This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52011DC0782
COMMUNICATION FROM THE COMMISSION TO THE EUROPEAN PARLIAMENT, THE COUNCIL, THE EUROPEAN ECONOMIC AND SOCIAL COMMITTEE AND THE COMMITTEE OF THE REGIONS Developing a Maritime Strategy for the Atlantic Ocean Area
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Razvoj pomorske strategije za območje Atlantskega oceana
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Razvoj pomorske strategije za območje Atlantskega oceana
/* COM/2011/0782 konč. */
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Razvoj pomorske strategije za območje Atlantskega oceana /* COM/2011/0782 konč. */
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU
PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Razvoj pomorske strategije za območje
Atlantskega oceana (Besedilo velja za EGP)
1.
Področje uporabe
Atlantski ocean predstavlja zahodno mejo EU in je
drugi največji ocean na svetu. To sporočilo je odgovor na zaprosilo
Sveta Evropske unije[1] (EU) in Evropskega
parlamenta[2]. V njem je predlagan
usklajen in uravnotežen pristop, ki je obenem skladen s strategijo EU 2020[3]
in njenimi vodilnimi pobudami, ki spodbujajo ozemeljsko kohezijo ob upoštevanju
mednarodne razsežnosti. Čeprav je predlagani pristop v veliki meri
usmerjen na pomoč skupnostim, ki živijo in delajo ob atlantski obali, da
bi se prilagodile na nove gospodarske okoliščine, se v njem hkrati tudi
upošteva, da ima EU odgovornost za upravljanje svetovnih morij. Strategija bo
na splošno zajemala obale, teritorialne vode in vode v pristojnostni petih
držav članic EU ob atlantski obali[4] – Francije, Irske,
Portugalske, Španije in Združenega kraljestva[5] – ter mednarodne
vode, ki segajo na zahodu do ameriške celine, na vzhodu do Afrike in Indijskega
oceana, na jugu do Južnega oceana in na severu do Arktičnega oceana[6].
Poleg ukrepov, ki se nanašajo na pet držav članic EU, tako na nacionalni
in lokalni ravni, je zaželeno tudi sodelovanje z drugimi članicami EU, ki
uporabljajo ta prostor, in z mednarodnimi partnerji, katerih vode se stikajo z
njim. Upoštevati je treba tudi posledice vstopa Islandije v EU. Vse predlagane dejavnosti naj bi se financirale v
okviru obstoječih programov in ne bodo dodatno vplivale na proračun
EU.
2.
Izzivi in priložnosti
Izzive in priložnosti, s katerimi se srečuje
območje Atlantskega oceana, je mogoče razvrstiti v pet tem, ki pa ne
predstavljajo ločenih sklopov. Ukrepi v okviru ene teme lahko prispevajo
ciljem druge teme. Vsi pa bodo prispevali k najpomembnejšemu cilju ustvarjanja
trajnostnih delovnih mest in rasti.
2.1.
Izvajanje ekosistemskega pristopa
Z upravljanjem človekovih dejavnosti v
Atlantiku je treba uresničiti zdrav in produktiven ekosistem. Priznava se,
da je ta pristop mogoče najbolje izvesti z upravljanjem vseh dejavnosti,
ki skupaj vplivajo na morje. Ekosistemski pristop je podlaga za upravljanje
morja tako v skupni ribiški politiki kot v okvirni direktivi o morski strategiji[7].
Oba instrumenta se sklicujeta na večjo skladnost[8].
Vendar so postopki izvajanja za zagotavljanje trajnostnega ribištva in
doseganje dobrega okoljskega stanja v praksi še vedno v večji meri
ločeni in bodo na območju Atlantskega oceana zahtevali dodatna prizadevanja. Zato se mora strategija za Atlantik
osredotočiti na razvoj naslednjih vidikov: –
Ribištvo je osrednji steber gospodarstva na obeh
straneh Atlantika. Še vedno namreč zagotavlja približno eno tretjino[9]
iztovorjene količine ribiškega ladjevja EU. Ena četrtina vrednosti
rib, ki jih uvozi EU, izvira iz Norveške in Islandije. V reformi predlagane
skupne ribiške politike (SRP)[10] se predlaga vodenje teh
zalog na način, s katerim bi dosegli največji trajnostni donos,
hkrati pa ohranili dobrine in storitve iz živih vodnih virov za sedanje in
prihodnje generacije. Dosežen je bil velik napredek. Na primer, v skladu z
resolucijama Združenih narodov 61/105 in 64/72 imata obe regionalni
organizaciji za upravljanje ribištva za Severni Atlantik, to sta Komisija za ribištvo
severovzhodnega Atlantika in Organizacija za ribištvo severozahodnega
Atlantika, zaprta ribolovna območja za ribolov s pridnenimi vlečnimi
mrežami, ne le da zagotavljata dolgoročno trajnost staležev globokomorskih
rib, temveč tudi da ohranjata občutljive morske ekosisteme,
vključno s spužvami in koralami. Vendar je treba zadevo peljati še naprej.
