

Alianța pentru Combarea abuzurilor

proti

TM in drugim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Judecătoria Zărnești)

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 11. junija 2020

„Predhodno odločanje – Ohranjanje naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst – Direktiva 92/43/EGS – Člen 12(1) – Sistem strogega varstva živalskih vrst – Priloga IV – Canis lupus (volk) – Člen 16(1) – Naravno območje razširjenosti – Ujetje in prevoz osebka prostoživeče živali vrste canis lupus – Javna varnost“

1. Okolje – Ohranjanje naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst – Direktiva 92/43 – Strogo varstvo živalskih vrst iz točke (a) Priloge IV – Ukrepi, potrebni za vzpostavitev sistema varstva

   (Direktiva Sveta 92/43, člen 12(1)(a), in Priloga IV, točka (a))

   (Glej točki 22 in 23.)

2. Okolje – Ohranjanje naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst – Direktiva 92/43 – Strogo varstvo živalskih vrst iz točke (a) Priloge IV – Prepoved ujetja ali ubitja zaščitenih živalskih vrst – Odstopanja – Pogoji – Odstopanje, ki ga odobri pristojni nacionalni organ – Pogoji za odobritev takega odstopanja

   (Direktiva Sveta 92/43, člena 12(1)(a), 16(1) in Priloga IV, točka (a))

   (Glej točke od 24 do 26 in od 53 do 49 ter izrek.)

3. Okolje – Ohranjanje naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst – Direktiva 92/43 – Strogo varstvo živalskih vrst iz točke (a) Priloge IV – Prepoved ujetja ali ubitja zaščitenih živalskih vrst – Obseg – Zaščita na naravnem območju razširjenosti zaščitene živalske vrste – Pojem – Geografsko območje prisotnosti zaščitene živalske vrste v okviru njenega naravnega vedenja – Območja človeške naselitve – Vključitev

   (Direktiva Sveta 92/43, člen 12(1), in Priloga IV, točka (a))

   (Glej točke od 28 do 32 in izrek.)

4. Okolje – Ohranjanje naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst – Direktiva 92/43 – Strogo varstvo živalskih vrst iz točke (a) Priloge IV – Prepoved ujetja ali ubitja zaščitenih živalskih vrst – Obseg – Osebki zaščitenih živalskih vrst, ki živijo v naravi oziroma so prostoživeči

   (Direktiva Sveta 92/43, člen 12(1)(a), in Priloga IV, točka (a))

   (Glej točko 44.)

Povzetek

Strogo varstvo nekaterih živalskih vrst, določeno v Direktivi o habitatih, zajema tudi osebke, ki zapustijo svoj naravni habitat in so na območjih človeške poselitve. Tako je lahko ujetje in prevoz volka, najdenega v vasi, upravičeno le, če je predmet odstopanja, ki ga je sprejel pristojni nacionalni organ.

Sodišče je v sodbi z dne 11. junija 2020, Alianța pentru Comladirea abuzurilor (C‑88/19), odločilo o ozemeljskem področju uporabe sistema strogega varstva nekaterih živalskih vrst iz člena 12(1) Direktive Sveta 92/43 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst ( 1 ) (v nadaljevanju: Direktiva o habitatih). V zvezi s tem je Sodišče potrdilo, da se ta sistem strogega varstva, določen za vrste, naštete v Prilogi IV, točka (a), k navedeni direktivi, kot je volk, uporablja tudi za osebke, ki zapustijo svoj naravni habitat in so na območjih človeške poselitve.

Osebje društva za zaščito živali je skupaj z veterinarjem leta 2016 brez predhodnega dovoljenja ujelo in odpeljalo volka, ki se je pojavljal na posestvu vaščana romunske vasi, ki leži med dvema območjema, ki sta zaščiteni na podlagi Direktive o habitatih. Prevoz ujetega volka v naravni rezervat pa ni potekal kot predvideno, tako da je ta uspel pobegniti v bližnji gozd. Zaradi kaznivih dejanj, povezanih z ujetjem in prevozom volka pod neustreznimi pogoji, je bila vložena kazenska ovadba. V okviru tega kazenskega postopka predložitveno sodišče sprašuje, ali se varstvene določbe Direktive o habitatih uporabljajo za ujetje prostoživečih volkov na obrobju aglomeracije ali na ozemlju teritorialne skupnosti.

