EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 13.11.2017
COM(2017) 667 final
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ EMPTY
Doseganje blaginje s trgovino in naložbami
Posodobitev skupne strategije EU za pomoč trgovini iz leta 2007
Updating the 2007 Joint EU Strategy on Aid for Trade
Doseganje blaginje s trgovino in naložbami
Posodobitev skupne strategije EU za pomoč trgovini iz leta 2007
1Uvod
Pomoč za trgovino je podpora prizadevanjem partnerskih držav, da bi razvile gospodarske zmogljivosti in razširile trgovino kot vzvoda za rast in zmanjševanje revščine. Pojem se je od leta 2005, ko ga je uvedla Svetovna trgovinska organizacija (v nadaljnjem besedilu: STO), uveljavil kot poimenovanje enega od delovnih področij razvojnega sodelovanja, ki države v razvoju podpira pri izkoriščanju prednosti trgovine. Zajema številna različna področja, vključno z oblikovanjem trgovinske politike, predpisi in standardi, povezanimi s trgovino, gospodarsko infrastrukturo (npr. energija, prevoz, telekomunikacije) ter krepitvijo proizvodnih zmogljivosti v sektorjih, usmerjenih v izvoz, kot so kmetijstvo, ribištvo in proizvodnja.
V odziv na pobudo STO je EU leta 2007 oblikovala svojo „Strategijo EU za pomoč trgovini: okrepitev podpore EU za potrebe v zvezi s trgovino v državah v razvoju“, ki je skupni odgovor EU in njenih držav članic za pomoč državam v razvoju in zlasti najmanj razvitim državam pri vključevanju v svetovni trgovinski sistem, ki temelji na pravilih, ter pri učinkovitejšem izkoriščanju trgovine za spodbujanje rasti in zmanjševanje revščine.
V naslednjih desetih letih so se gospodarske razmere bistveno spremenile, saj so se uveljavile čedalje bolj zapletene globalne vrednostne verige. Tudi politične razmere so se korenito spremenile, tako na svetovni ravni – zlasti z agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 – kot tudi na ravni EU z globalno strategijo za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, novim Evropskim soglasjem o razvoju in strategijo „Trgovina za vse“.
Namen tega sporočila je posodobiti veljavno strategijo pomoči za trgovino ob upoštevanju navedenih sprememb. V sporočilu se predlaga celosten pristop k pomoči in naložbam za trgovino, ki je usmerjen v rezultate, da bi se kar najbolje izkoristila številna različna orodja politik EU, ki so na voljo, in se tako povečal njihov skupni učinek na rast in zmanjševanje revščine. Poudarek je na ustvarjanju več in boljših delovnih mest v državah, ki jih najbolj potrebujejo, zlasti v najmanj razvitih državah.
2Pomoč EU za trgovino v zadnjih desetih letih
EU in njene države članice so v zadnjih desetih letih postale največji vir pomoči za trgovino, saj prispevajo tretjino skupnega svetovnega zneska na tem področju. Na splošno so se zaveze EU glede pomoči za trgovino med letoma 2007 in 2015 povečale za več kot 85 % in dosegle 96,79 milijarde EUR. Samo v letu 2015 so znašale 13,16 milijarde EUR, kar je več kot kdaj koli prej. Pomemben element pojma pomoči za trgovino je pomoč v zvezi s trgovino, za katero je bil ciljni znesek v višini 2 milijard EUR dosežen leta 2008, tj. dve leti prej, kot je bilo načrtovano. Do leta 2015 je letni znesek dosegel znatne 2,8 milijarde EUR, tako da je skupni znesek, zagotovljen v obdobju 2007–2015, znašal 21,5 milijarde EUR. 37 % tega skupnega zneska je bilo dodeljenih afriškim, karibskim in pacifiškim državam (države AKP). Podpora za najmanj razvite države je v absolutnem smislu ostala nespremenjena in je v obdobju 2007–2015 dosegla skoraj 18 milijard EUR (19 % skupne pomoči EU za trgovino), v relativnem smislu pa se je zaradi širitve skupne pomoči EU za trgovino zmanjšala.
