1

Družba Athinaïki Techniki AE (v nadaljevanju: Athinaïki Techniki) s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 26. septembra 2006 v zadevi Athinaïki Techniki proti Komisiji (T-94/05, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je to zavrnilo tožbo Athinaïki Techniki za razglasitev ničnosti odločbe Komisije Evropskih skupnosti z dne 2. junija 2004, s katero je bil ustavljen postopek s pritožbo v zvezi z domnevno državno pomočjo, ki jo je Helenska republika dodelila konzorciju Hyatt Regency v okviru javnega naročila za prenos 49 % kapitala igralnice Mont Parnès, in o kateri je bila tožeča stranka obveščena z dopisom z dne 2. decembra 2004 (v nadaljevanju: sporni dopis).

2

V členu 87(1) ES je določeno:

„1.   Razen če ta pogodba ne določa drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.“

3

Člen 88(2), prvi pododstavek, ES določa:

„2.   Če Komisija po tem, ko je pozvala zadevne stranke k predložitvi pripomb, ugotovi, da pomoč, ki jo je dodelila država članica, ali pomoč iz državnih sredstev ni združljiva s skupnim trgom glede na člen 87, ali če se takšna pomoč zlorablja, odloči, da mora zadevna država članica takšno pomoč odpraviti ali spremeniti v roku, ki ji ga določi.“

4

V členu 88(3) ES je določeno:

„Komisija mora biti obveščena o vseh načrtih za dodelitev ali spremembo pomoči dovolj zgodaj, da lahko predloži pripombe. Če meni, da takšen načrt glede na člen 87 ni združljiv s skupnim trgom, nemudoma sproži postopek iz odstavka 2. Zadevna država članica ne sme izvajati svojih predlaganih ukrepov, dokler v tem postopku ni sprejeta dokončna odločitev.“

5

Kot izhaja iz druge uvodne izjave Uredbe Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88] Pogodbe ES (UL L 83, str. 1), ta uredba kodificira in potrjuje prakso na področju preiskave državnih pomoči, ki jo je v skladu s sodno prakso Sodišča uveljavila Komisija.

6

Člen 4 iz Poglavja II te uredbe z naslovom: „Postopek v zvezi s prijavljeno pomočjo“ določa:

„1.   Komisija pregleda uradno priglasitev takoj, ko jo prejme. Brez poseganja v člen 8 Komisija sprejme odločbo skladno z odstavki 2, 3 ali 4.

2.   Če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da prijavljeni ukrep ni pomoč, to ugotovitev navede v odločbi.

3.   Če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da ni dvomov o združljivosti prijavljenega ukrepa s skupnim trgom, kolikor sodi na področje uporabe člena [87](1) Pogodbe, potem odloči, da je ukrep združljiv s skupnim trgom (v nadaljnjem besedilu: odločba o nenasprotovanju). V odločbi se navede, katera izjema na podlagi Pogodbe je bila uporabljena.

4.   Če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da obstajajo dvomi o združljivosti prijavljenega ukrepa s skupnim trgom, potem se odloči za začetek postopka na podlagi člena [88](2) Pogodbe (v nadaljnjem besedilu: odločba o začetku formalnega postopka preiskave).

[…]“

7

Člen 7 Uredbe št. 659/1999 natančno določa primere, v katerih Komisija sprejme odločbo o koncu formalnega postopka preiskave, predvidenega v členu 88(2) ES.

8

Poglavje III navedene uredbe ureja postopek na področju nezakonitih pomoči.

9

Člen 10(1) tega poglavja določa:

„Če ima Komisija podatke iz katerega koli vira o domnevni nezakoniti pomoči, te podatke brez odlašanja preveri.“

10

V členu 13(1) navedenega poglavja je predvideno:

„Pregled morebitne nezakonite pomoči se zaključi z odločbo na podlagi člena 4(2), (3) ali (4). V primeru odločbe o začetku formalnega postopka preiskave se postopek zaključi z odločbo na podlagi člena 7. Če država članica ne izpolni odredbe o predložitvi podatkov, se ta odločba sprejme na podlagi razpoložljivih podatkov.“

11

Člen 20 iz Poglavja VI Uredbe št. 659/1999 z naslovom „Zainteresirane stranke“ določa:

„1.   Vsaka zainteresirana stranka lahko po odločbi Komisije o začetku formalnega postopka preiskave predloži pripombe na podlagi člena 6. Vsaka zainteresirana stranka, ki je takšne pripombe predložila, in vsak upravičenec individualne pomoči prejme izvod odločbe, ki jo sprejme Komisija na podlagi člena 7.

