PRILOGA

Podpora EU za izvajanje Resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 1540 (2004)

1.   Ozadje

Odbor 1540 je v poročilu iz aprila 2006 sklenil, da mora 62 držav še predložiti svoje prvo nacionalno poročilo, in 55 držav, ki bi morale, tudi če so poročilo že predložile, predložiti dodatne informacije in pojasnila. Ker so te države razporejene le na treh geografskih območjih (Afrika, Karibi in južni Pacifik), in ker vrzeli v nacionalnih poročilih sledijo določenim regionalnim vzorcem, je Odbor 1504 predlagal, da bi morale biti dejavnosti v podporo državam pri izvajanju RVSZN 1540 usmerjene v regije in področja, kjer so bile ugotovljene posebne potrebe.

Kot odgovor na to stališče je bila v obdobju 2004–2007 podpora dejavnostim Odbora 1540 s strani EU dvojna:

—	EU je tretjim državam poslala demarše, da bi spodbudila predložitev nacionalnih poročil v skladu z RVSZN 1540,

—

EU je 12. junija 2006 sprejela Skupni ukrep 2006/419/SZVP, ki zagotavlja finančno podporo petim dejavnostim ozaveščanja, usmerjenim v pet različnih regij držav v razvoju. Cilj dejavnosti ozaveščanja v obliki seminarjev je krepitev ozaveščenosti v državah v razvoju o njihovih obveznostih v okviru RVSZN 1540 in prispevek h krepitvi nacionalnih upravnih zmogljivosti tretjih držav pri pripravi nacionalnih poročil o izvajanju RVSZN 1540.

Glede na poročilo, ki ga je 17. decembra 2007 predsednik Odbora 1540 predstavil VSZN, je bil storjen znaten napredek v zvezi z obveznostmi poročanja držav članic ZN, vendar je v naslednjem obdobju potrebno storiti še več, da bi se doseglo polno izvajanje vseh vidikov Resolucije. Marca 2008 je že 144 držav predložilo njihovo prvo poročilo in 99 držav je predložilo dodatne informacije, ki so bile zahtevane. Posledično se je v okviru tematskih razprav o dejavnostih ozaveščanja, ki jih je oktobra 2007 opravil Odbor 1540, ugotovilo, da je potreben postopen pristop, in priporočeno, da se morajo v prihodnje dejavnosti ozaveščanja manj usmerjati v vprašanje poročanja in bolj v pomoč državam, ki imajo težave pri izvajanju.

Poročilo iz decembra 2007 poudarja tudi, da bi se moral glavni poudarek pri praktičnem delu Odbora 1540 preusmeriti od poročanja k izvajanju vseh vidikov RVSZN 1540. V tem oziru bi lahko individualno prilagojeno ozaveščanje in pomoč, ki upoštevata regionalne in druge specifične okoliščine, državam članicam pomagala, da se uspešno odzovejo na izzive izvajanja. Kot je v svojem delovnem programu navedel Odbor, so lahko nacionalni načrti ali programi izvajanja v pomoč državam pri načrtovanju; to zamisel bi bilo treba spodbujati. Zadevne države bi morale biti deležne večje pomoči pri oblikovanju svojih nacionalnih akcijskih načrtov. Podobno bi bilo treba okrepiti zmogljivosti držav članic, da sestavijo učinkovite zahteve za pomoč.

2.   Opis projektov

Projekti v podporo izvajanju RVSZN 1540 bodo potekali v obliki petih delavnic, katerih cilj bo povečanje sposobnosti uradnikov, odgovornih za upravljanje postopka nadzora izvoza v šestih podregijah (Afrika, Srednja Amerika, države MERCOSUR, bližnjevzhodna regija in Zaliv, Pacifiški otoki in Jugovzhodna Azija), da bi lahko na praktični ravni skrbeli za izvajanje RVSZN 1540. Te delavnice za povečevanje sposobnosti bodo posebej prilagojene pomoči ustreznim uradnikom, na primer za mejne, carinske in regulativne uradnike, in bodo vključevale glavne dejavnike postopka nadzora izvoza, med drugim tudi veljavne zakone (ki zajemajo nacionalne in mednarodne pravne vidike), regulativne kontrole (vključno z določbami za izdajanje licenc, preverjanjem končnega uporabnika in programi ozaveščanja) in izvrševanje (vključno z identifikacijo primarnih proizvodov, oceno tveganja in metodami odkrivanja).