Namesto upravljanja posameznih vrst je treba pripraviti dolgoročne
načrte za več vrst, ki bodo upoštevali širši ekosistem. Da bi sprejele
tehnične ukrepe za Atlantik, morajo atlantske države članice
izkoristiti možnosti regionalizacije, ki jih ponuja reforma skupne ribiške
politike. Takoj ko bo uveljavljena reforma SRP, namerava Komisija predlagati
ustrezen okvir. –
Ribogojstvo lahko zadosti povpraševanju v EU po
zdravih in trajnostno proizvedenih ribiških proizvodih nad ravnmi, ki jih je
mogoče zagotoviti z ribolovom. Čiste obalne vode Atlantika, kjer je
močno plimovanje, ponujajo priložnost za izpolnitev tega povpraševanja ob
hkratnem ohranjanju konkurenčnosti na svetovnem trgu ter spoštovanju
okolja. Vendar pomanjkanje prostora na atlantski obali trenutno omejuje
širitev. Medtem ko bodo nadaljnje raziskave ter nove in inovativne tehnologije
industriji omogočile, da se širi dlje od obale, pa je souporaba prostora z
drugimi infrastrukturami, kot so ploščadi vetrnih turbin, priložnost, ki
jo je treba upoštevati na začetku vsakega postopka izdajanja dovoljenj. V
strategiji je zato treba spodbujati prostorsko načrtovanje kot sredstvo za
izvajanje ekosistemskega pristopa na območju Atlantskega oceana. Tak
postopek naj bi okrepil usklajenost, povezljivost in odpornost zaščitenih
morskih območij v Atlantiku v skladu z akcijskim načrtom EU o biotski
raznovrstnosti. Instrumenti EU za celostno pomorsko politiko
in teritorialno sodelovanje že podpirajo pilotne projekte o prostorskem
načrtovanju in upravljanju obalnih območij v Atlantiku. Evropska
komisija trenutno proučuje možnosti za bolj strukturiran pristop k tem
mehanizmom, ki bi atlantskim državam članicam in zainteresiranim stranem
omogočil izvajati ekosistemski pristop. –
Naposled pretok v Atlantskem oceanu povzroča
spremembe v evropskih kopenskih in morskih ekosistemih. Napovedovanje
prihodnjih sprememb podnebja Evrope in prilagajanje tem spremembam ne bosta
mogoča brez boljšega razumevanja Atlantika. Za slednje so potrebni
trajnostni sistemi opazovanja (iz vesolja in na morju) ključnih morskih
spremenljivk. Evropski in severnoameriški partnerji prispevajo k programu ARGO,
v okviru katerega je že razporejenih več kot 900 plovcev, ki stalno
spremljajo temperaturo in slanost zgornjega Atlantskega oceana. Komisija
namerava proučiti možnosti, da bi podprla ta sistem opazovanja oceana in
ga skupaj s partnerji razširila še globlje ter vanj vključila
biogeokemijske in fizične parametre.
2.2.
