Zadeva C‑183/14

Radu Florin Salomie

in

Nicolae Vasile Oltean

proti

Direcția Generală a Finanțelor Publice Cluj

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Curtea de Apel Cluj)

„Predhodno odločanje — Davek na dodano vrednost (DDV) — Direktiva 2006/112/ES — Členi 167, 168, 179 in 213 — Prekvalifikacija transakcije s strani nacionalne davčne uprave v gospodarsko dejavnost, ki je predmet DDV — Načelo pravne varnosti — Načelo varstva zaupanja v pravo — Nacionalna ureditev, ki pogojuje pravico do odbitka z identifikacijo zadevnega subjekta za namene DDV in s predložitvijo obračuna tega davka“

Povzetek – Sodba Sodišča (sedmi senat) z dne 9. julija 2015

1. Pravo Evropske unije – Načela – Pravna varnost – Ureditev, ki ima lahko finančne posledice

2. Pravo Evropske unije – Načela – Pravna varnost in varstvo posameznikov – Nacionalna zakonodaja, ki posega na področje, ki je urejeno s pravom Unije – Potreba po nedvoumnem oblikovanju

3. Pravo Evropske unije – Načela – Varstvo zaupanja v pravo – Pogoji – Jasna zagotovila uprave

4. Usklajevanje davčne zakonodaje – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Odbitek vstopnega davka – Upravna praksa nacionalnih davčnih organov, v skladu s katero se po davčnem nadzoru transakcija prekvalificira v gospodarsko dejavnost, obdavčeno z davkom na dodano vrednost, in naložijo zamudne obresti – Dopustnost – Kršitev načel pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo – Neobstoj – Obveznost spoštovanja načela sorazmernosti – Preverjanje, ki ga mora opraviti nacionalno sodišče

5. Usklajevanje davčne zakonodaje – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Odbitek vstopnega davka – Nacionalna zakonodaja, ki odbitek vstopnega davka na blago in storitve, uporabljene v okviru obdavčljive transakcije, ob prepozni identifikaciji davčnega zavezanca pogojuje z izpolnitvijo nekaterih pogojev – Izpolnjevanje vsebinskih pogojev za pravico do odbitka in identifikacija davčnega zavezanca za namene davka na dodano vrednost – Nedopustnost

   (Direktiva Sveta 2006/112, členi 167, 213 in 214)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 31.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 32.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 45.)

4.  Načeli pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo ne nasprotujeta temu, da nacionalna davčna uprava po davčnem nadzoru odloči, da so transakcije predmet davka na dodano vrednost, in naloži plačilo zamudnih obresti, če ta odločba temelji na jasnih in natančnih pravilih in če praksa te uprave ni bila takšna, da bi lahko vzbudila razumno pričakovanje pri previdnem in preudarnem gospodarskem subjektu, da se ta davek za take transakcije ne uporablja, kar mora preveriti predložitveno sodišče. Zamudne obresti, ki so naložene v takih okoliščinah, morajo ustrezati načelu sorazmernosti.

   (Glej točko 53 in točko 1 izreka.)

5.  Direktiva Sveta 2006/112 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere se pravica do odbitka davka na dodano vrednost, ki je dolgovan ali je bil plačan za blago in storitve, ki se uporabljajo za namene obdavčljivih transakcij, zavrne davčnemu zavezancu, ki mora zato plačati davek, ki bi ga moral prejeti, samo zato, ker takrat, ko je opravljal zadevne storitve, ni bil identificiran kot zavezanec za namene davka na dodano vrednost in ker ni bil predložen obračun dolgovanega davka.

   Pravica do odbitka je namreč temeljno načelo skupnega sistema davka na dodano vrednost, ki je načeloma ni mogoče omejiti, ob upoštevanju vseh davkov na vstopne transakcije pa se jo izvrši takoj. Poleg tega temeljno načelo nevtralnosti davka na dodano vrednost zahteva, naj se odobri odbitek vstopnega davka na dodano vrednost, če so izpolnjene vsebinske zahteve, tudi če nekaterih postopkovnih zahtev davčni zavezanci niso izpolnili. Zato davčna uprava, če ima na voljo podatke, potrebne za ugotovitev, da so vsebinske zahteve izpolnjene, glede pravice davčnega zavezanca, da ta davek odbije, ne sme naložiti dodatnih zahtev, zaradi katerih lahko uveljavljanje te pravice postane neučinkovito. V zvezi s tem sta identifikacija za namene davka na dodano vrednost iz člena 214 Direktive 2006/112 in dolžnost davčnega zavezanca, da prijavi začetek, spremembo ali prenehanje svojih dejavnosti, iz člena 213 te direktive zgolj formalni zahtevi zaradi izvajanja nadzora, ki med drugim ne moreta izpodbiti pravice do odbitka davka na dodano vrednost, če so izpolnjeni materialni pogoji za nastanek te pravice. Kaznovanje davčnega zavezanca zaradi nespoštovanja knjigovodskih obveznosti in obveznosti obračuna z zavrnitvijo pravice do odbitka očitno presega to, kar je potrebno za dosego cilja zagotovitve pravilne uporabe teh obveznosti, ker pravo Unije ne onemogoča, da bi države članice, če bi bilo to potrebno, naložile globo ali denarno kazen, ki je sorazmerna teži kršitve.

   (Glej točke 56, od 58 do 60, 63 in 65 ter točko 2 izreka.)

