(1)

Cilj pomorske politike Unije je zagotavljati visoko raven varnosti in varstva okolja. To se lahko doseže z upoštevanjem mednarodnih konvencij, kodeksov in resolucij ter hkratnim ohranjanjem svobode plovbe, kot je določena v Konvenciji Združenih narodov o pomorskem pravu (v nadaljnjem besedilu: konvencija UNCLOS).

(2)

V cilju trajnostnega razvoja Združenih narodov št. 14 se opozarja na nevarnosti morskega onesnaževanja in onesnaževanja s hranili, izčrpavanje virov in podnebne spremembe, ki so vsi zlasti posledica človekovih dejavnosti. Te nevarnosti dodatno obremenjujejo okoljske sisteme, kot sta biotska raznovrstnost in naravna infrastruktura, hkrati pa povzročajo socialno-ekonomske težave na svetovni ravni, vključno z zdravstvenimi, varnostnimi in finančnimi tveganji. Unija mora delovati za zaščito morskih vrst in pomagati ljudem, ki so odvisni od oceanov, naj gre za zaposlovanje, vire ali preživljanje prostega časa.

(3)

V Mednarodni konvenciji o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij (v nadaljnjem besedilu: konvencija MARPOL) so določene splošne prepovedi glede izpustov z ladij v morje, hkrati pa so v njej urejeni pogoji, pod katerimi se nekatere vrste odpadkov lahko izpuščajo v morsko okolje. Konvencija MARPOL od pogodbenic zahteva, da v pristaniščih zagotovijo ustrezne pristaniške sprejemne zmogljivosti.

(4)

Unija nadaljuje izvajanje posameznih delov konvencije MARPOL z Direktivo 2000/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4), ob upoštevanju pristopa, ki temelji na pristaniščih. Cilj Direktive 2000/59/ES je uskladiti interese za nemoteno delovanje pomorskega prometa z varstvom morskega okolja.

(5)

V zadnjih dveh desetletjih so bile konvencija MARPOL in njene priloge predmet pomembnih sprememb, s katerimi so bile uvedene strožje norme in prepovedi za izpuste odpadkov z ladij v morje.

(6)

S Prilogo VI h konvenciji MARPOL so bile uvedene norme za izpuste za nove kategorije odpadkov, zlasti ostanke iz prečiščevalnikov izpušnih plinov, ki vsebujejo blato in odpadno vodo. Te kategorije odpadkov bi morale biti vključene v področje uporabe te direktive.

(7)

Države članice bi si morale na ravni Mednarodne pomorske organizacije (IMO) še naprej prizadevati za celovito obravnavo okoljskega vpliva izpustov odpadnih voda iz prečiščevalnikov izpušnih plinov z odprtim sistemom prečiščevanja, vključno z ukrepi za preprečevanje morebitnega vpliva.

(8)

Države članice bi bilo treba spodbujati k sprejemanju ustreznih ukrepov v skladu z Direktivo 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5), vključno s prepovedjo izpusta odpadne vode iz prečiščevalnikov izpušnih plinov z odprtim sistemom prečiščevanja in nekaterih ostankov tovora v svojih teritorialnih vodah.

(9)

IMO je 1. marca 2018 sprejela revidirane konsolidirane smernice za ponudnike in uporabnike pristaniških sprejemnih zmogljivosti (MEPC.1/okrožnica 834/Rev.1) (v nadaljnjem besedilu: konsolidirane smernice IMO), ki vključujejo standardne obrazce za obveščanje o odpadkih, za potrdilo o oddaji odpadkov in za poročanje o domnevnih neustreznostih pristaniških sprejemnih zmogljivosti, pa tudi zahteve za poročanje glede zmogljivosti za sprejem odpadkov.

(10)

Kljub navedenim regulativnim spremembam se odpadki še vedno izpuščajo v morje, kar povzroča precejšnje okoljske, družbene in gospodarske stroške. To je posledica več dejavnikov, in sicer v pristaniščih niso vedno na voljo ustrezne pristaniške sprejemne zmogljivosti, izvrševanje je pogosto nezadostno, primanjkuje pa tudi spodbud za oddajo odpadkov na kopnem.