Kar zadeva kvalitativni vidik, so bili s pomočjo EU v zvezi s trgovino doseženi pomembni rezultati na večini prednostnih področij. V najmanj razvitih državah in nestabilnih okoljih je bilo zaradi pomoči pogosto mogoče stabilizirati ali celo razširiti obseg trgovine. Pomoč EU za trgovino je prinesla pozitivne rezultate tudi prek širših regionalnih ali tematskih večletnih pobud, kot je podpora EU za zmogljivosti držav AKP za vključitev v večstranski trgovinski sistem in priprave na sporazume o gospodarskem partnerstvu.
Hkrati pa je bila uspešnost pomoči za trgovino pri spodbujanju in diverzifikaciji trgovine v najrevnejših državah in v nestabilnih okoljih omejena. Kljub znatni podpori in dostopu do trga EU brez carin za skoraj vse njihove proizvode so najmanj razvite države in države, v katerih vladajo nestabilne razmere, ostale na obrobju svetovnega gospodarstva. Leta 2015 je delež proizvodnje najmanj razvitih držav znašal 12 %, kar je še vedno precej manj od 20 %, kolikor znaša povprečje v državah v razvoju. Med letoma 2006 in 2015 se je primanjkljaj najmanj razvitih držav v trgovini z blagom in storitvami izredno povečal, in sicer s 7,3 milijarde USD na 104,2 milijarde USD, njihov delež svetovnega izvoza pa je bil leta 2015 še vedno manj kot 1-odstoten, čeprav predstavljajo 12,8 % svetovnega prebivalstva.
3Spreminjajoč se svetovni gospodarski okvir in okvir politike
Globalizacija gospodarskih dejavnosti ni nov pojav, vendar se gonila in trendi globalizacije hitro spreminjajo.
Eden od ključnih trenutnih trendov je vzpon globalnih in regionalnih vrednostnih verig, pri čemer mednarodne proizvodne mreže čedalje bolj temeljijo na trgovini med podjetji in znotraj njih. Storitve na področju mednarodne trgovine so čedalje pomembnejše, digitalizacija pa oblikuje svetovno gospodarstvo na nove načine, od katerih številni še niso bili odkriti. Vendar je udeležba številnih držav v razvoju v globalnih vrednostnih verigah in pri digitalizaciji še vedno zanemarljiva, kar je velik izziv. Industrializacija, produktivnost in diverzifikacija gospodarstev številnih držav v razvoju ostajajo omejene, saj so te države še vedno odvisne od slabo plačanega dela, izvoza primarnih proizvodov in nizkocenovne primarne proizvodnje. To zahteva precejšnje reforme in naložbe, za katere uradni finančni tokovi sami ne bodo zadostovali.
Spremenil se je tudi okvir politike. Akcijska agenda iz Adis Abebe, sprejeta leta 2015, obravnava sredstva, potrebna za izvajanje agende za trajnostni razvoj do leta 2030, ki je bila sprejeta kmalu zatem. V agendah je poudarjen pomen mednarodne trgovine in naložb zasebnega sektorja kot sredstev za izvajanje poleg uradne razvojne pomoči. V Agendi 2030 je določena nova in univerzalna razvojna paradigma za naslednja leta, ki temelji na vključevanju in medsebojni odvisnosti vseh 17 ciljev trajnostnega razvoja in 169 ciljev v zvezi s tremi razsežnostmi trajnostnega razvoja: gospodarsko, družbeno in okoljsko.
Pariški sporazum o podnebnih spremembah zahteva strukturne spremembe sistemov proizvodnje in trgovanja, da bi se oblikovalo novo nizkoogljično gospodarstvo, odporno proti podnebnim spremembam, ki se lahko prilagaja tem spremembam in jih blaži. S prehodom na krožno gospodarstvo se ustvarjajo nove inovacijske in gospodarske priložnosti, ki bi jih morale države v razvoju še bolj izkoristiti.
