Zadeva C‑395/17

Evropska komisija

proti

Kraljevini Nizozemski

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 31. oktobra 2019

„Neizpolnitev obveznosti države – Lastna sredstva – Pridruževanje čezmorskih držav in ozemelj (ČDO) k Evropski uniji – Sklep 91/482/EGS – Sklep 2001/822/ES – Dovolitev uvoza v Unijo z oprostitvijo carin za proizvode s poreklom iz ČDO – Potrdilo o prometu blaga EUR.1 – Nezakonito izdajanje potrdil s strani organov posamezne ČDO – Carine, ki jih uvozne države članice niso pobrale – Člen 4(3) PEU – Načelo lojalnega sodelovanja – Odgovornost države članice, ki ima posebne odnose z zadevnimi ČDO – Obveznost nadomestitve izgube lastnih sredstev Unije, povzročene z nezakonitim izdajanjem potrdil EUR.1 – Uvoz mleka v prahu in riža s Curaçaa ter drobljenca in zdroba z Arube“

Države članice – Obveznosti – Obveznost lojalnega sodelovanja – Lastna sredstva – Pridruževanje čezmorskih držav in ozemelj (ČDO) k Evropski uniji – Dovolitev uvoza v Unijo z oprostitvijo carin – Nezakonito izdajanje potrdil o prometu blaga EUR. 1 s strani organov posamezne ČDO – Odgovornost države članice, ki ima posebne odnose z zadevno ČDO – Nenadomestitev izgube, ki je posledica nezakonite izdaje, s strani države članice – Kršitev obveznosti lojalnega sodelovanja – Obveznost plačila zamudnih obresti

(člen 4(3) PEU)

(Glej točke od 78 do 88, od 94 do 104 in 112.)

Povzetek

Države članice, ki imajo posebne odnose z čezmorskimi državami in ozemlji (ČDO), morajo nadomestiti izgubo lastnih sredstev Unije, ki nastane zaradi nezakonite izdaje izvoznih potrdil s strani lokalnih organov navedenih ČDO

Sodišče je v sodbah Komisija/Združeno kraljestvo (C‑391/17) in Komisija/Nizozemska (C‑395/17) razsodilo, da Združeno kraljestvo in Kraljevina Nizozemska s tem, da nista nadomestila izgube lastnih sredstev, ki je posledica tega, da so organi Angvile izdali izvozna potrdila EXP, kar zadeva uvoz aluminija iz te ČDO v obdobju 1999–2000, organi Curaçaa in Arube pa potrdila o prometu blaga EUR.1, kar zadeva uvoz mleka v prahu in riža s Curaçaa v obdobju 1997–2000 ter uvoz drobljenca in zdroba z Arube v obdobju 2002–2003, v nasprotju s sklepoma o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj k Evropski gospodarski skupnosti/Evropski skupnosti ( 1 ) (v nadaljevanju: sklepa ČDO), nista izpolnila obveznosti iz člena 4(3) PEU.

Zadevi se nanašata na tožbi, ki ju je Komisija vložila potem, ko je Združenemu kraljestvu in Kraljevini Nizozemski poslala uradna opomina, s katerima je od njiju zahtevala, naj nadomestita izgubo lastnih sredstev v obliki carin, ki je nastala zaradi napak, ki so jih storili lokalni organi zadevnih ČDO. Ti državi članici sta zanikali vsakršno odgovornost za ravnanja navedenih lokalnih organov, zato se je Komisija odločila, da bo pri Sodišču vložila ti tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti.

V zvezi s ČDO so se države članice na podlagi Pogodbe ES dogovorile, da Uniji pridružijo neevropske države in ozemlja, ki imajo posebne odnose z nekaterimi državami članicami, med katerimi sta Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska ter Kraljevina Nizozemska. Na podlagi Pogodbe so zadevne ČDO tako predmet posebne ureditve glede pridruževanja, ki je v njej opredeljena. Ta posebna ureditev med drugim pomeni, da se za uvoz blaga s poreklom iz ČDO v države članice uporablja popolna oprostitev carin. Ta oprostitev je podrobneje določena v navedenih sklepih, in sicer tako, da se proizvodi s poreklom v ČDO in pod nekaterimi pogoji proizvodi, ki po poreklu niso iz ČDO, so pa v prostem prometu v posamezni ČDO in se v enakem stanju ponovno izvažajo v Unijo, uvozijo v Unijo brez carin in dajatev z enakim učinkom. Poleg tega je iz sklepov ČDO razvidno, da so države članice in pristojni organi ČDO skupaj s Komisijo vključeni v ukrepe, ki jih Unija izvaja v okviru navedenih sklepov.

Spoštovanje določb o navedeni oprostitvi se dokazuje s potrdilom, ki ga izdajo carinski organi izvozne ČDO. Carinski organi države uvoznice lahko to potrdilo naknadno preverijo. Spori, ki se nanašajo na ta potrdila, pa se predložijo odboru, ki mu predseduje predstavnik Komisije in ki ga sestavljajo predstavniki držav članic, lokalni organi izvozne ČDO pa v njem ne sodelujejo.

