Zadeva C‑203/14

Consorci Sanitari del Maresme

proti

Corporació de Salut del Maresme i la Selva

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal Català de Contractes del Sector Públic)

„Predhodno odločanje — Člen 267 PDEU — Pristojnost Sodišča — Status predložitvenega organa kot sodišča — Neodvisnost — Obvezna sodna pristojnost — Direktiva 89/665/EGS — Člen 2 — Organi, pristojni za revizijske postopke — Direktiva 2004/18/ES — Člena 1(8) in 52 — Postopki oddaje javnih naročil — Pojem ‚javni subjekt‘ — Organi javne uprave — Vključitev“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 6. novembra 2015

1. Vprašanja za predhodno odločanje — Predložitev Sodišču — Nacionalno sodišče v smislu člena 267 PDEU — Pojem

   (člen 267 PDEU)

2. Vprašanja za predhodno odločanje — Pristojnost Sodišča — Meje — Povsem notranji položaj — Predlog za razlago določb nacionalnega prava, ki se uporabljajo le za podjetja, ki imajo sedež v državi članici predložitvenega sodišča — Določbe, ki spadajo na področje uporabe zakonodaje Unije s področja javnih naročil — Pristojnost Sodišča

   (Člen 267 PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/18; Direktiva Sveta 89/665)

3. Približevanje zakonodaj — Postopki za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev — Direktiva 2004/18 — Gospodarski subjekti — Pojem — Organi javne uprave — Vključitev — Zahteva — Upravičenost za ponujanje storitev za plačilo na trgu

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/18, uvodna izjava 4 in člen 1(8))

4. Približevanje zakonodaj — Postopki za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev — Direktiva 2004/18 — Uvedba uradnih seznamov potrjenih podjetij ali postopkov potrjevanja s strani držav članic — Nacionalna ureditev, ki izključuje možnost vpisa na navedene sezname ali potrjevanje za organe javne uprave, pri čemer sodelovanje pri javnem razpisu pogojuje s takšnim vpisom ali z imetništvom takšnega potrdila — Nedopustnost

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/18, člen 52)

5. Vprašanja za predhodno odločanje — Pristojnost Sodišča — Razlaga nacionalnega prava — Izključitev

   (člen 267 PDEU)

1.  Glede presoje, ali ima predložitveni organ status sodišča v smislu člena 267 PDEU, kar je izključno vprašanje prava Unije, je treba upoštevati celoto elementov, kot so zakonska podlaga organa, njegova stalnost, obveznost njegove sodne pristojnosti, kontradiktornost postopka, njegova uporaba pravnih pravil in njegova neodvisnost. Čeprav se v zvezi s tem po nacionalnem pravu predložitveni organ šteje za upravni organ, to dejstvo samo po sebi ni odločilno za to presojo.

   Tribunal Català de Contractes del Sector Públic (katalonska komisija za javna naročila) je izpolnjevala ta merila in torej imela tudi status sodišča v smislu člena 267 PDEUK. Kar zadeva merilo neodvisnosti, ima namreč navedeno sodišče status tretje osebe v odnosu do organa, ki je sprejel odločitev, ki je predmet postopka v glavni stvari. V teh okoliščinah je očitno, da navedena komisija svoje naloge izvaja povsem samostojno, ne da bi bila kakor koli hierarhično povezana ali komur koli podrejena in ne da bi prejemala kakršne koli ukaze ali navodila, in je s tem zaščitena pred zunanjimi posegi ali pritiski, ki lahko ogrozijo neodvisnost presoje njenih članov. Glede obvezne sodne pristojnosti Tribunal Català de Contractes del Sector Públic, čeprav je pristojnost le te na podlagi nacionalnega prava izbirna, pa je vseeno treba po eni strani spomniti, da so odločbe predložitvenega organa, katerega pristojnost ni odvisna od dogovora strank, za slednje zavezujoče. Po drugi strani ponudniki v postopkih oddaje naročil v praksi na splošno ne izkoriščajo možnosti za neposredno vložitev tožbe v upravnem sporu, ne da bi prej sprožili postopek pri Tribunal Català de Contractes del Sector Públic. V teh okoliščinah navedeno sodišče izpolnjuje tudi merilo obvezne sodne pristojnosti.