Zmanjševanje ogljičnega odtisa EU
Ker je blažitev podnebnih sprememb sestavni del
vseh politik EU, se mora strategija EU osredotočiti na naslednje elemente: –
Ob Atlantiku so močnejši vetrovi kot na drugih
morjih ob evropskih obalah. Ti ne le ponujajo čiste energije, temveč
so lahko tudi prispevek k zmanjšanju odvisnosti od oddaljenih virov fosilnih
goriv. Turbine na veter, ki so vključene v strateški energetski načrt
EU, se že uvajajo na morju[11], da bi omogočile
koristi od močnejših vetrov in zmanjšanega vpliva na krajino. S širitvijo
vetrnih elektrarn (na morju) v Atlantiku se bodo odprle ključne
industrijske priložnosti za pristanišča, ki jim zagotavljajo storitve. Do
leta 2020 bi bilo lahko v Atlantiku nameščenih okoli 20% evropskih
zmogljivosti vetrne energije. –
Izkoristiti je treba tudi možnosti, ki jih v
Atlantiku ponujajo močni valovi in plimovanje. S predvidljivo naravo
energije plimovanja lahko dopolnimo nihanje energije iz vetra. Otoki lahko od
morja pridobijo velik delež energije. Vendar bo uvajanje obsežnih morskih virov
obnovljive energije uspešno samo, če bodo zagotovljena omrežja, ki
povezujejo glavne proizvodne centre s porabniki. Deset evropskih držav se je
decembra 2010 dogovorilo o razvoju elektroenergetskega omrežja v sosednjem
Severnem morju. Komisija bo v svojih novih smernicah za izvajanje evropskih
energetskih infrastruktur predlagala, naj se Irsko morje poleg Severnega in
Baltskega morja vključi v „priobalno omrežje v severnih morjih“, ki bo
veljalo kot „prednostna naloga v energetski infrastrukturi“. Tako bo postopek
izdaje dovoljenj hitrejši. –
Komisija namerava uresničiti zahtevo Sveta[12],
naj se proučijo sinergije med evropsko energetsko politiko in celostno
pomorsko politiko, da bi spodbudili večjo proizvodnjo energije iz morja, zlasti
valov, energije plimovanja, tokov in toplotnega gradienta virov, vključno
iz Atlantika. –
Spremembe v pomorskem prometu bodo prav tako
prispevale k zmanjšanju ogljičnega odtisa v Atlantiku. Pod okriljem Mednarodne pomorske organizacije
(IMO) potekajo pogajanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov iz
mednarodnega ladijskega prometa. S sprejetjem kazalca energetske
učinkovitosti se bodo zmanjšale emisij z ladij, zgrajenih po letu 2013.
Poleg dajanja prednosti gorivno učinkovitejšim ladjam lahko cilji glede
emisij vplivajo na usmerjanje ladijskega prometa v Atlantiku. Atlantska
strategija mora pokazati, kako bi ladijski promet v Atlantiku deloval v pogojih
omejitev glede povečanega obsega prometa in nižjih emisij ogljikovega
dioksida. Tudi s prenosom tovorov s cest na morje lahko
dosežemo nižje emisije. V skladu z nedavno sprejeto belo knjigo EU o prometu se
izvajajo ukrepi, katerih cilj je povezovanje vodnega prometa v evropsko
prometno omrežje. Evropa ob Atlantiku nima kakega velepristanišča, ima pa
več manjših, a pomembnih pristanišč. Projekti EU z naslovom „pomorske
avtoceste“ se že uresničujejo v okviru obstoječih povezav med Bilbaom
in Zeebruggejem, med Sinesom in La Spezio ter z novo povezavo med Gijónom in
Saint-Nazaireom, ki bo kmalu posodobljena, da bo lahko omogočila
večjo gostoto prometa. Načrtuje
se tudi povezava med Nantes-Saint-Nazaireom in Vigom, ki naj bi se na kasnejši
stopnji razširila na Le Havre in Algesiras. Povezava med Brestom in Leixõesom
naj bi začela delovati v letu 2014. Regionalne oblasti ob Atlantiku
proučujejo možnost nadaljnjega razvoja večmodalnih prometnih
koridorjev v okviru Evropskega prometnega omrežja (TEN-T). Med drugimi ukrepi
EU za povečanje učinkovitosti pomorskega prometa na kratkih razdaljah
v Atlantiku velja omeniti izvajanje „Evropskega prostora za pomorski promet
brez meja“[13] in pilotnega projekta
„Modri pas“, katerega cilj je zmanjšanje upravnih bremen, kot so carinski
postopki za tovorni promet znotraj EU. Komisija bo ocenila napredek do leta
2012. Na podlagi dialoga o pomorskem prometu s pomorsko upravo Združenih držav
je bil leta 2011 podpisan memorandum o sodelovanju v pomorskem prometu na
kratkih razdaljah. V prizadevanja atlantske strategije po večjem obsegu
pomorskega prometa na kratke razdalje bodo vključeni rezultati sklepov
regionalnih oblasti, poročilo Komisije o napredku in izkušnje iz
sodelovanja z drugimi pomorskimi organi.
2.3.
Trajnostno izkoriščanje naravnih virov
atlantskega morskega dna
Ta strategija naj bi se z namenom razviti
trajnostno izkoriščanje naravnih virov atlantskega morskega dna
osredotočila predvsem na naslednje vidike: –
Nedavno sporočilo Komisije o reševanju izzivov
na trgu blaga in surovin[14] poudarja, da je treba
povečati naložbe v evropska naravna bogastva, pri tem pa zagotoviti, da se
rudnine kopljejo v varnih pogojih ob spoštovanju okolja in delovne sile.