2.   Vsaka zainteresirana stranka lahko obvesti Komisijo o domnevni nezakoniti pomoči in o domnevni zlorabi pomoči. Če Komisija meni, da na podlagi podatkov, ki jih ima, ni zadostnih razlogov, da bi zavzela stališče o zadevi, o tem obvesti zainteresirano stranko. Če Komisija sprejme odločbo o zadevi v zvezi z vsebino predloženih podatkov, pošlje izvod odločbe zainteresirani stranki.

3.   Na zahtevo vsaka zainteresirana stranka dobi izvod katere koli odločbe na podlagi členov 4 in 7, člena 10(3) ter člena 11.“

12

Člen 25 Uredbe št. 659/1999 določa:

„Odločbe, sprejete na podlagi poglavij II, III, IV, V in VII, so naslovljene na zadevno državo članico. […]“

13

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu dejansko stanje spora predstavilo tako:

14

Dalje, Komisija je Athinaïki Techniki poslala sporni dopis, v katerem je zapisano:

„Sklicujemo se na vaše telefonsko vprašanje, naj potrdimo, ali je Komisija začela preiskavo v zgoraj navedeni zadevi ali pa je bil postopek v zvezi s to zadevo ustavljen.

Komisija vas je z dopisom z dne 16. septembra 2003 obvestila, da na podlagi podatkov, ki jih ima, ni zadostnih razlogov za nadaljevanje preiskave v tej zadevi (na podlagi člena 20 [Uredbe št. 659/1999]).

Komisija je zato, ker ni imela dodatnih podatkov, ki bi upravičili izvedbo preiskave, 2. junija 2004 ustavila upravni postopek.“

15

Athinaïki Techniki je v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložil ničnostno tožbo zoper odločbo, navedeno v točki 1 te sodbe, o kateri je bila ta družba obveščena s spornim dopisom.

16

Komisija je z ločenim aktom, vloženim v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 21. aprila 2005, vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje, kateremu je to sodišče ugodilo z izpodbijanim sklepom.

17

Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na Uredbo št. 659/1999 opozorilo, da so odločbe, ki jih Komisija sprejme na področju državnih pomoči, naslovljene na države članice.

18

V točkah od 29 do 31 izpodbijanega sklepa je nato presodilo:

19

Nazadnje, Sodišče prve stopnje je menilo, da postopka na področju državnih pomoči ni mogoče enačiti s postopkom, ki se uporablja na področju konkurence. Uredba št. 659/1999, v nasprotju s členoma 81 ES in 82 ES, pritožnikom ni priznala nobene procesne pravice pred začetkom formalnega postopka preiskave na področju državnih pomoči.

20

Athinaïki Techniki s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

21

Komisija Sodišču predlaga, naj:

22

Athens Resort Casino AE Symmetochon Sodišču predlaga, naj:

23

Athinaïki Techniki zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu napačno uporabilo pravo, ker je akt, naveden v točki 1 te sodbe, označilo kot „odločbo“. Athinaïki Techniki trdi, da dokončno in obrazloženo stališče o opredelitvi domnevne državne pomoči, kot je to v obravnavanem primeru, pomeni „odločbo“ v smislu člena 230 ES.

24

Athinaïki Techniki trdi, da na dokončnost stališča iz spornega dopisa ne vpliva dejstvo, da bi lahko predložil nove dokaze po sprejetju navedenega akta.