V zadevi C‑391/17 je družba s sedežem na Angvili leta 1998 začela izvajati sistem pretovarjanja, v okviru katerega je bil uvoz aluminija s poreklom iz tretjih držav prijavljen carini na Angvili in nato prepeljan v Unijo. Angvilski organi so izdali izvozna potrdila za zadevni ponovni izvoz, hkrati pa so uvoznikom Unije dodelili pomoč za transport.

V zadevi C‑395/17 sta bila med letoma 1997 in 2000 v Nemčijo uvožena mleko v prahu in riž s Curaçaa. Poleg tega sta bila v letih 2002 in 2003 na Nizozemsko uvožena drobljenec in zdrob z Arube. Organi Curaçaa in Arube so za te proizvode izdali potrdila o prometu blaga, čeprav ti proizvodi niso izpolnjevali pogojev za to, da bi se šteli za proizvode s poreklom iz teh ČDO, za katere bi veljala oprostitev carin in dajatev z enakim učinkom.

V obeh zadevah so bile opravljene poizvedbe. Komisija je po teh poizvedbah sprejela odločbe, v katerih je bilo po ugotovitvi, da preučena potrdila niso bila zakonita, sklenjeno, da se carine v zvezi z uvozom, opravljenim ob predložitvi teh potrdil, naknadno ne vknjižijo. Države članice, v katere so bili uvoženi zadevni proizvodi z Angvile, s Curaçaa in z Arube, na podlagi teh odločb niso naknadno vknjižile carin. Komisija je zato od Združenega kraljestva in Kraljevine Nizozemske zahtevala, naj nadomestita izgubo lastnih sredstev Unije, ki je posledica izdaje zadevnih potrdil. Ti državi članici sta zavrnili vsakršno odgovornost v zvezi s tem, zato se je Komisija odločila, da proti njima vloži tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti.

Sodišče je navedeni tožbi preizkusilo z vidika načela lojalnega sodelovanja, kot je določeno v členu 4(3) PEU.

Prvič, Sodišče je opozorilo, da na podlagi člena 198, prvi odstavek, PDEU obe zadevni državi članici spadata med tiste, ki imajo posebne odnose s ČDO, in da je posebna ureditev glede pridruževanja v času izdaje zadevnih potrdil temeljila na teh posebnih odnosih. Za te posebne odnose je značilno, da ČDO niso neodvisne države, ampak so odvisne od države članice, ki med drugim zagotavlja njihovo zastopanje na mednarodni ravni. V skladu z navedenim členom je uporaba posebne ureditve glede pridruževanja upravičena le za države in ozemlja, ki imajo posebne odnose z zadevno državo članico, ki je zahtevala, naj se zanje uporabi posebna ureditev glede pridruževanja.

Dalje, Sodišče je ugotovilo, da je bila izdaja spornih potrdil urejena s sklepoma ČDO in torej s pravom Unije ter da so zato organi ČDO morali spoštovati zahteve iz teh sklepov. Postopki, ki so z navedenima sklepoma določeni za reševanje sporov ali težav v tem okviru, pa odražajo osrednjo vlogo, ki jo imajo za ureditev glede pridruževanja posebni odnosi med zadevno ČDO in državo članico, s katero je povezana. Ti posebni odnosi lahko povzročijo posebno odgovornost države članice v razmerju do Unije, kadar organi ČDO izdajo potrdila v nasprotju z navedenima sklepoma. Sodišče je pojasnilo, da preferencialna in odstopajoča narava carinske ureditve, ki se uporablja za proizvode, ki so predmet obeh zadev, pomeni, da je obveznost držav članic, da sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev polne učinkovitosti prava Unije, ki je povezana z načelom lojalnega sodelovanja, v obravnavanih zadevah še posebej pomembna. Sodišče je na podlagi tega ugotovilo, da zadevni državi članici Uniji odgovarjata za vsako napako, ki so jo storili organi njunih ČDO v okviru izdajanja zadevnih potrdil.

Nazadnje, Sodišče je poudarilo, da če ta izdaja, ki je v nasprotju s sklepoma ČDO, državi članici uvoza preprečuje, da bi pobrala carino, ki bi jo morala pobrati, če navedena potrdila ne bi bila izdana, je izguba lastnih sredstev, ki iz tega izhaja, protipravna posledica kršitve prava Unije. Zaradi te posledice mora država članica, ki je v razmerju do Unije odgovorna za nezakonito izdajanje potrdil, nadomestiti navedeno izgubo. Obveznost nadomestitve je le poseben izraz obveznosti, ki izhaja iz načela lojalnega sodelovanja, v skladu s katero morajo države članice sprejeti vse potrebne ukrepe za odpravo kršitve prava Unije in odpraviti protipravne posledice te kršitve. To izgubo je treba povečati za zamudne obresti, ki se izračunajo od datuma, ko je Komisija zahtevala nadomestitev izgube, saj zgolj nadomestitev zneska carin, ki jih ni bilo mogoče pobrati, ne more zadostovati za odpravo protipravnih posledic nezakonite izdaje zadevnih potrdil.

( 1 ) Sklep Sveta 91/482/EGS z dne 25. julija 1991 o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj k Evropski gospodarski skupnosti (UL 1991, L 263, str. 1) in Sklep Sveta 2001/822/ES z dne 27. novembra 2001 o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj Evropski skupnosti (Sklep o pridružitvi čezmorskih držav) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 38, str. 319).