(11)

Direktiva 2000/59/ES je prispevala k povečevanju količine odpadkov, oddanih v pristaniške sprejemne zmogljivosti, med drugim z zagotavljanjem, da ladje prispevajo k stroškom teh zmogljivosti, ne glede na to, ali te zmogljivosti dejansko uporabljajo, zaradi česar je imela, kot je pokazala ocena navedene direktive, izvedena v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (v nadaljnjem besedilu: ocena v okviru programa REFIT), ključno vlogo pri zmanjševanju izpustov odpadkov v morje.

(12)

Ocena v okviru programa REFIT je pokazala tudi, da Direktiva 2000/59/ES zaradi neskladnosti z okvirom konvencije MARPOL ni bila v celoti učinkovita. Poleg tega so države članice razvile različne razlage ključnih pojmov v navedeni direktivi, kot so ustreznost zmogljivosti, predhodno obvestilo o odpadkih, obvezna oddaja odpadkov v pristaniške sprejemne zmogljivosti ter izjeme za ladje, ki opravljajo linijske prevoze. Ocena v okviru programa REFIT poziva k večji harmonizaciji navedenih pojmov in popolni uskladitvi s konvencijo MARPOL za preprečitev nepotrebnega upravnega bremena tako za pristanišča kot uporabnike pristanišč.

(13)

Komisija bi morala zaradi uskladitve Direktive 2005/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6) z zadevnimi določbami konvencije MARPOL o normah za izpuste oceniti zaželenost pregleda navedene direktive, zlasti z razširitvijo njenega področja uporabe.

(14)

Cilj pomorske politike Unije bi morala biti visoka raven varstva morskega okolja ob upoštevanju raznolikosti morskih območij Unije. Temeljiti bi morala na načelu preventivnega ukrepanja, načelu, da je treba škodo, povzročeno morskemu okolju, prednostno odpraviti pri izvoru, in načelu, da bi moral onesnaževalec plačati.

(15)

Ta direktiva bi morala biti ključna za uporabo glavne okoljske zakonodaje in okoljskih načel, povezanih s pristanišči in ravnanjem z odpadki z ladij. V zvezi s tem sta pomembna instrumenta zlasti direktivi 2008/56/ES (7) ter 2008/98/ES (8) Evropskega parlamenta in Sveta.

(16)

Direktiva 2008/98/ES določa glavna načela ravnanja z odpadki, vključno z načelom „onesnaževalec plača“ in hierarhijo ravnanja z odpadki, ki poziva k ponovni uporabi in recikliranju odpadkov, ki ima prednost pred drugimi oblikami predelave in odstranjevanja odpadkov, ter zahteva vzpostavitev sistemov za ločeno zbiranje odpadkov. Poleg tega je v pravu Unije, ki se nanaša na ravnanje z odpadki, vodilno načelo koncept razširjene odgovornosti proizvajalca, na podlagi katerega so proizvajalci odgovorni za okoljski vpliv njihovih proizvodov v celotnem življenjskem krogu teh proizvodov. Navedene obveznosti veljajo tudi za ravnanje z odpadki z ladij.

(17)

Ločeno zbiranje odpadkov z ladij, vključno z zavrženim ribolovnim orodjem, je potrebno za zagotovitev nadaljnje predelave odpadkov, da se jih lahko pripravi za ponovno uporabo ali recikliranje v nižjih členih verige ravnanja z odpadki ter za preprečitev povzročitve škode za morske prosto živeče živali in okolje. Odpadki se pogosto ločujejo na krovu ladij v skladu z mednarodnimi normami in standardi, v pravu Unije pa bi bilo treba zagotoviti, da ta prizadevanja za ločevanje odpadkov na krovu niso ogrožena zaradi pomanjkanja ureditev za ločeno zbiranje na obali.