25

Glede obrazloženosti spornega dopisa Athinaïki Techniki meni, da je Komisija z molkom sprejela obrazloženo odločbo o opredelitvi domnevnih državnih pomoči. Ta obrazložitev naj bi izhajala iz konteksta, v katerem je bil sestavljen sporni dopis. Sodišče prve stopnje naj bi tako napačno uporabilo pravo, ko se je opiralo na besedilo tega dopisa, namesto da bi ga postavilo v njegov kontekst. Athinaïki Techniki trdi, da je Komisija sporni dopis namerno napisala zgoščeno, da bi se izognila morebitnemu pojasnjevanju nespoštovanja ureditve javnih naročil.

26

Komisija meni, da opredelitev spornega dopisa temelji na členu 20(2) Uredbe št. 659/1999, ki omogoča, da se ne bi sprožil mehanizem odločanja brez vsakega resnega in podrobnega dokaza. Po mnenju Komisije iz člena 25 te uredbe izhaja, da so odločbe, ki jih sprejme na področju državnih pomoči, naslovljene na države članice. Zatrjuje, da razlikovanje med akti, ki imajo naravo odločbe, in informativnimi dopisi izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Sodišča prve stopnje. Informativni dopis, kot je sporni dopis, naj ne bi imel zavezujočih pravnih učinkov in naj zato zoper njega ne bi bilo mogoče vložiti ničnostne tožbe.

27

Poleg tega Komisija meni, da je treba ob neobstoju obrazložitve sporni dopis obravnavati kot neobstoječo odločbo, ki nima nobenega pravnega učinka kot takega in je zato Athinaïki Techniki ne more izpodbijati. Komisija tudi zatrjuje, da je trditev te družbe, da bi moral biti sporni dopis obrazložen, brezpredmetna, ker ne vpliva na razlikovanje med akti, ki imajo naravo odločbe, in informativnimi dopisi. Zatrjuje, da se namerava Athinaïki Techniki izogniti temu, da z vložitvijo ničnostne tožbe zoper preprost informativni dopis ne bi bilo mogoče izpodbijati zavrnitve Komisije za začetek postopka zaradi neizpolnitve obveznosti proti državi članici.

28

Po mnenju Athens Resort Casino AE Symmetochon sporni dopis ni odločba v smislu člena 25 Uredbe št. 659/1999 in ne povzroča pravnih učinkov. Iz členov 20 in 25 te uredbe naj bi izhajalo, da so neformalni dopisi poslani zainteresiranim strankam in niso izpodbojni akti v smislu člena 230 ES. Zoper sporni dopis torej ni mogoče vložiti tožbe na podlagi tega člena.

29

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je ničnostno tožbo na podlagi člena 230 ES mogoče vložiti zoper vse akte, ki jih sprejmejo institucije, ne glede na vrsto ali obliko, ki povzročijo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da značilno spremenijo njen pravni položaj (glej zlasti sodbe z dne 11. novembra 1981 v zadevi IBM proti Komisiji, 60/81, Recueil, str. 2639, točka 9; z dne 6. aprila 2000 v zadevi Španija proti Komisiji, C-443/97, Recueil, str. I-2415, točka 27, in z dne 12. septembra 2006 v zadevi Reynolds Tobacco in drugi proti Komisiji, C-131/03 P, ZOdl., str. I-7795, točka 54).

30

Uvodoma je treba spomniti, da ničnostna tožba Athinaïki Techniki ni bila vložena zoper sporni dopis kot tak. Iz vloge na prvi stopnji namreč izhaja, da je Athinaïki Techniki predlagal „razglasitev ničnosti odločbe generalnega direktorata Konkurenca, s katero je bil ustavljen postopek s pritožbo tožeče stranke glede državne pomoči, ki jo je Helenska republika dodelila konzorciju Hyatt Regency v okviru javnega naročila ‚igralnice Mont Parnès‘“ (v nadaljevanju: izpodbijani akt). Athinaïki Techniki je bil o tem izpodbijanem aktu obveščen s spornim dopisom. Zato je zadnjenavedeni le akt, s katerim se je Athinaïki Techniki seznanil z izpodbijanim aktom in od katerega je začel teči rok za vložitev tožbe zoper ta akt v skladu s členom 230, peti odstavek, ES.

