Zadeva C-123/08

Dominic Wolzenburg

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Rechtbank Amsterdam)

„Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah — Okvirni sklep 2002/584/PNZ — Evropski nalog za prijetje in postopki predaje med državami članicami — Člen 4, točka 6 — Razlog za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje — Prenos v nacionalno pravo — Aretirana oseba, ki je državljan države izdaje naloga — Neizvršitev evropskega naloga za prijetje s strani izvršitvene države članice, odvisna od petletnega prebivanja na njenem ozemlju — Člen 12 ES“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Y. Bota, predstavljeni 24. marca 2009   I ‐ 9624

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 6. oktobra 2009   I ‐ 9660

Povzetek sodbe

1. Pravo Skupnosti – Načela – Enako obravnavanje – Diskriminacija glede na državljanstvo – Prepoved – Področje uporabe

   (člen 12, prvi odstavek, ES)

2. Evropska unija – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami – Razlogi za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člena 16(1) in 19; Okvirni sklep Sveta 2002/584, člen 4, točka 6)

3. Evropska unija – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami – Razlogi za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje

   (člen 12, prvi odstavek, ES; Okvirni sklep Sveta 2002/584, člen 4, točka 6)

1.  Državljan države članice, ki zakonito prebiva v drugi državi članici, se lahko sklicuje na člen 12, prvi odstavek, ES zoper nacionalni predpis, ki določa pogoje, pod katerimi lahko pristojni pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve zaporne kazni. Države članice namreč pri izvajanju okvirnega sklepa, sprejetega na podlagi Pogodbe EU, ne smejo kršiti prava Skupnosti, zlasti določb Pogodbe ES o priznavanju svoboščine vsem državljanom Unije, da se prosto gibljejo in bivajo na ozemlju držav članic.

   (Glej točke 43, 45, 47 in točko 1 izreka.)

2.  Člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami je treba razlagati tako, da če gre za državljana Unije, izvršitvena država članica ne more poleg pogoja glede trajanja prebivanja v tej državi določiti še dodatnih upravnih zahtev za uporabo razloga za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, ki je določen v tej določbi, kot je na primer zahteva, da ima oseba dovoljenje za stalno prebivanje. Člena 16(1) in 19 Direktive 2004/38 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic namreč glede državljanov Unije, ki pet let neprekinjeno zakonito prebivajo na ozemlju druge države članice, določata le, da se na njihovo zahtevo izda listina, ki potrjuje stalnost njihovega prebivanja, ne da bi zahtevale tako formalnost. Taka listina ima le deklaratorni in dokazni pomen, vendar ne more biti pogoj.

   (Glej točki 51, 53 in točko 2 izreka.)

3.  Člen 12, prvi odstavek, ES je treba razlagati tako, da ne nasprotuje zakonodaji izvršitvene države članice, na podlagi katere pristojni pravosodni organ te države zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper enega od njenih državljanov zaradi izvršitve zaporne kazni, medtem ko je taka zavrnitev, če gre za državljana druge države članice, ki ima pravico do prebivanja na podlagi člena 18(1) ES, odvisna od pogoja, da ta državljan pet let neprekinjeno zakonito prebiva na ozemlju navedene izvršitvene države članice.

   Glede tega je v načelo medsebojnega priznavanja, na katerem temelji struktura Okvirnega sklepa 2002/584 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, na podlagi člena 1(2) navedenega sklepa vključeno tudi, da so države članice načeloma zavezane k izvršitvi vsakega evropskega naloga za prijetje. Države članice namreč, razen v primerih obvezne neizvršitve, ki so določeni v členu 3 tega okvirnega sklepa, lahko odklonijo izvršitev takega naloga le v primerih, naštetih v členu 4 navedenega okvirnega sklepa. Iz tega sledi, da nacionalni zakonodajalec, ki se na podlagi možnosti, ki mu jih daje navedeni člen 4, odloči omejiti primere, v katerih lahko njegov izvršitveni pravosodni organ odkloni predajo zahtevane osebe, le okrepi sistem predaje, vzpostavljen s tem okvirnim sklepom v prid območja svobode, varnosti in pravice za državljane. Države članice imajo pri izvajanju navedenega člena 4 in zlasti njegove točke 6 nujno nekaj diskrecijske pravice.

   Namen razloga za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 je zlasti omogočiti, da se kot posebej pomembna izpostavi možnost, da se zahtevani osebi po prestani kazni, na katero je bila obsojena, omogočijo boljše možnosti za ponovno vključitev v družbo. Za izvršitveno državo članico je torej legitimno, da takemu cilju sledi le glede oseb, ki so dokazale precejšnjo stopnjo vključenosti v njeno družbo. Le pogoj državljanstva za lastne državljane in pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja za državljane drugih držav članic se lahko štejeta za taka, da zagotavljata, da je zahtevana oseba dovolj vključena v državo članico izvršiteljico. Ta pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja ne presega okvirov, ki so potrebni za dosego cilja zagotovitve neke stopnje vključenosti zahtevanih oseb, ki so državljani drugih držav članic, v izvršitveno državo članico.

   (Glej točke 57, 58, 61, 67, 68, 73, 74 in točko 3 izreka.)