Te spreminjajoče se razmere se odražajo v dveh temeljnih pobudah politik EU. Prva je globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, v okviru katere se poziva k odzivni in enotni EU, ki kar najbolje izkorišča številne različne instrumente politik, ki so ji na voljo, med katerimi so pomembna orodja za razvoj in trgovino.
Druga je novo evropsko soglasje o razvoju, s katerim se sprememba paradigme iz Agende 2030 vključuje v politiko razvojnega sodelovanja EU. Osredotočeno je na zmanjševanje revščine v skladu z načeli učinkovitega razvojnega sodelovanja. V okviru soglasja se poziva k iskanju sinergij med politikami, večjemu usklajevanju in skladnosti med akterji in instrumenti EU in spodbujanju trgovine in odgovornih naložb v državah v razvoju za podporo trajnostnemu razvoju. S tem se sprejemajo ukrepi na podlagi usmeritev, ki so bile določene v sporočilu o trgovini, rasti in razvoju ter posodobljene v sporočilu o pobudi „Trgovina za vse“ iz leta 2015.
Iz tega obnovljenega okvira politike izhajata dva pomembna vidika. Prvič, viri uradne razvojne pomoči bi morali biti ciljno usmerjeni v območja z največjimi potrebami, zlasti v najmanj razvite države in območja, kjer vladajo nestabilne razmere. Drugič, poudarek se preusmerja na bolj strateško uporabo uradne razvojne pomoči kot sprožilnega dejavnika za mobilizacijo drugih javnih in zasebnih finančnih tokov, kot so tisti v okviru novega načrta EU za zunanje naložbe. V prihodnje bo več javnih in zasebnih naložb postalo sestavni del podpore EU za potrebe v zvezi s trgovino in proizvodnimi zmogljivostmi.
4Usklajeni nadaljnji ukrepi, ki dosegajo učinek
Glede na spreminjajoč se gospodarski okvir in okvir politike je čas za pregled pomoči EU za trgovino. Cilj mora biti zagotovitev podpore partnerskim državam pri njihovih prizadevanjih, da bi dosegle napredek pri ciljih trajnostnega razvoja in trajnostno blaginjo, in sicer z okrepitvijo trgovine in naložb. To zahteva naslednje temeljite spremembe v primerjavi s sedanjimi praksami:
I.zmanjšanje sedanje razdrobljenosti in povečanje učinka vzvoda pomoči za trgovino z bolj informiranim in usklajenim zagotavljanjem pomoči;
II.povečanje učinka pomoči EU za trgovino z zagotovitvijo popolne usklajenosti z instrumenti zunanjih politik EU in kar najboljšim izkoriščanjem teh instrumentov, zlasti novega načrta za zunanje naložbe, trgovinskih sporazumov in trgovinskih shem;
III.večji poudarek na družbeni in okoljski razsežnosti trajnosti, skupaj z vključujočo gospodarsko rastjo;
IV.boljše razlikovanje med državami z večjim poudarkom na najmanj razvitih državah in območjih, na katerih vladajo nestabilne razmere, ter
V.izboljšano spremljanje in poročanje.
4.1Zmanjšanje razdrobljenosti, povečanje učinka vzvoda
Poraba pomoči EU za trgovino je zdaj preveč decentralizirana in razdrobljena. V letu 2015 je pomoč EU za trgovino v višini 13,6 milijarde EUR na primer obsegala tretjino skupne uradne razvojne pomoči EU ter se je dodelila na podlagi približno 3 000 sklepov o financiranju, ki so ustrezali skoraj 90 kodam namena DAC OECD, zato je bilo težko zagotoviti kar najboljšo usklajenost in učinkovitost.
To je razlog, zakaj je pomembno, da se bolje združujejo številna različna orodja za financiranje razvoja (dvostranska, regionalna, tematska itd.) in oblike pomoči (tehnična pomoč, nepovratna sredstva, proračunska podpora, tesno medinstitucionalno sodelovanje, kombiniranje itd.) na ravni EU in na ravni držav članic. To bi bilo treba dopolniti s posojilnimi dejavnostmi mednarodnih in evropskih institucij za financiranje razvoja v državah v razvoju, da bi se zagotovili bolj celostni in obsežnejši odzivi na potrebe partnerskih držav v zvezi s trgovino in proizvodnimi zmogljivostmi.
