52004DC0101

SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU - Gradimo naso skupno prihodnost - Politični izzivi in proračunska sredstva razsirjene Unije za obdobje 2007-2013

,Poglavitna naloga ni napovedovanje prihodnosti, temveč njeno omogočanje."

Antoine de Saint-Exupéry

UVOD

Evropska unija je tik pred uresničitvijo najpomembnejsega cilja v procesu evropskega zdruzevanja, ki se je začelo v obdobju neposredno po Drugi svetovni vojni, in sicer zgodovinske ponovne zdruzitve evropske celine. Po uspesni vzpostavitvi enotnega trga in uvedbi enotne valute bo Evropa poenotila svoja prizadevanja za demokracijo, svobodo, mir in napredek.

Razsirjena Evropska unija ponuja enkratne moznosti za povečanje blaginje in kakovosti zivljenja drzavljanov in okolja, v katerem zivijo skupaj s svojimi otroci. Izziv, s katerim se sedaj soočamo, je to ambicijo spremeniti v resničnost in zagotoviti, da Evropska unija v celoti izkoristi potencial, ki ga prinasa siritev, in izpolni pričakovanja javnosti.

Obveznost sprejetja novih finančnih perspektiv za obdobje po letu 2006 ponuja moznost za politično osmislitev razsirjene Evropske unije in hkratno zagotovitev sredstva za uresničevanje njenih ambicij, in sicer z dejavnostmi na evropski in drzavni ravni, ki bi se med sabo dopolnjevale.

Nas skupni cilj bi morala biti Evropa, ki slavi kulturno in nacionalno raznolikost posameznih drzav članic in ostaja zvesta nacionalnim identitetam, hkrati pa se zavzema za evropsko identiteto in politično voljo po doseganju skupnih ciljev. Torej Evropa, ki temelji na solidarnosti in medsebojnem sodelovanju in ljudem omogoča, da skupaj gradijo trajno blaginjo za vse. Evropa, v kateri imajo drzavljani zaupanje v prihodnost. Evropa, katere glas je slisen po vsem svetu.

Z vsemi temi izzivi pa se danes soočamo v svetu, ki ga pestijo tezave in negotovost, nedavni dogodki pa so ustvarili tudi dvome glede dejanske sposobnosti Evropske unije, da ukrepa.

Dati Evropo lastno ustavo je veličastno in simbolično dejanje, ki pa zaenkrat ostaja neuresničeno. Evropska unija mora nadaljevati proces zdruzevanja in biti previdna, da se ne ujame v zanko togega medvladnega dogovarjanja. To je tudi razlog, zakaj potrebujemo ustavo ter sredstva za hitro odločanje in ukrepanje - namreč zato, da lahko napredujemo, hkrati pa ohranimo mehanizme medsebojnega nadzora, ki so značilni za metodo Skupnosti. Zato je doseganje dogovora glede nove Ustave se ključnega pomena za prihodnost Evrope.

Evropa se mora uspesno spopasti tudi z izzivi na gospodarskem področju. Nasi drzavljani pričakujejo, da bo Evropska unija se naprej gradila na temeljih gospodarskega zdruzevanja in tako preoblikovala največjo gospodarsko in trgovinsko skupnost na svetu v območje rasti in blaginje. Gospodarska uspesnost Evrope je bila razmeroma skromna. Od leta 1995 je stopnja rasti za EU-15 dosegla priblizno 2,2 %, v primerjavi s svetovnim povprečjem, ki je znasalo 3,6%, in z Zdruzenimi drzavami Amerike, kjer je ta stevilka dosegla 3,2%. Kot kaze, bo evropsko gospodarstvo nazadovalo, v kolikor ne pride do takojsnjega ukrepanja; čim dlje bo ostajalo pod povprečjem, več bo dvomov v zvezi s sposobnostjo Unije, da postavi enega ključnih temeljev lastnega političnega obstoja - blaginjo. Za spremembo tega trenda je potrebno odločno, usklajeno in povezano delovanje.

Evropa se mora močno zavzemati za mir in boj proti terorizmu po vsem svetu, zal pa so razhajanja glede ključnih mednarodnih vprasanj močno zatrla vsa upanja v zvezi s tem.

Resiti ta vprasanja ali pa izgubiti svoj smisel: to je pravzaprav tisto, kar predstavlja resnični izziv za Unijo in njene drzave članice. Cena za neukrepanje je zelo visoka in v prihodnosti bo lahko se visja.

Treba se je na novo zavzeti za uskladitev ciljev evropskega projekta za razsirjeno Unijo za prihajajoče obdobje in priskrbeti sredstva, potrebna za doseganje teh ciljev. Brez tega lahko vse drzave članice samo se izgubijo. Vsi javni organi, tako na evropski kot nacionalni ravni, morajo ukrepati s skupnimi močmi, da se na vsaki ravni čim bolj poveča dodana vrednost in da pride do otipljivih rezultatov, ki bodo ugodni za vse.

Dodana vrednost Unije se skriva v transnacionalnem delovanju in ukrepih, ki zajemajo celotno Evropo. V teh primerih organi nimajo primernih sredstev, s katerimi bi lahko upostevali vse ugodnosti ali pa stroske svojih dejavnosti. Za učinkovitost so potrebne velike kritične mase, ki so izven dosega nacionalnih vlad ali pa skupnih prizadevanj na nacionalni ravni.

Skupne politike, podane v Pogodbah, lahko s pomočjo uredb, usklajevanja in finančnih sredstev privedejo do teh ugodnosti.

Odločitve glede prihodnjih finančnih perspektiv niso povezane samo z denarjem. Tu gre za vprasanje politične usmeritve, ki mora temeljiti na jasni viziji o tem, kaj pravzaprav hočemo doseči. Te izbire bodo odločale o tem, ali so Evropska unija in njene drzave članice sposobne v praksi izpolniti pričakovanja Evropejcev.

To pomeni novo fazo za proračun Unije. Ne gre zgolj za prerazporeditev sredstev med drzavami članicami, temveč za to, kako doseči čim večji učinek skupnih politik, zato da se se nadalje poveča dodana vrednost vsakega evra, ki se porabi na evropski ravni.

* *

*

Doslej so finančne perspektive odrazale nek politični projekt. V Agendi 2000, ki je zajemala obdobje med leti 2000 in 2006, se je projekt osredotočil na priprave, ki naj bi Evropi omogočile siritev. Sedaj ko je siritev skoraj realnost - čeprav je pred vključitvijo novih drzav članic potrebno opraviti se veliko dela -, mora Evropa najti novo dinamičnost in izpolniti nova pričakovanja.

Evropa mora zdruziti moči, če zeli doseči večjo rast ter stevilnejsa in boljsa delovna mesta. Ne obstaja nikakrsna čarobna formula, ki bi spodbudila gospodarsko rast v Evropi in jo postavila na pot trajnostnega razvoja. Kljub temu se del problema nedvomno skriva v dejstvu, da inovativnost in tehnologija se vedno ne predstavljata gonilne sile za rast v evropskih gospodarstvih. Vse od srečanja v Lizboni se je EU zavzemala za to, da bi Evropska unija postala dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo s trdno industrijsko podlago, katere cilj bi bila 3-odstotna letna rast. Dejstvo, da Unija in drzave članice niso bile sposobne izpolniti tega cilja, dokazuje neustreznost dosedanjih ukrepov.

Lizbonska strategija in notranji trg zahtevata učinkovito gospodarsko vodenje, če naj se ponudi uravnotezen paket gospodarskih, socialnih in okoljskih ugodnosti, ki je bistveni del trajnostnega razvoja in omogoča Evropejcem, da se samozavestno soočajo s spremembami.

Rast mora temeljiti na solidarnosti. Konkurenčnost in kohezija se medsebojno dopolnjujeta in krepita. Namen kohezijske politike v Uniji je zagotoviti solidarnost med vsemi regijami in drzavljani. V preteklosti se je dobro izkazala in sedaj se mora izkazati tudi v Uniji, ki je v gospodarskem smislu bolj raznolika kot kdajkoli prej. To pomeni usmeriti njeno delovanje na izbrane pobude, ob tem pa upostevati posamezne razlike in potrebe.

Dosezke gospodarske rasti je treba usmeriti tako, da Evropejci lahko prebrodijo fazo sprememb. Torej je treba okrepiti evropski socialni dialog in ga bolje vključiti v splosno politiko, zato da se pomaga vsem gospodarskim subjektom, da le-ti pravočasno predvidijo in obvladujejo spremembe.

Evropsko drzavljanstvo mora zagotoviti dejanske pravice in dolznosti, zlasti pa svobodo, pravico in varnost, in omogočati dostop do osnovnih javnih storitev na evropski ravni. Prednosti, ki jih prinasa drzavljanstvo Unije, presegajo trzne svobosčine, in prav taksnim vprasanjem je treba dati prednost. To je področje, na katerem se razvijajo javne svobosčine ter pravice in dolznosti posameznikov na evropski ravni, medtem ko ostajajo kulturne razlike izrazite in jih je treba vedno znova spodbujati. Ravno kulturna raznolikost je tista, ki daje podlago Evropski uniji. Slednja mora tako dopolnjevati prizadevanja drzav članic in zagotoviti, da so prednosti Evrope brez meja na voljo vsakomur, brez razlik.

Evropa mora imeti pomembno vlogo v svetu. Nihče ne sme podvomiti o pomenu vloge, ki jo ima Evropa na svetovnem prizorisču, začensi z odgovornostjo, ki jo ima do svojih sosedov. V razpravi o prihodnosti Evrope, na primer, je bilo to samoumevno. Pričakovanja do Evrope so iz dneva v dan večja, bodisi da gre za razvojno pomoč, trgovinsko politiko, tujo in varnostno politiko bodisi za zunanje vidike drugih politik.

Prav tako je jasno, da je vloga Evrope na svetovnem prizorisču daleč premajhna, če upostevamo njeno gospodarsko tezo in politični potencial. Svoje vrednote in politična prepričanja lahko uresničimo samo s pomočjo učinkovitih skupnih ukrepov. Nikoli se ne bomo mogli ustrezno odzvati na krize v Evropi ali drugod po svetu, če ne bomo imeli skupnih instrumentov in sredstev za njihovo uspesno delovanje. EU, ki igra pomembno vlogo tako na celini kot v svetu, se mora soočiti z vedno večjimi izzivi in odgovornostmi, ki ji pripadajo kot regionalnemu vodji.

* *

*

Prihodnji finančni okvir Evropske unije naj bi ponujal stabilnost, ki je potrebna za podporo političnih ciljev Unije na večletni podlagi. Usmeriti se mora na konkretne, izbrane prednostne naloge, ki bodo koristne za drzave članice in drzavljane. To pomeni čim bolj izboljsati odnos med dejavnostmi na nacionalni ravni in na ravni Unije.

Skupne politike smejo oziroma morajo se naprej ohraniti ključno mesto pri doseganju ciljev razsirjene Unije. Skupne politike niso nikakrsna dodatna izbira na teh področjih, kajti edina moznost za uspeh je skupno ukrepanje na evropski ravni.

Politike EU so se od nekdaj osredotočale na področje kmetijstva, kohezije, vzpostavitve integriranega notranjega trga in doseganja makroekonomske stabilnosti. Na tistih področjih so bile zelo uspesne. Bilo bi napačno opustiti področja, na katerih bi lahko politike enostavno nadgrajevale ze dosezeno, in se lotiti novih potreb. Sporazum glede kmetijske reforme in njenega financiranje kaze, da imajo drzave članice v tem pogledu enako stalisče. Unija mora tako se nadalje racionalizirati svoje delovanje na navedenih področjih in ga prenesti se na nove drzave članice. Vendar kljub temu, da bo siritev nesorazmerno vplivala na proračun Skupnosti - kajti odhodki se bodo v primerjavi s prihodki bolj povečali -, bo ze sama ohranitev pravnega reda Skupnosti terjala močnejsa finančna prizadevanja.

Prepad med visokoletečimi političnimi ambicijami na najvisji ravni in nezmoznostjo izpolnjevanja le-teh se ne sme se nadalje poglabljati. Na stevilnih novih prednostnih področjih je sposobnost Unije, da bi izpolnila obljube drzav članic, močno omejena zaradi pomanjkanja politične volje in nezadostnih virov. Politični cilji in pričakovanja Unije se morajo skladati z ustreznimi sredstvi, vključno s finančnimi viri. Treba je do največje mozne mere povečati učinkovitost javne porabe in doseči, da bodo prizadevanja na nacionalni in evropski ravni več kot zgolj sestevek posameznih prizadevanj.

I. Prednostne naloge razsirjene Evropske unije

3 prednostne naloge za prihodnje finančne perspektive:

(1) Treba je dokončno oblikovati notranji trg, da bo lahko v celoti pripomogel k doseganju splosnega cilja o trajnostnem razvoju, in sicer z zdruzitvijo gospodarskih, socialnih in okoljskih politik. To vključuje konkurenčnost, kohezijo ter trajnostno upravljanje in varstvo naravnih virov.

(2) Politična zamisel evropskega drzavljanstva je odvisna od dokončnega oblikovanja območja svobode, pravice, varnosti in dostopa do osnovnih javnih dobrin.

(3) Vloga Evrope kot svetovnega partnerja bi morala biti usklajena; pri prevzemanju odgovornosti na regionalni ravni, spodbujanju trajnostnega razvoja in prispevanju k civilni in strateski varnosti pa bi morala vloga Unije sloneti na njenih temeljnih vrednotah .

A. Trajnostni razvoj

Cilj notranjega trga postavlja temelje za gospodarsko rast. Vendar je za večjo blaginjo evropskih drzavljanov v skladu z evropskimi vrednotami potrebno, da se Evropska unija spremeni v dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo, s trajnostno gospodarsko rastjo in večjo socialno kohezijo. Ravno to je bistvo Lizbonske strategije iz leta 2000, ki je bila končana na srečanju Evropskega sveta leta 2001 v Göteborgu.

Okrepiti in izvajati Lizbonsko strategijo pomeni lotevati se vidikov konkurenčnosti in kohezije, ki se medsebojno dopolnjujejo. Ti so obravnavani v sledečih razdelkih.

Za trajnostno povečanje blaginje evropskih drzavljanov je treba:

* spremeniti Evropsko unijo v dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo, ki stremi k znanju;

* prizadevati si za večjo kohezijo v okviru razsirjene Unije;

* povečati konkurenčnost nasega kmetijstva, okrepiti razvoj na podezelju, zagotoviti trajnostno izkorisčanje ribjih virov in ohraniti kakovost okolja.

1. Konkurenčnost za večjo rast in zaposlovanje: potreba po uresničevanju ciljev Lizbonske strategije

Postaviti rast na vrh seznama prednostnih nalog zahteva novo usmeritev za politike in proračune tako na nacionalni ravni kot na ravni Unije. Tisto, kar sedaj potrebujemo, je bolj dinamična in bolj povezana Evropa. To zahteva znatno spremembo v politikah, če naj se omogoča razvoj materialne in intelektualne infrastrukture Unije; pomeni sprejeti ukrepe za izboljsanje raziskovalnih dejavnosti, spodbujati podjetnistvo in inovacije, vzpostaviti omrezja na evropski ravni ter povečati vlogo izobrazevanja. To je pogoj za ohranjanje konkurenčne industrijske osnove. Istočasno pa to terja nova skupna jamstva za zaposlene in nova prizadevanja, s katerimi je mogoče predvideti spremembe v svetovnem gospodarskem okolju in trgovini ter se jim pravočasno prilagoditi.

Cilji:

* spodbujanje konkurenčnosti podjetij na popolnoma integriranem notranjem trgu,

* krepitev evropskih prizadevanj na področju raziskav in tehnoloskega razvoja,

* povezovanje Evrope prek omrezij EU,

* izboljsanje kakovosti izobrazevanja in usposabljanja,

* program socialne politike: Kako pomagati evropski druzbi, da predvidi in obvladuje spremembe.

a) Spodbujanje konkurenčnosti podjetij na popolnoma integriranem notranjem trgu

Zato da bi Evropa lahko izpolnila svoje ambiciozne cilje o povečanju rasti, spodbujanju kohezije in okolju prijaznih nalozbah, mora razviti skladen konkurenčni pristop, s katerim bo lahko izkoristila se neizrabljeni potencial notranjega trga. Unija lahko sluzi kot pobudnica in usklajevalka prizadevanj drzav članic in lahko prispeva k njihovim dosezkom in jih dopolnjuje.

Ukrepi Evropske unije za izboljsanje poslovnega okolja in povečanje produktivnosti bi se lahko osredotočili na naslednja področja:

- Dokončno oblikovanje, izboljsanje in upravljanje notranjega trga: nadaljnje delo na področju zakonodaje bo skusalo odstraniti preostale prepreke, ki ovirajo popolno zdruzitev trga. Na nekaterih področjih, na primer na področju omreznih industrij in storitev, ostaja notranji trg se vedno neuresničen. Upravljanje notranjega trga na področjih, kamor spadajo na primer farmacevtski ali kemični proizvodi, bodisi prek agencij ali s pomočjo evropske standardizacije, bo se nadalje zahtevalo znatna prizadevanja v razsirjeni Uniji. Dodatni izziv bo pomenil prenos celotnega sistema na sosednje drzave.

- Ohranjanje in spodbujanje konkurenčnosti industrije z namenom povečati rast produktivnosti in izboljsati mednarodno konkurenčnost. To pomeni tudi nov pristop do nacionalne zakonodaje in zakonodaje Skupnosti s pomočjo načel ,boljsega oblikovanja in izvrsevanja zakonov", vključno z oceno vplivov zakonodaje in zakonodajnega okolja na konkurenčnost evropskih podjetij.

- Gojenje podjetniske pobude in pospesevanje razvoja malega gospodarstva: vedno lazji dostop do finančnih sredstev prek finančnih instrumentov Skupnosti in razpolozljivost evropskih sluzb za podporo podjetij bosta pripomogla, da bodo podjetja pripravljena poslovati na razsirjenem notranjem trgu in se pomeriti s tekmeci v tujini.

- Pritegnitev primernih subjektov in virov za pomoč pri uresničevanju inovacijskega potenciala podjetij. Spodbujanje tehnoloskega prenosa s pretokom znanja in siritvijo inovacijskih omrezij bo prineslo koristi podjetjem, se zlasti mladim inovativnim druzbam. Inovacijska politika bo spodbujala tudi nalozbe v inovacije, v organizacijske spremembe in inovativne oblikovalske resitve. Pospesevanje skupnih pristopov, čezmejnih in regionalnih dejavnosti ter vzpostavljanje stikov prek celotne EU lahko prispevata k razvoju in siritvi zakonodajnega okolja, ki spodbuja inovativnost.

- Bolj sistematični pristopi k informacijski druzbi na podlagi zdruzevanja politik s področja raziskav, zakonodaje in sirse uporabe so predpogoj za zmanjsanje upada rasti produktivnosti, saj imajo javne in zasebne nalozbe v informacijske in komunikacijske tehnologije pomembno vlogo pri izboljsanju produktivnosti, konkurenčnosti in povečanju učinkovitosti.

- Nalozbe v informacijske in komunikacijske tehnologije v javnih sluzbah v drzavah članicah naj bi do leta 2011 znasale priblizno 50 milijard evrov, in to samo za nacionalne dejavnosti. Treba se bo se dodatno potruditi, če naj vseevropske javne sluzbe prevzamejo in uporabljajo zadevne tehnologije, zato da povečajo svojo učinkovitost, uspesnost in izboljsajo zdruzljivost sistemov. To zajema področja javnega sektorja, na primer zdravstvo, kulturo, izobrazevanje in varnost.

- Spodbujanje ekolosko učinkovitih tehnologij, kar ublazi vplive na okolje, hkrati pa prispeva h konkurenčnosti in rasti. Obstaja vrsta potencialno pomembnih okoljskih tehnologij, ki pa se zaradi zatekanja k obstoječim tehnologijam, tezkega dostopa do finančnih sredstev, slabe osvesčenosti vlagateljev in izkrivljenih informacijah o cenah premalo uporabljajo. Na podlagi Akcijskega načrta za okoljske tehnologije je te tehnologije mozno spodbujati s pomočjo trzno usmerjenih instrumentov in ciljno naravnanih pobud, katerih namen je spodbujati inovacije na tem področju. Instrumenti EU na raziskovalnem in demonstracijskem področju in na področju inovacij ter regionalna politika in zunanje sodelovanje bi morali vključevati ta vidik.

b) Krepitev evropskih prizadevanj na področju raziskav in tehnoloskega razvoja

Področje, na katerega bi proračun EU lahko ali bi moral vplivati, je področje raziskav in tehnologije. Prizadevanja Evrope na področju raziskav so se vedno preveč razdrobljena in ločena med sabo, poleg tega niso dovolj vključena v mrezo mednarodnega sodelovanja. Delez, ki ga Evropa dodeli raziskavam, znasa komaj 2 % BDP v primerjavi z 2,7 % v Zdruzenih drzavah in več kot 3 % na Japonskem. Evropi ni uspelo privabiti najboljsih svetovnih raziskovalcev in veliko vrhunskih znanstvenikov iz Evrope se odloča za delo v ZDA. To dejstvo je ključnega pomena, če zelimo omogočiti proizvodnemu sektorju, da bi izkoristil prednosti, ki jih ponuja nova mednarodna delitev dela.

Zato da bi Evropa postala sredisče odličnosti za raziskovalce in da bi privabila nalozbe, je treba odstraniti ovire, ki preprečujejo doseganje vrhunskih rezultatov in se pojavljajo v okviru posameznih nacionalnih programov. Vendar pa izboljsave v smislu kakovosti ne bodo zadostovale. Treba bo povečati tudi prizadevanja na področju raziskav. To pomeni, da si mora Unija istočasno prizadevati za tri cilje, ki so povezani in se medsebojno dopolnjujejo:

* Ustvariti ,Evropski raziskovalni prostor", ki bo sluzil kot notranji trg za raziskovanje in razvoj tehnologije, in hkrati kot prostor za boljse usklajevanje nacionalnih in regionalnih raziskovalnih dejavnosti in politik, s čimer naj bi se preprečila trenutna razdrobljenost in podvajanje prizadevanj na področju raziskovanja v Evropi;

* Pomagati, da bi se do leta 2010 delez evropskih prizadevanj za raziskave dvignil na 3 % BDP Unije; pri čemer bi 1 % prihajal iz javnih virov, 2 % pa iz zasebnega sektorja.

* Spodbujati in okrepiti raziskave po vsej Evropi prek neposredne finančne podpore na evropski ravni kot dopolnilo k nacionalnim programom, da se dosezeta prva dva cilja.

Finančna podpora na ravni EU omogoča visoko dodano vrednost na področju raziskav, s tem ko pomaga ustvariti kritične mase finančnih in človeskih virov, spodbuja vrhunske dosezke in ustvarjalnost prek izmenjav, vzpostavljanja stikov, sodelovanja in konkurence na evropski ravni, in se trudi, da bi bile zmogljivosti Evrope in njeni dosezki bolj vidni.

Torej obstaja opravičljiv razlog za to, da se znatno poveča financiranje raziskovalnih dejavnosti EU, ki trenutno znasa 0,04 % BDP. To naj bi pomagalo izravnati razliko med trenutnim delezem in ciljnim delezem javnih nalozb, ki naj bi znasal 1 %, hkrati pa dopolnjevalo nacionalna prizadevanja in omogočalo vzpostavitev tesne povezave z njimi. Dejavnosti Unije bi se morale osredotočati na 5 glavnih točk, ki zadevajo 5 pomembnejsih vprasanj, s katerimi se trenutno sooča Evropa na področju raziskav:

* Spodbujanje dinamičnosti, odličnosti, ustvarjalnosti in produktivnosti evropskih raziskovalnih dejavnosti s pomočjo finančne podpore za projekte, ki jih izvajajo posamezne raziskovalne skupine, ki so bile selektivno izbrane na evropski in ne nacionalni ravni, zlasti na področju temeljnih raziskav, z namenom, da se poisčejo nove znanstvene poti in teme, v tesni povezavi znanstveno skupnostjo.

V ta namen naj bi nastala ustanova, kakrsna je na primer Nacionalna znanstvena fundacija v ZDA, katere namen bi bil dodeliti stipendije najbolj zasluznim posameznim raziskovalnim skupinam, ki bi tekmovale med sabo na evropski ravni, in sicer na področju visje matematike ali kvantne fizike pri iskanju novih revolucionarnih odkritij v informatiki in razvijanju programske opreme.

* Krepitev evropskih raziskovalnih zmogljivosti s spodbujanjem oblikovanja, razvoja in uporabe ključnih infrastruktur v evropskem merilu in evropskega pomena ter s pospesevanjem razvoja človeskih virov na področju raziskav in tehnologije, s spodbujanjem usposabljanja, z nudenjem pomoči pri odstranjevanju ovir na poti do vseevropskih znanstvenih poklicnih poti in s spodbujanjem transnacionalne mobilnosti raziskovalcev. Te dejavnosti bi bilo treba uskladiti z dejavnostmi v okviru kohezijske politike.

K takim raziskovalnim zmogljivostim spadajo na primer laserji velikega obsega ali viri nevtronov za raziskovanje materije in za uporabo v biomedicini; ali evropske zbirke podatkov o genomiki in posodabljanje evropskega raziskovalnega omrezja in računalniske infrastrukture. Prizadevanja za izboljsanje stanja v zvezi s človeskimi viri na področju raziskav bi vključevala velikopotezne programe pomoči, namenjene evropskim mladim in ze uveljavljenim znanstvenikom.

* Ustanavljanje vseevropskih javnih/zasebnih partnerstev za tehnoloske raziskave prek skupnih pobud na podlagi zamisli o tehnoloskih platformah, ki zdruzuje javne in zasebne vlagatelje, zato da se oblikujejo in izvajajo skupni raziskovalni programi na področjih, ki so pomembna za industrijo, in sicer na podlagi modela, po katerem se je zgledovala Evropska pobuda za rast.

Taka partnerstva vključujejo razvoj nove generacije čistih in gospodarnih letal do leta 2020; razvoj omrezij za raziskave na področju vodika in gorivnih celic, obvladovanje nanoelektronike, vlaganje v bodoče mobilne in brezzične tehnologije in v njihovo uporabo, povečanje skupnih prizadevanj na področju vgrajenih sistemov, nove tehnologije na področju sončne energije ter usklajena prizadevanja na evropski ravni na področju visje kemije, in sicer za različne industrijske in socialne namene.

* Spodbujanje razvoja evropskih ,sredisč odličnosti" na podlagi povezovanja in sodelovanja med laboratoriji s podpiranjem srednje velikih omrezij in projektov s pomočjo novih instrumentov, uporabljenih v 6. okvirnem raziskovalnem programu Unije, ki je bil izboljsan na podlagi pridobljenih izkusenj.

Ta del vključuje podporo evropskih sredisč odličnosti na različnih področjih (na primer okoljske in podnebne raziskave, informacijske in komunikacijske tehnologije, medicinske in prehrambne raziskave ali raziskave novih materialov in industrijskih postopkov), vzpostavljanje in spodbujanje sodelovanja evropskih visokotehnoloskih laboratorijev prek evropskih ,mrez odličnosti" in skupnih raziskav, katerih namen je izpolniti natančno določene cilje v okviru "integriranih projektov".

* S pomočjo točno določenih mehanizmov pri vzpostavljanju omrezij boljse usklajevanje nacionalnih in regionalnih raziskovalnih programov in politik, da se ustvarijo kritične mase virov, okrepi dopolnitveni značaj nacionalnih dejavnosti in izboljsa usklajenost javnih raziskovalnih načrtov po vsej Evropi. To zajema spodbujanje izmenjav, vzajemno odpiranje programov in sprozanje skupnih pobud.

Nacionalni raziskovalni programi bi se medsebojno zdruzevali zlasti v primeru raziskav na področju rakastih obolenj, Alzheimerja in novih bolezni, nanotehnologij ali raziskav pomembnejsih socialnih in gospodarskih vprasanj, na primer demografije, izobrazevanja, zaposlovanja in inovacij.

Unija bi morala v tesni povezavi z dejavnostmi na področju raziskovanja podpirati razvoj usklajenega in odločnega prizadevanja na evropski ravni zlasti na dveh področjih, kjer igrata znanost in tehnologija ključno vlogo, in sicer na področju:

* vesolja: podpiranje evropske vesoljske politike, ki stremi k večji usklajenosti evropskih in nacionalnih prizadevanj na zasebni in javni ravni in se usmerja v razvoj uporabnosti na področjih, kot so na primer pozicioniranje in navigacija, opazovanje in nadzorovanje zemlje, telekomunikacije; usklajevanje nalozb v raziskovalno-razvojne dejavnosti na različnih ravneh in nudenje pomoči EU, da bi lazje izpolnjevala politične cilje v sodelovanju z obstoječimi vesoljskimi velesilami, kakrsna je Rusija, in takimi, ki so v vzponu, kot na primer Kitajska, Indija in Brazilija.

Delovanje na tem področju bo temeljilo na izvajanju evropskega vesoljskega programa, ki krepi vesoljske projekte EU (na primer Globalno nadzorovanje okolja in varnosti, GMES).

* in varnosti: podpora pri izvajanju politik Unije s spodbujanjem raziskav, potrebnih za povečanje varnosti v vseh svojih dimenzijah znotraj Evrope, kot nadaljevanje pripravljalnih akcij na tem področju, kjer so nalozbe ZDA petkrat večje od evropskih. To je prispevek Komisije k načrtu EU, ki se loteva izzivov in grozenj, s katerimi se sooča Evropa, kot so med drugim podani v Evropski varnostni strategiji, ki jo je odobril Evropski svet decembra 2003. To sluzi kot dopolnilo dejavnostim in prizadevanjem drzav članic in drugih institucij EU.

Da bi bilo mogoče pravočasno predvideti, spremljati in ublaziti na novo nastale groznje, na primer v povezavi z bioterorizmom, računalniskim kriminalom in varnostjo v svetu, in zagotoviti Evropi mesto, ki ji pripada znotraj zapletenih raziskovalnih omrezij, bi bilo treba razviti znanja in tehnologije, ki dejansko predstavljajo evropsko dodano vrednost.

Temu primerno se bodo okrepile dejavnosti EU na področju posredovanja rezultatov raziskav, hkrati pa se bosta povečali njena udelezba in vodilna vloga pri sprozanju svetovnih pobud.

c) Povezovanje Evrope prek omrezij EU

Deset let potem, ko je bila dana pobuda o gradnji vseevropskih omrezij, je prislo do zastoja pri gradnji osrednjih osi, ki prepletajo Evropsko unijo. Kljub temu promet na teh omrezjih se vedno narasča. Zaradi siritve se bo ta se dodatno povečal na cestnih, zelezniskih in energetskih infrastrukturah. Stroski, ki bodo nastali zaradi zastojev, bodo znasali predvidoma 1 % BNP, in se bodo do leta 2020 podvojili. Brez ukrepanja bodo morale ceste prevzeti večino bremena, to pa bo imelo zelo negativne posledice za pretok prometa, za okolje, varnost in zivljenjsko kakovost. Če se stvari ne bodo premaknile, Evropa ne bo povezana, posledice propadajoče infrastrukture pa se bodo odrazale na njenem potencialu rasti.

Dobro delujoča vseevropska omrezja so ključni pobudnik za razvoj trajnostne mobilnosti blaga, drzavljanov in energije v razsirjeni EU. To ne prispeva zgolj h konkurenčnosti, temveč simbolizira tudi evropsko zdruzenje. Neizkorisčeni potencial za ljudi in podjetja, ki izhaja iz boljsih prometnih povezav, naj bi znasal 0,23 % BNP, kar ustreza priblizno milijonu stalnih delovnih mest. Zaradi projektov, kot so na primer zelezniske proge za visoke hitrosti ali evropski satelitsko-navigacijski sistem Galileo, bo evropska industrija prisla v sam vrh visoke tehnologije.

Vzpostavitev učinkovitega in trajnostnega transportnega sistema ter zanesljiva oskrba z energijo sta torej ključnega pomena za uspesno gospodarstvo. Neukrepanje bi privedlo do visokih stroskov.

Dobiček, ki bi ga prinesle nalozbe na tem področju, presega drzavne meje. To samo stopnjuje teznje nacionalnih vlad, da ne zavzamejo evropskega stalisča in dajejo prednost nacionalnim programom, zlasti v trenutkih, ko je pritisk na drzavni proračun velik. Usklajevanje in udelezba Evropske unije pri financiranju - s posebnim poudarkom na čezmejna področja - lahko vodi do povezanosti na ravni celine, dolgotrajne stabilnosti in povečane udelezbe zasebnega sektorja.

* Na primer: ,morske avtoceste" bi lahko razbremenile cestisča (na primer:

* vsako leto bi lahko razdaljo med Rotterdamom in Bilbaom prepotovalo 7,6 milijona ton tovora, kar je enako 10 % tovora, ki se sicer prevaza na tej poti). To pa lahko omogoča le usklajevanje na ravni EU.

* elezniski tunel Mont - Cenis med Lyonom in Torinom bi potrojil trenutne zmogljivosti in povezal nekatere od najbolj dinamičnih regij Evrope z osrčjem novih drzav članic. al pa se to ne more začeti brez odpore EU.

Po ocenah naj bi stroski celotnega vseevropskega omrezja znasali 600 milijard evrov. Nove smernice za vseevropska omrezja, ki jih je sprejel Evropski svet decembra 2003, omogočajo boljse usklajevanje med drzavami članicami in natančnejse osredotočanje na seznam prednostnih projektov s točno zastavljenimi roki.

To vključuje medsebojno povezavo zelezniskih omrezij za visoke hitrosti do leta 2012, razvoj centralnega zelezniskega omrezja za prevoz tovora v srednji Evropi do leta 2015 in paket za povezavo pristanisč s kopenskim prometom do leta 2010.

Skupna nalozba, potrebna za uresničitev 26 prednostnih transportnih projektov, bo do leta 2020 terjala 220 milijard evrov, pri čemer naj bi financiranje doseglo visek med leti 2007 in 2013. Po ocenah naj bi pri financiranju teh projektov delez iz zasebnega sektorja pokrival priblizno 20 % potrebnih finančnih sredstev, ostalo pa naj bi prispevali drzavni proračuni in proračun Skupnosti, ki bi skupaj pokrili največ 20 %.

Evropska finančna sredstva so potrebna tudi za zagotavljanje oskrbe z energijo preko drzavnih meja po vsej Evropi ter za razvoj obnovljivih energetskih virov in ekolosko čistih goriv. Stroski tega pa naj bi znasali priblizno 100 milijard evrov. Potrebne so pobude s strani Skupnosti, ki bi osvesčale javnost o koristnosti obnovljivih energetskih virov in energetski učinkovitosti ter omogočale izpolnitev zastavljenih ciljev, med drugim tudi tistega, po katerem naj bi 22 % elektrike do leta 2010 prihajalo iz obnovljivih virov.

Unija si bo morala prizadevati tudi za odstranitev ovir, ki preprečujejo razvoj notranjega trga za telekomunikacije, hkrati bo morala zagotoviti, da bo v vseh regijah na voljo varna sirokopasovna omrezna infrastruktura, zlasti pa bo morala paziti, da ne bi prihajalo do digitalnega prepada med urbanimi območji ter odročnimi in podezelskimi območji.

d) Izboljsanje kakovosti izobrazevanja in usposabljanja v Uniji

Človeski kapital je eden ključnih dejavnikov rasti. V povprečni evropski drzavi lahko ze eno samo dodatno leto solanja poveča celotno produktivnost za 6,2 %. Kljub temu so med leti 1995 in 2000 nalozbe v izobrazevanje in usposabljanje v razmerju z BDP upadle v večini drzav članic. EU je glede stevila prebivalstva z visokosolsko izobrazbo, znanja in spretnosti, pridobljenih ob zaključku solanja, in glede vključenosti v vsezivljenjsko učenje v zaostanku v primerjavi s svojimi tekmeci. Poleg tega obstajajo ogromne razlike med posameznimi drzavami članicami. Spričo teh poraznih podatkov je nujno potrebno pospesiti reformo in posodabljanje izobrazevalnih sistemov in sistemov usposabljanja po Evropi. Globalizacija, tehnoloske in demografske spremembe terjajo prilagodljivo in mobilno delovno silo, ki je ustrezno usposobljena in ima vedno sveze znanje.

Pri izobrazevalnih politikah je zelo pomembno, da se upostevajo posamezniki in kulturne razlike; zato imajo nacionalni in lokalni organi na tem področju osrednjo vlogo. Bistvo Lizbonske strategije je vsesplosna posodobitev izobrazevalnih sistemov in sistemov usposabljanja Skupnosti. Evropski svet je zato sprejel skupne cilje in delovni program, s čimer bi spremenil izobrazevalne sisteme in sisteme usposabljanja v učinkovite sisteme vsezivljenjskega učenja, ki bi bili dostopni vsem drzavljanom, in spodbujal zblizevanje sistemov za vsesplosni dvig standardov. Poudarek je na izboljsanju kakovosti izobrazevanja in usposabljanja (reforme učnega načrta, nove metode poučevanja, zagotavljanje kakovosti), lazjem dostopu do izobrazevanja in usposabljanja v vseh zivljenjskih fazah (vključno z e-učenjem) in na moznosti, da tudi zunanji dejavniki, ki zajemajo vse od trgov delovne sile do svetovne konkurence, vplivajo na izobrazevanje in usposabljanje

Taksno delo zahteva podporo Unije, saj je pozitivne posledice čutiti po vsej Evropi, posamezne drzave članice pa ne razpolagajo z ustreznimi sredstvi. Unija - poleg pomoči v obliki kohezijske politike za infrastrukturo in za osnovno izobrazevanje in usposabljanje - pomaga se na dva načina: s podpiranjem mobilnosti posameznikov (na primer studentov, učiteljev, akademske skupnosti in nosilcev usposabljanja) in spodbujanjem partnerstev/omrezij med solami, univerzami in izvajalci usposabljanj v različnih drzavah. Glavnina tega cilja bo mobilnost studentov, učiteljev, akademikov, nosilcev usposabljanja in seveda ideje in najboljse prakse. Večstranska čezmejna mobilnost sicer velja za ključno področje, vendar pa je na nacionalni ravni ni mogoče učinkovito organizirati oziroma financirati. Potrebni okvir in finančno podporo lahko preskrbijo samo ukrepi EU, vendar pa potreba po le-teh v sklopu obstoječih programov daleč presega zmoznosti.

Sem spadajo naslednji cilji:

Do leta 2010 naj bi se programov mobilnosti udelezili 3 milijoni univerzitetnih studentov (leta 2002 je bilo v program vključenih 1 milijon studentov), kar pomeni, da je imelo priblizno 10 % univerzitetnih studentov moznost seznaniti se z načinom studija v tujini in si tako pridobiti nove izkusnje.

Do leta 2013 naj bi se programov mobilnosti v okviru poklicnega usposabljanja udelezilo 150 000 pripravnikov na leto.

Tekom celotnega programa naj bi se programov mobilnosti udelezilo 10 % učencev in učiteljev iz vse Skupnosti.

Do leta 2013 naj bi se vsezivljenjskega izobrazevanja v okviru programov mobilnosti udelezilo 50 000 odraslih.

Rezultat mora v veliki meri pripomoči k ponovni vzpostavitvi Evrope kot sredisča odličnosti za izobrazevanje in usposabljanje.

e) Program socialne politike: Kako pomagati evropski druzbi, da predvidi in obvladuje spremembe

Spričo nenadnih sprememb, kar zadeva mednarodne konkurenčne pogoje, nastopi nova delitev dela, katere posledice občutijo prav vsi. Prednosti teh sprememb je mogoče zaznati vsepovsod. Vendar če jih spremlja sibka rast, lahko vodijo v povečanje brezposelnosti in v izključenost. S tem v mislih mora EU pravočasno predvideti in spremljati prihajajoče spremembe: to je bistvo evropskega modela socialne kohezije in gospodarske rasti.

Unija se mora spremembam prilagoditi, jih sproziti in sprejeti. Program socialne politike - kot del celotne Lizbonske strategije -, ki se loteva izzivov v zvezi z nenadnimi spremembami mednarodnih konkurenčnih pogojev, predstavlja začrtano pot Unije za politiko in ukrepe na področju zaposlovanja in sociale. Program ima prek zakonodaje, odprte metode usklajevanja in socialnega dialoga bistveno vlogo pri posodabljanju evropskega socialnega modela.

Program socialne politike naj bi Evropi pomagal, da bi z okrepitvijo socialne politike kot dejavnika produktivnosti in z upostevanjem stroskov nesocialne politike v celoti izkoristila svoje zmoznosti.

EU mora poskrbeti za ustrezni zakonodajni okvir, da z vzpostavitvijo primernih socialnih standardov in temeljih pravic ustvari nevtralen teren za podjetja in delavce. Dejavnosti EU delujejo tudi kot katalizator, ki poenostavlja določitev in izvajanje reformnih ukrepov s strani drzav članic na področju njihovih trgov dela in socialnih politik in kot tak kljub nizkim finančnim sredstvom sproza pomembne spremembe v razvoju politik. Poleg tega je spodbujanje socialnega dialoga najbolj uspesno na ravni EU, tako kot to predvideva ze Pogodba.

* Program socialne politike bi bilo treba se dodatno okrepiti, če naj se drzave članice uspesno soočijo s spremembami v smislu siritve, globalizacije in demografskega staranja prebivalstva.

* Komisija je v svojem najnovejsem spomladanskem poročilu zahtevala, da se vzpostavijo evropska partnerstva za obvladovanje sprememb in tristranski mehanizmi za prepoznavanje skupnih izzivov in za iskanje ustreznih resitev za čim boljsi izkoristek sprememb. Kolektivne pogodbe se nagibajo k temu, da pokrivajo vedno več različnih vidikov, ki presegajo običajna vprasanja v zvezi s plačo in delovnim časom. Postopoma se te pogodbe spreminjajo v instrumente, s katerimi je mogoče predvideti spremembe in se z njimi uspesno soočati. Ta partnerstva naj bi se obenem lotevala vprasanj v zvezi z novo mednarodno delitvijo dela, ki je posledica globalizacije, vprasanja pa bi se obravnavala po posameznih področjih.

Ukrepi na ravni EU so upravičeni na podlagi naslednjega:

* EU z določitvijo enotnih socialnih standardov in pravic ter prostega pretoka delovne sile zagotavlja ustrezni okvir za vzpostavitev enakih izhodisčnih pogojev za podjetja.

S spodbujanjem preventive in postavljanjem minimalnih zdravstvenih in varnostnih standardov se je bistveno zmanjsalo stevilo poklicnih boleznih in nesreč pri delu. Kljub temu se skupni stroski za gospodarstvo se vedno gibljejo med 2.6 % in 3.8 % BNP, kar priča o visokih gospodarskih stroskih, ki nastanejo zaradi pomanjkanja ustrezne zakonodaje. Komisija zahteva skupno 15-odstotno znizanje stevila nesreč pri delu v vsaki drzavi članici.

Trenutno je 30 milijonov ljudi, ki lahko med začasnim bivanjem v drugi drzavi članici koristijo ugodnosti, ki jih omogočajo določbe o usklajevanju sistema socialne varnosti na ravni EU. Z uvedbo evropske kartice za zdravstveno zavarovanje naj bi se to stevilo povzpelo na vsaj 100 milijonov.

* Usklajevanje politik EU deluje kot nekaksen pobudnik, ki s skromnimi finančnimi sredstvi sproza pomembne spremembe v razvoju politik v drzavah članicah.

Evropska strategija zaposlovanja sproza strukturne reforme trgov delovne sile v drzavah članicah. Za premostitev prepada med trenutno stopnjo zaposlenosti in ciljno polno zaposlenostjo bi bilo potrebnih 16 milijonov delovnih mest. 7 milijonov delovnih mest bi nastalo ze s tem, ko bi se izkoristile zmogljivosti starejsih delavcev. Skupni stroski zaradi premajhnega izkoristka delovne sile naj bi znasali 9 % BNP EU, tj. 825 milijard evrov.

* Poleg tega se izboljsanje industrijskih odnosov in spodbujanje socialnega dialoga najbolj uspesno vodita na ravni EU, tako kot to predvideva ze Pogodba.

Cilj direktive Evropskega sveta delavcev je spodbujanje obvesčanja delavcev in posvetovanja z njimi na transnacionalni ravni. S povečanjem deleza zaposlenih na 80 % (s sedanjih 65 %) bi prednosti teh mehanizmov lahko izkoristilo dodatnih 2,5 do 3 milijone delavcev, kar bi zajelo 21,5 milijona delavcev po vsej Evropi in olajsalo prestrukturiranje.

Ob upostevanju zgoraj navedenega je v nadaljevanju podan finančni pregled za razdelek 1:

>TABELPOSITION>

2. Večja kohezija za rast in zaposlovanje

Unija je s pomočjo kohezijske politike znatno prispevala k usklajenemu, uravnotezenemu in trajnostnemu razvoju. Z izrabo se neizkorisčenih zmogljivosti Evrope je kohezijska politika povečala tudi vsesplosno gospodarsko uspesnost in istočasno zmanjsala gospodarske in socialne razlike.

Dodana vrednost kohezijske politike

Ključni dejavniki, ki so omogočili uspesnost evropske kohezijske politike pri doseganju boljsih gospodarskih rezultatov v bodočih drzavah članicah in regijah in bi jih bilo treba v bodoče se okrepiti, so naslednji:

* Usmerjanje sredstev v nalozbe z namenom povečati in izboljsati zaloge materialnega in človeskega kapitala in posledično doseči čim večji učinek za konkurenčnost in rast. Ravno to je omogočilo večini manj razvitih regij v stirih najrevnejsih drzavah, ki imajo v finančnem smislu največje koristi od politike, da so v obdobju 1995-2001 dosegle povprečno gospodarsko rast, ki presega povprečje EU.

* Upostevanje pravil enotnega trga, na primer v zvezi s konkurenčno politiko in javnimi naročili. Učinek tega se vidi v povečani trgovini znotraj Skupnosti, predvsem med najmanj razvitimi drzavami članicami in regijami ter ostalo EU. V primeru kohezijske politike to pomeni, da se priblizno četrtina izdatkov v okviru programov, namenjenih tem območjem, povrne v preostalo EU v obliki povečanega izvoza.

* Poudarek na ustvarjanju delovnih mest v okviru novih dejavnosti za pomoč pri soočanju s posledicami gospodarskih in socialnih sprememb zaradi nove mednarodne delitve dela. Na primer: izven manj razvitih regij so prejsnji programi iz obdobja med leti 1994 in 1999 pomagali priblizno 300 000 malim podjetjem in tako prispevali k nastanku 500 000 novih delovnih mest.

* Prispevek k partnerstvu in dobremu vodenju. Sistem vladanja na več ravneh, ki vključuje Skupnost, drzavne, regionalne in lokalne organe ter interesne skupine, pomaga zagotoviti, da so ukrepi prilagojeni dejanskim okolisčinam in da je prisotna resnična zelja po uspehu (,občutek pripadnosti").

* Povečan vpliv kot posledica pravil sofinanciranja, ki zdruzujejo dodatna sredstva iz javnih in zasebnih nacionalnih virov za nove nalozbe. Vsak evro iz proračuna Unije, ki se porabi za kohezijsko politiko, prinese nalozbo v visini priblizno 0,9 evra v regijah drzav v razvoju ("Cilj 1") in 3 evre v drugih regijah ("Cilj 2").

* Uspesna podpora drugim sektorskim politikam Unije:

o kohezijska politika z vlaganjem v izvajanje zakonodaje Skupnosti pomaga zapostavljenim regijam, da izpolnijo standarde EU, na primer na področju okolja.

o na področjih, na primer izobrazevanja, prometa in energije, ponuja kohezijska politika moznosti za nove nalozbe, zlasti v najmanj razvitih drzavah članicah in regijah.

V prihodnosti bo se vedno nadvse pomembno ohraniti učinkovito politiko na evropski ravni, ki bo spodbujala modernizacijo in hitrejso rast v manj razvitih regijah in omogočala več ljudem produktivno zaposlitev po celotni Uniji. Vendar je to politiko prav tako treba reformirati, če naj se bolje sooči z novimi izzivi.

Širitev predstavlja edinstven izziv za konkurenčnost in notranjo kohezijo Unije. V razsirjeni Uniji bo povprečni BNP na prebivalca za več kot 12 % nizji od tistega v petnajsterici, medtem ko se bodo razlike v prihodkih v splosnem podvojile.

Reforma se mora usmeriti na konkurenčnost, trajnostni razvoj in zaposlovanje, kot je bilo določeno na srečanjih Evropskega sveta v Lizboni in Göteborgu, upostevajoč povečano konkurenčnost, globalizacijo in splosno staranje prebivalstva. Izziv za prihodnost je zagotoviti, da se cilji iz Lizbone in Göteborga ter sposobnost vnaprejsnjega napovedovanja sprememb, ki so posledica nove mednarodne delitve dela, sistematično vključijo od samega začetka v oblikovanje nacionalnih in regionalnih razvojnih strategij.

Komisija predlaga, da bi kohezijsko politiko zaradi bolj kakovostne porabe sredstev za prihodnje obdobje v skladu s cilji iz Lizbone in Göteborga usmerjala vsesplosna strategija. Komisija namerava v ta namen predstaviti strateski dokument Parlamentu in Svetu, v katerem bo določila prednostne naloge za kohezijsko politiko, vključno z ukrepi, ki naj bi bili potrebni v pričakovanju gospodarskih in socialnih sprememb.

Komisija načrtuje tudi enostavnejsi in preglednejsi okvir prednostnih nalog za izpolnjevanje programov iz Lizbone in Göteborga, in sicer na način, ki se bo prilagajal okolisčinam; okvir bo zajemal tri prednostne naloge (ki nadomesčajo dosedanje cilje):

- Priblizevanje: največ truda je treba nameniti manj razvitim drzavam članicam in regijam razsirjene Unije. To naj bi vključevalo tudi regije, ki se niso zaključile procesa priblizevanja in niso več upravičene do pomoči, kajti v teh regijah je dohodek na prebivalca v razsirjeni Uniji relativno visji (t.i. ,statistični učinek"). Prizadevanja v okviru programov priblizevanja bi se osredotočala na posodabljanje in večanje materialnega in človeskega kapitala z namenom povečati dolgoročno konkurenčnost, spodbujati okoljski trajnostni razvoj in povečati prispevek k splosni gospodarski uspesnosti Unije, istočasno pa razvijati najboljse prakse na področju vladanja in institucionalnih zmogljivostih.

- Regionalna konkurenčnost in zaposlovanje: ker bodo zaradi gospodarskega in socialnega prestrukturiranja in drugih pomanjkljivosti se vedno prisotne znatne potrebe, naj bi regionalni programi za spodbujanje konkurenčnosti in zaposlovanja zajemali druge drzave članice in regije. Ukrepi bi se morali usmerjati na omejeno stevilo političnih prednostnih nalog, povezanih s programom iz Lizbone in Göteborga, pri katerih lahko zagotovijo dodano vrednost in multiplikacijski učinek za nacionalne ali regionalne politike. Programi zaposlovanja se bodo organizirali na nacionalni ravni. Regionalni razvojni programi bi bili enostavnejsi in sedanji sistem, po katerem mora Komisija izbrati majhna območja na podregionalni ravni, naj bi se opustil. Namesto tega naj bi se vzpostavilo ustrezno ravnotezje med zemljepisno in tematsko usmeritvijo intervencij v okviru oblikovanja večletnega razvojnega načrta. Sem bi spadala tudi pomoč, namenjena regijam, ki tudi brez statističnega učinka siritve ne izpolnjujejo več pogojev iz programov priblizevanja.

- Evropsko ozemeljsko sodelovanje v obliki čezmejnih in transnacionalnih programov: programi naj bi obravnavali posebne tezave, ki se pojavljajo pri doseganju konkurenčnega in trajnostnega gospodarstva na območjih tistih drzav članic, ki jih ločujejo drzavne meje. Poudarek naj bi bil na spodbujanju izmenjave izkusenj in dobrih praks, kar bi prispevalo h gospodarskemu zdruzevanju čez celotno območje Unije in k bolj usklajenemu in uravnotezenemu razvoju.

Ob upostevanju zgoraj navedenega je v nadaljevanju podan finančni pregled za razdelek 2:

>TABELPOSITION>

3. Trajnostno upravljanje in varovanje naravnih virov: kmetijstvo, ribistvo in okolje

Pridruzitev novih drzav članic (ki jih bo v prihodnosti se več) pomeni dodatnih 75 milijonov potrosnikov in dodatne 4 milijone kmetovalcev v Evropski uniji. Širitev pomeni znatno večji trg in večjo konkurenco, hkrati pa predstavlja izziv pri izpolnjevanju visokih standardov v smislu kakovosti in varnosti proizvodov ter varstva okolja. Drzave članice so se zgodaj odločile, da bodo nadomestile svoje drage in deloma protislovne nacionalne politike s skupno politiko, podano v Pogodbi; pričakovale so namreč dodano vrednost v smislu prostega pretoka kmetijskih proizvodov in preprečevanja izkrivljanja konkurence znotraj Evropske skupnosti. Hkrati pa bi skupna politika spodbujala varnost zalog in večala konkurenčnost na notranjih in na zunanjih trgih.

Od takrat je ta politika napredovala in začela pokrivati dodatna vprasanja, ki zadevajo javnost, na primer kakovost proizvodnje, okolje, dobro počutje zivali in podezelje, ki zajema 80 % evropskega ozemlja. Uposteva tudi potrebo, da je treba pomagati kmetom, ki proizvajajo in ohranjajo javne dobrine na najučinkovitejsi način. Torej je Skupna kmetijska politika (SKP) sčasoma dejansko prinesla dodano vrednost za nizje stroske, kot bi se sicer zgodilo, če bi drzave članice se nadalje izvajale lastne kmetijske politike.

Junija lani je bila določena temeljna reforma SKP, ki jo sedaj dopolnjuje drugi paket. Temu naj bi sredi leta 2004 sledil se predlog glede sladkorja; to pa naj bi zagotovilo stabilen okvir za zadevno področje vse do leta 2013.

Namen reforme je izpolniti cilje konkurenčnosti, solidarnosti in učinkovitejsega vključevanja okoljskih vprasanj in na ta način postati ključni korak v razvojni strategiji iz Lizbone in Göteborga. Reforma vključuje:

* znatno poenostavitev ukrepov trzne podpore in plačil neposredne pomoči z delitvijo neposrednih plačil kmetom iz proizvodnje.

* Nadaljnjo okrepitev razvoja podezelja s prenosom sredstev iz trzne podpore na podporo za razvoj podezelja, in sicer z znizanjem plačil neposredne pomoči večjim kmetijam (modulacija), s čimer naj bi se povezala dva stebra SKP, ki se med sabo dopolnjujeta pri spodbujanju trajnostnega razvoja kmetijstva in kmetijskih skupnosti.

* Mehanizem finančne discipline v skladu s sklepom Evropskega sveta, da se določi zgornja meja za izdatke za trzno podporo in neposredno pomoč za obdobje 2007-2013.

Prihodnja politika za razvoj podezelja, ki bo okrepljena prispevala k izpolnjevanju ciljev trajnostnega razvoja, se bo letu 2006 usmerila na tri glavne cilje:

- povečanje konkurenčnosti kmetijskega področja s pomočjo podpore za obnovo (na primer nalozbene pomoči za mlade kmetovalce, obvesčanje javnosti in promocija);

- večanje vrednosti okolja in podezelja, in sicer s podporo za upravljanje zemljisč, vključno s sofinanciranjem dejavnosti za razvoj podezelja v povezavi z varovanimi območji v okviru programa Natura 2000 (na primer kmetijsko okolje, gozdarstvo in ukrepi za najbolj zapostavljena območja);

- izboljsanje kakovosti zivljenja na podezelskih območjih in spodbujanje diverzifikacije gospodarskih dejavnosti z ukrepi, ki so usmerjeni na kmetijsko področje in druge akterje na podezelju (na primer kakovostna preusmeritev proizvodnje, kakovost hrane, obnova vasi).

Skupna ribiska politika (SRP) je pogoj za enakovredno obravnavanje in enake gospodarske moznosti za ribiče in obalne regije drzav članic; ta politika postaja spričo zmanjsevanja stalezev rib iz dneva v dan vaznejsa pri zagotavljanju trajnostnega ribistva, vse to ob uravnotezenem upostevanju okoljskih, gospodarskih in socialnih vidikov.

S 1. januarjem 2003 se je na novo reformirana Skupna ribiska politika, ki je bolj usmerjena na trajnostno izrabo zivih morskih virov na podlagi zanesljivih znanstvenih priporočil in previdnostnega pristopa do upravljanja ribistva skupaj z vodnimi kulturami, trdno zasidrala v politiko Skupnosti o trajnostnem razvoju.

Za doseganje političnih ciljev iz Lizbone in Göteborga, tj. razvoj evropskega gospodarstva, ki omogoča rast in hkrati zmanjsuje negativne vplive na okolje, se je treba neprestano zavzemati za trajnostno rabo in upravljanje virov ter za varstvo okolja. Okoljska politika je bistveno dopolnilo enotnemu trgu in visa kakovost zivljenja. Evropski drzavljani so vedno bolj prepričani, da je čisto okolje njihova pravica, EU pa bi morala po njihovem to pravico zagotoviti, enako bi morala storiti v zvezi s pravilnim izvajanjem okoljske politike v drzavah članicah. Pomembne dejavnosti v okviru teh prednostnih nalog za obdobje 2006-2012 zajemajo:

* izvajanje Programa ES o podnebnih spremembah, vključno z vrsto ukrepov, ki zagotavljajo izpolnjevanje cilja o zmanjsanju toplogrednih plinov iz Kjotskega protokola;

* izvajanje tematskih strategij, ki zadevajo specifične okoljske prednostne naloge, npr. kakovost zemlje in zraka, pesticidi, morsko in urbano okolje, trajnostna raba in upravljanje virov ter reciklaza odpadkov;

* izvajanje Akcijskega načrta za okoljske tehnologije (,ETAP") z namenom izkoristiti vse zmogljivosti okoljskih tehnologij, zmanjsanje pritiska, ki se izvaja na naravne vire, in izboljsanje kakovosti zivljenja evropskih drzavljanov, ob tem pa spodbujanje konkurenčnosti in gospodarske rasti, nadaljnje zavzemanje za EU kot vodilno silo pri razvoju in uporabi okoljskih tehnologij;

* razvoj in uporabo omrezja varstvenih območij v okviru programa Natura 2000 za zasčito evropske bioloske raznovrstnosti in izvajanje akcijskega načrta v zvezi z njo.

V luči zgornjih navedb je treba prevzete obveznosti tudi spostovati in Evropska unija mora upravljati svoje naravne vire tako, da prenese evropski model rasti in kohezije na upravljanje okolja.

Ob upostevanju zgoraj navedenega je v nadaljevanju podan finančni pregled za razdelek 3:

>TABELPOSITION>

B. Dejanske prednosti evropskega drzavljanstva

1. Območje svobode, varnosti in pravice

Svoboda, varnost in pravica so osrednje vrednote, ki sestavljajo evropski model druzbe.

Z vključitvijo Listine o temeljnih pravicah v Ustavno pogodbo bo Unija pravno obvezana k temu, da zagotovi ne zgolj spostovanje temveč tudi dejansko spodbujanje temeljnih pravic.

Dandanes je povsem jasno, da za uspesno soočanje z izzivi, kakrsne predstavljajo priseljevanje, azil ter boj proti kriminalu in terorizmu, ne zadostujejo več samo ukrepi, sprejeti na nacionalni ravni.

V tem smislu predstavlja razvijanje tega vidika Evropske unije nov mejnik v razvoju zdruzevanja: resnično območje svobode, varnosti in pravice je nujno potreben temelj za gradnjo Evropske unije, ki je v samem sredisču političnega načrta za razsirjeno Evropo.

Ukrepanje na ravni Unije zagotavlja pravično delitev odgovornosti, vključno z delitvijo finančnega bremena, hkrati pa budi zavest o skupnih vprasanjih in vrednotah, in na ta način omogoča oblikovanje skupnih pristopov.

Širitev bo kot se nikoli poprej povečala stevilo drzavljanov, ki pričakujejo, da bodo ziveli na območju svobode, varnosti in pravice, hkrati bo prinesla povsem nove izzive, na primer v smislu varnosti na nasih zunanjih mejah.

(i) Zunanje meje/priseljevanje

* Unija mora upravljati svoje zunanje meje na enoten način, da lahko usklajeno sprejema zakonite priseljence in varuje pred nezakonitim priseljevanjem zunanje meje, ki se bodo po siritvi raztezale na priblizno 6 000 km po kopnem in na več kot 85 000 km po morju.

Ključni cilj na tem področju je Evropska agencija za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah, ki naj bi začrtala pot za ustanovitev Evropske obmejne straze, ki bi razpolagala z ustreznimi sredstvi za nadzor in kontrolo meja skupaj z drzavnimi organi.

* EU se bo se nadalje ukvarjala z vprasanjem, kako zagotoviti spostovanje obveznosti mednarodne zasčite v smislu preseljevanja in prosilcev azila. Skupna azilska politika bo na podlagi pravične porazdelitve odgovornosti in finančnega bremena med drzavami članicami zagotovila enotne pogoje za sprejem več kot 400 000 ljudi, kolikor jih bo vsako leto zaprosilo za azil v razsirjeni Uniji, istočasno pa bo ta politika poskrbela za zavrnitev tistih, katerih zahteve bodo neutemeljene.

* Potrebna je skupna priseljenska politika za učinkovito upravljanje stalnih selitvenih tokov, ki naj bi zadovoljevali potrebe trga delovne sile. V luči demografskih sprememb bodo priseljenci prispevali h gospodarski rasti, konkurenčnosti in trajnostnemu razvoju EU. V tem smislu mora Unija izvajati ukrepe v okviru domene te politike, da lahko preskrbi spodbude in podporo za ukrepe posameznih drzav članic, katerih namen je spodbujati vključitev drzavljanov iz tretjih drzav, ki prebivajo v zadevnih drzavah članicah.

Uspesno vključevanje priseljencev je torej istočasno stvar socialne kohezije in predpogoj za gospodarsko učinkovitost. Število drzavljanov iz tretjih drzav, ki ze prebivajo v EU, znasa skupaj 14,3 milijona, letni priliv pa naj bi dosegel 1,5 milijona ljudi.

Namen finančnega posredovanja EU naj bi bilo dopolnjevanje in podpiranje ukrepov drzav članic ter usklajevanje na področju, kjer so zadeve ze po značaju transnacionalne:

Vsaj 5 % drzavljanov iz tretjih drzav, ki imajo zakonito prebivalisče v eni od drzav članic (10 % zaradi posrednih vplivov) bi bilo treba vključiti v programe in dejavnosti, kakrsni so na primer dostop do storitev, samouresničevanje v socialnem zivljenju, vzpostavljanje omrezij, izmenjava najboljsih praks med posameznimi izvajalci. Poseben cilj v okviru vključevanja bi bilo tudi nudenje posebnih storitev za vključevanje 20 % na novo prispelih drzavljanov iz tretjih drzav (uvajalni, jezikovni tečaji).

Nujno dopolnilo politiki, ki bi spodbujala uravnotezeno preseljevanje, bi bilo oblikovanje skupnega instrumenta za vrnitev drzavljanov iz tretjih drzav, ki nezakonito prebivajo v kateri od drzav članic, ali ljudi, ki se nezakonito preselijo v EU, v njihove matične drzave.

(ii) Pravosodje/varnost

* Zagotavljanje varnosti s preprečevanjem kriminala in terorizma in bojem proti tema dvema pojavoma bo tudi v prihodnje eden od glavnih izzivov za Unijo. Prednostne naloge bodo naslednje: nadaljnji razvoj ter okrepitev Europola in Evropske policijske akademije, z namenom poglobiti sodelovanje in izmenjavo izkusenj med udelezenci in povečanje poudarka na dejavnostih za preprečevanje kriminala, predvsem novih oblik in sredstev hudih in organiziranih kaznivih dejavnosti, s ciljem izpolniti potrebo po varnosti kot predpogojem za trajnostni administrativni, socialni in gospodarski razvoj evropskih druzb. Primeri delovanja na ravni EU so naslednji:

- Doseganje deleza 10 % visjih policijskih uradnikov prek usposabljanja, katerega nosilec je Evropska policijska akademija, in izvajanje posrednega vpliva na 60 % policijskih uradnikov v EU s sirjenjem poenotenih izobrazevalnih modulov.

- Povečanje količine izmenjav ustreznih informacij med nacionalnimi organi za notranje zadeve in Europolom za 75 % do leta 2013.

* Učinkovito pravosodno območje je naravni spremljevalec učinkovite svobode gibanja z zagotavljanjem pravne varnosti pri opravljanju čezmejnih transakcij in pri resevanju čezmejnih pravnih tezav, s katerimi se v določenih okolisčinah otepajo tako posamezniki kot cele druzine. Treba je sprejeti ukrepe za zagotovitev dostopa do učinkovite pravne zasčite in tesnega pravosodnega sodelovanja, kakor tudi za vzpostavljanje skupnih pristopov k boju proti kriminalu z odrekanjem "varnih zatočisč" kriminalcem.

*

* Krepitev Eurojusta se bo nadaljevala v smeri poglabljanja usklajenosti in sodelovanja med kriminalisti in tozilci, ki se ukvarjajo s hudim čezmejnim kriminalom.

*

2. Dostop do osnovnega blaga in storitev

Evropejci med drugim pričakujejo tudi dostop do določenega blaga in storitev splosnega interesa v zvezi z evropskim in gospodarskim in socialnim modelom:

* Zasčita drzavljanov pred celo vrsto tveganj, vključno z naravnimi nesrečami ter zdravstvenimi in ekoloskimi krizami, je eno od področij, na katerem lahko Unija ustvari dodano vrednost, saj se posamezne drzave članice same ne morejo učinkovito spopasti s tveganji, ki imajo čezmejne posledice, ali v primerih, v katerih je obseg krize taksen, da zahteva solidarnost na ravni Evrope:

- Razvoj tega področja bo okrepil varstvene in varnostne standarde za potrebe vzpostavitve sistemov čiste energije in prometnih sistemov, kakor tudi za potrebe uveljavitve okoljevarstvenih standardov, z namenom zagotoviti odsotnost zdravju skodljivih snovi iz osnovnih naravnih virov (zrak, voda, zemlja).

- Drzavljani se tudi zanasajo, da bo EU zagotovila zasčito pred nesrečami večjih razseznosti. Srednjeročno gledano bo EU prejemala vse več zahtev po izboljsanju odzivnih zmogljivosti v primeru nesreč, katerih sanacija presega nacionalne zmogljivosti, in po čim večji učinkovitosti sredstev, ki so na voljo v EU.

- Drzavljani so kot potrosniki odvisni tako od dobaviteljev kakor tudi od javnih organov, ki morajo zagotoviti varnost ponujenih izdelkov in storitev. Zagotoviti jim je treba tudi boljse informacije in jasna sporočila, ki jim bodo pomagali pri izbiri blaga in storitev in na sploh zivljenjskega sloga. Unija se mora skupaj z nacionalnimi organi zavezati, da zagotovi varnost proizvodov. To zlasti velja za varnost, kakovost in prehransko vrednost ponujenih zivil, kakor tudi za zagotovila na področju proizvodnih postopkov in ustreznosti informacij o hrani, ki jo drzavljani kupujejo oziroma uzivajo.

- Poleg tega pa zdravje tudi botruje bogastvu. Boljse zdravje je gonilo napredka, saj posameznikom zagotavlja daljse, boljse in produktivnejse zivljenje in je eden od predpogojev za gospodarsko blaginjo. Ljudje kot posamezniki si zelijo verodostojnih informacij in nasvetov glede osnovne zdravstvene ponudbe. Unija lahko nacionalnim organom pomaga, da svojim drzavljanom omogočijo, da izboljsajo svoje zdravje, bolnikom pa olajsajo čezmejni dostop do zdravstvenih storitev. V sodobnem svetu, za katerega so značilni nenehni prometni in trgovinski tokovi, se zdravstvene krize zelo hitro razsirijo onkraj drzavnih meja, kar kliče po skupnem delovanju v okviru EU.

* Nenazadnje v modelu evropske druzbe zahtevajo drzavljani dostop tudi do ustreznih temeljnih javnih storitev, kot so zdravstvo in izobrazevanje, oskrba z energijo, promet, telekomunikacije ali postne storitve. Vse to bo morda narekovalo vzpostavitev skupnega okvira, ki bo drzavam članicam dal zagotovila za pomoč pri sprejemanju ustreznih političnih odločitev.

3. Uresničevanje drzavljanstva EU: spodbujanje evropske kulture in raznolikosti

EU je tik pred najpomembnejso siritvijo v svoji zgodovini. Priseljevanje ljudi iz tretjih drzav je ze povečalo kulturno raznolikost Unije, ki bo glede na demografska gibanja tudi v prihodnje vse bolj pestra. V bodoče bo torej za Unijo značilna velika socialna in kulturna raznolikost. V luči tega postaja medsebojno poznavanje in razumevanje drzavljanov ključnega pomena. Evropski drzavljani morajo spoznati stvari, ki so jim skupne, in jih skupaj dozivljati.

Oblikovan je bil okvir za dialog in izmenjavo izkusenj med drzavljani drzav članic, namenjen spodbujanju medsebojnega razumevanja in skupne evropske identitete, in ukrepi za promocijo evropskega drzavljanstva, katerih namen je dopolniti ukrepe drzav članic in spodbujati kulturne raznolikosti v Uniji, ki bo sestavljena iz 25 in več drzav članic in ki bo domovina tudi stevilnim narodnostnim manjsinam.

Za uresničevanje tega projekta bo treba zagotoviti podporo evropskemu kulturnemu sodelovanju, pomoč pri odstranjevanju ovir, ki zavirajo čezmejno izmenjavo in strukturo evropske avdio-vizualne industrije, spodbujanje izmenjav mladih ljudi ter podporo prostovoljnim sluzbam in neformalnemu učenju in nenazadnje tudi učenju jezikov in usposabljanju posameznikov, katerih poklic je tesno povezan z jezikom. Prihodnost Evrope stoji predvsem na mladih.

Drugi primeri vključujejo:

- Ovire, ki zavirajo kulturno sodelovanje na ravni EU - kot na primer otezen pretok umetniskih del in umetnikov, vzpostavljanje mrez, ki bi povezovale muzeje,operne hise in druge kulturne zavode -, so posledica razdrobljenega delovanja drzav članic.

- Stanje je podobno tudi na področju izmenjave evropskih filmov in televizijskih oddaj: zaradi jezikovnih, kulturnih in socialnih razlik je ciljna skupina evropske avdio-vizualne industrije se vedno pretezno domače občinstvo, industrija sama pa je usmerjena predvsem v zadovoljevanje potreb nacionalnih trgov.

V luči navedenega bi lahko bili cilji naslednji:

Občutno zvisanje stevila drzavljanskih pobud za medkulturni dialog in izmenjavo, kakor tudi stevila skupnih čezmejnih projektov, z medsebojnim povezovanjem 1.500 kulturnih institucij in dosegom milijonov drzavljanov;

Povečanje deleza evropskih filmov, distribuiranih izven drzave porekla, s sedanjih 11% trga na 20% za leto 2013, podvojitev stevila kinematografov, ki predvajajo evropske filme do leta 2010 in zagotovitev usposabljanja za 35.000 avdiovizualnih strokovnjakov do leta 2013;

Izvedba 40.000 projektov z mladimi ljudmi (npr. izmenjave mladih) in 5.000 projektov (usposabljanje, informiranje in izmenjava dobrih praks) za mlade delavce v programskem obdobju in povečanje udelezbe v Evropski prostovoljni sluzbi na 10.000 prostovoljcev na leto.

Rezultati bodo velik prispevek k uresničevanju enega od poglavitnih ciljev EU, in sicer zdruzenost v raznolikosti.

Ob upostevanju zgoraj navedenega je v nadaljevanju podan finančni pregled za razdelek 4:

>TABELPOSITION>

C. EU kot globalni partner

Z več kot 450 milijoni prebivalcev in četrtino skupnega svetovnega proizvoda je pričakovati, da bo Unija s 25 - kmalu pa tudi s 27 - članicami imela precejsen vpliv na dolgoročne politične in gospodarske odločitve, od katerih bosta odvisna blaginja in stabilnost tako Evrope kot celega sveta, ki po drugi strani narekuje blagostanje in varnost Evropejcev.

Res pa je, da obstaja precejsnja vrzel med gospodarskim pomenom in političnim vplivom EU. Unija ni drzava, kljub temu pa lahko koherentna zunanja politika občutno poveča njen vpliv, ki ga posamezne drzave članice nikoli ne bi dosegle, če bi delovale na lastno pest ali z vzporednim delovanjem.

Unija je razvila siroko, četudi nepopolno paleto zunanjepolitičnih orodij v obliki skupne trgovinske politike, sodelovanja v okviru dvostranskih in večstranskih sporazumov, sodelovanja na področju razvoja, človekoljubne in finančne pomoči, kakor tudi zunanjepolitičnih vidikov notranjih politik (energija, okolje, promet, pravosodje in notranje zadeve, ipd).

Zunanjepolitične delovanje EU, vključno s skupno zunanjo in varnostno politiko, skupno trgovinsko politiko in sodelovanjem s tretjimi drzavami, zagotavlja okvir tako za zdruzevanje vseh instrumentov EU - ob upostevanju njihovih specifičnih institucionalnih lastnosti in narave delovanja - kakor tudi za postopno razvijanje vrste skupnih ukrepov na podlagi skupnih stalisč na sirsem področju političnih odnosov, vključno z varnostjo.

Širitev bo EU nalozila veliko odgovornost tako v njeni vlogi vodilne regionalne sile kot v vlogi globalnega partnerja. Zato bi EU morala okrepiti svoje zmogljivosti za spodbujanje človekovih pravic, demokracije in vladavine prava, kakor tudi svoje zmogljivosti za boj proti revsčini, tako v svoji sosesčini kakor tudi v okviru večstranskih in dvostranskih politik, ki so večinoma usmerjene v zagotavljanje trajnostnega razvoja in politične stabilnosti. S tem bo EU dosegla resnično usklajenost med svojimi notranjimi in zunanjimi cilji, obenem pa prispevala h globalni varnosti in blaginji.

1. EU in njena politika do sosednjih drzav

Vloga EU kot vodilne regionalne sile je ključnega pomena ne samo za njo samo in njeno sosesčino, ampak tudi v smislu odskočne deske za prispevanje k trajnostnemu razvoju in stabilnosti na ravni celotnega sveta. Z nadgradnjo uspesnih sestavin prejsnjih siritev bo razsirjena EU stabilizirala svojo sirso sosesčino in podprla njen razvoj s tesnim sodelovanjem stopnjo zdruzevanja, primerno za izpolnjevanje potreb in moznosti drzav kandidatk in predkandidatk in njihovih najblizjih sosed. Liberalizacija trgovine in nalozb, spodbujanje ustrezne stopnje priblizevanja zakonskih ureditev ter povezovanje prometnih, energetskih in komunikacijskih omrezij bodo podprli njihove notranje razvojne strategije, ki bodo se naprej ključ do uspeha. Okrepljeno sodelovanje na področju izobrazevanja in usposabljanja, ki je ze ena od najuspesnejsih sestavin politike EU do sosednjih drzav, bo bistveno prispevalo k temu zdruzevanju. Skupno dogovorjene politike glede priseljevanja bodo po eni strani temeljile na odpiranju delovnih mest v emigrantskih drzavah, po drugi strani pa na vključevanju migrantov v razsirjeno EU. Z drugimi besedami, ta krog stabilnosti bo predstavljal skupni prostor, skupnost, v kateri bo deljeno "vse razen institucij".

Okoljska in jedrska varnost, kakor tudi varna oskrba z energijo, so tudi pomembne prvine odnosov EU z njenimi sosedami. Nezakonito priseljevanje, organizirani kriminal, prepovedane oblike trgovanja, terorizem in kuzne bolezni so tudi resne groznje, ki kličejo po ukrepanju, usklajenem s sosednjimi drzavami. Razsiritev stirih svobod enotnega trga po vsem območju s hkratnim povečanjem varnosti terja visoko stopnjo sodelovanja in zdruzevanja.

Če odstejemo specifične interese, ki zdruzujejo tiste drzave članice, ki mejijo na sosede EU proti severu in jugu, je interes EU kot celote, da krepi demokracijo in vladavino prava, in da dosledno spodbuja gospodarske reforme in zdruzevanje povsod po območju, ki ga sestavljajo EU, Rusija in sosednje regije, in sicer balkansko in sredozemsko območje vse do Perzijskega zaliva. Širjenje vseh ugodnosti intenzivne in uravnotezene trgovine z EU s 25 članicami na to celotno območje z vključevanjem vseh teh drzav v prostor, ki temelji na skupnih vrednotah, in upravljanje večjega trga, zgrajenega na medsebojno povezanih omrezij ter skupnih pravilih in standardih, je velikanski izziv. Vse večje razlike v dohodkih in različne zgodovinske izkusnje so ustvarile občutno vrzel med EU in njenimi sosedami, ki jo bo treba premostiti z zdruzenimi močmi skozi daljse časovno obdobje.

Partnerji EU vzhodno in juzno od nje ne smejo več odlasati s političnimi in gospodarskimi reformami, od katerih sta odvisna industrializacija/ponovna industrializacija in razvoj storitev, potrebni za odpiranje milijonov delovnih mest, nujnih za izboljsanje zivljenjskega standarda in ponovno vključevanje velikega stevila razočaranih mladih ljudi. Ob upostevanju kopenhagenskih kriterijev, so pogoji, povezani s sodelovanjem in zagotavljanjem pomoči znotraj EU, kakor tudi zvestoba drzav članic politiki EU v okviru dvostranskih odnosov s temi drzavami, pomembni za pravilno usmerjanje nadaljnjega razvoja dogodkov.

EU pa se v svoji sosesčini in sirse ne sme omejiti zgolj na delovanje na gospodarskem in političnem področju; vse skozi mora namreč krepiti svoje zmogljivosti za zagotavljanje stabilnosti, preprečevanje konfliktov in obvladovanje kriz na njenem pragu, četudi bi se morala pri tem zateči k zadnjemu izhodu, in sicer uporabi sile v okviru OZN.

2. EU kot partner trajnostnega razvoja

Glavni prispevek, ki ga lahko v trenutni fazi zdruzevanja EU ponudi svetovni varnosti, je aktivno delovanje na področju trajnostnega razvoja z udelezbo v globalnem upravljanju in v okviru dvostranskih odnosov.

Kot pomemben globalni partner na področju gospodarstva lahko EU poveča učinkovitost globalnega upravljanja z razsirjanjem koncepta trajnostnega razvoja po vsem svetu tako v okviru mednarodnega sodelovanja kakor tudi z zglednimi notranjimi politikami. Sodelovanje z drzavami v razvoju bo usmerjeno v izkoreninjenje revsčine, pri čemer EU lahko in mora - v skladu z obveznostmi, sprejetimi na ravni večstranskih odnosov- dati večji in bolj koherenten prispevek k uresničevanju Razvojnih ciljev tisočletja, ki jih je opredelila skupsčina Zdruzenih narodov leta 2000. Skupna razvojna politika, usmerjena v boj proti revsčini, bi lahko zagotovila ustrezen okvir za to.

Vloga razsirjene EU, ki je ze zdaj vodilna trgovska sila, največja darovalka pomoči in aktiven partner pri dogovarjanju mednarodnih norm, se bo znatno spremenila in povečala, njen vpliv pa bo se večji znotraj treh stebrov sistema gospodarskega upravljanja - trgovine, financ in določanja norm -, ko EU zagotovi enotno zunanje zastopanje na vseh področjih.

S spodbujanjem skupnih stalisč, sprejetih na podlagi kvalificirane večine, si bo EU zagotovila jasno smer v okviru večstranskih pogajanj in v sistem upravljanja vnesla potrebno koherenco.

Vendar pa kohezija zdruzene Evrope in usklajenost njenega delovanja v okviru svetovnih gospodarskih odnosov bo konec koncev odvisna od trdnega soglasja znotraj EU o evropskem razvojnem modelu, zdruzljivem z odprtimi in konkurenčnimi trgi.

Učinek vzvoda finančne pomoči EU in posebnih dvostranskih trgovinskih ugodnosti bi se lahko znatno povečal s poenoteno zastopanostjo v organih multilateralnega gospodarskega upravljanja, kot so Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in gospodarske agencije OZN: občutno bi se povečala predvsem vrednost za denar, porabljen v te namene.

3. EU kot globalni igralec

Unija naj bi igrala pomembno vlogo na svetovnem političnem prizorisču in podpirala učinkovito večstransko sodelovanje. Morala bi tudi prispevati k strateski varnosti, opredeljeni v Evropski varnostni strategiji, ki jo je Evropski svet podprl decembra 2003. Strategija ureja zasčito pred groznjami, kakor tudi zagotavljanje civilne varnosti in zasčite prebivalstva tako znotraj Evrope kot izven nje.

Strateska varnost: Soočena z resnimi groznjami - terorizmom, sirjenjem orozja za mnozično uničevanje, propadajočimi drzavami, notranjimi in regionalnimi konflikti - mora EU v svoji regiji ukrepati na ravni ohranjevanja mednarodnega reda in na ravni neposrednega terenskega delovanja onkraj svojih meja (na primer v okviru operacij obvladovanja kriz). Bistvenega pomena je, da se te naloge opravljajo z ustrezno kombinacijo civilnih in vojaskih sredstev.

Civilna varnost: V danasnjem svetu, za katerega sta značilni odprtost in nestabilnost, je civilno prebivalstvo vse bolj izpostavljeno tveganjem, kot so spopadi, nacionalne nesreče in pandemije. EU, kot celina brez meja, lahko hitro občuti posledice takih tveganj in grozenj. Skladno s svojo vlogo vodilnega partnerja v okviru spodbujanja trajnostnega razvoja, človeskih vrednot in globalnega upravljanja mora Unija tudi ustrezno ukrepati zunaj svojih meja in učinkovito podpirati mednarodna prizadevanja, ki so pomembna ne samo za fizično varnost civilnega prebivalstva in njegov razvojni potencial, ampak tudi za vsesplosno varnost in stabilnost.

Za povečevanje zmogljivosti EU na tem področju je treba nadaljevati prizadevanja za povečanje razpolozljivih virov in njihovo učinkovitejse razporejanje. Za okrepitev vojaskih zmogljivosti bo treba povečati obseg raziskav na področju varnosti in okrepiti koncept obvladovanja civilnih kriz, nenazadnje pa tudi povečati diplomatske in obvesčevalne zmogljivosti.

Dodana vrednost, ki jo ustvarja pomoč EU

Primerjalna prednost ukrepanja EU v primeru kriz zunaj njenih meja je najbolje vidna v primerih zahodnega Balkana, Afganistana in vzhodnega Timorja.

Na zahodnem Balkanu je pomoč EU pomagala okrepiti politiko priblizevanja, uteleseno v procesu stabilizacije in pridruzevanja. Tako zaradi količine sredstev, dodeljenih tej regiji, kakor tudi zaradi narave pomoči, usmerjene predvsem v ukrepe demokratične stabilizacije (kot so vrnitev beguncev, krepitev institucij, človekove pravice in vladavina prava), je EU dosegla učinek, ki bi ga le stezka dosegla kombinacija ukrepov, sprejetih na podlagi dvostranskih sporazumov posameznih drzav članic.

Pomoč Skupnosti Afganistanu je lep primer visoke ravni koherentnosti, ki jo EU ne bi dosegla niti z optimalni usklajenostjo posameznih nacionalnih programov. Leta 2001 se je Skupnost zavezala k doseganju enega samega cilja v obdobju 5 let. Pogoji, ki veljajo za to dolgoročno obveznost, so podrobno določeni v strategiji razvoja zadevnih drzav, letni pregled pa ponuja proznost, nujno za prilagajanje pomoči glede na razmere na terenu.

Prizadevanja Skupnosti v vzhodnem Timorju so tej drzavi konkretno pomagali, da prebrodi pereče začetno obdobje neodvisnosti.

4. Kombinacija politik

Premik k politiki poenotenega sodelovanja in pomoči zahteva tudi izboljsano kombinacijo politik, z namenom izboljsati koherentnost v dvostranskih odnosih ali mednarodnih institucijah, tako da se za vsako partnersko drzavo, regijo ali institucijo oblikuje ustrezna kombinacija politik, ki jo je treba nato preoblikovati v učinkovito kombinacijo instrumentov.

V primeru sosednjih drzav bo kombinacija politik usmerjena v krepitev skupne stabilnosti in blaginje, ob upostevanju pomembnega vpliva notranjih politik EU. V primeru drugih drzav bo kombinacija politik med drugim odvisna tudi od ocene, kaksni so interesi Unije in njenih partnerjev, kakor tudi od geopolitičnih razmer.

Vzpostavitev skupnega okvira politik in oblikovanje specifičnih programov za posamezno partnersko drzavo in posamezno tematsko politiko, ki vodi v usklajeno in sofinancirano izvajanje, naj bi utrla pot učinkovitemu in dopolnilnemu delovanju med Unijo in drzavami članicami: ustrezne okvirje za to pa bo zagotovila skupna razvojna politika.

Ob upostevanju zgoraj navedenega je v nadaljevanju podan finančni pregled za razdelek 5:

>TABELPOSITION>

II. Prilagajanje sredstev za doseganje ciljev

Pravilno finančno načrtovanje zahteva prilagajanje sredstev, da lahko slednja izpolnijo določene potrebe. Ker so finančni viri omejeni, gre pri finančnih odločitvah predvsem za pravilno izbiro in ustrezno določanje prednostnih nalog.

Pričujoče sporočilo poskusa pojasniti, kako se lahko uresničijo cilje Unije. Opredeljuje politični projekt, zasnovan na ključnem pojmu trajnostnega razvoja: skrb za naravne vire Unije, krepitev konkurenčnosti in solidarnosti ter povečevanje varnosti in blaginje Evropejcev po vsej Uniji.

Preoblikovanje prednostnih nalog v praktično delovanje in besed v dejanja zahteva ukrepanje tako na ravni posameznih drzav članic kakor tudi na ravni Unije. Niti Unija niti posamezne drzave se ne morejo na lastno pest odzvati na ustrezen način. Če naj bi Unija dala svoj prispevek, potrebuje temu primerna proračunska sredstva.

V danasnjih časih hudega pritiska na javne finance v posameznih drzavah, je zahteva, da naj Unija ravna v skladu s strogimi in omejevalnimi standardi na področju financiranja, povsem upravičena. Po drugi strani pa je nespametno verjeti, da lahko zmanjsanje porabe na ravni EU poveča vrednost za porabljeni denar: vsak evro odhodka iz proračuna Unije lahko odtehta za nekaj evrov na nacionalni ravni, kakor je med drugim dokazala kohezijska politika (glej del A.2).

Razvoj proračuna Skupnosti v zadnjih letih kaze, da je Unija vzdrzevala nadzor nad svojimi odhodke. Dejstvo pa je, da je vrzel med zahtevami, ki se jih naslavlja na Unijo in sredstvi, ki jih ta ima na voljo, postala prevelika. Naprtiti Uniji vrsto ciljev in jo nato odreči sredstva, potrebna za doseganje teh ciljev, bi pomenilo, da bi Unija postala zrtev sicer upravičenih kritik drzavljanov, katerih legitimna pričakovanja ne bi bila izpolnjena.

1. Zapusčina obstoječih obveznosti

Leta 2006 bo prag odobrenih sredstev v sedanji finančni perspektivi 25-članske Unije znasal 1,11% bruto nacionalnega prihodka (BNP) EU. Sredstva, odobrena v okviru 9. Evropskega razvojnega sklada, bodo v povprečju prispevala dodatnih 0,03 % BNP.

Struktura odhodkov za obdobje 2007-2013 je bila delno ze določena na podlagi nekaterih odločitev in izhodisč:

* Evropski svet je sprejel dogovor o sredstvih, namenjenih za trzna plačila in neposredna plačila v kmetijstvu v obdobju do leta 2013.

* Sredstva za financiranje kohezijskih politik v desetih novih drzavah članicah, katerih zivljenjski standardi so znatno nizji kot v EU-15, se bodo morala povečati.

* Vključevanje dveh novih drzav članic z velikim delezem kmetijske dejavnosti, hkrati pa z občutno nizjimi prihodki na prebivalca, bo nedvomno zahtevalo povisanje sredstev v ta namen, in sicer ze na podlagi zakonodaje EU.

* Financiranje stevilnih politik EU - kot so notranji trg, konkurenca, carina, statistika, promet, jedrska varnost, avdio-vizualna področja, mladina, kultura in informiranje - izhaja neposredno iz pogodb in zakonodaje EU.

V zvezi s tem je treba omeniti tudi pomembno spremembo, in sicer vključitev Evropskega razvojnega sklada v proračun, s ciljem povečati usklajenost in učinkovitost razvojne politike Unije.

Teh obveznosti ni moč spregledati. Niti ni mogoče spregledati perečo potrebo po finančni podpori za okrepitev konkurenčnosti za rast in zaposlovanje, za razvoj prostora evropskega drzavljanstva, svobode, varnosti in pravice, kakor tudi za razvoj EU v učinkovitega globalnega partnerja.

Prag okrog 1% BNP ne bi bil zadosten za izpolnitev obveznosti Evropskega sveta na področju kmetijskih plačil, poleg tega pa bi ogrozil uvajanje kohezijsko politiko v novih desetih drzavah članicah in izvajanje obstoječih nalog v okviru drugih politik, se bolj pa izvajanje novih prednostnih nalog. V skladu s tem scenarijem, bi EU morala:

* zmanjsati svoja prizadevanja na področju zunanje pomoči,

* zmanjsati podporo razvoju podezelja, ki je eden od ključnih ciljev reforme Skupne kmetijske politike,

* odstopiti od določenih mednarodnih obveznosti in obljub

* korenito zmanjsati kohezijsko podporo v sedanjih drzavah članicah, ki se soočajo z resnimi tezavami v obliki razvojnih zaostankov, brezposelnosti in socialne izključenosti

* odstopiti od ze sprejetih obveznosti, politike do sosednjih drzav, kakor tudi od nekaterih nalog na področju pravosodja in varnosti, kar bi ogrozilo nadaljnjo siritev.

Druga moznost bi bila zmanjsanje obsega dejavnosti na vseh področjih, kar pomeni, da bi bilo treba nanovo pretehtati obstoječe sporazume, vključno z zneski, ki jih je določil bruseljski Evropski svet oktobra 2002, zlasti pa bi bilo treba vnovič pretehtati preusmeritev SKP v razvoj podezelja.

Skratka, sporočilo, ki bi ga Unija poslala, bi bilo, da je povsem opustila izvajanje teh nalog.

2. Nove finančne zahteve

Velik pomen vseh nastetih izzivov bo zahteval zelo veliko povečanje finančnih zmogljivosti EU. Z njimi pa bi se lahko uspesno spopadli tudi z ohranitvijo obstoječih omejitev s kombinacijo bilančnih prerazporeditev porabe za različne prednostne naloge, skrbnega oblikovanja stroskov in majhnim povečanjem sedanjega proračuna. Znotraj trenutnih proračunskih postavk je mozno izdelati verodostojen načrt za izpolnjevanje potreb Unije, s pragom lastnih sredstev 1,24% BNP.

Ta okvir bi omogočal:

* popolno vključitev novih drzav članic na področju kmetijstva, ribistva in gospodarjenja z drugimi naravnimi viri, kakor tudi na področju izvajanja SKP in reforme Skupne ribiske politike (SRP);

* izboljsanje konkurenčnosti za rast in zaposlovanje, ki bi zajemalo raziskave, izobrazevanje in usposabljanje, in razne mreze znotraj EU;

* sredstva, potrebna za izpolnjevanje solidarnostnih obveznosti in nadaljnjo rast in zaposlovanje v obdobju po siritvi;

* sveze ukrepe na področju drzavljanstva, svobode, varnosti in pravice;

* podporo EU, da postane učinkovita soseda in vplivnejsi globalni partner pri doseganju Razvojnih ciljev tisočletja.

Rezultat bi bil v skladu z zgornjo mejo 1,24% BNP, pri čemer bi rebalans proračuna ustvaril moznosti za izvajanje novih prednostnih nalog. Znaten delez sredstev EU bi bil namenjen ciljem, kot so izboljsevanje konkurenčnosti za rast in zaposlovanje (16%) in krepitev vloge Evrope kot globalnega partnerja (7%).

Zgornja meja finančnih transferjev 4 % za kohezijsko politiko bo ohranjena, pri čemer bodo v ta odstotek se vedno vključeni zneski, preneseni na nove instrumente za podezelski razvoj in ribistvo.

Evropski razvojni sklad bo predvidoma vključen v proračun EU. Temu skladu je trenutno namenjenih 0,03% BNP.

Za optimizacijo uporabe odhodkov in razvoj učinkovitejsih dostavnih mehanizmov, bi naj bila nekatera sredstva postopoma uvedena skozi daljse obdobje, kar je v skladu z uveljavljeno prakso. [1]

[1] Odobrena sredstva bi v tem obdobju v povprečju znasala 1,22%. Plačila bi v povprečju znasala 1,14% (vključno z ERS).

Navedeni prag predstavlja kompromis med potrebami in proračunsko stabilnostjo. Sicer je nezadosten, da bi povsem zadovoljil večkrat poudarjene potrebe in povečal zmogljivost Unije, da prispeva k izpolnjevanju teh potreb. V skladu z načrti naj bi se javne nalozbe v raziskave v drzavah članicah povečala za največ 0,88% BDP do leta 2010, kar je manj od dogovorjenega cilja 1% v okviru deleza javne porabe 3%. Razlika 0,12%, ki jo bo pokril proračun Unije, je s sedanjim scenarijem le delno pokrita. Podobno bi lahko EU prispevala več kot 600 milijard evrov, potrebnih za izgradnjo transevropskih omrezij oziroma za razsiritev programov izobrazevalne mobilnosti, s ciljem zajet večji delez studentov in akademskih delavcev. Unija bi lahko tudi prevzela del obveznosti, o katerih so se dogovorile drzave članice v Monterreyu. Nenazadnje bi lahko prislo tudi do oblikovanja zneska v obsegu 3 milijarde evrov za raziskave na področju varnosti. Na vseh teh področjih bi lahko Unija ponudila resnične koristi in razbremenila nacionalne proračune: ze alternativni finančni okvir 1,30% bi Uniji omogočil, da se bolje odziva na vse te potrebe in da hkrati ohranja svojo porabo sredstev pod nadzorom.

Spodnja tabela ponazarja zgoraj opisani okvir.

>REFERENCE TO A GRAPHIC>

III. Zagotavljanje uresničevanja ciljev: Instrumenti in upravljanje

Uspeh politik je odvisen od učinkovitosti dostavnih instrumentov in, sirse gledano, od ustreznega sistema gospodarskega upravljanja. To vključuje ustrezno porazdelitev nalog med Unijo in drzavami članicami, ustrezne usmeritve in usklajenost skupnih ciljev, soglasje in partnerstvo med udelezenimi subjekti, kakor tudi pregledovanje dostavnih instrumentov za zagotavljanje skladnosti in preprostosti.

V ta namen se uporabljajo naslednja vodilna načela:

- Koncentracija sredstev Skupnosti na nekaj poglavitnih pobud: večja finančna preglednost, prostor za izboljsanje kakovosti in učinkovitost odhodkov, moznosti za boljso oceno dodane vrednosti Skupnosti.

- Usklajenost med različnimi strateskimi cilji, konkretnimi cilji in instrumenti.

- Partnerstvo med vsemi udelezenimi subjekti, predvsem pa med Unijo in zadevno drzavo članico.

Za čim večjo uspesnost nista potrebna samo okrepljeno sodelovanje in partnerstvo, ampak tudi poenostavljeni instrumenti, ki bodo zamenjali obstoječo paleto zapletenih pristojnosti odločanja in političnih instrumentov, ki se raztezajo od lokalne in regionalne ravni pa vse do nacionalne ravni in ravni EU.

V luči vsega tega sta v ospredju dve temeljni nalogi:

* načrt

* poenostavitev instrumentov za obvladovanje stroskov.

A. Načrt

Načrt naj bi zdruzil splosne cilje, konkretne cilje, instrumente in kazalnike, kakor tudi natančni časovni načrt za oceno stopnje doseganja zastavljenih ciljev in uresničevanja končnega cilja trajnostnega razvoja na podlagi usklajenosti med rastjo, kohezijo in okoljem.

Kot smo ze pojasnili, so strateski cilji (npr. okrepitev evropskih prizadevanj na področju raziskav in tehnoloskega razvoja) izrazeni v obliki nekaj specifičnih ciljev (npr. vzpostavitev programov stipendiranja za posamezne raziskovalne ekipe) in, kjer je ustrezno, nadaljnjih podrobnih ukrepov (npr. specifični projekti na področju nanotehnologije).

Instrumenti izvedbe (zakonodaja, usklajevanje, odhodki) naj bi bili opredeljeni skupaj s kazalniki napredka in ustreznimi pobudami, namenjenimi zagotavljanju pozitivnih rezultatov.

Kar se tiče strateskih ciljev, povezanih s trajnostnim razvojem, ki so bili zastavljeni v okviru Lizbonskega procesa, je jasno, da so prizadevanja za njihovo uresničevanja nujna tako na ravni drzav članic kakor tudi na ravni Unije.

Zato mora imeti načrt obliko skupnega programa, ki bo zajemal ukrepe in sredstva tako na nacionalni ravni kot na ravni Unije. Potrebno bo sproziti proces - v sodelovanjem z drzavami članicami - za dopolnjevanje predlaganih prednostnih nalog in ciljev s podrobnim akcijskim in časovnim načrtom glede uporabe političnih instrumentov, skupaj z mehanizmom za učinkovito spremljanje izvedbene faze. Predlagani proces mora zagotoviti, da se vse interesne skupine v celoti zavezejo k doseganju dogovorjenih ciljev. Lahko deluje kot podlaga za pripravo vmesnega pregleda Lizbonske strategije.

Uspesnost Unije in njenih drzav članic se trenutno ocenjuje vsako leto v okviru spomladanskega ciklusa Evropskega sveta. Da bi Komisija Evropskemu svetu omogočila, da zagotovi smernice, je vnovič zdruzila svoje sektorske prispevke v enoten dokument (Skupno spomladansko poročilo) in posodobila proces, ki bo vodil v oblikovanje Splosnih smernic za gospodarske politike drzav članic in Skupnosti in Smernic za zaposlovanje.

To dejavnost bo treba nadalje izboljsevati, njeno učinkovitost pa povečati na naslednji način:

* opredeliti boljso in vidnejso povezavo med delovanjem in proračunskimi sredstvi, vzpostavljeno na ravni drzav članic in na ravni Unije,

* opraviti oceno na podlagi naslednjih informacij:

- prispevki iz proračunov drzav članic in proračuna EU lahko pospesijo uresničevanje političnih ciljev in priporočil, določenih v Splosnih smernicah za gospodarske politike drzav članic in Skupnosti in Smernicah za zaposlovanje, kakor tudi uresničevanje Lizbonske strategije na sploh,

- ukrepanje na ravni Unije za aktiviranje/usmerjanje uporabe Sklada za prilagajanje rasti (glej spodaj, točka IV.C). To bi Uniji omogočilo, da prilagodi prednostne naloge oziroma se odzove na nove potrebe, in da jih podpre s proračunskimi sredstvi.

Ta pristop bo dal tudi konkreten prispevek k sistemu gospodarskega upravljanja Unije, ob polnem upostevanju učinka ukrepov, potrebnih za doseganje skupnih ciljev. Zagotovil bo večjo usklajenost kohezijske politike s Splosnimi smernicami za gospodarske politike drzav članic in Skupnosti in Smernicami za zaposlovanje in slednje na ta način učinkoviteje vključil v okvir splosnih evropskih ciljev na področju trajnostne rasti.

B. Poenostavitev instrumentov za boljse doseganje rezultatov

Instrumenti, ki so na voljo Uniji za doseganje ciljev v okviru različnih politik, vključujejo zakonske predpise, usklajevanje in proračunsko podporo. Sorazmerni delezi odhodkov Unije in drzav članic niso enaki na vseh političnih področjih. Ti delezi lahko imajo obliko obsezne finančne podpore, dodeljene določenemu sektorju (npr. kmetijstvu), ali znatnega deleza sredstev, dodeljenih uresničevanju določenega cilja (npr. kohezija v regijah z razvojnim zaostankom). Na drugih področjih je obseg odhodkov Evropske unije običajno manjsi glede na sredstva, ki jih zagotavljajo drzave članice: v teh primerih igrajo sredstva Unije bolj vlogo katalizatorja.

Glede na različne namene odhodkov, ki so eden od instrumentov za podporo zadevne politike, lahko Unija predvidi tudi druge ureditve v smislu mehanizmov za izbiro ukrepov, ki naj se financirajo, dodeljevanja sredstev, proračunskih instrumentov in vodenja projektov.

Ob tem pa je treba na področju oblikovanja in izvajanja odhodkovnih programov vedno upostevati tri zadeve, ki veljajo za vsa področja:

- Izbira proračunskih instrumentov mora upostevati merili preprostosti in medsebojne skladnosti. Obstaja potreba po čim večji poenostavitvi proračunske strukture, izognitvi podvajanju instrumentov in zagotavljanju storitev "vse na enem mestu" za upravičence in partnerske organe upravljanja;

- Komisija bo ohranila politično dolznost opredeljevanja strateskih ciljev in vzpostavljanja okvirjev za odhodkovne programe, hkrati pa bo omejila stevilo primerov, v katerih ima neposredno odgovornost za njihovo izvajanje in vodenje;

- Ohraniti je treba sorazmernost med obsegom sredstev in administrativno obremenitvijo, povezano z njihovo uporabo.

-

V luči navedenega bo Komisija ravnala v skladu z naslednjimi načeli:

* En instrument na politično področje, en sklad na program. Instrumenti financiranja EU bodo čim bolj utrjeni in racionalizirani, tako da bo vsako politično področje, pristojno za operativne odhodke, imelo na voljo samo en instrument financiranja, ki bo pokrival celoten spekter intervencij. Majhne proračunske usmeritve bodo zdruzene v večje dele enotnega instrumenta financiranja, tudi če instrument potrebuje več kot zgolj eno pravno podlago.

* Komisija bo pretehtala mozne resitve, ki bi lahko nadomestile neposredno notranje upravljanje. Ocenjevanje vsakega posameznega primera politik in stroskovne učinkovitosti naj bi bilo podlaga za določitev, katere ukrepi naj bi (a) vodili neposredno tradicionalni glavni oddelki; (b) vodili uradi ali izvrsilne agencije [2], ki so pod nadzorom Komisije; (c) dodelili zunanjim "klasičnim" agencijam na ravni EU, ki so funkcionalno neodvisne od Komisije; ali (d) vodili decentralizirano v partnerskem sodelovanju z drzavami članicami in/ali regijami.

[2] Uredba Sveta (ES) st.. 58/2003 z dne 19. decembra 2002 UL L 11, 16.1.2003, stran 1.

Komisija je opredelila splosni pristop administrativnega upravljanja, ki bo privedel do racionalizacije in izbire najustreznejsega in stroskovno najučinkovitejsega dostavnega mehanizma. Dosledno izvajanje tega pristopa, ki je povzet v Prilogi 1, ponuja veliko potencialnih koristi v smislu izboljsanega delovanja in večje učinkovitosti, hkrati pa je ta pristop doslednejsi za namene uspesnega uresničevanja nalog izvrsilne narave.

Komisija bo na podlagi teh načel v naslednjih mesecih podala pisne predloge za poenostavitev. Nekatere primere lahko ze zdaj izpostavimo, in sicer v okviru notranjih in zunanjih politik:

(i) Notranje politike

* Naslednja generacija programov kohezijske politike bi morala biti organizirana tako, da bi bil vsak posamezni program financiran iz enega samega sklada, bodisi iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) ali iz Evropskega socialnega sklada (ESS). V drzavah članicah, ki jih pokriva Kohezijski sklad, bi lahko bila poenostavitev in usklajevanje pospesena s programskim oblikovanjem intervencij na podoben način, kot so podprte intervencije v okviru ESRR.

* Vsi ukrepi, povezani z razvojem podezelja, bodo v vseh regijah (vključno z manj razvitimi drzavami članicami in regijami) prerazporejeni na podlagi enotnega financiranja, programskega oblikovanja, sistema finančnega vodenja in nadzora, pri čemer bodo regije, ki jih pokrivajo programi za zblizevanje, delezne enake stopnje koncentracije, kot jim je trenutno namenjena.

* Novi finančni instrument za okolje bo nadomestil sedanje programe okoljskega financiranja.

(ii) Na področju zunanjih odnosov bo predlagana poenostavljena struktura, zasnovana na sestih instrumentih, ki bodo nadomestili več kot 100 različnih instrumentov, ki se trenutno uporabljajo.

* Dva nova instrumenta (ki ju je mozno pozneje zdruziti) bosta pokrivala dve temeljni funkciji: na eni strani gospodarsko sodelovanje in razvoj, na drugi pa mir in varnost. To naj bi nadomestilo sedanjo mnozico zemljepisno ali tematsko opredeljenih instrumentov ter zajelo vključevanje Evropskega razvojnega sklada v proračun EU.

* Človekoljubno pomoč naj bi pokrival poseben instrument.

* Uveden bo novi (poenoteni) predpristopni instrument, ki bo nadomestil programe PHARE, ISPA in SAPARD [3].

[3] V zvezi s tem bodo upostevane zahteve politike Skupnosti, ki jih morajo izpeljati drzave pristopnice.

* Treba je uvesti nov, ločen instrument za odnose s sosednjimi drzavami, ki bo usmerjen v čezmejno sodelovanje med razsirjeno Unijo in njenimi sosedami.

* Makro-finančna pomoč naj bi ostala nespremenjena.

Oblikovanje novega instrumenta za odnose s sosednjimi drzavami

V interesu celotne EU je, da se izogne nastajanju novih delitev na svojih zunanjih meja in v njihovi blizini, ter da spodbuja stabilnost in blaginjo tako znotraj kot onkraj zunanjih meja. Skupna in poenotena prizadevanja EU so ključnega pomena za doseganje tega ambicioznega cilja. Drzave članice nimajo dovolj zmogljivosti, da bi se tega izziva lotile na lastno pest. Pobuda, imenovana Instrument za nove sosede (INS), ki jo je predlagala Komisija, bo usmerjena predvsem v spodbujanje trajnostnega gospodarskega in socialnega razvoja obmejnih regij, kar bo zagotovilo tekoče delovanje in varno nadziranje prihodnjih zunanjih meja, hkrati pa ustvarilo podlago za spoprijem s skupnimi izzivi, s katerimi se soočajo tako EU kakor tudi njene sosede, kot so okolje, javno zdravje in preprečevanje organiziranega kriminala in boj proti njemu, in spodbujalo ljudi, da krepijo sodelovanje med drzavami članicami EU in njihovimi sosedami.

Čezmejno komponento Instrumenta za nove sosede je treba čim prej uvesti na podlagi enega samega pravnega instrumenta, temelječega na načelih obstoječih evropskih čezmejnih programov - partnerstvu, večletnemu programskemu oblikovanju in sofinanciranju.

IV. Novi finančni okvir (2007-2013)

A. Določitev primernega obdobja

Obdobje, ki ga pokriva novi finančni okvir, mora biti dovolj dolgo, da zagotovi koherentno izvedbo, ki bo v razumnih proračunskih mejah pokrila celotno uvajanje reformiranih politik Skupnosti in uspesno vključevanje desetih novih drzav.

Tako Komisija kot EP imata petletni mandat. Bodoče finančne okvirje je treba bolj uskladiti s časovnimi okvirji teh dveh institucij. Vsaka sestava Komisije bi morala biti udelezena v zaključni fazi finančnega okvirja, del katerega mora nato tudi izpeljati. Na podlagi te izkusnje naj bi bila tudi odgovorna za pripravo podlage za naslednji finančni okvir. Po drugi strani naj bi Parlament odobril in naknadno spremljal izvrsevanje letnih proračunov v skladu z dogovorjenim finančnim okvirjem.

Komisija je predlagala sedemletno prehodno obdobje od leta 2007 do leta 2013, in sicer pred vstopom v običajni petletni cikel. To bi bilo nujno, saj je načrt za odhodke, povezane s trgom, in neposredna plačila v kmetijstvu (EU-25) določen za obdobje do leta 2013, trenutno uvajanje strukturnih sredstev ter nekatere prilagoditve v okviru vseh institucij pa bodo zahtevali čas za izvedbo.

B. Razporeditev odhodkov in njihov nadaljnji razvoj

Trenutna razporeditev odhodkov v finančni perspektivi je v veliki meri zapusčina prve finančne perspektive in njenih naslednic. Sedanja finančna perspektiva je sestavljena iz osmih odhodkovnih postavk, če upostevamo podpostavke, pa celo iz enajst. Umesčanje sredstev v okvir večjega stevila postavk in podpostavk prispeva k togosti sistema in preprečuje ustrezno prilagajanje in učinkovitejso porabo sredstev pri doseganju ciljev politik Unije.

Po drugi strani pa (legitimni) cilj proračunske discipline prevlada nad končnim ciljem sprostitve proračunskih sredstev v korist doseganja določenega političnega/gospodarskega cilja.

Manjse stevilo proračunskih postavk ne samo da odseva sirse politične cilje, ampak tudi zagotavlja manevrski prostor za odzivanje na dogodke, ki jih ne moremo vedno natančno napovedati deset let vnaprej. Komisija za novi finančni okvir predlaga pet glavnih odhodkovnih postavk:

(1) Prva postavka je namenjena izboljsanju konkurenčnosti in kohezije za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja in vključuje dve podpostavki:

1a. Konkurenčnost za rast in zaposlovanje. Ta podpostavka pokriva odhodke za raziskave in inovacije; izobrazevanje in usposabljanje; varnost in trajnostni razvoj omrezij EU v skladu z okoljem; podporo zdruzenemu enotnemu trgu in pripadajočim politikam; uresničevanje ciljev socialne politike.

1b. Kohezija za rast in zaposlovanje, ki pokriva odhodke, namenjene zblizevanju najmanj razvitih drzav članic in regij, dopolnjevanju strategije EU za trajnostni razvoj v območjih izven manj uspesnih regij in podpori medregionalnemu sodelovanju.

(2) rajnostno gospodarjenje z naravnimi viri in njihovo varstvo. Poleg odhodkov, povezanih s skupno kmetijsko in skupno ribisko politiko [4], bo ta postavka zajemala tudi odhodke, povezane z okoljem.

[4] Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad (EAGGF-Guidance) in sredstva Finančnega instrumenta za usmerjanje ribistva (FIFG), ki so trenutno vključena v okvir strukturnih sredstev, so preneseni v to postavko. Kljub temu bodo preneseni zneski se vnaprej vključeni v izračun 4% "praga", ki velja za strukturna in kohezijska sredstva za nove drzave članice

(3) Drzavljanstvo, svoboda, varnost in pravica, ki zajema ukrepe na področju svobode, pravosodja in notranjih zadev, kakor tudi ukrepe na področju drzavljanstva [5].

[5] To vključuje tudi varovanje meje in azilno politiko, krepitev civilne druzbe, vzpostavitev institucij, dostop do javnih dobrin, varnost prehrane, javno zdravje in varstvo potrosnikov, kulturo in avdiovizualni sektor, mladino, informiranje in dialog z drzavljani.

(4) Evropska unija kot globalni partner [6].

[6] Ta postavka vključuje tudi zunanje delovanje, vključno s predpristopnimi instrumenti, politika do sosedskih drzav, zmanjsevanje revsčine, preprečevanje drzavljanskih kriz in upravljanje. Vključevala bo tudi sedanje rezerve za nepričakovane dogodke in garancijo za posojila [pa tudi Evropski razvojni sklad, ko bo slednji vključen v proračun EU]

(5) Administrativni stroski Komisije bodo neposredno povezani z operativnimi odhodki v skladu z logiko na dejavnostih temelječega upravljanja, ki je ze podlaga za oblikovanje letnega proračuna, in je zato vključeno v odobrena proračunska sredstva v vsaki izmed prejsnjih stirih postavk. Preostala postavka Administracija bo pokrivala sredstva za financiranje vseh institucij razen Komisije, pokojnin in evropskih sol.

Usklajenost in preglednost zahtevata tudi vključitev Solidarnostnega sklada v finančni okvir. Ta potreba po izpolnjena z razvrstitvijo Solidarnostnega sklada in pripadajočih virov pod postavko (1b), "kohezija". Tako kot v primeru pomoči za nepričakovane dogodke in rezerv za garancije za posojila, ki bodo vključeni v postavko Evropska unija kot globalni partner, nova razvrstitev naj ne bi posegala v zadevne proračunske postopke ali specifične metode upravljanja. Sredstva bi bila mobilizirana samo v primeru potrebe po njih.

C. Prilagodljivost

V desetletnem obdobju od letosnjega leta do leta 2013 mora obstajati moznost, znotraj določenih meja, za prilagajanje prednostnih nalog, opredeljenih v načrtu.

* Postopek revidiranja odhodkovnih pragov bi moral ostati poglavitni instrument, ki bi omogočal prilagoditve finančnega okvira v primeru občutnih ali trajnih sprememb prednostnih političnih nalog. Vendar pa se je v zadnjem letu zatekanje k revizijam izkazalo tako rekoč neizvedljivo. To je skozi vsa leta prispevalo k uvajanju različnih priloznostnih instrumentov in ureditev, s ciljem izpolniti nove prednostne naloge ali nujne zahteve. Komisija predlaga izvedbo ocene potreb, npr. v obliki tristranskega dialoga med Parlamentom, Svetom in Komisijo, in sicer pred vsakokratno predstavitvijo predhodnega predloga proračuna.

* Letni proračunski postopek bi moral ustvariti dovolj moznosti za prilagajanje znotraj dogovorjenega finančnega okvirja, da se lahko Komisija in organ za izvrsevanje proračuna hitro odzoveta na kratkoročne krize ali nepričakovane politične ali gospodarske dogodke. Komisija za novi finančni okvir predlaga kombinacijo obstoječih instrumentov in nove prilagodljivosti za prerazporeditev sredstev , ki naj bi nadomestila obstoječi "instrument prilagoditve". To bi organu za izvrsevanje proračuna omogočilo, da v določenih mejah prerazporedi ze razporejena proračunska sredstva med različnimi odhodkovnimi postavkami, kar pa bi izključevalo sredstva, namenjena koheziji in razvoju podezelja v okviru večletnih programov. Ta sredstva bodo morala na začetku obdobja biti po potrebi predhodno razporejena med drzavami članicami.

* Komisija poleg tega predlaga povečanje odzivnosti odhodkov na spremenjene razmere tudi z vzpostavitvijo sklada za usklajevanje rasti v okviru odhodkovne postavke (1a), "trajnostna rast", za optimizacijo uresničevanja ciljev rasti in kohezijskih ciljev, povezanimi s trajnostnim razvojem, prirejanje potrebne prilagodljivosti, da v okviru načrtu uposteva neenakomeren napredek pri doseganju teh ciljev in izvedbo potrebnih prilagoditev za obvladovanje nepredvidenih dogodkov, ki občutneje ali resneje vplivajo na rast in zaposlovanje. To bo Uniji tudi omogočilo, da se odziva na krize, ki jih povzročijo dogodki na gospodarskem ali trgovinskem področju. Po letni oceni doseganja ciljev v skladu z načrtom Spomladanskega sveta bodo ti instrumenti uporabljeni za zapolnitev vrzeli v doseganje načrtovanih ciljev na podlagi dopolnjevanja odhodkovnih programov v podpostavkah za konkurenčnost ali kohezijo, in sicer s spodbujanjem nalozb in pridobivanjem javne podpore za ključne projekte.

*

* Znotraj postavke, ki pokriva konkurenčnost za rast in zaposlovanje, bo na voljo znesek do ene milijarde evrov na leto. Poleg tega je bilo predlagano izkorisčanje odobrenih, a se neuporabljenih sredstev iz dveh kohezijskih instrumentov (ESRR in ESS) na podlagi pravila "'N+2", in sicer do zneska največ ene milijarde evrov letno, ki bo dodan skladu za usklajevanje rasti.

V. Sistem financiranja

Čeprav bo Komisija pripravila ustrezne specifične predloge o lastnih sredstvih v Poročilu o lastnih sredstvih [7], ki ga bo Svetu predlozila do poletja 2004, je treba nameniti pozornost dvema sestavinama v sedanjem sistemu lastnih sredstev.

[7] kakor določa Odločba o lastnih sredstvih

A. Struktura lastnih sredstev

Sedanji sistem lastnih sredstev je bil delezen kritik zaradi nezadostne preglednosti za potrebe drzavljanov EU in omejene finančne avtonomije, kakor tudi zaradi svoje zapletenosti in nejasnosti.

Kljub temu pa s finančnega vidika sedanji sistem financiranja deluje razmeroma uspesno,saj zagotavlja tekoče financiranje in vzdrzuje administrativne stroske sistema na precej nizko raven.

Eden od načinov za odpravo pomanjkljivosti sedanjega sistema je okrepitev davčnega vira v okviru financiranja proračuna EU. Razmeroma velik in očiten davčni vir, ki bi ga plačevali drzavljani EU in/ali gospodarski subjekti, bi lahko delno nadomestil prispevke iz BNP. To bi sistem lastnih sredstev Unije preoblikovalo iz sistema financiranja, ki temelji pretezno na nacionalnih prispevkih, v sistem financiranja, ki bi bolje predstavljal zvezo drzav članic in ljudi Evrope.

Glede na stopnjo davčnega usklajevanja v EU za navedeni davek kandidirajo trije viri: 1) davek od dobička pravnih oseb; 2) pristna sredstva iz DDV; 3) davek na energijo. V vsakem primeru naj ne bi prislo do povečanja davčne obremenitve drzavljanov, saj bi lahko bil tako imenovani evropski davek kompenziran z enakovrednim zmanjsanjem davčne stopnje, po kateri se enak davek odvaja v drzavni proračun, oziroma z zmanjsanjem drugih davčnih stopenj. To bi bilo mogoče, ker bi na viri iz davkov delno nadomestili, ne pa povečali, plačila, ki jih trenutno prispevajo drzave članice iz svojega BNP. Ker bi se plačila iz BNP zmanjsala, bi lahko drzave članice za enak znesek znizale druge vire prihodkov brez ogrozanja svoje proračunske stabilnosti.

Komisija v bliznji prihodnosti ne namerava predlagati novih lastnih virov. Svojo analizo in sklepe bo predstavila v svojem Poročilu o lastnih sredstvih, ki ga bo sprejela do poletja 2004. Na podlagi sklepov tega poročila bi lahko bil sprozen postopek za pripravo podlage za novi lastni vir, ki bi nadomestil precejsen del nacionalnih prispevkov na srednji rok.

B. Korekcija proračunskih neravnovesij

Evropska unija je skupnost, v kateri je solidarnost ključnega pomena, kar pomeni, da so določeni deli proračuna namenjeni uresničevanju jasnih solidarnostnih ciljev, nekateri drugi deli proračuna pa doseganju specifičnih ciljev v okviru ustreznih odhodkovnih programov. To pomeni, da bodo v okviru proračuna vedno obstajali neto prejemniki in neto plačniki, čeprav prednosti te politike koristijo predvsem Uniji kot celoti.

V vsakem primeru je sprejeto dejstvo, da so lahko nekatera neravnovesja skrb zbujajoča. Korekcija prevelikih neravnovesij se zato včasih zdi nujna, seveda pod pogojem, da je strogo nadzorovana.

Namen korekcijskega mehanizma naj bi bil popravljanje prevelikih negativnih neto razlik in stremljenje k pravični obravnavi drzav članic, ki imajo podobne zmogljivosti prispevanja v proračun EU. Od sredine 1980-ih je moznost korekcije obstajala samo za eno drzavo članico, ki so jo financirale ostale drzave članice. Leta 2002 je bil delez financiranja stirih drzav članic v okviru te kompenzaciji znizan na 25% od njihovega običajnega deleza. Komisija predlaga uvedbo posplosenega korekcijskega mehanizma, ki naj bi korigiral preveliko proračunsko obremenitev glede na njene sorazmerne koristi (kot je določeno v sklepih Evropskega sveta, sklicanega leta 1984 v mestu Fontainebleau), hkrati pa preprečil, da obseg mehanizma postane prevelik.

Ena od posledic siritve bo znatno povečanje obsega obstoječe korekcije, kar bo dvignilo stroske financiranja drugih drzav članic in bi lahko pripeljalo do občutne prekoračitve cilja korekcije prevelike proračunske obremenitve glede na sorazmerno blaginjo, ki jo ustvarja.

Če bi sedanje razmere ostale nespremenjene, bi prislo do povečanja ugodnosti v korist ene same drzave članice. Ukinitev obstoječe korekcije ne bi bila sprejemljiva za vse drzave članice, ne bi pa niti priblizala skupna neto razlike v plačilih drzav članic do primerljivih ravni blaginje.

Posploseni korekcijski mehanizem, ki bi nadomestil sedanjega, bi naj bil usmerjen v korekcijo neto plačil, ki presegajo predhodno določeni prag primerne "finančne solidarnosti", opredeljene kot odstotek od bruto nacionalnega dohodka, v skladu s sorazmerno blaginjo, ki jo ustvarja. Solidarnost mora ostati eden od temeljev Unije, tako da je treba učinek kakrsnega koli spremenjenega, posplosenega mehanizma omejiti na preprečevanje prevelikih in neupravičenih finančnih obremenitev, k temu mehanizmu pa bi morale prispevati vse drzave članice.

Za ustrezno delovanje tega mehanizma je treba opredeliti kar nekaj parametrov, ob upostevanju kategorij odhodkov in prihodkov, praga, nad katerim je treba (delno) kompenzirati neto proračunska neravnovesja, odstotek prevelikega negativnega neravnovesja, ki ga je treba popraviti, kakor tudi pripadajoča pravila financiranja. K temu mehanizmu bi morale ustrezno prispevati vse drzave članice.

Komisija bo v ta namen predlozila podrobne predloge v okviru splosnega finančnega paketa, ki bo zajel tako področje prihodkov kot tudi področje odhodkov.

PRILOGA 1

Načela administrativnega upravljanja: manj neposrednega upravljanja, boljsi nadzor postopka doseganja ciljev in večja stroskovna učinkovitost

Eno od temeljnih načel reforme Komisije je prihodnja usmeritev ozje administracije Komisije v razvoj in spremljanje politik v skladu s Pogodbo. Izvajanje teh politik in drugih izvrsilnih dejavnosti na evropski ravni bo, kjer je ustrezno, preneseno na druge organe.

Pri tem bo ključnega pomena zagotoviti ustrezno usklajevanja prenosa nalog na organe, ki ne spadajo pod ozjo upravo Komisije. Nedavne odločitve na področju prenosa nalog so pokazale, da obstaja potreba po izboljsanju koherentnosti in racionalizaciji zadevnih meril. V ta namen namerava Komisija okrepiti postopek splosnega usklajevanja za primere prenosa izvajanja neke dejavnosti (prek enega od različnih sredstev, ki jih ima na voljo, glej Del III.B. Sporočila). Kar se tiče obstoječih dejavnosti, ki jih izvajajo zunanji/pooblasčeni subjekti, bo Komisija uporabila večfazni postopek, na podlagi katerega bo svoje odločitve iz preteklosti uskladila z novim okvirjem.

Na voljo so različna sredstva:

(1) Deljeno upravljanje z drzavami članicami ali prenos nalog na nacionalne organe. Delo na področju kmetijske in kohezijske politike ponuja dragocene izkusnje v tem pogledu. Dve pomembni merili za izvajanje tega pristopa sta: a) občuten delez lokalne vsebine in b) dopolnjevanje regionalnih in nacionalnih programov;

(2) Pooblasčeni subjekti, vključno z:

a) uradi: Komisija v okviru reforme uvaja administrativne urade. Uradi so se do zdaj uporabljali za opravljanje izvrsilnih nalog, ki niso neposredno povezane s programi in nimajo določenega časovnega okvira. Njihova prednost so nizji operativni stroski in večja operativna prilagodljivost na podlagi razpolozljivega ločenega uvajalnega načrta in proračunskih usmeritev. Uradi so pod neposrednim nadzorom Komisije.

b) Agencije: trenutno je v to kategorijo vključena cela vrsta različnih organov, katerih funkcije se raztezajo od zagotavljanja pomoči v obliki mnenj in priporočil (npr. Evropski urad za varnost zivil in prehrane), prek priprave inspekcijskih poročil (npr. Evropska agencija za pomorsko varnost), do sprejemanja odločitev, ki zakonsko zavezujejo tretje stranke (npr. Urad za harmonizacijo notranjega trga). Komisija je splosno gledano v teh agencijah zastopana skupaj z drzavami članicami, po potrebi pa tudi skupaj s predstavniki zainteresiranih tretjih strank. Komisija je omejila svojo prisotnost v teh agencijah, čeprav nosi polno odgovornost za rezultate. Izvrsilne agencije igrajo vlogo organov pod neposrednim nadzorom Komisije, katerih statut je določen v eni od uredb Sveta [8].

[8] Uredba Sveta (ES) st. 58/2003 z dne 19. decembra 2002, UL L 11, 16.1.2003, str. 1.

Navedeno je treba se enkrat oceniti s treh vidikov:

(1) Vodenje nalog, ki izhajajo iz programov izvrsilne narave, z določenim časovnim okvirjem, se lahko prenese na izvrsilne agencije. Komisija bo ohranila nadzor nad dostavnim mehanizmom.

(2) Pretehtati je treba moznost bolj avtonomne agencije - ki bi se zgledovala po ze obstoječih modelih - v primeru, da se pričakujejo neobvezujoči nasveti, ko naloge agencije vključujejo dejanja, ki so izven neposredne pristojnosti Komisije, ali ko obstajajo vidni znaki, da je vloga Komisije obstranska. Nekatere obstoječe agencije opravljajo naloge z zelo omejeno vpletenostjo Komisije, čeprav nosi slednja polno odgovornost za rezultate. Zato je treba te zadeve nujno vnovič pregledati.

(3) Pretehtana bo moznost uvedbe urada za izvajanje novih izvrsilnih nalog, ki naj ne bi imel določenega časovnega okvira, oziroma za izvajanje pripravljalnih dejavnosti, na podlagi katerih lahko Komisija sprejema ureditvene odločitve iz svoje pristojnosti.

(4) Nekatere obstoječe agencije opravljajo podobne naloge z zelo omejeno vpletenostjo Komisije, čeprav slednja nosi polno odgovornost za rezultate. Zato je treba te zadeve nujno vnovič pregledati.

PRILOGA 2

NAČRT - Primer

>TABELPOSITION>