31

Nato je treba poudariti, da je Athinaïki Techniki predlagal razglasitev ničnosti izpodbijanega akta, ker je bil ta sprejet na podlagi člena 88(3) ES, ne da bi Komisija predhodno začela formalni postopek preiskave, predviden v členu 88(2) ES, ki bi Athinaïki Techniki omogočil predložitev pripomb.

32

V teh okoliščinah je treba pojasniti, najprej, naravo aktov, sprejetih pred formalnim postopkom preiskave, in nato preučiti, ali je Sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, da izpodbijani akt povzroča zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese Athinaïki Techniki tako, da značilno spremenijo njen pravni položaj.

33

V okviru postopka nadzora državnih pomoči je treba razlikovati med stopnjo predhodne preučitve pomoči po členu 88(3) ES, ki jo urejata člena 4 in 5 Uredbe št. 659/1999 in katere edini cilj je omogočiti Komisiji, da oblikuje prvo mnenje o delni ali popolni združljivosti obravnavane pomoči, in stopnjo preiskave iz člena 88(2) ES, ki jo urejata člena 6 in 7 navedene uredbe in katere namen je Komisiji omogočiti, da se v celoti seznani z vsemi podatki o zadevi (glej v tem smislu sodbe z dne 19. maja 1993 v zadevi Cook proti Komisiji, C-198/91, Recueil, str. I-2487, točka 22; z dne 15. junija 1993 v zadevi Matra proti Komisiji, C-225/91, Recueil, str. I-3203, točka 16, in z dne 15. aprila 2008 v zadevi Nuova Agricast, C-390/06, ZOdl., str. I-2577, točka 57).

34

Postopek, predviden v členu 88(2) ES, je nujno potreben, če ima Komisija resne težave pri presoji združljivosti pomoči s skupnim trgom. Komisija se torej pri sprejetju ugodne odločitve za pomoč lahko omeji na fazo predhodne preučitve iz člena 88(3) ES le, če je prepričana, da je ta pomoč združljiva s skupnim trgom. Če pa se Komisija na podlagi tega prvega preizkusa prepriča o nasprotnem ali če s tem preizkusom ne more premagati težav, ki so se pokazale pri presoji združljivosti te pomoči s skupnim trgom, je dolžna zbrati vsa potrebna mnenja in s tem namenom začeti postopek iz člena 88(2) ES (glej zlasti zgoraj navedeni sodbi Cook proti Komisiji, točka 29, in Matra proti Komisiji, točka 33, ter sodbo z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C-367/95 P, Recueil, str. I-1719, točka 39).

35

Le v okviru zadnjenavedenega postopka, katerega namen je Komisiji omogočiti, da je v celoti obveščena o vseh podatkih zadeve, Pogodba ES določa obveznost Komisije, da pozove zadevne stranke k predložitvi pripomb (zgoraj navedeni sodbi Cook proti Komisiji, točka 22, in Matra proti Komisiji, točka 16, ter sodba z dne 13. decembra 2005 v zadevi Komisija proti Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum, C-78/03 P, ZOdl., str. I-10737, točka 34).

36

Kadar Komisija, ne da bi začela formalni postopek preiskave iz člena 88(2) ES, z odločbo, sprejeto na podlagi odstavka 3 tega člena in člena 4 Uredbe št. 659/1999, ugotovi, da je pomoč združljiva s skupnim trgom, lahko osebe, ki so upravičene do teh postopkovnih jamstev, te uveljavljajo le, kadar imajo možnost, da to odločbo izpodbijajo pred sodiščem Skupnosti. Iz teh razlogov Sodišče razglasi za dopustno tožbo za razglasitev ničnosti take odločbe, ki jo vloži zadevna stranka v smislu člena 88(2) ES, kadar želi z vložitvijo te tožbe zaščititi postopkovne pravice, ki jih črpa iz te določbe (glej v tem smislu zgoraj navedene sodbe Cook proti Komisiji, točke od 23 do 26; Matra proti Komisiji, točke od 17 do 20; Komisija proti Sytraval in Brink’s France, točka 40, in Komisija proti Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum, točka 35).