Mednarodne oblasti za morsko dno so v letu 2010 sprejele predpise glede iskanja
in raziskovanja za polimetalne gomolje[15], julija 2011 pa
so izdale dovoljenje za iskanje na območju v severnem delu
srednjeatlantskega grebena. Prizadevanja sedanjih izvajalcev z oblastmi so
predvsem usmerjena v dolgoročne geološke in okoljske študije, ki se
financirajo iz državnih sredstev, in ne v komercialno raziskovanje. Evropsko
partnerstvo za surovine, ki ga Komisija načrtuje v okviru vodilne pobude
za Unijo inovacij iz strategije EU 2020[16], bo
vključevalo spodbujanje raziskav in inovacij za trajnostni dostop do
morskih surovin. –
Inštituti za raziskovanje morja na obeh straneh
Atlantika lahko poglobijo razumevanje o tem, kaj more bogata biotska
raznovrstnost oceanov prispevati k prehrani, uporabi goriv in farmacevtskih
izdelkov ter hkrati ohranja funkcije njihovih ekosistemov. Ti inštituti vse
intenzivneje sodelujejo. Pet atlantskih držav EU in druge članice EU ter
Norveška in Islandija že sodelujejo pod okriljem usklajevalnega ukrepa SEAS-ERA[17]
v sedmem okvirnem programu[18] in zdaj pripravljajo
novo pobudo za skupno načrtovanje programov z naslovom „Zdrava in
produktivna morja in oceani“[19], da bi lahko v okviru
nacionalnih programov za raziskovanje morij skupaj izvajale delo. Čeprav
je bilo zaradi usklajevanja časovnih razporedov možnosti financiranja
težko vzpostaviti čezatlantska partnerstva, bo Komisija skušala opredeliti
ureditve, s katerimi lahko organizacije na obeh straneh Atlantika prispevajo k
skupnim projektom. –
Dostop do podatkov, ki so rezultat dela
raziskovalnih inštitutov in drugih javnih organov, v preteklosti ni bil vedno
enostaven. Pobuda EU za znanje o morjih 2020[20] bo pomagala
podjetjem in organom za ohranjanje narave, tako da jim bo zagotovila enotno
dostopno točko za podatke o oceanih in morjih, usklajene v morskih
bazenih, s čimer se bodo zmanjšali stroški za zbiranje podatkov, potrebnih
za načrtovanje, izgradnjo in delovanje obalne ali morske infrastrukture. S
prostim bogastvom podatkov o morjih in oceanih bodo ne le obstoječi
poslovni procesi postali konkurenčnejši, temveč bodo tudi inovacije
dobile nov zagon, saj bodo prej izključeni raziskovalci in mala podjetja
imeli dostop do takšnih podatkov. Prizadevanja EU morajo zatorej prispevati
tudi k svetovnim pobudam za prost dostop, kot sta GEBCO[21]
in OneGeology[22]. V okviru strategije je
treba razmisliti o možnostih, ki jih ta razvoj odpira za območje
Atlantskega oceana.
2.4.
Odzivi na grožnje in izredne razmere
EU mora biti pripravljena na grožnje in izredne
razmere v Atlantiku ne glede na to, ali nastanejo zaradi nesreč, naravnih
katastrof ali kaznivih dejanj. Naslednji vidiki pomenijo prednostne naloge za
območje Atlantskega oceana: –
S sprejetjem pomembnih zakonodajnih ukrepov za
pomorsko varnost – zadnji med njimi je bil tretji paket na področju
pomorske varnosti v letu 2009[23] – se je zmanjšalo
tveganje pomorskih nesreč. Bonski in Lizbonski sporazum[24]
predstavljata podlago za usklajevanje med državami članicami glede
pripravljenosti in odzivov na pomorske nesreče. Na podlagi Pariškega
memoranduma o soglasju se letno izvede več kot 24 000 pregledov
ladij. Vendar do nesreč še vedno lahko pride in atlantska obala ostaja
ogrožena zaradi naravnih dogodkov, kot so npr. neurja, ki so leta 2010
prizadela kraj Vendée. Spreminjajoče se podnebje poleg drugih
človeških vplivov na morje pomeni, da preteklih ravnanj v prihodnje ne gre
posnemati. Vedno moramo pričakovati nepričakovano. Prvih nekaj ur je v primeru krize
ključnih, pri dogodkih z lokalnim vplivom pa je potrebna pomoč
sosednjih regij. Še preden pride do neviht, potresov, cunamijev, jedrskih
nesreč, vdora tujih vrst ali razlitja nafte, je treba vzpostaviti
mehanizme. Za pravočasna opozorila so potrebni stalno spremljanje morja,
hiter prenos informacij, usklajenost skupin za odziv ter strokovni nasveti.
