Zadeva C-16/06 P

Les Éditions Albert René Sàrl

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Pritožba — Znamka Skupnosti — Uredba (ES) št. 40/94 — Člena 8 in 63 — Besedna znamka MOBILIX — Ugovor imetnika besedne znamke Skupnosti in nacionalne znamke OBELIX — Delna zavrnitev ugovora — Reformatio in pejus — Teorija ‚nevtralizacije‘ — Sprememba predmeta spora — Dokumenti, vključeni v prilogo k tožbi pred Sodiščem prve stopnje kot novi dokazi“

Sklepni predlogi generalne pravobranilke V. Trstenjak, predstavljeni 29. novembra 2007   I ‐ 10058

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 18. decembra 2008   I ‐ 10093

Povzetek sodbe

1. Znamka Skupnosti – Pritožbeni postopek – Tožba pred sodiščem Skupnosti – Pristojnost Sodišča prve stopnje – Nadzor zakonitosti odločb odborov za pritožbe

   (Uredba Sveta št. 40/94, člen 63)

2. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika prejšnje enake ali podobne znamke, registrirane za enake ali podobne proizvode ali storitve – Verjetnost zmede s prejšnjo znamko

   (Uredba Sveta št. 40/94, člen 8(1)(b))

3. Pritožba – Razlogi – Napačna presoja dejstev in dokazov – Nedopustnost – Nadzor Sodišča nad presojo dejstev in dokazov – Izključitev, razen v primeru izkrivljanja

   (člen 225(1) ES; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek)

4. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika prejšnje enake ali podobne znamke, registrirane za enake ali podobne proizvode ali storitve – Verjetnost zmede s prejšnjo znamko

   (Uredba Sveta št. 40/94, člen 8(1)(b))

5. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika prejšnje enake ali podobne znamke, registrirane za enake ali podobne proizvode ali storitve – Verjetnost zmede s prejšnjo znamko

   (Uredba Sveta št. 40/94, člen 8(1)(b))

6. Pritožba – Razlogi – Razlogi in trditve, predstavljeni pred Sodiščem prve stopnje, ki jih je stranka samo ponovila – Neopredelitev navedene napačne uporabe prava – Nedopustnost

   (člen 225 ES; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek; Poslovnik Sodišča, člen 112(1), prvi pododstavek, točka c)

7. Znamka Skupnosti – Pritožbeni postopek – Tožba pred sodiščem Skupnosti – Pristojnost Sodišča prve stopnje – Nadzor zakonitosti odločb odborov za pritožbe

   (Uredba Sveta št. 40/94, členi 61(2), 62(2), 63, 74(2) in 76)

1.  Sodišče prve stopnje lahko v okviru člena 63 Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti, kot ga razlaga Sodišče, opravi popoln nadzor zakonitosti odločb odborov za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu, če je potrebno tudi tako, da razišče, ali so ti odbori pravilno pravno opredelili dejansko stanje oziroma ali je bila presoja dejanskih elementov, ki so bili predloženi navedenim odborom, pravilna. Ker je stranka izpodbijala presojo odbora za pritožbe o verjetnosti zmede na podlagi medsebojne odvisnosti med upoštevanimi dejavniki in zlasti podobnosti znamk ter podobnosti med proizvodi in storitvami, ki jih pokriva znamka, je bilo Sodišče prve stopnje pristojno za obravnavanje presoje navedenega odbora za pritožbe o podobnosti zadevnih znakov. Kadar je Sodišče prve stopnje pozvano, naj presodi o zakonitosti odločbe odbora za pritožbe Urada, ga ne zavezuje napačna presoja tega odbora o dejstvih, ker je namreč navedena presoja del ugotovitev, katerih zakonitost se izpodbija pred Sodiščem prve stopnje.

   (Glej točke 39, 47 in 48.)

2.  Razlikovalni učinek prejšnje znamke in zlasti njen ugled je treba upoštevati pri presojanju, ali podobnost proizvodov in storitev, ki jih označujeta prejšnja in prijavljena znamka, zadostujeta, da nastane verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti.

   Vendar je treba pri presoji enakosti ali podobnosti med navedenimi proizvodi ali storitvami upoštevati vse pomembne dejavnike, ki označujejo razmerje med temi proizvodi ali storitvami. Ti dejavniki vključujejo zlasti njihovo naravo, namen, uporabo in konkurenčni ali dopolnilni značaj.

   Zato Sodišče prve stopnje prava ne uporabi napačno pri primerjavi navedenih proizvodov in storitev, ne da bi se zato oprlo na domnevo, da sta nasprotujoči si znamki enaki in da ima prejšnja znamka razlikovalni učinek.

   (Glej točke 64, 65 in 67.)