37

Poleg tega člena 10(1) in 20(2), prvi stavek, Uredbe št. 659/1999 taki zadevni osebi podeljujeta pravico, da sproži predhodno fazo preučitve, ki jo predvideva člen 88(3) ES, s tem da Komisiji sporoči podatke v zvezi z domnevno nezakonito pomočjo, Komisija pa mora brez odlašanja preveriti obstoj morebitne pomoči in njeno združljivost s skupnim trgom.

38

Če zadevne stranke ne morejo uveljavljati pravic obrambe v tem postopku, imajo na voljo pravico, da so z njim ustrezno povezane ob upoštevanju okoliščin v obravnavanem primeru (glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2008 v zadevi Ferriere Nord proti Komisiji, C-49/05 P, točka 69).

39

Taka povezanost z navedenim postopkom mora pomeniti, da če jih Komisija v skladu s členom 20(2), drugi stavek, Uredbe št. 659/1999 obvesti, da ni zadostnih razlogov za odločitev v primeru, je Komisija tudi zavezana, da jim – kot je navedel generalni pravobranilec v točki 101 sklepnih predlogov – omogoči, da ji v razumnem roku predložijo dodatne pripombe.

40

Ko so te pripombe predložene ali se razumni rok izteče, mora Komisija v skladu s členom 13(1) Uredbe št. 659/1999 končati predhodno fazo preučitve, tako da sprejme odločbo na podlagi člena 4(2), (3) ali (4) te uredbe, in sicer odločbo o ugotovitvi neobstoja pomoči, odločbo o nenasprotovanju ali odločbo o začetku formalnega postopka preiskave. Tej instituciji tako ni dovoljeno, da po koncu predhodne faze preučitve ne bi izdala odločbe. Ko se to zgodi, mora Komisija ali začeti naslednjo fazo preiskave ali ustaviti postopek v tej zadevi s sprejetjem ustrezne odločbe (glej, v okviru postopka na področju konkurence, sodbo z dne 18. marca 1997 v zadevi Guérin automobiles proti Komisiji, C-282/95 P, Recueil, str. I-1503, točka 36). V skladu s členom 20(2), tretji stavek, Uredbe št. 659/1999, če Komisija sprejme tako odločbo na podlagi podatkov, ki jih predloži zainteresirana stranka, tej pošlje izvod te odločbe.

41

V teh okoliščinah je treba spomniti, da lahko Komisija sprejme eno od zgoraj navedenih odločb, predvidenih v členu 4 Uredbe št. 659/1999, ne da bi jo označila kot odločbo na podlagi te določbe.

42

Iz ustaljene sodne prakse namreč v zvezi z dopustnostjo ničnostnih tožb izhaja, da se je treba za opredelitev izpodbijanih aktov opreti tako na vsebino teh aktov kot na namen njihovih avtorjev. V zvezi s tem so izpodbojni akti načeloma ukrepi, ki dokončno določajo stališče Komisije ob koncu upravnega postopka in ki povzročijo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke, razen vmesnih ukrepov, katerih cilj je priprava končne odločbe in ki nimajo takih učinkov (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo IBM proti Komisiji, točki 9 in 10, in sodbo z dne 22. junija 2000 v zadevi Nizozemska proti Komisiji, C-147/96, Recueil, str. I-4723, točki 26 in 27).

43

Nasprotno, oblika sprejetega akta ali odločbe načeloma ne vpliva na dopustnost ničnostne tožbe (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo IBM proti Komisiji, točka 9, in sodbo z dne 7. julija 2005 v zadevi Le Pen proti Parlamentu, C-208/03 P, ZOdl., str. I-6051, točka 46).

44

Na opredelitev zadevnega akta torej načeloma ne vpliva dejstvo, ali ta izpolnjuje določene formalne zahteve, in sicer ali ga je avtor pravilno poimenoval, ali je zadostno obrazložen oziroma ali so v njem navedene določbe, ki so njegova pravna podlaga (glede zahteve po obrazložitvi glej sodbo z dne 16. junija 1994 v zadevi SFEI in drugi proti Komisiji, C-39/93 P, Recueil, str. I-2681, točka 31). Tako ni upoštevno, da ta akt ni označen kot „odločba“ ali da ne vsebuje sklicevanja na člen 4(2), (3) ali (4) Uredbe št. 659/1999. Prav tako ni pomembno, da ga Komisija ob kršitvi člena 25 te uredbe ni sporočila zadevni državi članici, ker taka kršitev ne more spremeniti vsebine navedenega akta (glej v tem smislu sodbo z dne 20. marca 1997 v zadevi Francija proti Komisiji, C-57/95, Recueil, str. I-1627, točka 22).