Komisija vodi delo pri preprečevanju in pripravljenosti, vključno s
politiko upravljanja s tveganji[25], ki ocene groženj in
tveganj povezuje z odločanjem in oblikovanjem scenarijev za čezmejne
nesreče. V primeru večjih nesreč mehanizem EU na področju
civilne zaščite olajšuje usklajevanje in prenos pomoči med državami
članicami in Evropsko agencijo za pomorsko varnost (EMSA). K temu lahko
pripomorejo točne napovedi stanja na morju na podlagi ključne
pomorske službe v okviru globalnega nadzorovanja okolja in varnosti. Izvajajo
se namreč ločene napovedi za severozahodno polico ter za Iberski
polotok in Biskajski zaliv. Nacionalni in regionalni organi, pristojni za
varstvo atlantske obale in ljudi, ki ob njej živijo, bi morali obravnavati
projekte za preskušanje pripravljenosti v okviru programa EU za ozemeljsko
sodelovanje in dejavno sodelovati pri mehanizmu civilne zaščite EU. –
Atlantik je za Evropo življenjsko pomembna trgovska
povezava. Varnost oskrbe mora biti v Evropi povsem nemotena, trgovino z
orožjem, ljudmi in drogami pa je treba ustaviti. Gospodarstvi EU in ZDA
predstavljata približno polovico svetovnega BDP in skoraj tretjino svetovnih
trgovinskih tokov. Junija 2011 sta se EU in ZDA dogovorili o vzajemnem
priznanju standardov, da bi zmanjšali ozka grla na področju urejanja
trgovine, hkrati pa zagotovili varnost življenjsko pomembne čezatlantske
povezave. Strategija za druge kritične pomorske poti predvideva
vzpostavitev zmogljivosti v obalnih državah. Trenutno se izvaja ocena potreb,
da bi se določilo, s katerimi ukrepi v okviru instrumenta za stabilnost bi
lahko zmanjšali piratstvo, oborožene rope na morju in ugrabitve talcev v
Gvinejskem zalivu. Sistem Evropske agencije za pomorsko varnost
SafeSeaNet že zagotavlja vključitev obveznih deklaracij ladij in dostop do
signalov iz sistema samodejnega prepoznavanja, ki jih zaznajo obalne postaje.
Izsleditev ribiških plovil poteka prek sistema za spremljanje plovil, sistem
daljinske identifikacije in sledenja pa omogoča spremljanje vseh tovornih
in potniških ladij nad 300 ton znotraj tisoč navtičnih milj od
evropske obale. Z drugimi tehnologijami[26] je bila dokazana
tudi možnost sledenja še bolj oddaljenim ladjam. Vendar pa tisti, ki se borijo
proti grožnjam, kot sta tihotapljenje, nezakoniti ribolov ali trgovina z
ljudmi, še nimajo dostopa do popolne slike, saj še niso bili v celoti uvedeni
sporazumi o souporabi podatkov med različnimi organi. Atlantska regija bo
tako imela koristi od tekočih ukrepov na ravni EU za spodbujanje razvoja
skupnega okolja za izmenjavo informacij (Common Information Sharing Environment
– CISE), ki sisteme, kot sta evropski sistem nadzorovanja meja (EUROSUR) in
SafeSeaNet, povezuje s ciljem izmenjave informacij o nedovoljenih migracijah in
čezmejnem kriminalu. Izmenjava informacij ni zgolj notranja zadeva EU.
Tako sta se na primer EU in ZDA septembra 2011 dogovorili o izmenjavi informacij
o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu. Atlantska strategija
mora biti osredotočena na to, da se čim bolj povečajo koristi od
izmenjave informacij.
2.5.
