Spori med tujimi vlagatelji in vladami EU

Uredba pojasnjuje, kakšna je finančna odgovornost Evropske unije in njenih držav članic, kadar vlagatelj iz države zunaj EU vloži tožbo zaradi kršitve mednarodnega sporazuma, katerega pogodbenica je EU.

AKT

Uredba (EU) št. 912/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o vzpostavitvi okvira za upravljanje finančnih odgovornosti, povezanih s sodišči za reševanje sporov med vlagatelji in državo, ustanovljenimi z mednarodnimi sporazumi, katerih pogodbenica je Evropska unija

POVZETEK

Uredba pojasnjuje, kakšna je finančna odgovornost Evropske unije in njenih držav članic, kadar vlagatelj iz države zunaj EU vloži tožbo zaradi kršitve mednarodnega sporazuma, katerega pogodbenica je EU.

ČEMU JE TA UREDBA NAMENJENA?

Neposredne tuje naložbe so z Lizbonsko pogodbo postale del trgovinske politike EU, za katero ima EU izključno pristojnost. To pomeni, da se Evropska komisija pogaja v imenu držav EU o tistih delih trgovinskih sporazumov, sklenjenih z državami zunaj EU, ki so povezani z naložbami. Ti sporazumi lahko vključujejo mehanizem za reševanje sporov med vlagatelji in državo. Gre za zaščitni ukrep, ki zadevnim vlagateljem iz držav zunaj EU podeljuje pravico, da sprožijo sodni postopek proti državi EU, v kateri vlagajo denar. Tožbe se nanašajo na domnevne kršitve mednarodnih sporazumov.

Novi predpisi določajo, ali mora stroške, vključno z nadomestili, ki izhajajo iz sporov, nositi EU, ki jo zastopa Komisija, ali evropske vlade.

KLJUČNE TOČKE

Merila, ki pojasnjujejo delitev finančne odgovornosti

• 1.

  EU nosi stroške takrat, ko se tožba, ki jo vloži vlagatelj, nanaša na ukrep, ki ga sprejeme institucija EU, organ ali agencija.

• 2.

  Zadevna država EU nosi stroške takrat, ko se tožba, ki jo vloži vlagatelj, nanaša na ukrep, ki ga sprejme ta država.

• 3.

  Če ukrep, ki ga sprejme država EU, predpisuje pravo EU, prevzame finančno odgovornost EU.

Postopek

Sodelovanje in posvetovanja: Komisija in država članica EU, ki je vključena v spor, morata sodelovati, se posvetovati in izmenjevati informacije. Uredba določa tudi pravila ravnanja v arbitražnih postopkih (postopkih reševanja spora), ki jih izvajata EU in zadevna država EU.

Nestrinjanje glede finančne odgovornosti: kadar je EU tožena stranka v sporu in je po mnenju Komisije zadevna država EU tista, ki je odgovorna za stroške arbitraže, morata skleniti medsebojni sporazum.

Če se država EU s tem ne strinja, lahko Komisija sprejme odločitev, s katero od zadevne države zahteva povrnitev plačanega zneska.

VELJAVNOST UREDBE

Uredba se uporablja od 17. septembra 2014.

Dodatne informacije so na voljo na spletišču Generalnega direktorata Evropske komisije za trgovino.

Zadnja posodobitev 03.12.2014