45

V nasprotnem primeru bi se Komisija lahko samo s kršitvijo takih formalnih zahtev izognila nadzoru sodišča Skupnosti. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ker je Evropska skupnost pravna skupnost, v kateri so njene institucije zavezane nadzoru skladnosti njihovih aktov s Pogodbo, morajo sodišča Skupnosti podrobno ureditev postopkovnih pravil, ki se uporabljajo za tožbe, o katerih odločajo, razlagati tako, da bo uporaba te podrobne ureditve čim bolj prispevala k doseganju cilja, to je k zagotavljanju učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Skupnosti (glej v tem smislu sodbe z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C-50/00 P, Recueil, str. I-6677, točka 44; z dne 18. januarja 2007 v zadevi PKK in KNK proti Svetu, C-229/05 P, ZOdl., str. I-439, točka 109, in z dne 13. marca 2007 v zadevi Unibet, C-432/05, ZOdl., str. I-2271, točki 37 in 44).

46

Iz tega sledi, da je za ugotovitev, ali je neki akt na področju državnih pomoči odločba v smislu člena 4 Uredbe št. 659/1999, treba preveriti, ali je, ob upoštevanju njegove vsebine in namena Komisije, ta institucija na koncu predhodne faze preučitve z obravnavnim aktom dokončno izoblikovala svoje stališče o spornem ukrepu, torej ali je ugotovila, ali je ta ukrep pomoč ali ne, in ali ima dvome glede njegove združljivosti s skupnim trgom ali ne.

47

Kot je navedeno v točki 30 te sodbe, Athinaïki Techniki s tožbo ni izpodbijal spornega dopisa, ker je ta le informativni dopis, s katerim je bil obveščen o sprejetju izpodbijanega akta. Izrecno je izpodbijal zadnjenavedeni akt.

48

Komisija je z navedenim dopisom najprej Athinaïki Techniki navedla, da ga je s prejšnjim dopisom z dne 16. septembra 2003 obvestila, da „na podlagi podatkov, ki jih [je imela], ni [bilo] zadostnih razlogov za nadaljevanje preiskave v tej zadevi“.

49

V spornem dopisu je bilo nato pojasnjeno, da „[je] Komisija zato, ker ni imela dodatnih podatkov, ki bi upravičili izvedbo preiskave, 2. junija 2004 ustavila upravni postopek“.

50

Če bi bili v navedenem dopisu z dne 16. septembra 2003 uporabljeni izrazi iz spornega dopisa, bi navedeni dopis pomenil predhodni akt v smislu člena 20(2), drugi stavek, Uredbe št. 659/1999, s katerim Komisija izpolni obveznost iz te določbe, da zainteresirano stranko obvesti, da v zadevi ne namerava sprejeti odločbe. Posledično je imel Athinaïki Techniki možnost predložiti Komisiji dodatne podatke.

51

Dalje, izrazi „Komisija je zato, ker ni imela dodatnih podatkov, ki bi upravičili izvedbo preiskave, 2. junija 2004 ustavila upravni postopek“ iz spornega dopisa kažejo na to, da je Komisija takrat dejansko sprejela akt o ustavitvi upravnega postopka v zadevi, torej izpodbijani akt.

52

Iz vsebine tega akta in iz namena Komisije izhaja, da se je Komisija odločila končati predhodni postopek preučitve, ki ga je sprožil Athinaïki Techniki. Komisija je z navedenim aktom ugotovila, da začeta preiskava ni omogočila ugotovitve o obstoju pomoči v smislu člena 87 ES, in je implicitno zavrnila začetek formalnega postopka preiskave, ki ga predvideva člen 88(2) ES (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Sytraval in Brink’s France, točka 47).