(18)

V morjih in oceanih v Uniji vsako leto pristanejo zajetne količine plastike. Čeprav v večini morskih območij večji del morskih odpadkov izvira iz kopenskih dejavnosti, k njim veliko prispeva tudi sektor pomorskih prevozov, vključno z ribiškim sektorjem in sektorjem rekreacije, saj se v njih odpadki, vključno s plastiko in zavrženim ribolovnim orodjem, izpuščajo neposredno v morje.

(19)

V Direktivi 2008/98/ES so države članice pozvane, naj si prizadevajo za ustavitev nastajanja morskih odpadkov kot prispevek k cilju Združenih narodov za trajnostni razvoj o preprečevanju in znatnem zmanjšanju vseh vrst onesnaževanja morja.

(20)

V Sporočilu Komisije z dne 2. decembra 2015, naslovljenem „Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo“, je priznana posebna vloga, ki jo je zvezi s tem imela Direktiva 2000/59/ES z zagotavljanjem razpoložljivosti ustreznih zmogljivosti za sprejem odpadkov ter ustrezne ravni tako spodbud kot uveljavljanja oddaje odpadkov v zmogljivosti na kopnem.

(21)

Objekti in naprave na morju so eden od morskih virov morskih odpadkov. Zaradi tega bi morale države članice po potrebi sprejeti ukrepe za oddajo odpadkov z objektov in naprav na morju, na katerih je izobešena njihova zastava ali ki delujejo v njihovih vodah ali oboje, ter zagotoviti izpolnjevanje strogih norm za izpuste, ki veljajo za objekte in naprave na morju ter so določene v konvenciji MARPOL.

(22)

Odpadki, zlasti odpadki iz plastike, iz rek sodijo med glavne dejavnike, ki prispevajo k morskim odpadkom, kar vključuje izpuste s plovil za plovbo po celinskih plovnih poteh. Za ta plovila bi zato morale veljati stroge norme za izpuste in oddajo odpadkov. Dandanes navedene predpise določa pristojna rečna komisija. Vendar so pristanišča v celinskih vodah zajeta v pravu Unije o odpadkih. Da bi nadaljevali prizadevanja za harmonizacijo zakonodajnega okvira za celinske plovne poti Unije, je Komisija pozvana, naj oceni ureditev Unije za norme za izpuste in oddajo odpadkov s plovil za plovbo po celinskih plovnih poteh ob upoštevanju Konvencije o zbiranju, odlaganju in sprejemu odpadkov, nastalih med plovbo po Renu in celinskih plovnih poteh, z dne 9. septembra 1996 (CDNI).

(23)

V Uredbi Sveta (ES) št. 1224/2009 (9) je vključena zahteva, da imajo ribiška plovila na krovu opremo za izvlek izgubljenega orodja. Kadar je orodje izgubljeno, kapitan ribiškega plovila poskuša tega čim prej izvleči. Če se izgubljenega orodja ne da izvleči, kapitan ribiškega plovila v 24 urah to sporoči organu svoje države članice zastave. Država članica zastave mora nato obvestiti pristojni organ obalne države članice. Informacije zajemajo zunanjo identifikacijsko številko in ime ribiškega plovila, vrsto izgubljenega orodja in položaj izgube ter ukrepe, izvedene za izvlek orodja. Ribiška plovila, krajša od 12 metrov, so lahko izvzeta. Na podlagi predloga Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009 je treba poročanje z ribiškega plovila izvajati s pomočjo elektronskega dnevnika, pri čemer se od držav članic zahteva, da zbirajo in beležijo informacije o izgubljenem orodju ter jih na zahtevo predložijo Komisiji. Na ta način bi lahko sporočali tudi informacije, ki se zberejo in so na voljo v skladu s to direktivo v potrdilih o oddaji odpadkov, kar zadeva pasivno ulovljene odpadke.

