Člen 5(3) Pogodbe o Evropski uniji vzpostavlja načelo subsidiarnosti. To načelo je temeljnega pomena za delovanje Evropske unije (EU), natančneje za odločanje v EU. Zlasti določa, kdaj je EU pristojna za sprejemanje zakonodaje. Pojavlja se skupaj z dvema drugima načeloma, ki prav tako veljata za bistveni za evropsko odločanje: načeloma dodelitve in sorazmernosti.
Lizbonska pogodba je revidirala načelo subsidiarnosti (ki je bilo prvotno uvedeno z Maastrichtsko pogodbo) z uvedbo nadzornih mehanizmov za spremljanje njegove uporabe:
- (št. 2) o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ki opredeljuje tudi izvajanje načela subsidiarnosti;
- Protokol (št. 1) o vlogi nacionalnih parlamentov pri odločanju v EU.

KLJUČNE TOČKE

Opredelitev subsidiarnosti

Namen načela subsidiarnosti je določiti stopnjo posredovanja, ki je najpomembnejša na področjih pristojnosti, ki si jih delijo EU in države članice EU. To lahko zadeva ukrepe na ravni EU, nacionalni ali lokalni ravni. V vseh primerih lahko EU posreduje le, če je sposobna ukrepati učinkoviteje kot države članice na njihovi nacionalni ali lokalni ravni.
Protokol (št. 2) o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti določa naslednja tri merila, namenjena ugotavljanju zaželenosti posredovanja na ravni EU.
- Ali ima ukrep nadnacionalne vidike, ki jih države članice ne morejo rešiti?
- Ali bi bilo nacionalno ukrepanje ali neukrepanje v nasprotju z zahtevami pogodbe?
- Ali ima ukrepanje na ravni EU očitne prednosti?
Načelo subsidiarnosti je namenjeno tudi zbliževanju EU in njenih državljanov z zagotavljanjem ukrepanja na lokalni ravni, kjer se izkaže, da je potrebno.

Komplementarnost z načeloma dodeljevanja in sorazmernosti

5. člen Pogodbe o Evropski uniji opredeljuje delitev pristojnosti med EU in državami članicami. Najprej se nanaša na načelo prenosa pristojnosti, po katerem ima EU samo tiste pristojnosti, ki so ji podeljene s pogodbami.
Subsidiarnost in sorazmernost sta sledilni načeli načela dodelitve. Določajo, v kolikšni meri lahko EU izvaja pristojnosti, ki so ji podeljene s pogodbami.
Na podlagi načela sorazmernosti sredstva, ki jih uporablja EU za doseganje ciljev, določenih v pogodbah, ne morejo preseči tistega, kar je potrebno.
EU lahko torej deluje na političnem področju le, če:
- če je ukrepanje del pristojnosti, ki so ji podeljene s pogodbami (načelo prenosa);
- če je v okviru pristojnosti, ki si jih deli z državami članicami, raven EU najpomembnejša za doseganje ciljev, določenih s pogodbami (načelo subsidiarnosti);
- če vsebina in oblika ukrepanja ne presegata tistega, kar je potrebno za doseganje ciljev, določenih s pogodbami (načelo sorazmernosti).

Spremljanje načela subsidiarnosti

Lizbonska pogodba je reformirala zgornji protokol, da bi izboljšala in okrepila spremljanje.

Mehanizmi za spremljanje načela subsidiarnosti so bili vzpostavljeni s Protokolom (št. 2) o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti ter s Protokolom (št. 1) o vlogi nacionalnih parlamentov v EU.
Protokol (št. 2), ki je bil prvotno uveden z Amsterdamsko pogodbo, določa skladnost z nekaterimi obveznostmi med dejanskim pripravo zakonodaje. Zato se mora Evropska komisija pred predlaganjem zakonodajnih aktov, razen v izjemno nujnih primerih, obsežno posvetovati in po potrebi upoštevati regionalne in lokalne razsežnosti predvidenega ukrepa. To posvetovanje omogoča Komisiji, da zbere mnenja nacionalnih in lokalnih institucij ter civilne družbe o zaželenosti zakonodajnega predloga, zlasti v zvezi z načelom subsidiarnosti.
Ta protokol dodaja tudi obveznost Komisije, da osnutke zakonodajnih aktov priloži s podrobno izjavo, ki dokazuje skladnost z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti.

V skladu s Protokolom (št. 1) Lizbonska pogodba dodaja nadaljnjo reformo, tako da nacionalne parlamente tesno povezuje s spremljanjem načela subsidiarnosti. Nacionalni parlamenti izvajajo dvojno spremljanje, kot sledi.

Pri pripravi zakonodaje imajo pravico do ugovora. Tako lahko zavrnejo zakonodajni predlog pred Komisijo, če menijo, da načelo subsidiarnosti ni bilo upoštevano.
Zakonodajni akt lahko izpodbijajo pred Sodiščem Evropske unije, če menijo, da ni bilo upoštevano načelo subsidiarnosti.

Lizbonska pogodba povezuje tudi Evropski odbor regij s spremljanjem načela subsidiarnosti. Na enak način kot nacionalni parlamenti lahko odbor pred Sodiščem izpodbija tudi zakonodajni akt, ki ni v skladu z načelom subsidiarnosti.

Komisija vsako leto pripravi letno poročilo o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti ter o odnosih z nacionalnimi parlamenti, v okviru izvajanja pobude za boljšo pravno ureditev pa objavi letna poročila o subsidiarnosti in sorazmernosti.

GLAVNI DOKUMENTI

Prečiščena različica Pogodbe o Evropski uniji – Naslov I – Skupne določbe – člen 5 (prejšnji člen 5 PES) (UL C 202, 7.6.2016, str. 18).

Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske unije – Protokol (št. 2) o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti (UL C 202, 7.6.2016, str. 206–209).

Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske unije – Protokol (št. 1) o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji (UL C 202, 7.6.2016, str. 203–205).

POVEZANI DOKUMENTI

Poročilo Komisije: Letno poročilo 2020 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti ter o odnosih z nacionalnimi parlamenti (COM(2021) 417 final, 23.7.2021).

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: „Boljša zakonodaja za boljše rezultate – agenda EU“ (COM(2015) 215 final, 19.5.2015).

Zadnja posodobitev 17.05.2024

Top

All