3.  V skladu s členom 225(1) ES in členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča je pritožba omejena na pravna vprašanja. Sodišče prve stopnje je namreč pristojno le za ugotavljanje in presojo upoštevnih dejstev ter presojo dokazov. Presoja dejstev in dokazov, razen v primeru njihovega izkrivljanja, ni pravno vprašanje, ki je kot tako predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe. Na tako izkrivljanje morajo očitno kazati listine iz spisa, ne da bi bilo treba ponovno presojati dejstva in dokaze.

   (Glej točki 68 in 69.)

4.  Celovita presoja verjetnosti zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti pomeni, da lahko pojmovne razlike med znakoma nevtralizirajo slušne in vidne podobnosti med njima, če ima vsaj eden od teh znakov z vidika upoštevne javnosti jasen in določen pomen, tako da bi ga ta javnost lahko neposredno razumela.

   (Glej točko 98.)

5.  Če ugovor temelji na več znamkah, katerih skupne značilnosti jih uvrščajo v isto skupino ali serijo znamk, je treba pri presoji obstoja verjetnosti zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti upoštevati dejstvo, da pri skupini ali seriji znamk taka nevarnost izhaja iz dejstva, da se potrošnik lahko moti glede izvora ali porekla proizvodov ali storitev, ki jih zajema znamka, za katero se zahteva registracija, in napačno meni, da je ta del te skupine ali serije znamk.

   (Glej točko 101.)

6.  Res je, da kadar pritožnik izpodbija razlago ali uporabo prava Skupnosti s strani Sodišča prve stopnje, se lahko pravne točke, ki se jih je preučilo na prvi stopnji, na novo obravnavajo v pritožbenem postopku. Če namreč pritožnik ne bi mogel na ta način utemeljiti pritožbe z razlogi in s trditvami, ki jih je že uporabil pred Sodiščem prve stopnje, bi bil temu postopku delno odvzet smisel.

   Vendar iz člena 225 ES, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča in člena 112(1), prvi pododstavek, točka c Poslovnika Sodišča izhaja, da mora pritožba natančno določati izpodbijane navedbe sodbe, katere razveljavitev se zahteva, in obsegati tudi pravne trditve, posebej predložene v podporo pritožbi. Te zahteve ne izpolnjuje pritožba, ki le ponovi ali obnovi besedilo tožbenih razlogov ali trditev, ki so bili že predstavljeni pred Sodiščem prve stopnje, ne da bi vsebovala posebno obrazložitev o pravni napaki, zaradi katere bi bila razveljavljena izpodbijana sodba.

   (Glej točki 110 in 111.)

7.  Namen tožbe pred Sodiščem prve stopnje je preizkus zakonitosti odločb odborov za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) v smislu člena 63 Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti. Iz te določbe izhaja, da dejstev, na katera se stranke niso sklicevale pred organi Urada, ni mogoče več navajati v fazi tožbe, vložene pri Sodišču prve stopnje.

   Iz navedene določbe prav tako izhaja, da Sodišče prve stopnje ne sme ponovno preizkusiti dejanskega stanja ob upoštevanju dokazov, ki so bili prvič predloženi pred njim. Zakonitost odločbe odbora za pritožbe Urada je namreč treba presojati na podlagi podatkov, ki jih je imel na voljo ob sprejemu odločbe.

   V zvezi s tem je Sodišče že poudarilo, da iz členov 61(2) in 76 Uredbe št. 40/94 izhaja, da odbor za pritožbe pri preizkusu utemeljenosti pritožbe, o kateri odloča, stranke tolikokrat, kolikor je potrebno, povabi, naj predstavijo svoja stališča do njegovih obvestil, in da lahko tudi odloči o preiskovalnih ukrepih, med katerimi je tudi predložitev dejstev ali dokazov. Člen 62(2) Uredbe št. 40/94 natančneje določa, da če odbor za pritožbe preda primer v nadaljnjo obravnavo organu, ki je izdal odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, je ta organ vezan na izrek in razloge za odločitev odbora za pritožbe, „če so dejstva enaka“. Te določbe potrjujejo možnost, da se dejanska podlaga na različnih stopnjah postopka, ki poteka pred UUNT, poveča. Zato pritožnik ne more trditi, da ni imel dovolj možnosti za predložitev dokazov Uradu.

   Poleg tega je treba opozoriti, da člen 74(2) Uredbe št. 40/94 določa, da Urad lahko spregleda dejstva, na katera se stranke niso sklicevale, ali dokaze, ki jih niso predložile pravočasno.Vendar dokazi, ki niso bili nikoli predloženi Uradu, vsekakor niso bili predloženi pravočasno in ne morejo biti merilo zakonitosti odločbe odbora za pritožbe.

   (Glej točke od 136 do 141 in 143.)