V času delavnic se bo države spodbujalo, da si delijo svoje izkušnje glede izvajanja. Države bodo imele možnost primerjati svoje postopke nadzora izvoza in s temi primerjavami opredelile tiste prakse, ki bi se lahko pridobile iz izkušenj drugih. V primeru, da države za uporabo najbolj učinkovite prakse potrebujejo pomoč, se lahko tako pomoč zagotovi.

Predlagane dejavnosti naj bi navedene uradnike usposobile tudi za to, da bodo sposobni z gotovostjo odkriti vrzeli in potrebe, ob upoštevanju različnih perspektiv (vlada in industrija), da bi se lahko sestavile učinkovite zahteve za pomoč za usposabljanje, opremo in druga področja dejavnosti. Te zahteve se lahko predloži Odboru 1540 – da jih razpošlje državam – ali neposredno državam, mednarodnim, regionalnim in nevladnim organizacijam. Za vodenje teh delavnic bo treba poleg strokovnjakov iz Odbora 1540 pridobiti tudi mednarodne izvedence, ki bodo na voljo. Zato bi lahko države donatorke in mednarodne medvladne organizacije za čas, ko bodo potekale delavnice, odstopile tudi svoje strokovnjake in s tem zagotovile prikaz ustaljenih ali znanih praks.

Ta novi skupni ukrep gradi na prizadevanjih iz prejšnjega Skupnega ukrepa 2006/419/SZVP, ki se je predvsem usmeril na spodbujanje ozaveščenosti in poročanje, in ta prizadevanja nadgrajuje. S tem, da bodo v delavnice vključeni približno trije državni uradniki (na strokovni ravni) iz vsake sodelujoče države, in to za tri ali štiri dni, bo ta skupni ukrep projektom zagotovil jasno operativno in podregionalno dimenzijo.

Za Evropsko unijo bo sposobnost z gotovostjo odkrivati vrzeli in potrebe, pridobljena na podlagi delavnic, ki bodo financirane iz tega skupnega ukrepa, še posebej koristna, predvsem pri izbiri držav, ki bi jim projekti za krepitev zmogljivosti, ki jih financira novi instrument stabilnosti, lahko koristili. Ta sposobnost bo tudi pomagala določiti natančna področja ukrepov, na katerih so potrebni dodatni projekti. Udeležence delavnic se bo spodbujalo, da opredelijo zahteve za specifične pomoči. EU bo ob upoštevanju namena drugih možnih donatorjev opredelila obseg pomoči in bo zagotovila največjo možno sinergijo z drugimi finančnimi instrumenti EU (npr. dopolnjevanje tega skupnega ukrepa z dejavnostmi iz Instrumenta za stabilnost na področju nadzora nad izvozom v tretje države).

Rezultati projekta:

—	udeleženci pridobijo večje razumevanje nacionalnih, regionalnih in mednarodnih prizadevanj za preprečevanje širjenja orožja za množično uničevanje in njegovih nosilcev,

—	doseči večjo jasnost glede sedanjih ukrepov izvajanja in uveljavljanja; povečati tekoča ali načrtovana prizadevanja za polno izvajanje RVSZN 1540,

—	izboljšati tehnike ocenjevanja, odkrivanja in preučevanja tveganja,

—	izboljšati medsebojni vpliv in izmenjavo informacij med nacionalnimi in regionalnimi organi za nadzor izvoza in organi pregona,

—	večje razumevanje v zvezi s premiki tovora in metodami, ki se uporabljajo za izogibanje postopkom nadzora izvoza,

—	večje razumevanje v zvezi z dvojno rabo nekaterih primarnih proizvodov in večja sposobnost identifikacije teh primarnih proizvodov z dvojno rabo, povezanih z orožjem za množično uničevanje in njegovimi nosilci,

—	doseči boljše sodelovanje med regulativnimi uradniki in uradniki kazenskega pregona ter industrijo,

—

rezultati delavnice za udeležence: (a) oblikovanje morebitnih nacionalnih akcijskih načrtov; (b) oblikovanje zahtev za pomoč za prihodnje spremljanje specifičnih področij, obravnavanih v okviru te delavnice, in po potrebi izboljšanje sodelovanja z medvladnimi in podregionalnimi organizacijami pri zagotavljanju te pomoči in (c) poročilo o poteku seminarja.

3.   Trajanje

Projekt se bo predvidoma izvajal 24 mesecev.