Da bi EU uspešno prispevala k doseganju ciljev trajnostnega razvoja, se mora bolj osredotočiti na pritegnitev zasebnih naložb. Načrt za zunanje naložbe, ki zajema Afriko in evropsko sosedstvo, bo temeljil na celostnem pristopu. Z novim Evropskim skladom za trajnostni razvoj se bodo uvedli inovativni mehanizmi za delitev tveganja, vključno z jamstvom za mobilizacijo kapitala, ti pa se bodo kombinirali s tehnično pomočjo in izboljšanjem reform naložbenega okolja.
V skladu z lastnimi razvojnimi strategijami partnerskih držav in regij ter v okviru teh strategij se bodo dejavno iskale sinergije s trgovinskimi sporazumi in shemami EU, ki so postali pomembno gonilo odnosa EU z državami v razvoju. Z njimi se zagotavljajo možnosti dostopa do trga, ki si jih lokalna mala in srednja podjetja močno želijo izkoristiti, ter spodbude za reforme, ki se lahko nadalje nadgradijo z razvojnim sodelovanjem. Tako bo pomoč EU za trgovino pomagala spodbujati pozitivno dinamiko izvajanja sporazumov od samega začetka in prispevala k njihovi uspešnosti. Pomoč EU za trgovino se bo uporabila tudi za povečanje razvojnega potenciala drugih politik EU.
Ukrepi:
·Krepitev operativnih povezav med vsemi instrumenti in orodji EU za razvojno sodelovanje, vključno z nacionalnimi in regionalnimi programi ter dejavnostmi evropskih institucij za financiranje razvoja, tako na ravni EU kot tudi na ravni držav članic.
·Vzpostavitev tesne povezave med proračunsko podporo EU in reformami naložbenega okolja pri mobilizaciji zasebnega kapitala v državah v razvoju na podlagi inovativnih mehanizmov za delitev tveganja.
·Uporaba institucionalnih mehanizmov za spremljanje, vzpostavljenih s sporazumi EU o prosti trgovini, kot dodatnega načina za opredelitev ustrezne pomoči za trgovinske dejavnosti.
·Vključevanje načrtov za izvajanje in ciljno usmerjenih ukrepov v sporazume EU o prosti trgovini, da bi partnerskim državam v razvoju pomagali bolje izkoristiti priložnosti, ki jih zagotavljajo trgovinski sporazumi EU.
·Redno ocenjevanje stopnje uporabe preferencialov s strani partneric trgovinskih sporazumov in držav upravičenk v okviru splošne sheme preferencialov ter analiziranje omejevalnih dejavnikov z vidika domače ponudbe in trgovinskega režima EU. Usmeritev pomoči EU za trgovino v boljše obravnavanje takih omejitev in ocena potrebe po njihovem upoštevanju pri oblikovanju trgovinskih ukrepov, če je to ustrezno.
4.2Povečanje ustreznosti
Za učinkovitejše usmerjanje pomoči EU za trgovino je potrebna sistematična uporaba razpoložljive diagnostike na področju trgovine in naložb. Na dokazih temelječ pristop bo omogočil dobro razumevanje vrednostnih verig in podrejenih trgov za bolj informiran dialog politike z vladami partnerskih držav, kar bo privedlo do boljšega načrtovanja in večjega učinka projektov.
Vzpostavljeni bodo mehanizmi za resnično sodelovanje z deležniki. Za natančno opredelitev reform poslovnega in trgovinskega okolja, ki spodbujajo naložbe in ustvarjanje delovnih mest, je potreben strukturiran dialog z zasebnim sektorjem. Civilna družba in socialni partnerji imajo ključno vlogo pri uveljavljanju prednostnih nalog, kot so ustvarjanje delovnih mest za mlade, krepitev ekonomske moči žensk, dostojno delo in okoljski standardi. Akterji na področju raziskav in inovacij so ključni za spodbujanje naložb in ustvarjanja delovnih mest. Tudi lokalni organi imajo v okviru svojih jurisdikcij velik vpliv na okolje, ki omogoča poslovanje in dostojno delo, ter na učinkovitost in upravljanje lokalnih agencij, pristojnih za izvajanje predpisov.