Zadeva C‑183/14

Radu Florin Salomie

in

Nicolae Vasile Oltean

proti

Direcția Generală a Finanțelor Publice Cluj

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Curtea de Apel Cluj)

„Predhodno odločanje — Davek na dodano vrednost (DDV) — Direktiva 2006/112/ES — Členi 167, 168, 179 in 213 — Prekvalifikacija transakcije s strani nacionalne davčne uprave v gospodarsko dejavnost, ki je predmet DDV — Načelo pravne varnosti — Načelo varstva zaupanja v pravo — Nacionalna ureditev, ki pogojuje pravico do odbitka z identifikacijo zadevnega subjekta za namene DDV in s predložitvijo obračuna tega davka“

Povzetek – Sodba Sodišča (sedmi senat) z dne 9. julija 2015

1. Pravo Evropske unije – Načela – Pravna varnost – Ureditev, ki ima lahko finančne posledice

2. Pravo Evropske unije – Načela – Pravna varnost in varstvo posameznikov – Nacionalna zakonodaja, ki posega na področje, ki je urejeno s pravom Unije – Potreba po nedvoumnem oblikovanju

3. Pravo Evropske unije – Načela – Varstvo zaupanja v pravo – Pogoji – Jasna zagotovila uprave

4. Usklajevanje davčne zakonodaje – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Odbitek vstopnega davka – Upravna praksa nacionalnih davčnih organov, v skladu s katero se po davčnem nadzoru transakcija prekvalificira v gospodarsko dejavnost, obdavčeno z davkom na dodano vrednost, in naložijo zamudne obresti – Dopustnost – Kršitev načel pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo – Neobstoj – Obveznost spoštovanja načela sorazmernosti – Preverjanje, ki ga mora opraviti nacionalno sodišče

5. Usklajevanje davčne zakonodaje – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Odbitek vstopnega davka – Nacionalna zakonodaja, ki odbitek vstopnega davka na blago in storitve, uporabljene v okviru obdavčljive transakcije, ob prepozni identifikaciji davčnega zavezanca pogojuje z izpolnitvijo nekaterih pogojev – Izpolnjevanje vsebinskih pogojev za pravico do odbitka in identifikacija davčnega zavezanca za namene davka na dodano vrednost – Nedopustnost

   (Direktiva Sveta 2006/112, členi 167, 213 in 214)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 31.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 32.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 45.)

4.  Načeli pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo ne nasprotujeta temu, da nacionalna davčna uprava po davčnem nadzoru odloči, da so transakcije predmet davka na dodano vrednost, in naloži plačilo zamudnih obresti, če ta odločba temelji na jasnih in natančnih pravilih in če praksa te uprave ni bila takšna, da bi lahko vzbudila razumno pričakovanje pri previdnem in preudarnem gospodarskem subjektu, da se ta davek za take transakcije ne uporablja, kar mora preveriti predložitveno sodišče. Zamudne obresti, ki so naložene v takih okoliščinah, morajo ustrezati načelu sorazmernosti.

   (Glej točko 53 in točko 1 izreka.)

5.  Direktiva Sveta 2006/112 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere se pravica do odbitka davka na dodano vrednost, ki je dolgovan ali je bil plačan za blago in storitve, ki se uporabljajo za namene obdavčljivih transakcij, zavrne davčnemu zavezancu, ki mora zato plačati davek, ki bi ga moral prejeti, samo zato, ker takrat, ko je opravljal zadevne storitve, ni bil identificiran kot zavezanec za namene davka na dodano vrednost in ker ni bil predložen obračun dolgovanega davka.

   Pravica do odbitka je namreč temeljno načelo skupnega sistema davka na dodano vrednost, ki je načeloma ni mogoče omejiti, ob upoštevanju vseh davkov na vstopne transakcije pa se jo izvrši takoj. Poleg tega temeljno načelo nevtralnosti davka na dodano vrednost zahteva, naj se odobri odbitek vstopnega davka na dodano vrednost, če so izpolnjene vsebinske zahteve, tudi če nekaterih postopkovnih zahtev davčni zavezanci niso izpolnili. Zato davčna uprava, če ima na voljo podatke, potrebne za ugotovitev, da so vsebinske zahteve izpolnjene, glede pravice davčnega zavezanca, da ta davek odbije, ne sme naložiti dodatnih zahtev, zaradi katerih lahko uveljavljanje te pravice postane neučinkovito. V zvezi s tem sta identifikacija za namene davka na dodano vrednost iz člena 214 Direktive 2006/112 in dolžnost davčnega zavezanca, da prijavi začetek, spremembo ali prenehanje svojih dejavnosti, iz člena 213 te direktive zgolj formalni zahtevi zaradi izvajanja nadzora, ki med drugim ne moreta izpodbiti pravice do odbitka davka na dodano vrednost, če so izpolnjeni materialni pogoji za nastanek te pravice. Kaznovanje davčnega zavezanca zaradi nespoštovanja knjigovodskih obveznosti in obveznosti obračuna z zavrnitvijo pravice do odbitka očitno presega to, kar je potrebno za dosego cilja zagotovitve pravilne uporabe teh obveznosti, ker pravo Unije ne onemogoča, da bi države članice, če bi bilo to potrebno, naložile globo ali denarno kazen, ki je sorazmerna teži kršitve.

   (Glej točke 56, od 58 do 60, 63 in 65 ter točko 2 izreka.)