Socialno vključujoča rast
Čeprav se ob atlantski obali pojavljajo
znatne razlike, se mora prebivalstvo marsikje soočati z upadanjem
zaposlovanja v ribištvu in ladjedelništvu, usmerjanjem masovnega turizma v bolj
sončna podnebja ter težnjo starejših ljudi, da za življenje po upokojitvi
izberejo priobalne kraje. Zdaj je izziv zagotoviti, da v obalnih območjih
ustvarimo nova delovna mesta z visoko dodano vrednostjo ter da bodo obenem
tisti, ki iščejo delo v novih gospodarskih panogah, imeli ustrezna znanja
in veščine zanje. Za ohranitev strokovnega znanja o morjih in
oceanih in privlačnosti tovrstnih poklicev je potrebno večje vzajemno
priznavanje usposabljanja, vključno z naslednjo generacijo pomorskih
znanstvenikov[27], preusposabljanjem in
poklicnimi kvalifikacijami. Treba je bolje izkoristiti izkušnje upokojenih
ljudi, ki so opravljali pomorske poklice, ter k takšnim poklicem pritegniti
mlade ljudi. Nadaljevati je treba dialog s socialnimi partnerji o delovnih
pogojih za ribiče in pomorščake. Komisija je začela pripravljati
oceno Direktive o poklicnih kvalifikacijah iz leta 2005, ki naj bi privedla do
sprejetja zelene knjige v letu 2011 in revizije direktive v letu 2012.
Strategija bi morala vključevati tudi prispevek atlantskih pomorskih
industrij pri teh prizadevanjih. Regionalni grozdi pomorske industrije z
izobraževalnimi ustanovami lahko zagotovijo usposobljeno delovno silo in
spodbujajo mobilnost delovne sile znotraj sektorjev. Priobalna industrija v
mestu Brest, na primer, uživa koristi zaradi bližine ustanov, ki ponujajo
izobraževanje in izvajajo raziskave na morju. Pobuda Irskega pomorskega inštituta
SmartOcean pa združuje večnacionalna ter mala podjetja za informacijske
tehnologije pri razvoju izdelkov z višjo vrednostjo za morsko industrijo. Pojav
novih komunikacijskih tehnologij pomeni, da lahko kritična masa industrij
in raziskovalcev v zemljepisno ločenih krajih vzpostavi virtualni grozd.
Strategija mora biti usmerjena na spodbujanje razvoja takšnih grozdov prek
projektov teritorialnega sodelovanja. Bolj preudaren turizem[28]
lahko pomaga pri oživljanju nekaterih atlantskih obalnih območij, vendar
je treba za spodbujanje kvalitetnih delovnih mest poskrbeti za celoletne posle
in ne takšne, ki trajajo zgolj poleti. Neokrnjena naravna lepota Atlantika,
bogata biotska raznovrstnost, tradicionalna morska kulinarika ter keltska
kultura so kvalitete, ki jih je mogoče enostavno izkoriščati. Morske
dejavnosti so pomemben vir prihodkov in ustvarjajo visokokakovostna delovna
mesta, vendar je ob atlantski obali precejšnje pomanjkanje privezov, zlasti za
velika rekreacijska plovila. Industrija križarjenja drugod po svetu doživlja
izjemno rast, a za Atlantik to še ne velja. Atlantska strategija mora tako
vključevati tudi možnosti za razvoj na tem področju.
3.
Mehanizmi EU
Zakonodajni instrumenti EU, ki pomembno vplivajo
na morje in omogočajo precejšnjo lokalno avtonomijo, so trenutno na
zgodnji stopnji zrelosti in finančni instrumenti za programsko obdobje EU
2014–2020 so v pripravi. Programske odločitve, ki bodo sprejete zdaj in v
bližnji prihodnosti, bodo vplivale na celotno obdobje. Zato je bistvenega
pomena, da so zainteresirane strani v Atlantski regiji pripravljene uporabiti
te instrumente za rešitev izzivov, opisanih v tem sporočilu. Glavni
mehanizmi so: –
Skupni strateški okvir za strukturno financiranje,
s pomočjo katerega bodo cilji strategije Evropa 2020 preoblikovani v
ključne ukrepe s poudarkom na področjih, kot sta energija in okolje.