Poleg smernic, pridobljenih s pristopom, ki temelji na dokazih, in s pristopom sodelovanja z deležniki, je treba na nekaterih področjih upoštevati širše trende in vprašanja.
Vrednostne verige so gonilo, ki državam v razvoju pomaga, da se bolje vključijo v regionalno in svetovno trgovino. Pomoč EU za trgovino bo bolj strateško osredotočena na pomoč partnerskim državam pri razvoju vrednostnih verig in vzpenjanju po njih.
Kakovostna infrastruktura je pomembno področje za pomoč EU za trgovino pri obravnavanju omejitev na strani ponudbe in netarifnih ovir. Zajema regulativne in operativne vidike standardizacije, akreditacije, ugotavljanja skladnosti in nadzora trga. Krepitev zmogljivosti regulativnih in pristojnih organov, sistemi za varnost hrane in laboratorijska oprema ter tehnična pomoč proizvajalcem ter malim in srednjim podjetjem pri zagotavljanju skladnosti s tehničnimi predpisi, zasebnimi standardi, ukrepi za varnost hrane ter sanitarnimi in fitosanitarnimi ukrepi so dejavniki, ki učinkovito omogočajo trgovino in naložbe, če se v zvezi z njimi uporabi tržno usmerjen pristop.
Digitalizacija je dejavnik, ki omogoča dostop do zunanjih trgov in vključevanje v globalne vrednostne verige. Za digitalne inovacije se je že izkazalo, da se lahko z njimi zagotovijo rešitve za lokalne težave, znižajo stroški trgovanja in zagotovijo nove poslovne priložnosti. Tehnološki trendi pomagajo inovativnim malim in srednjim podjetjem vstopiti na trg. S pomočjo EU za trgovino se bodo spodbujale naložbe v digitalne tehnologije in storitve, informatizacijo, e-upravo in logistiko za elektronsko trgovanje, pa tudi v tehnično pomoč vladam pri oblikovanju politik in okvirov, ki podpirajo čezmejno elektronsko trgovanje.
Olajševanje trgovine je postalo še pomembnejše z začetkom veljavnosti sporazuma o olajševanju trgovine, ki je od leta 1995, ko je bila ustanovljena STO, najpomembnejši večstranski trgovinski sporazum. EU in njene države članice so se zavezale, da bodo v petih letih od začetka veljavnosti sporazuma mobilizirale najmanj 400 milijonov EUR pomoči za olajševanje trgovine, tudi za projekte, namenjene izboljšanju carinskih sistemov držav v razvoju. V okviru pomoči EU za trgovino se bodo prednostno obravnavale določbe sporazuma o olajševanju trgovine, priglašene kot kategorija C.
Na splošno bo pomoč EU za trgovino še naprej prilagodljiva, da se bodo lahko vključili učinki na razvojno sodelovanje, ki jih imajo teme STO, povezane s tekočimi pogajanji in veljavnimi zavezami – vključno z oprostitvijo obveznosti v sektorju storitev za najmanj razvite države – ter nove teme, ko se pojavijo.
Ukrepi:
·Opredelitev in podpiranje vrednostnih verig, ki imajo potencial za ustvarjanje dodane vrednosti, z bolj sistematično uporabo diagnostike na področju trgovine in naložb ter orodij za tržne informacije s strani delegacij EU in agencij držav članic na terenu, da bi se usmerjala dialog politike EU in zagotavljanje pomoči EU za trgovino.
·Resničen dialog in sodelovanje z zasebnim sektorjem za opredelitev in prednostno razvrstitev omejitev naložbenega okolja.
