Zadeva C‑90/17

Turbogás – Produtora Energética SA

proti

Autoridade Tributária e Aduaneira

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal Arbitral Tributário (Centro de Arbitragem Administrativa))

„Predhodno odločanje – Direktiva 2003/96/ES – Obdavčitev energentov in električne energije – Člen 21(5), tretji pododstavek – Subjekt, ki proizvaja električno energijo za lastne potrebe – Majhni proizvajalci električne energije – Člen 14(1)(a) – Energenti, ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije – Obveznost oprostitve“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 27. junija 2018

Davčne določbe – Usklajevanje zakonodaj – Obdavčitev energentov in električne energije – Direktiva 2003/96 – Oprostitev energentov, ki se uporabljajo za proizvodnjo ali ohranjanje sposobnosti za proizvodnjo električne energije – Obveznost oprostitve – Obseg – Energenti, ki jih proizvede subjekt, ki proizvaja električno energijo za lastne potrebe – Vključitev – Dokazno breme glede rabe

(Direktiva Sveta 2003/96, člena 14(1)(a) in 21(5), tretji pododstavek)

Člen 21(5), tretji pododstavek, in člen 14(1)(a) Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije je treba razlagati tako, da je treba subjekt, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki proizvaja električno energijo za lastne potrebe, ne glede na njegovo velikost in ne glede na to, katera je njegova glavna gospodarska dejavnost, šteti za „distributerja“ v smislu prvonavedene določbe, čigar poraba električne energije za proizvajanje električne energije je vseeno predmet obvezne oprostitve, določene v navedenem členu 14(1)(a).

Vendar je treba pojasniti, da Direktiva 2003/96 ne ureja vprašanja, kako je treba predložiti dokaz rabe energentov za namene, ki omogočajo pravico do oprostitve. Nasprotno, kot izhaja iz njenega člena 14(1), ta direktiva državam članicam nalaga skrb za določitev pogojev te oprostitve, da se zagotovi pravilna in jasna uporaba teh oprostitev ter prepreči kakršno koli izogibanje, izmikanje ali zlorabe. Kljub temu pa drži, da morajo države članice pri izvajanju pristojnosti glede določitve pogojev, ki veljajo za oprostitve iz člena 14(1) navedene direktive, upoštevati splošna pravna načela, ki so del pravnega reda Unije, med katerimi je zlasti načelo sorazmernosti (sodba z dne 2. junija 2016, Polihim-SS,C‑355/14, EU:C:2016:403, točki 57 in 59). Čeprav lahko države članice določijo naložitev denarne kazni za kršitev formalnih zahtev (glej v tem smislu sodbo z dne 2. junija 2016, ROZ-ŚWIT,C‑418/14, EU:C:2016:400, točka 40), taka kršitev ne more posegati v upravičenost do obvezne oprostitve, določene v členu 14(1)(a) Direktive 2003/96, če so izpolnjeni vsebinski pogoji za njeno uporabo (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2017, Vakarų Baltijos laivų statykla,C‑151/16, EU:C:2017:537, točka 51).

(Glej točke od 43 do 45 ter izrek.)