53

Iz sodne prakse, navedene v točki 36 te sodbe, poleg tega izhaja, da v takem položaju osebe, ki so upravičene do postopkovnih jamstev, predvidenih v tej določbi, te uveljavljajo le, kadar imajo možnost, da to odločbo izpodbijajo pred sodiščem Skupnosti v skladu s členom 230, četrti odstavek, ES. To načelo velja tako takrat, kadar je odločba sprejeta zato, ker Komisija meni, da je pomoč združljiva s skupnim trgom, kot če meni, da pomoč ne obstaja.

54

Izpodbijanega akta ni mogoče opredeliti kot predhodnega ali pripravljalnega, ker mu v okviru začetega upravnega postopka ne sledi noben drug akt, zoper katerega bi bilo mogoče vložiti ničnostno tožbo (v tem smislu glej zlasti zgoraj navedeno sodbo SFEI in drugi proti Komisiji, točka 28).

55

V nasprotju s tem, kar je odločilo Sodišče prve stopnje, v zvezi s tem ni upoštevno, da bi zainteresirana stranka lahko Komisiji predložila še dodatne podatke, na podlagi katerih bi zadnjenavedena morala ponovno preučiti svoje stališče o zadevnem državnem ukrepu.

56

Zakonitost odločbe, sprejete na koncu predhodne faze preučitve, se presoja le glede na podatke, ki jih je Komisija lahko imela takrat, ko jo je sprejemala (glej zgoraj navedeno sodbo Nuova Agricast, točke od 54 do 60), torej v obravnavanem primeru ob sprejetju izpodbijanega akta.

57

Če zainteresirana stranka predloži dodatne podatke po ustavitvi postopka v zadevi, mora Komisija začeti, če je potrebno, nov upravni postopek. Vendar ti podatki ne vplivajo na dejstvo, da je prvi predhodni postopek preučitve že končan.

58

Iz tega sledi, da je Komisija v nasprotju s tem, kar je Sodišče prve stopnje presodilo v točki 29 izpodbijanega sklepa, sprejela dokončno stališče o predlogu Athinaïki Techniki, naj ugotovi kršitev členov 87 ES in 88 ES.

59

Nazadnje, kot je bilo navedeno v točki 44 te sodbe, na opredelitev izpodbijanega akta ne vpliva, da ga Komisija ni sporočila zadevni državi članici, da ga ni označila kot „odločbo“ in da ne vsebuje sklicevanja na člen 4 Uredbe št. 659/1999.

60

V zvezi s tem iz poteka upravnega postopka, kot je opozorjeno zlasti v točki 6 izpodbijanega sklepa, izhaja, da je Komisija sprejela stališče z obrazložitvijo, da zadevni državni ukrep ni državna pomoč. Izpodbijani akt je torej treba opredeliti kot odločbo v smislu člena 4(2) Uredbe št. 659/1999, kot se ga bere skupaj s členoma 13(1) in 20(2), tretji stavek, te uredbe.

61

Ker je ta akt Athinaïki Techniki onemogočil, da bi predložil pripombe v okviru formalnega postopka preiskave, ki ga določa člen 88(2) ES, je povzročil zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese te družbe.

62

Izpodbijani akt je zato izpodbojni akt v smislu člena 230 ES.

63

Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, s tem da je presodilo, da je Athinaïki Techniki vložil ničnostno tožbo zoper akt, ki ne povzroča pravnih učinkov in zoper katerega torej ni mogoče vložiti tožbe na podlagi člena 230 ES.

64

Posledično je treba izpodbijani sklep razveljaviti.

65

V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča lahko to v primeru razveljavitve odločitve Sodišča prve stopnje samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.

66

V tej fazi postopka Sodišče ne more odločiti o utemeljenosti tožbe, vložene pri Sodišču prve stopnje. Ta vidik spora namreč vključuje dejanska vprašanja o podlagi dokazov, ki jih Sodišče prve stopnje ni presojalo niti Sodišče o njih ni razpravljalo, iz česar izhaja, da stanje zadeve ne dopušča dokončne odločitve. Vendar ima Sodišče dokaze, potrebne za dokončno odločitev o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija v postopku na prvi stopnji (glej sodbo z dne 15. maja 2003 v zadevi Pitsiorlas proti Svetu in ECB, C-193/01 P, Recueil, str. I-4837, točka 32).