(24)

V skladu z Mednarodno konvencijo za nadzor in ravnanje z ladijsko balastno vodo in usedlinami, ki jo je IMO sprejela 13. februarja 2004 in je začela veljati 8. septembra 2017, morajo vse ladje izvajati postopke za upravljanje balastnih voda v skladu s standardi IMO, pristanišča in terminali, določeni za čiščenje in popravilo balastnih tankov, pa morajo zagotoviti ustrezne zmogljivosti za sprejem usedlin.

(25)

Pristaniška sprejemna zmogljivost se šteje za ustrezno, če lahko zadovolji potrebe ladij, ki običajno uporabljajo pristanišče, brez povzročanja prekomernih zamud, kot je določeno tudi v konsolidiranih smernicah IMO in smernicah IMO za zagotavljanje ustreznosti pristaniških zmogljivostih za sprejem odpadkov (Resolucija MEPC.83(44)). Ustreznost se nanaša tako na operativne pogoje zmogljivosti z vidika potreb uporabnikov kot tudi na okoljsko upravljanje zmogljivosti v skladu s pravom Unije o odpadkih. V nekaterih primerih je ocenjevanje, ali pristaniška sprejemna zmogljivost, ki se nahaja zunaj Unije, izpolnjuje tak standard, lahko težavno.

(26)

V Uredbi (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (10) je določeno, da je treba mednarodne odpadke iz gostinskih dejavnosti sežgati ali odstraniti z zakopavanjem na pooblaščenem odlagališču, vključno z odpadki z ladij, ki pristanejo v pristaniščih Unije, ki bi lahko bili v stiku z živalskimi stranskimi proizvodi na ladji. Da ta zahteva ne bi omejevala priprave na ponovno uporabo in recikliranje odpadkov z ladij, bi si bilo treba v skladu s konsolidiranimi smernicami IMO prizadevati za boljše ločevanje odpadkov, da bi lahko preprečili morebitno kontaminacijo odpadkov, na primer odpadne embalaže.

(27)

Kot je določeno v Uredbi (ES) št. 1069/2009 v povezavi z Uredbo Komisije (EU) št. 142/2011 (11), plovbe znotraj Unije ne štejejo za „prevoz v mednarodnem prometu“ in odpadkov iz gostinskih dejavnosti s teh plovb ni treba sežgati. Vendar take plovbe znotraj Unije po mednarodni pomorski zakonodaji (konvenciji MARPOL in Mednarodni konvenciji o varstvu človeškega življenja na morja (SOLAS)) štejejo za „mednarodne plovbe“. Da bi zagotovili usklajenost prava Unije, bi bilo treba pri določitvi obsega in obdelave mednarodnih odpadkov iz gostinskih dejavnosti v okviru te direktive upoštevati opredelitve pojmov iz Uredbe (ES) št. 1069/2009 v povezavi z Uredbo (EU) št. 142/2011.

(28)

Za zagotovitev ustreznosti pristaniških sprejemnih zmogljivosti je bistveno, da se na podlagi posvetovanja z vsemi ustreznimi stranmi pripravi, izvaja in ponovno oceni načrt za sprejem odpadkov in ravnanje z njimi. Sosednja pristanišča v isti geografski regiji bodo iz praktičnih in organizacijskih razlogov morda želela pripraviti skupni načrt, ki bi zajemal razpoložljivost pristaniških sprejemnih zmogljivosti v vsakem pristanišču, zajetem v tem načrtu, ob zagotavljanju skupnega upravnega okvira.

(29)

Sprejetje in spremljanje načrtov za sprejem odpadkov in ravnanje z njimi je lahko izziv za majhna nekomercialna pristanišča, kot so območja za privez in marine, v katerih je malo prometa, ki sestoji zgolj iz plovil za rekreacijo, ali pa se uporabljajo le del leta. Odpadki iz teh majhnih pristanišč se običajno obdelajo v sistemu ravnanja s komunalnimi odpadki v skladu z načeli iz Direktive 2008/98/ES. Da ne bi preobremenili lokalnih organov in da bi olajšali ravnanje z odpadki v takih majhnih pristaniščih, bi moralo zadostovati, da so odpadki iz takih pristanišč vključeni v tok komunalnih odpadkov in se z njimi ravna ustrezno, da pristanišče svojim uporabnikom da na voljo informacije o sprejemu odpadkov ter da se izvzeta pristanišča sporočajo v elektronskem sistemu, s čimer se omogoči minimalna stopnja spremljanja.

(30)

Za učinkovito obravnavo problema morskih odpadkov je bistveno zagotoviti ustrezno raven spodbud za oddajo odpadkov v pristaniške sprejemne zmogljivosti, zlasti odpadkov kot so opredeljeni v Prilogi V h konvenciji MARPOL (v nadaljnjem besedilu: odpadki iz Priloge V h konvenciji MARPOL). To je mogoče doseči s sistemom kritja stroškov, ki zahteva uporabo posredne pristojbine. To posredno pristojbino bi bilo treba plačati ne glede na oddajo odpadkov in bi morala zagotavljati pravico do oddaje odpadkov brez kakršnih koli dodatnih neposrednih pristojbin. Glede na njun prispevek k nastajanju morskih odpadkov bi morala posredna pristojbina veljati tudi za ribiški sektor in sektor rekreacije. Kljub temu pa se, kadar ladja odda izredno količino odpadkov iz Priloge V h konvenciji MARPOL, zlasti industrijskih, ki presega največjo namensko zmogljivost za skladiščenje, navedeno na obrazcu predhodnega obvestila o oddaji odpadkov, lahko zaračuna dodatna neposredna pristojbina in tako zagotovi, da stroški, povezani s sprejemom te izredne količine odpadkov ne bodo povzročili nesorazmernega bremena za pristaniški sistem kritja stroškov. To se lahko zgodi tudi, kadar je namenska zmogljivost za skladiščenje pretirana ali nerazumna.

(31)

V nekaterih državah članicah so bile vzpostavljene sheme za zagotavljanje alternativnih virov financiranja stroškov zbiranja in upravljanja zavrženega ribolovnega orodja ali pasivno ulovljenih odpadkov, vključno s „shemami lovljenja odpadkov“. Take pobude bi bilo treba pozdraviti, države članice pa bi bilo treba spodbujati, da sisteme kritja stroškov, vzpostavljene v skladu s to direktivo, za namene kritja stroškov pasivno ulovljenih odpadkov dopolnijo s shemami lovljenja odpadkov. Ti sistemi kritja stroškov, ki temeljijo na uporabi 100-odstotne posredne pristojbine za odpadke iz Priloge V h konvenciji MARPOL, razen ostanke tovora, ne bi smeli odvračati pristaniških ribiških skupnosti od sodelovanja v obstoječih sistemih za odlaganje pasivno ulovljenih odpadkov.

(32)

Pristojbina za ladjo bi se morala znižati za tista plovila, ki so zasnovana ali opremljena ali obratujejo tako, da se čim bolj zmanjša količina odpadkov, upoštevaje nekatera merila, ki se oblikujejo z izvedbenimi pooblastili, prenesenimi na Komisijo, v skladu s smernicami IMO za izvajanje Priloge V h konvenciji MARPOL in s standardi, ki jih je oblikovala Mednarodna organizacija za standardizacijo. Zmanjšanje in učinkovito recikliranje odpadkov se lahko doseže zlasti z učinkovitim ločevanjem odpadkov na krovu v skladu z navedenimi smernicami in standardi.

(33)

Prevoz po morju na kratkih razdaljah se glede na vrsto prometa, za katerega so značilni pogosti postanki v pristaniščih, v okviru sedanjega režima za oddajo odpadkov v pristaniške sprejemne zmogljivosti sooča z visokimi stroški, saj je treba plačati pristojbino za vsak postanek v pristanišču. Hkrati promet nima dovolj linij in rednih povezav, da bi se zanj uporabljala izjema od obveznosti plačila in oddaje odpadkov iz teh razlogov. Da bi omejili finančno breme za sektor, bi bilo treba zaračunavati nižjo pristojbino za plovila glede na vrsto prometa, v katerem sodelujejo.

(34)

Ostanki tovora po raztovarjanju tovora na terminalu ostanejo v lasti lastnika tovora in imajo lahko ekonomsko vrednost. Zato ne bi smeli biti vključeni v sisteme kritja stroškov in uporabo posredne pristojbine. Pristojbine za oddajo ostankov tovora bi moral plačati uporabnik pristaniške sprejemne zmogljivosti, kot je določeno v pogodbenih ureditvah med vključenimi stranmi ali v drugih lokalnih ureditvah. Po postopkih čiščenja ostanki tovora vključujejo ostanke oljnih ali zdravju škodljivih tekočin, za katere se uporabljajo norme za izpuste, določene v prilogah I in II h konvenciji MARPOL, in ki jih pod določenimi pogoji iz navedenih prilog ni treba dostaviti v pristanišče, da bi se izognili nepotrebnim operativnim stroškom za ladje in zastojem v pristaniščih.

(35)

Države članice bi morale spodbujati oddajo ostankov od čiščenja cistern, ki vsebujejo visokoviskozne obstojne plavajoče snovi, po možnosti z ustreznimi finančnimi spodbudami.

(36)

V Uredbo (EU) 2017/352 Evropskega parlamenta in Sveta (12) je vključeno zagotavljanje pristaniških sprejemnih zmogljivostih kot storitve, ki spada v njeno področje uporabe. V njej so določena pravila o preglednosti struktur stroškov, ki se uporabljajo za uporabo pristaniških storitev, posvetovanje z uporabniki pristanišč in vodenje pritožbenih postopkov. Ta direktiva presega okvir, določen z navedeno uredbo, z zagotavljanjem podrobnejših zahtev za načrtovanje in upravljanje sistemov kritja stroškov za pristaniške sprejemne zmogljivosti za odpadke z ladij in preglednost strukture stroškov.

(37)

Učinkovito izvrševanje obveznosti oddaje odpadkov je poleg zagotavljanja spodbud za oddajo temeljnega pomena in bi moralo slediti pristopu na podlagi tveganja, za katerega bi bilo treba vzpostaviti na tveganjih temelječ mehanizem Unije za ciljno usmerjanje.

(38)

Med glavne ovire za učinkovito izvrševanje obveznosti obvezne oddaje sodi dejstvo, da si države članice različno razlagajo in različno izvajajo izjeme na podlagi zadostne zmogljivosti za skladiščenje. Da uporaba te izjeme ne bi ogrožala glavnega cilja te direktive, bi jo bilo treba podrobneje opredeliti, zlasti kar zadeva naslednje pristanišče postanka, zadostno zmogljivost za skladiščenje odpadkov pa bi bilo treba harmonizirano določiti na podlagi skupne metodologije in skupnih meril. Kadar je težko ugotoviti, ali so na voljo ustrezne pristaniške sprejemne zmogljivosti v pristaniščih zunaj Unije, je bistveno, da pristojni organ natančno preuči uporabo izjeme.

(39)

Obstaja potreba po nadaljnji uskladitvi režima izjem za ladje, ki opravljajo linijske prevoze s pogostimi in rednimi postanki v pristaniščih, zlasti kar zadeva pojasnitev izrazov, ki se uporabljajo, in pogojev, ki te izjeme urejajo. Ocena v okviru programa REFIT in ocena učinka sta pokazali, da sta pomanjkanje harmoniziranosti pogojev in uporaba izvzetij povzročila nepotrebno upravno breme za ladje in pristanišča.