·Uporaba informacij nadzornih sistemov EU za ocenjevanje skladnosti blaga, izvoženega iz tretjih držav, s standardi EU kot dragocenega vira pri obravnavi omejitev na strani ponudbe, opredelitvi področij za izboljšanje in korektivnih ukrepov, za katere bi bilo mogoče mobilizirati pomoč EU za trgovino.
·Okrepitev sodelovanja s civilno družbo in lokalnimi organi za zagotavljanje pomoči za trgovino na podlagi boljših informacij, med drugim v okviru notranjih svetovalnih skupin, ustanovljenih na podlagi nove generacije sporazumov EU o prosti trgovini, načrtov EU za sodelovanje s civilno družbo v posameznih državah in enakovrednih oblik sodelovanja z lokalnimi organi ter sporazumov o gospodarskem partnerstvu.
4.1Napredek na področju človekovih pravic in trajnostnega razvoja
Enakost spolov ni zgolj temeljna človekova pravica, temveč je tudi ključna za gospodarski razvoj. Gospodarstva, v katerih imajo ženske boljše možnosti, imajo večji potencial za rast in konkurenčnost. Pomoč EU za trgovino bo pomagala pri izpolnjevanju obnovljene in razširjene zaveze EU za enakost spolov, zlasti pa za krepitev ekonomske moči žensk.
Zaradi na pravicah temelječega pristopa EU k razvojnemu sodelovanju, ki spodbuja tudi udeležbo, nediskriminacijo, enakopravnost in enakost, preglednost in odgovornost, bo vključenost v osrčju pomoči EU za trgovino. To bo vključevalo izboljšano analizo učinka trgovinskih in naložbenih pobud na človekove pravice.
Pri pomoči EU za trgovino se bodo ustrezno upoštevali štirje stebri agende za dostojno delo (standardi in pravice pri delu, ustvarjanje delovnih mest in razvoj podjetij, socialna zaščita in socialni dialog). Pomoč bo temeljila na razširjenih možnostih, namenjenih podpiranju pravic delavcev in agende za dostojno delo, ki jih ponuja „nova generacija“ sporazumov EU o prosti trgovini z zavezujočimi socialnimi in okoljskimi določbami poglavij o trgovini in trajnostnem razvoju.
V osrčju pomoči za trgovino bo tudi okoljska trajnost. Podnebno financiranje ter zeleno in krožno gospodarstvo državam v razvoju zagotavljajo možnosti, da dosežejo ogromen napredek na področju trgovine, rasti in zaposlovanja, poleg tega pa bodo povečali družbeno in ekološko odpornost. Pomoč EU za trgovino se bo uporabila za pomoč državam v razvoju pri njihovem prehodu na nizkoogljična gospodarstva, odporna proti podnebnim spremembam.
V skladu z vodilnimi načeli ZN o podjetništvu in človekovih pravicah bodo k Agendi 2030 veliko prispevali trajnost kot del osrednje strategije podjetij in spodbujanje pravične in etične trgovine ter odgovornih poslovnih praks, tudi v zvezi s trajnostnimi vrednostnimi verigami.
Ukrepi:
·Sistematična analiza vsakega projekta pomoči za trgovino glede na vidik spola za spodbujanje krepitve ekonomske moči žensk.
·Ustrezno povezovanje podpore EU s socialnimi in okoljskimi cilji, pomočjo za trgovino, poglavji o trgovini in trajnostnem razvoju v novi generaciji sporazumov EU o prosti trgovini, sporazumom o okoljskih javnih dobrinah ter mednarodnimi načeli in smernicami o odgovornem ravnanju podjetij.
·Spodbujanje družbene in okoljske trajnosti vzdolž vrednostnih verig s celostnimi pristopi, v katere je vključenih več deležnikov.
·Podpiranje pravične in etične trgovine v partnerskih državah, na primer z bolj ciljno usmerjenim pristopom na področju blaga.
4.2Razlikovanje med državami
Posredovanja v okviru pomoči EU za trgovino morajo biti bolje prilagojena razmeram v različnih državah. To bo pomagalo opredeliti odločilne dejavnike in najboljše sprožilne dejavnike za trajnostni razvoj ter najprimernejše možno zaporedje reform za ustrezno ciljno usmerjanje podpore EU.