67

Poleg ugovora nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija in se nanaša na to, da zoper izpodbijani akt ni mogoče vložiti ničnostne tožbe, ter ga je treba zavrniti iz razlogov, navedenih v točkah od 33 do 61 te sodbe, Komisija zatrjuje, da je Athinaïki Techniki vložil tožbo zunaj predpisanih rokov.

68

Najprej je treba opozoriti, da je v skladu s členom 230, peti odstavek, ES tožbe, ki jih predvideva ta člen, treba glede na posamezen primer vložiti v dveh mesecih od objave akta, od uradnega obvestila tožeči stranki, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedela. V skladu s členom 102(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se v obravnavani zadevi ta rok zaradi oddaljenosti podaljša za enkratno obdobje desetih dni.

69

Ni dvoma, da izpodbijani akt ni bil niti objavljen v Uradnem listu Evropskih skupnosti niti Athinaïki Techniki ni bil uradno obveščen o njem kot naslovnik, tako da je rok dveh mesecev in desetih dni za to družbo lahko začel teči šele z dnem, ko je bila ta popolnoma seznanjena z navedenim aktom, torej ob prejemu spornega dopisa.

70

Dalje, iz sodne prakse izhaja, da mora stranka, ki se sklicuje na zamudo tožbe, dokazati, od katerega dne je začel teči rok za vložitev te tožbe (glej v tem smislu sodbi z dne 5. junija 1980 v zadevi Belfiore proti Komisiji, 108/79, Recueil, str. 1769, točka 7, in z dne 23. oktobra 2007 v zadevi Parlament proti Komisiji, C-403/05, ZOdl., str. I-9045, točka 35).

71

V obravnavanem primeru je Athinaïki Techniki v sodno tajništvo Sodišča prve stopnje poslal prepis tožbe s telefaksom 11. februarja 2005 in njen izvirnik 18. februarja 2005. Ker zadnja stran tega prepisa ni bila popolnoma enaka izvirniku, je sodno tajništvo Sodišča prve stopnje odločilo, da ni skladna z izvirnikom.

72

Vprašanje glede tega, ali je Athinaïki Techniki 11. februarja 2005 veljavno predložil tožbo, ni potrebno. Čeprav je upoštevan datum, ko je izvirnik tožbe prispel na Sodišče prve stopnje, je tožba Athinaïki Techniki zoper izpodbijani akt vsekakor dopustna pod pogojem, da je ta sporni dopis prejela 8. decembra 2004 ali pozneje.

73

Komisija glede tega trdi, da je bil sporni dopis posredovan Athinaïki Techniki najpozneje 6. decembra 2004 in da torej predpisani rok ni bil spoštovan. V zvezi s tem zatrjuje, da je ta dopis poslala ali na dan, ko je bil napisan, ali naslednji dan in da ga je morala pošta izročiti Athinaïki Techniki najpozneje tretji dan po tem, ko je bil poslan.

74

Vendar je treba spomniti, da je Komisija sporni dopis odposlala, ne da bi poskrbela, da bi bila ta pošiljka izvršena priporočeno niti da bi bila poslana s povratnico.

75

Posledično Komisija Sodišču ni predložila ničesar, kar bi dokazovalo, kdaj je sporni dopis dejansko dostavila na pošto.

76

Komisija prav tako z ničemer ni podprla trditve, da je pošta ta dopis izročila Athinaïki Techniki najpozneje tretji dan po tem, ko je bil poslan.

77

Komisija tako ni dokazala, da je Athinaïki Techniki sporni dopis prejela najpozneje 6. decembra 2004. Navaja le trditve, ki so samo domneve in ki ne morejo nadomestiti dokaza (glej sodbo z dne 11. maja 1989 v združenih zadevah Maurissen in Union syndicale proti Računskemu sodišču, 193/87 in 194/87, Recueil, str. 1045, točka 47).

78

V teh okoliščinah je treba zavrniti ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija.

79

Ker se zadeva vrne Sodišču prve stopnje, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: