Zadeva C‑573/17

Daniel Adam Popławski

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo rechtbank Amsterdam)

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 24. junija 2019

„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklepi – Neobstoj neposrednega učinka – Primarnost prava Unije – Posledice – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Člen 4, točka 6 – Okvirni sklep 2008/909/PNZ – Člen 28(2) – Izjava države članice, ki ji omogoča, da še naprej uporablja obstoječe pravne instrumente o premestitvi obsojenih oseb, ki so se uporabljali pred 5. decembrom 2011 – Prepozno podana izjava – Posledice“

1. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep 2008/909 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah – Prehodne določbe – Izjava države članice, ki ji omogoča, da še naprej uporablja pravne instrumente, ki so obstajali pred začetkom veljavnosti navedenega okvirnega sklepa o premestitvi obsojenih oseb – Izjava, podana po datumu sprejetja navedenega okvirnega sklepa – Posledica – Neobstoj pravnih učinkov

   (Okvirni sklep Sveta 2008/909, členi 4(7), 7(4) ter 28(1) in (2))

   (Glej točke od 45 do 49 in točko 1 izreka.)

2. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklepi za približevanje nacionalnih zakonodaj – Izvajanje držav članic – Pravni učinki okvirnih sklepov – Obveznost neuporabe nacionalne določbe, ki je v nasprotju z okvirnim sklepom – Neobstoj – Obveznost skladne razlage nacionalnega prava – Obseg – Nujnost zagotovitve polne učinkovitosti okvirnega sklepa

   (Okvirni sklep Sveta 2002/584)

   (Glej točke od 68 do 79, 81, 82, 94 in točko 2 izreka.)

3. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami – Razlogi za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje – Nalog za prijetje, izdan za izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, ki vključuje odvzem prostosti – Zahtevana oseba, ki začasno ali stalno prebiva v izvršitveni državi članici v smislu člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa – Pogoji za neizvršitev naloga za prijetje – Zaveza izvršitvene države članice, da bo izvršila kazen – Obseg – Legitimni interes, ki upravičuje izvršitev kazni v izvršitveni državi članici

   (Okvirni sklep Sveta 2002/584, člen 4, točka 6)

   (Glej točke 86, od 88 do 92, od 97 do 103 in 109.)

Povzetek

Dne 25. junija 2019 je Sodišče, ki je odločalo v sestavi velikega senata, v sodbi Popławski (C‑573/17) obravnavalo vprašanje, ali mora pravosodni organ pri izvršitvi evropskega naloga za prijetje na podlagi načela primarnosti ne uporabiti nacionalnih določb, ki niso združljive z okvirnim sklepom. Poleg tega je podalo pojasnila glede pravnih učinkov izjave, ki jo država članica poda na podlagi člena 28(2) Okvirnega sklepa 2008/909 ( 1 ) po datumu njegovega sprejetja. Na podlagi te določbe „lahko“ država članica „ob sprejetju tega okvirnega sklepa poda izjavo, v kateri navede, da bo kot odreditvena država in država izvršitve v primerih, ko se pravnomočna sodba [,ki jo je treba izvršiti,] izda pred datumom, ki ga določi, še naprej uporabljala obstoječe pravne instrumente o premestitvi obsojenih oseb, ki so se uporabljali pred 5. decembrom 2011. […]“. Spor o glavni stvari se je nanašal na postopek izvršitve – na Nizozemskem – evropskega naloga za prijetje, ki ga je oktobra 2013 poljsko sodišče izdalo zoper poljskega državljana, ki prebiva na Nizozemskem, za izvršitev zaporne kazni na Poljskem. Predložitveno sodišče je oktobra 2015 v okviru izvršitve tega evropskega naloga za prijetje poslalo prvi predlog za sprejetje predhodne odločbe, na katerega je Sodišče odgovorilo s sodbo z dne 29. junija 2017, Popławski. V tej sodbi je Sodišče med drugim odločilo, da je treba člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 ( 2 ) razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, s katero se izvaja ta določba in ki v primeru, v katerem predajo tujega državljana z dovoljenjem za stalno prebivanje na ozemlju te države članice zahteva druga država članica za izvršitev zaporne kazni, ki je bila temu državljanu naložena s pravnomočno sodno odločbo, prvič, ne dovoli take predaje in, drugič, določa le obveznost pravosodnih organov prve države članice, da pravosodne organe druge države članice obvestijo, da so pripravljeni prevzeti izvršitev te sodbe, ne da bi bila na dan zavrnitve predaje zagotovljena dejanska izvršitev sodbe in niti da bi bilo to zavrnitev mogoče izpodbijati, če bi se pozneje izkazalo, da je ta prevzem nemogoče izvesti.

V drugi sodbi Popławski je Sodišče najprej navedlo, da sklicujoč se zlasti na besedilo člena 28(2) Okvirnega sklepa 2008/909 in na njegovo splošno sistematiko izjava, ki jo država članica poda na podlagi te določbe po datumu sprejetja tega okvirnega sklepa, ne more imeti pravnih učinkov.

Dalje je opozorilo na obseg obveznosti, ki na podlagi načela primarnosti zavezuje nacionalno sodišče v položaju, ko naj bi bila določba njegovega nacionalnega prava v nasprotju z določbami prava Unije, ki - kot Okvirna sklepa 2002/584 in 2008/909 - nimajo neposrednega učinka. V takem položaju to sodišče ni zavezano zgolj na podlagi prava Unije, da ne uporabi določbe svojega nacionalnega prava, ki ni združljiva z zadevno določbo prava Unije.

Vendar je Sodišče tudi opozorilo, da okvirni sklepi sicer ne morejo imeti neposrednega učinka, vendar je posledica njihove zavezujoče narave obveznost za nacionalne organe, da od izteka roka za njihov prenos skladno razlagajo svoje nacionalno pravo, če ta razlaga ne bi bila contra legem in če so z njo spoštovana splošna pravna načela, zlasti načeli pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti. V zvezi z obveznostjo skladne razlage nizozemskega prava z Okvirnim sklepom 2002/584 je Sodišče opozorilo, da je v svoji predhodni sodbi z dne 29. junija 2017, Popławski, ugotovilo, da obveznost nacionalnega sodišča, da zagotovi polni učinek Okvirnega sklepa 2002/584, povzroči obveznost Kraljevine Nizozemske, da izvrši zadevni evropski nalog za prijetje, oziroma – v primeru zavrnitve – obveznost, da se na Nizozemskem zagotovi učinkovita izvršitev kazni, ki je bila na Poljskem izrečena zoper D. A. Popławskega.

Dalje je podalo pojasnila glede razlage člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584. V zvezi s tem je prvič, kar zadeva obveznost, ki je naložena s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, da se v primeru zavrnitve izvršitve evropskega naloga za prijetje zagotovi, da izvršitvena država članica prevzame dejansko izvršitev zaporne kazni, opozorilo, da ta obveznost predpostavlja resnično zavezo te države, da bo izvršila zaporno kazen, ki je bila izrečena zahtevani osebi. Tako ni mogoče šteti, da zgolj okoliščina, da ta država izrazi, da je „pripravljena“ izvršiti to kazen, upravičuje tako zavrnitev. Zato mora izvršitveni pravosodni organ pred vsako zavrnitvijo izvršitve evropskega naloga za prijetje preveriti možnost dejanske izvršitve kazni v skladu s svojim nacionalnim pravom. Zato je predložitveno sodišče edino pristojno, da v obravnavanem primeru presodi, ali je mogoče nizozemsko pravo – brez uporabe razlage contra legem – razlagati tako, da je mogoče Okvirni sklep 2002/584 izenačiti s pogodbeno pravno podlago za namene uporabe zadevne nacionalne določbe. V zvezi s tem je Sodišče poudarilo, da predložitveno sodišče v zadevi o glavni stvari ne more upravičeno trditi, da te določbe nacionalnega prava ne more razlagati v skladu s pravom Unije le zato, ker je minister, ki mora ukrepati v primeru zavrnitve predaje, navedeno nacionalno določbo razlagal v smislu, ki ni v skladu s tem pravom. Zato, če predložitveno sodišče pride do ugotovitve, da je mogoče Okvirni sklep 2002/584 po metodah razlage, ki so priznane v nizozemskem pravu, za namene uporabe zadevne nacionalne določbe izenačiti z mednarodno pogodbo, mora to določbo, ki se tako razlaga, uporabiti v sporu o glavni stvari, ne da bi upoštevalo dejstvo, da minister taki razlagi nasprotuje.

Drugič, kar zadeva polje proste presoje iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 v korist izvršitvenega pravosodnega organa pri izvajanju razloga za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, je Sodišče opozorilo, da mora biti temu organu omogočeno, da upošteva cilj tega razloga za fakultativno neizvršitev, ki je v tem, da se izvršitvenemu pravosodnemu organu omogoči, da kot posebej pomembno izpostavi možnost, da se zahtevani osebi po prestani kazni, na katero je bila obsojena, omogočijo boljše možnosti za ponovno vključitev v družbo. Tako se lahko možnost, ki jo ima izvršitveni pravosodni organ, da na podlagi te določbe zavrne predajo zahtevane osebe, uporabi samo, če ta organ – po preveritvi, prvič, da je ta oseba v izvršitveni državi članici, da je državljan te države ali v njej prebiva, in drugič, da se zaporna kazen, ki jo je tej osebi izrekla odreditvena država članica, dejansko lahko izvrši v izvršitveni državi članici – meni, da obstaja legitimen interes za izvršitev kazni, ki je bila naložena v odreditveni državi članici, na ozemlju izvršitvene države članice. Zato je predložitveno sodišče primarno tisto, ki mora zagotoviti, kolikor je mogoče, skladno razlago svojega nacionalnega prava, ki mu omogoča doseči rezultat, ki bo skladen s ciljem, ki se uresničuje z okvirnim sklepom. Če bi se to izkazalo za nemogoče, bi moralo navedeno sodišče vsaj sprejeti razlago svojega nacionalnega prava, ki mu omogoča, da pride do rešitve, ki ni v nasprotju s ciljem Okvirnega sklepa 2002/584, in ki zato omogoča preprečitev nekaznovanosti D. A. Poplawskega. Tako bi bilo v primeru, če bi to sodišče navedeno pravo razlagalo tako, da je zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje, ki je bil na Poljskem izdan zoper D. A. Poplawskega, pogojena z jamstvom, da bo zaporna kazen, na katero je bil obsojen na Poljskem, dejansko izvršena na Nizozemskem, in sicer tudi, če ta zavrnitev nastopi samodejno.

( 1 ) Okvirni sklep Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji (UL 2008, L 327, str. 27).

( 2 ) Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34).