(40)

Spremljanje in izvrševanje bi bilo treba olajšati s sistemom, temelječim na elektronskem poročanju in izmenjavi informacij. V ta namen bi bilo treba izpopolniti obstoječi informacijski in nadzorni sistem, vzpostavljen z Direktivo 2000/59/ES, ki bi moral še naprej delovati na podlagi obstoječih sistemov elektronskih podatkov, zlasti sistema Unije za izmenjavo pomorskih informacij (SafeSeaNet), vzpostavljenega z Direktivo 2002/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta (13), in inšpekcijske zbirke podatkov (THETIS), vzpostavljene z Direktivo 2009/16/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14). Tak sistem bi moral vključevati tudi informacije o pristaniških sprejemnih zmogljivostih, ki so na voljo v različnih pristaniščih.

(41)

Z Direktivo 2010/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta (15) se poenostavljajo in harmonizirajo upravni postopki, ki se uporabljajo za pomorski promet, tako, da se omogoča splošnejši elektronski prenos informacij in racionalizirajo formalnosti poročanja. Svet je v izjavi iz Vallette o prednostnih nalogah politike EU za pomorski promet do leta 2020, ki jo je potrdil v svojih sklepih z dne 8. junija 2017, Komisijo pozval, naj predlaga ustrezne nadaljnje ukrepe po reviziji navedene direktive. Komisija je v času od 25. oktobra 2017 do 18. januarja 2018 izvedla javno posvetovanje o formalnostih poročanja za ladje. Komisija je 17. maja 2018 Evropskemu parlamentu in Svetu posredovala predlog uredbe o vzpostavitvi okolja enotnega evropskega okenca za pomorski sektor in razveljavitvi Direktive 2010/65/EU.

(42)

V konvenciji MARPOL se od pogodbenic zahteva, da redno posodabljajo informacije o svojih pristaniških sprejemnih zmogljivostih in te informacije sporočajo IMO. IMO je v ta namen v okviru globalnega integriranega pomorskega informacijskega sistema (GISIS) vzpostavila zbirko podatkov o pristaniških sprejemnih zmogljivostih.

(43)

V konsolidiranih smernicah IMO je določena obveznost poročanja o domnevnih neustreznostih pristaniških sprejemnih zmogljivosti. V tem postopku bi ladja take neustreznosti morala prijaviti upravi države zastave, ki nato o tem obvesti IMO in državo zadevnega pristanišča. Država pristanišča bi morala preučiti poročilo in se ustrezno odzvati ter o tem obvestiti IMO in državo zastave, ki je poslala poročilo. Sporočanje teh informacij o domnevnih neustreznostih neposredno v sistem obveščanja, spremljanja in izvrševanja, ki je vzpostavljen s to direktivo, bi omogočilo njihov nadaljnji prenos v GISIS, s čimer bi bile države članice kot države zastave in pristanišča razbremenjene obveznosti poročanja do IMO.

(44)

Delo podskupine za pristaniške sprejemne zmogljivosti, ki je bila ustanovljena v okviru Evropskega foruma za trajnostni pomorski promet ter je združila številne strokovnjake s področja onesnaževanja morja z ladij in ravnanja z odpadki z ladij, je bilo decembra 2017 prekinjeno zaradi začetka medinstitucionalnih pogajanj. Ker je ta podskupina Komisiji zagotavljala koristne smernice in strokovno znanje, bi bilo zaželeno, da se ustanovi podobna strokovna skupina, katere naloga bi bila izmenjava izkušenj o izvajanju te direktive.

(45)

Pomembno je, da se vse kazni, ki jih določijo države članice, ustrezno izvršujejo ter da so učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(46)

Za vzpostavitev varnega, učinkovitega in družbeno odgovornega pomorskega sektorja, ki lahko privabi kvalificirane delavce in zagotavlja enake konkurenčne pogoje po vsej Evropi, so najpomembnejši dobri delovni pogoji za pristaniško osebje, ki dela v pristaniških sprejemnih zmogljivostih. Za zagotovitev kakovosti storitev in varstva delavcev je ključnega pomena začetno in periodično usposabljanje osebja. Pristaniški organi in organi pristaniških sprejemnih zmogljivosti bi morali zagotoviti, da je vse osebje deležno usposabljanja, potrebnega za pridobitev znanja, ki je bistveno za njihovo delo, s posebnim poudarkom na zdravstvenih in varnostnih vidikih, ki se nanašajo na ravnanje z nevarnimi materiali, in da se zahteve v zvezi z usposabljanjem redno posodabljajo zaradi odzivanja na izzive, ki jih prinašajo tehnološke inovacije.