4.   Upravičenci in sodelujoči

Države so bile za sodelovanje izbrane na podlagi več meril. Preučitev matric držav za izvajanje RVSZN 1540 je bila uporabljena pri ugotavljanju, katere države potrebujejo pomoč na področju ocenjevanja tveganja, kontrol meja in pretovarjanja, identifikacije primarnih proizvodov in tehnik odkrivanja.

Pri predlaganju spodaj navedenih držav za sodelovanje pri projektih so bile upoštevane tudi njihove različne ravni izvajanja in sposobnosti. Podobnosti v zvezi z regionalnimi vprašanji, kot je pretovarjanje, nakazujejo stične točke in omogočajo, da se ugotavljajo in razvijajo sinergije med državami.

Poleg tega so izbrane države sodelovale pri dejavnostih ozaveščanja, ki so v zadevnih podregijah potekale v preteklosti.

Države bodo zaprošene, da imenujejo uradnike na ravni izvajanja, ki so seznanjeni s postopki nadzora izvoza in kontrole meja. Med njimi bodo predstavniki iz naslednjih vladnih področij:

—	regulativni organi in

—	obmejni organi (vključno s carinskimi in policijskimi organi; posebna pozornost bo posvečena medvladnim in medagencijskim postopkom).

Dodatne agencije, za katere se bo menilo, da imajo osrednjo vlogo v postopku nadzora izvoza, bodo po potrebi na podlagi odločitve predsedstva EU, ki mu pomaga GS/VP, povabljene k sodelovanju.

K sodelovanju na delavnici bodo morda povabljene tudi ustrezne medvladne in regionalne organizacije.

Treba je poudariti, da bodo lahko nekatere sodelujoče države soočene – tudi nehote – s tveganji širjenja orožja za množično uničevanje, in sicer zaradi njihove zemljepisne lege, političnih razmer ali njihovih nacionalnih energetskih načrtov. Več izmed teh držav se je tudi že vključilo v konstruktiven dialog z EU o neširjenju orožja za množično uničevanje, tudi s pogajanji in podpisom dvostranskega sporazuma, ki vključuje klavzule o neširjenju orožja za množično uničevanje. V skladu s tem je organizacija tega niza delavnic velika priložnost za EU, da uresniči svoje zaveze iz teh klavzul in tudi z multilateralnimi ukrepi dokaže, da pomoči državam v razvoju pripisuje velik pomen.

Za sodelovanje na delavnicah so bile izbrane naslednje države:

1.	Projekt za Afriko Gana, Kenija, Maroko, Nigerija, Uganda, Južna Afrika, Republika Kongo, Egipt, Libija in Tanzanija.

2.	Projekt za Srednjo Ameriko Belize, Kostarika, Salvador, Gvatemala, Honduras, Mehika, Nikaragva in Panama.

3.	Projekt za države MERCOSUR Argentina, Brazilija, Urugvaj, Paragvaj, Venezuela, Bolivija, Čile, Kolumbija, Ekvador in Peru.

4.	Projekt za bližnjevzhodno regijo in Zaliv Bahrajn, Irak, Jordanija, Kuvajt, Oman, Saudova Arabija, Sirija, Združeni arabski emirati.

5.	Projekt za pacifiške otoške države Fidži, Maršalovi otoki, Federativne države Mikronezije, Nauru, Palau, Papua Nova Gvineja, Republika Salomonovi otoki, Vzhodni Timor, Tuvalu, Vanuatu.

6.	Projekt za države Jugovzhodne Azije Kambodža, Indonezija, Malezija, Mjanmar, Filipini, Singapur, Tajska in Vietnam.

5.   Subjekt, zadolžen za izvajanje projekta

Za izvajanje tega skupnega ukrepa je pristojno predsedstvo, ki mu pomaga GS/VP. Predsedstvo zaupa tehnično izvajanje projektov Sekretariatu ZN (ODA). Sekretariat ZN (ODA) z državami, ki so določene kot države gostiteljice, podpiše dogovor o podpori s strani države gostiteljice. Država gostiteljica bo sodelovala pri izvajanju projektov, ki jih financira ta skupni ukrep. Sekretariat ZN (ODA) naročila blaga, dela ali storitev držav gostiteljic v okviru tega skupnega ukrepa izvede v skladu z veljavnimi predpisi in postopki ZN, kakor so podrobno določeni v sporazumu o financiranju, ki sta ga sklenila EU in Sekretariat ZN (ODA) (člen 3(3) tega skupnega ukrepa).