   (Glej točke 17, 19, od 22 do 25 in 27.)

2.  Sodišče načeloma ni pristojno, da odgovori na vprašanje za predhodno odločanje, kadar je očitno, da se pravilo prava Unije, ki je Sodišču predloženo v razlago, ne more uporabljati. Kar zadeva predlog za razlago obveznosti nacionalnega prava s področja oddaje javnih naročil, dejstvo, da se ta obveznost ne uporablja za podjetja, ki imajo sedež v drugih državah članicah, in ne v državi članici predložitvenega sodišča, ne vpliva na pristojnost Sodišča. Na podlagi nobenega elementa iz direktiv 89/665 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje in 2004/18 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev, ni mogoče šteti, da bi bila uporabljivost njunih določb odvisna od obstoja dejanske povezave s prostim pretokom med državami članicami. Uporaba določb navedenih direktiv za postopke oddaje javnih naročil gradenj namreč ni odvisna od nobenega pogoja, ki bi se nanašal na državljanstvo ali sedež ponudnikov.

   (Glej točki 29 in 30.)

3.  Člen 1(8) Direktive 2004/18 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev je treba razlagati tako, da pojem „gospodarski subjekt“ iz drugega pododstavka te določbe zajema organe javne uprave, ki lahko torej sodelujejo v postopkih oddaje javnih naročil, če in kolikor so pooblaščeni za ponujanje storitev za plačilo na trgu.

   Iz uvodne izjave 4 Direktive 2004/18, v kateri je izrecno navedena možnost oseb javnega prava, da sodelujejo kot ponudniki v postopku oddaje javnega naročila, in iz člena 1(8) navedene direktive, ki izrecno priznava status gospodarskega subjekta vsem javnim subjektom, je namreč razvidno, da Direktiva 2004/18 organov javne uprave ne izključuje iz sodelovanja v postopkih oddaje javnih naročil. Ponudbo lahko predloži oziroma se prijavi kot kandidat vsaka oseba, ki se glede na pogoje, navedene v objavi naročila, šteje za sposobno neposredno ali s podizvajalci zagotoviti izvedbo tega naročila, ne glede na to, ali je oseba zasebnega ali javnega prava in ali je redno aktivna na trgu ali deluje le priložnostno oziroma ali se financira iz javnih sredstev ali ne.

   (Glej točke 33, 34 in 36 ter točko 1 izreka.)

4.  Člen 52 Direktive 2004/18 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev je treba razlagati tako, da čeprav vsebuje nekatere zahteve glede določitve pogojev za vpis gospodarskih subjektov na nacionalne uradne sezname in za potrdilo, ne opredeljuje izčrpno pogojev za vpis teh gospodarskih subjektov na nacionalne uradne sezname ali pogojev za njihovo pripustitev k pridobitvi potrdila ter pravic in obveznosti javnih subjektov v zvezi s tem. Vsekakor je Direktivo 2004/18 treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, na podlagi katere na eni strani nacionalnih organov javne uprave, ki so pooblaščeni za oddajo naročila gradenj, blaga ali storitev, ki so navedeni v zadevni objavi naročila, ni mogoče vpisati na te sezname ali jim ni mogoče izdati tega potrdila, medtem ko je na drugi strani pravica do sodelovanja v zadevnem postopku oddaje javnih naročil pridržana le tistim gospodarskim subjektom, ki so vpisani na te sezname ali jim je izdano navedeno potrdilo.

   (Glej točko 41 in točko 2 izreka.)

5.  Glej besedilo sodbe.

   (Glej točko 43.)