(47)

Pooblastila za izvajanje Direktive 2000/59/ES, prenesena na Komisijo, bi bilo treba posodobiti v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU).

(48)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s spremembo prilog k tej direktivi in sklicevanja na mednarodne instrumente, v obsegu, ki je potreben za njihovo uskladitev s pravom Unije ali za upoštevanje razvoja na mednarodni ravni, zlasti na ravni IMO; spremembo prilog k tej direktivi, kadar je to potrebno za izboljšanje ureditev izvajanja in spremljanja, vzpostavljenih s to direktivo, zlasti v zvezi z učinkovitim obveščanjem o odpadkih, njihovo učinkovito oddajo ter pravilno uporabo izvzetij; v izjemnih okoliščinah, kadar je to primerno utemeljeno na podlagi ustrezne analize Komisije, in zato, da se prepreči resna in nesprejemljiva nevarnost za morsko okolje, pa tudi spremembo te direktive v obsegu, ki je potreben za preprečitev take nevarnosti, da se po potrebi prepreči uporaba sprememb teh mednarodnih instrumentov za namene te direktive. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (16). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(49)

Za določitev metod za izračun zadostne namenske zmogljivosti za skladiščenje;; za oblikovanje skupnih meril za priznavanje – za namen odobritve nižje pristojbine za odpadke za ladje –, da zasnova, oprema in obratovanje ladje dokazujejo, da ustvari manjšo količino odpadkov ter trajnostno in okolju prijazno ravna z odpadki; za določitev metodologij za zbiranje podatkov o spremljanju obsega in količine pasivno ulovljenih odpadkov ter oblike poročanja; za opredelitev podrobnih elementov na tveganjih temelječega mehanizma Unije za ciljno usmerjanje bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (17).

(50)

Ker cilja te direktive, in sicer varstva morskega okolja pred izpusti odpadkov v morje, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(51)

Za Unijo so značilne regionalne razlike na ravni pristanišč, kar je razvidno tudi iz ocene teritorialnega učinka, ki jo je opravila Komisija. Pristanišča se razlikujejo glede na geografsko lokacijo, velikost, upravno strukturo in lastništvo, zanje pa je značilna tudi vrsta ladij, ki običajno priplujejo vanje. Poleg tega sistemi ravnanja z odpadki odražajo razlike na občinski ravni in v naslednjih stopnjah infrastrukture ravnanja z odpadki.

(52)

V skladu s členom 349 PDEU je treba upoštevati posebne značilnosti najbolj oddaljenih regij Unije, namreč Guadeloupa, Francoske Gvajane, Martinika, Mayotteja, Reuniona, Saint-Martina, Azorov, Madeire in Kanarskih otokov. Za zagotovitev ustreznosti in razpoložljivosti pristaniških sprejemnih zmogljivosti bi lahko bilo primerno, da države članice dajo upravljavcem pristaniških sprejemnih zmogljivosti ali pristaniškim organom v navedenih regijah Unije na voljo regionalno pomoč za tekoče poslovanje in tako ublažijo učinke stalnih ovir iz navedenega člena. Regionalna pomoč za tekoče poslovanje, ki jo v tem okviru dajo na voljo države članice, je oproščena obveznosti obveščanja iz člena 108(3) PDEU, če v času, ko je odobrena, izpolnjuje pogoje iz Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 (18), sprejete na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 994/98 (19).

(53)

Direktivo 2000/59/ES bi bilo zato treba razveljaviti –