V tem okviru bodo opredeljeni tudi glavni ukrepi, ki so potrebni v zvezi s
krovni cilji in vodilnimi pobudami. Skupni strateški okvir bo zajemal ukrepe,
ki se danes izvajajo v okviru Kohezijskega sklada, Evropskega sklada za
regionalni razvoj, Evropskega socialnega sklada, Evropskega sklada za pomorstvo
in ribištvo ter Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, obenem pa
bodo v njem določene povezave in mehanizmi usklajevanja z drugimi
instrumenti EU, kot so programi za raziskave, inovacije, vseživljenjsko
učenje in mreže. –
Obzorje 2020 je skupni strateški okvir za
raziskave, inovacije in tehnološki razvoj, ki bo tesno povezan z nacionalnimi
raziskovalnimi programi za podporo odličnosti, odpravljanje družbenih
izzivov in spodbujanje konkurenčnosti. Raziskave, tehnološki razvoj in
inovacije lahko ustvarjajo priložnosti za trajnostno rast, ki lahko nadomestijo
relativno nazadovanje tradicionalnih pomorskih industrij. V tekočem
projektu SEAS-ERA bodo opredeljene posebne prednostne naloge za Atlantski
bazen, ki bodo lahko vključene v delovne programe novega okvira. –
Reforma skupne ribiške politike: Komisija je
predlagala[29] agendo z ambicioznimi
cilji regionalizacije in poenostavitve. Medtem ko ključne odločitve o
splošnih in posamičnih ciljih, minimalnih skupnih standardih, rezultatih
in rokih izpolnitve ostajajo na ravni EU, morajo države članice imeti
možnost, da odločajo o drugih ukrepih za upravljanje ribištva pod nadzorom
Komisije in v skladu z zakonodajo EU. Atlantske države članice so to
decentralizacijo pozdravile in pričakujejo, da bo omogočila takšno
upravljanje ribištva, ki se bo hitreje in učinkoviteje odzivalo na
spreminjajoče se ekološke in gospodarske razmere. –
Okvirna direktiva o morski strategiji[30],
ki določa okvir za dosego ali ohranitev dobrega okoljskega stanja v
morskem okolju najpozneje do leta 2020. Dobro okoljsko stanje se ugotavlja na
ravni zadevne morske regije[31], zato je potrebno
sodelovanje med obalnimi državami pri določanju, spremljanju in
ocenjevanju dobrega okoljskega stanja. –
Pomorska politika z vodilnimi pobudami za pomorski
nadzor, znanje o morjih in oceanih ter pomorsko prostorsko načrtovanje. S
temi pobudami bodo določeni standardi na ravni EU, obenem pa bodo
vključevale tudi posebne ukrepe za Atlantik. Postopek za izboljšanje
znanja o morjih in oceanih na primer vključuje ločene „kontrolne
točke“ za ugotovitev pomanjkljivosti, podvajanj in prednostnih nalog v
programov za spremljanje morja za Biskajski zaliv, Keltsko morje, ibersko obalo
in Makaronezijo. –
Instrumenti zunanje politike, kot sta ERS (Evropski
razvojni sklad) in Evropski program kritičnih pomorskih poti za
sodelovanje tretjih držav pri zaščiti ladijskega prevoza v Atlantiku, tudi
prek mednarodnega (v okviru Mednarodne pomorske organizacije) in dvostranskega
dialoga s partnerji v atlantski regiji. –
V tem okviru je treba nameniti prednost raziskavam,
pilotnim projektom, dialogu, partnerstvom in naložbam v strateške in programske
predloge, da se zagotovi sveženj čim učinkovitejših ukrepov za
Atlantik.
4.
Izvajanje strategije
Atlantska strategija se ne bo izvajala zgolj z
ukrepi institucij EU. Zahteva sodelovanje držav članic, regij, lokalnih
organov in zasebne industrije ter ustvarjalnih skupin. Razvoj strategije za
območje ob Atlantskem oceanu zato temelji na naslednji metodologiji: –
Glavni temelj predstavlja aktivno sodelovanje in
pobude atlantskih držav članic, regij in drugih zainteresiranih strani pri
oblikovanju in izvajanju ukrepov, vključno s sodelovanjem lokalnih
akcijskih skupin. Lokalne akcijske skupine so skupine javnih in zasebnih
partnerjev, ki prejemajo posebno podporo iz Evropskega sklada za ribištvo in
Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, da bi opredelile naložbe EU.
Ta pristop samopomoči od spodaj navzgor lokalnim skupnostim zagotavlja
sredstva za razvoj novih gospodarskih dejavnosti na področjih, na katerih
tradicionalne priložnosti upadajo; nadaljeval naj bi se tudi v novem paketu
strukturnega financiranja po letu 2013. –
Spodbujanje mednarodnega sodelovanja pri
vprašanjih, kot so opazovanje, izmenjava podatkov, presoje o stanju morja,
raziskave, zmanjšanje emisij in onesnaževanja z ladij, varna in zanesljiva
navigacija, varnost v pristaniščih, boj proti piratstvu in boj proti
nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu. –
Sprejetje akcijskega načrta za strategijo do
konca leta 2013, v katerem je treba navesti posebne projekte in
priporočene ukrepe za podporo. –
„Pametno upravljanje“ za izvajanje strategije, ki
temelji na sedanjih strukturah. Mehanizmi za izvajanje strategije so: –
okrepljeno sodelovanje – seje, konference,
delavnice, spletne razprave in informacijski portali; –
usmerjeni ukrepi znotraj obstoječih sporazumov
in struktur, kot so na primer Konvencija OSPAR, regionalne ribiške organizacije
in Mednarodna pomorska organizacija; –
strateška kombinacija financiranja EU in
zakonodajnih instrumentov iz oddelka 3 za uresničitev atlantskih ciljev. Najprej bo
vzpostavljen atlantski forum, ki bo državam članicam, Evropskemu
parlamentu, regionalnim oblastem, civilni družbi ter predstavnikom
obstoječih in razvijajočih se industrij omogočil sodelovanje.