Najmanj razvitim državam se bo dodelil večji delež pomoči EU za trgovino, da bodo lažje dosegle cilj trajnostnega razvoja v zvezi s podvojitvijo svojega deleža v svetovnem izvozu. Za povečanje izvoza najmanj razvitih držav na trg EU je treba povečati pomoč in zasebne naložbe na podlagi analize omejitev in potreb na strani ponudbe
.
Konflikti in nestabilnost so pomembna gonila migracij. Podpiranje odpornosti, vključujoče in trajnostne rasti ter dostojnega dela v konfliktnih in nestabilnih razmerah je ključno in bo zahtevalo skrbno prednostno razvrstitev posredovanj. Prednostna naloga bi moralo ostati podpiranje prehranske varnosti, osnovnih potreb in nujnih programov ustvarjanja delovnih mest
. Pomoč EU za trgovino bi morala prispevati tudi h krepitvi odpornosti in postavljanju temeljev za trajnostni gospodarski razvoj, hkrati pa spodbujati infrastrukturo ter delovno intenzivne sektorje in posredovanja.
Bolj diferenciran pristop EU k pomoči za trgovino se bo uporabljal tudi za naprednejše države v razvoju, ki od leta 2014 niso več upravičene do pomoči EU v okviru dvostranskega sodelovanja. Sodelovanje s takimi državami bo usmerjeno na področja skupnega interesa, vključno s pogajanji o sporazumih o prosti trgovini in vključevanjem gospodarstev v vzponu na svetovne trge, ter na sodelovanje z državami evropskega sosedstva na podlagi skupno opredeljenih partnerskih prednostnih nalog.
Ukrepi:
·Povečanje deleža pomoči EU in držav članic za trgovino, ki je namenjen najmanj razvitim državam, da bi do leta 2030 postopoma dosegel eno četrtino skupne pomoči EU za trgovino.
·V nestabilnih in konfliktnih razmerah skrbno določanje zaporedja in prednostno razvrščanje posredovanj, namenjenih stabilizaciji in hitrim rezultatom, z uporabo prizme nestabilnosti in načela „neškodovanja“.
·Razširitev sodelovanja z naprednejšimi državami v razvoju, med drugim v okviru sodelovanja jug–jug in tristranskega sodelovanja, in na področjih skupnega interesa (npr. regionalno povezovanje, regionalne vrednostne verige, olajševanje trgovine in izmenjava dobre prakse).
4.3Obsežnejše spremljanje in poročanje
Obstoječi načini za analizo in predstavitev učinka posredovanj EU v okviru pomoči za trgovino se bodo izboljšali, poročanje pa bo bolj kvalitativno in se bo močneje osredotočalo na rezultate, pri čemer se bo skrajšal čas med zavezami za pomoč trgovini in poročanjem o ukrepih. Zlasti se bo s povezovanjem kazalnikov uspešnosti pomoči EU za trgovino s kazalniki uspešnosti povezanih instrumentov, kot so načrt za zunanje naložbe ali trgovinski sporazumi, zagotovilo boljše razumevanje njenega splošnega učinka.
Posodabljajo se informacijski sistemi in orodja, da bi se omogočili boljše zbiranje, analiza in razširjanje pridobljenih spoznanj v skladu z okvirom EU za rezultate pri mednarodnem sodelovanju in razvoju. S tem se bo tudi zagotovila lažja in učinkovitejša razčlenitev ustreznih nedavnih dejavnosti, povezanih s trgovino, glede na posamezne države, kar lahko podpre dialog politike in nova posredovanja v okviru pomoči za trgovino ter zagotovi informacije za njih.
EU bo še naprej podpirala postopke, katerih namen je priznati čedalje večjo vlogo drugih finančnih tokov poleg uradne razvojne pomoči, da bi se zajel širši prispevek EU k trgovini, naložbam in proizvodnim zmogljivostim partnerskih držav, ki ga je sprožila s svojo uradno razvojno pomočjo.