Sodišče je najprej opozorilo, da člen 12(1)(a) Direktive o habitatih državam članicam nalaga, da sprejmejo potrebne ukrepe, da vzpostavijo sistem strogega varstva zaščitenih živalskih vrst „na njihovem naravnem območju razširjenosti“, pri čemer prepoveduje vsakršno obliko namernega ujetja ali ubitja osebkov teh vrst „v naravi.“

V zvezi z ozemeljskim področjem uporabe te prepovedi namernega ujetja ali ubitja je Sodišče poudarilo, da je glede zaščitenih živalskih vrst, ki so tako kot volk prisotne na velikih področjih, pojem „naravno območje razširjenosti“ širši od geografskega območja, ki ima fizične ali biološke dejavnike, bistvene za njihovo življenje in razmnoževanj in tako ustreza geografskemu območju, v katerem je zadevna živalska vrsta prisotna ali se pojavlja v okviru svojega naravnega vedenja. Iz tega izhaja, da varstvo, ki ga določa člen 12(1) Direktive o habitatih, ne vsebuje omejitev ali meja, in torej ne dopušča stališča, da je prostoživeči osebek zaščitene živalske vrste, ki je v bližini ali znotraj območij človeške poselitve in prek takih območij prehaja ali se hrani z viri, ki jih proizvede človek, žival, ki je zapustila svoje „naravno območje razširjenosti.“ To razlago potrjuje opredelitev iz člena 1(1)(f) Konvencije o varstvu selitvenih vrst prostoživečih živali, ( 2 ) v skladu s katero pojem „območje razširjenosti“ vrste zajema vse vrste območji, ki jih ta vrsta prečka.

Zato po mnenju Sodišča besedilo člena 12(1)(a) Direktive o habitatih, ki prepoveduje namerno ujetje ali ubitje osebkov zaščitenih vrst „v naravi“, ne omogoča izključitve območij človeške poselitve s področja uporabe te določbe. Namen dikcije „v naravi“ je zgolj pojasniti, da se prepovedi iz te določbe ne uporabljajo nujno za osebke, ki so predmet zakonite oblike ujetništva.

Razlaga, v skladu s katero varstvo iz člena 12(1)(a) Direktive o habitatih ne zajema strogih omejitev ali meja ravno tako omogoča uresničitev cilja te določbe. Ne gre namreč le za varstvo teh vrst na določenih krajih, ki so opredeljeni ozko, ampak tudi osebkov teh vrst, ki živijo v naravi ali so prosto živeči in ki tako zagotavljajo vlogo v naravnih ekosistemih. V zvezi s tem je Sodišče poleg tega poudarilo, da volkovi v številnih regijah Unije, kot je ta v obravnavanem primeru, živijo na območjih, ki jih zaseda človek, človekovo poseganje na teh območjih pa je privedlo tudi do delne prilagoditve volkov tem novim pogojem. Poleg tega razvoj infrastrukture, nezakonito gozdarsko izkoriščanje, kmetijska gospodarstva in nekatere industrijske dejavnosti prispevajo k izvajanju pritiska na populacijo volkov in na njegov habitat.

Zato je Sodišče ugotovilo, da obveznost strogega varstva zaščitenih živalskih vrst velja za vsako „naravno območje razširjenosti“ teh vrst, ne glede na to, ali so te v svojem običajnem habitatu, na zaščitenih območjih ali v bližini človeških naselbin.

Glede obvladovanja položajev, ki lahko nastanejo, če osebek zaščitene živalske vrste vstopi v stik z ljudmi ali z njihovim premoženjem zlasti konfliktov, ki izhajajo iz tega, da človek zaseda naravna območja, je Sodišče nato opozorilo, da morajo države članice sprejeti celovit zakonodajni okvir, ki lahko v skladu s členom 16(1)(b) in (c) Direktive o habitatih vključuje ukrepe, namenjene preprečevanju resne škode, zlasti na poljščinah ali živinoreji, ali ukrepe, sprejete v interesu javnega zdravja in javne varnosti, ali iz drugih razlogov prevladujočega javnega interesa, ki je lahko tudi socialne ali gospodarske narave.

Tako je Sodišče potrdilo, da je ujetje in prevoz osebka zaščitene živalske vrste, kot je volk, mogoče izvesti le v okviru odstopanja, ki ga pristojni nacionalni organ sprejme na podlagi člena 16(1)(b) in (c) Direktive o habitatih in ki zlasti temelji na razlogu javne varnosti.

( 1 ) Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 102).

( 2 ) Konvencija o varstvu selitvenih vrst prostoživečih živali, ki je bila podpisana v Bonnu 23. junija 1979 in v imenu Skupnosti sklenjena s Sklepom Sveta 82/461/EGS z dne 24. junija 1982 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 15, str. 5).