Forum bo vključeval vrsto delavnic, ki bodo osredotočene na zgoraj
poudarjene izzive in priložnosti, ustanovljena pa bo tudi ustvarjalna skupina,
ki bo predlagala možnosti za dosego ciljev. Forum bo predvidoma začel delo
v letu 2012 in bo nato leta 2013 razpuščen. [1] Sklepi Sveta o celostni pomorski politiki z dne
14.6.2010. [2] Resolucija o Evropski strategiji za atlantsko regijo,
9.3.2011 (ref B7‑0165/2011). [3] COM(2010) 2020. [4] Nekoliko drugačni izzivi, s katerimi se
soočajo na obalah in v vodah Severnega morja, se tu ne upoštevajo.
Odločitev o morebitni ločeni strategiji za Severno morje še ni bila
sprejeta. [5] Vključno z najbolj oddaljenimi regijami Azorov,
Kanarskih otokov, Francoske Gvajane ter otočij Guadeloupe, Madeira,
Martinique, Saint-Barthélemy in Saint-Martin. [6] Oblikovan je bil poseben pristop EU za Arktiko, glej COM
(2008) 763. [7] Glej zlasti UL L 164, 25.6.2008, str. 19, člen
1(3). Morske strategije temeljijo na ekosistemskem pristopu k upravljanju
človekovih dejavnosti. [8] Glej npr. uvodni izjavi 39 in 40 Okvirne direktive o
morski strategiji ter uvodno izjavo 8 in člen 2(4) predlagane uredbe o
SRP. [9] Razen Severnega morja. [10] COM(2011) 417 Reforma skupne ribiške politike. [11] COM(2008) 768, 13.11.2008. [12] Svet za splošne zadeve, 16. novembra 2009. [13] COM(2009) 10, januar 2009. [14] COM(2011) 25, februar 2011. [15] ISBA/6/A/18, Priloga. [16] COM(2010) 546 konč. [17] Glavni instrument EU za financiranje raziskav in
tehnološkega razvoja. [18] SEAS-era: Celovita strategija in programi raziskav morja –
http://www.seas-era.eu. [19] http://www.jpi-oceans.eu. [20] Sporočilo Komisije „Znanje o morju 2020: opazovanje
in podatki o morju za pametno in trajnostno rast“ (COM(2010) 461, 8.9.2010). [21] Splošna globinska shema oceanov. [22] Mednarodna pobuda geološkega raziskovanja sveta, ki se je
začela leta 2007 kot prispevek k „Mednarodnemu letu planeta Zemlje“. [23] Predpisi z dne 23. aprila 2009 (UL L 131, 28.5.2009) in s
tem povezane direktive. [24] Lizbonski sporazum določa uvajanje mednarodnih
centrov za odzive v primerih onesnaženja v severovzhodnem Atlantiku (CILPAN). [25] Smernice za ocenjevanje in opredeljevanje tveganj na
področju obvladovanja nesreč SEC(2010)1626. [26] Na primer uporaba satelitov za sprejemanje signalov iz
sistema samodejnega prepoznavanja ladij. [27] Delavnica ob evropskem dnevu pomorstva 2010 „Ustanavljanje
foruma mladih evropskih pomorskih znanstvenikov in tehnologov“:
www.eurocean.org/euymast/. [28] COM(2010) 352, 30.6.2010. [29] COM(2011) 417. [30] Direktiva 2008/56/ES z dne 17. junija 2008. [31] V skladu s členom 4 je severovzhodna atlantska morska
regija razdeljena v naslednja podobmočja: (i) širše Severno morje,
vključno s Kattegatom, in Rokavski preliv; (ii) Keltsko morje; (iii)
Biskajski zaliv in iberska obala; (iv) v Atlantskem oceanu: makaroneška
biogeografska regija, ki jo predstavljajo morske vode, obdajajoče Azore,
Madeiro in Kanarske otoke.