17.7.2009

SL

Uradni list Evropske unije

L 186/1

---

UREDBA KOMISIJE (ES) št. 612/2009

z dne 7. julija 2009

o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode

(prenovitev)

KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI JE –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 z dne 22. oktobra 2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode („Uredba o enotni SUT“) (1), in zlasti členov 170 in 192 v povezavi s členom 4 te uredbe,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)	Uredba Komisije (ES) št. 800/1999 z dne 15. aprila 1999 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (2) je bila večkrat (3) bistveno spremenjena. Ker so potrebne dodatne spremembe, bi bilo zaradi jasnosti treba direktivo prenoviti.

(2)

Splošna pravila, ki jih je določil Svet, določajo, da se nadomestilo plača ob predložitvi dokazila, da so bili proizvodi izvoženi iz Skupnosti. V primeru enotne stopnje nadomestila za vse tretje države se pravica do nadomestila pridobi takoj, ko proizvodi zapustijo trg Skupnosti. V primeru različne stopnje nadomestila glede na destinacijo proizvodov je pogoj za pridobitev pravice do nadomestila uvoz v tretjo državo.

(3)

Izvajanje sporazuma o kmetijstvu (4), sklenjenega v okviru urugvajskega kroga zunanjetrgovinskih pogajanj, pri odobravanju nadomestil praviloma zahteva izvozno dovoljenje, ki vključuje vnaprejšnjo določitev nadomestila. Dobave v Skupnosti za mednarodne organizacije in oborožene sile, dobave za oskrbo ter izvoz majhnih količin so posebni primeri in so manjšega gospodarskega pomena. Za poenostavitev tovrstnih izvoznih poslov in za preprečevanje prevelikega upravnega bremena je za gospodarske subjekte in pristojne organe v ta namen predviden poseben sistem, ki ne zahteva izvoznega dovoljenja.

(4)

Skladno s to uredbo bi moral biti dan izvoza tisti dan, ko carinski organi sprejmejo dokument, s katerim deklarant pokaže svojo pripravljenost izvršiti izvoz proizvodov, za katere uveljavlja pravico do izvoznega nadomestila. Namen takšnega dokumenta je, da predvsem carinske organe opozori na dejstvo, da se zadevni posel izvaja s pomočjo sredstev Skupnosti in bi carinski organi opravili ustrezne preglede. Ob sprejetju dokumenta se proizvode preda pod carinski nadzor do njihovega dejanskega izvoza. Ta datum služi kot referenca za določitev količine, vrste in lastnosti izvoženega proizvoda.

(5)	V primeru pošiljk v razsutem stanju ali v nestandardnih enotah se dopušča, da se točno neto maso proizvodov ugotovi šele po nakladanju na prevozno sredstvo. Za take primere je treba določiti, da se v izvozni deklaraciji lahko navede začasno maso.

(6)

V zvezi s konceptom „kraja nalaganja“ številne administrativne in komercialne okoliščine vplivajo na zunanjo trgovino s kmetijskimi proizvodi; zelo težko je torej določiti eno pravilo, državam članicam pa bi bilo treba omogočiti, da se odločijo za najbolj primeren kraj za izvajanje fizičnih pregledov izvoženih kmetijskih proizvodov, ki so upravičeni do izvoznega nadomestila. Zato je posebno primerno, da se kraj nalaganja določi drugače in sicer glede na to, ali je blago naloženo v zabojnikih ali nasprotno, v razsutem stanju, vrečah ali kartonih, in ne naknadno naloženo v zabojnike. V upravičenih primerih bi se moralo carinskim organom dovoliti, da sprejmejo predložitev izvozne deklaracije za kmetijske proizvode, ki so upravičeni do nadomestila, v carinskem uradu, ki ni urad, pristojen za kraj, kjer so proizvodi naloženi.

(7)

Zaradi pravilne uporabe Uredbe Komisije (ES) št. 1276/2008 z dne 17. decembra 2008 o nadzoru s fizičnimi pregledi pri izvozu kmetijskih proizvodov, za katere se dobijo izvozna nadomestila ali drugi zneski (5), je treba zagotoviti, da se preverjanje, če se izvozna deklaracija ujema s kmetijskimi proizvodi, opravi ob nakladanju zabojnika, tovornjaka, ladje ali drugega podobnega vsebnika.

(8)	Pri pogostem izvozu majhnih količin je treba predvideti poenostavljen postopek glede določitve ustreznega dneva, ki se uporablja za določitev stopnje nadomestila.

(9)	Primerno je upoštevati ta operativni dogodek, kakor je opredeljen z Uredbo (ES) št. 1913/2006 z dne 20. decembra 2006 o podrobnih pravilih za uporabo kmetijsko-monetarne ureditve za euro v kmetijskem sektorju in o spremembi nekaterih uredb (6).

(10)	Za dosledno razlago izraza „izvoz iz Skupnosti“ je treba določiti, da se proizvod šteje kot izvožen, ko zapusti carinsko območje Skupnosti.

(11)

Lahko se zgodi, da mora izvoznik ali prevoznik v 60-dnevnem roku po sprejetju izvozne deklaracije in pred odpremo s carinskega območja Skupnosti ali pred dosegom destinacije sprejeti ukrepe za preprečitev kvarjenja proizvodov, namenjenih za izvoz. Zamrzovanje je ukrep, ki omogoča, da proizvodi ostanejo nepoškodovani. V skladu s to zahtevo mora biti dovoljeno zamrzovanje v tem roku.

(12)

Pristojni organi morajo zagotoviti, da so proizvodi, ki se odpremijo iz Skupnosti ali ki so v tranzitu na določeno destinacijo, dejansko tisti, za katere so bile opravljene izvozne carinske formalnosti. Zato je treba za prehod proizvoda preko ozemlja druge države članice, preden zapusti carinsko območje Skupnosti ali doseže določeno destinacijo, uporabljati kontrolni izvod T5 iz Priloge 63 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o načinu izvajanja Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o vzpostavitvi carinskega zakonika Skupnosti (7). Zaradi poenostavitve upravnega postopka pa se zdi zaželeno, da se za posle po poenostavljenem tranzitnem postopku Skupnosti za prevoz po železnici ali v velikih zabojnikih v skladu s členi 412 do 442 a Uredbe (EGS) št. 2454/93, ki določa, da v primeru, ko se prevoz začne v Skupnosti in se konča zunaj nje, na obmejnem carinskem uradu ni treba opraviti nobenih formalnosti, predpiše bolj prožno ureditev, kot je uporaba kontrolnega izvoda T5.

(13)

V določenih primerih se lahko zahteva nadomestilo za proizvode, ki so bili izvoženi in so zapustili carinsko območje Skupnosti, vendar se vrnejo zaradi pretovarjanja ali tranzita, preden dosežejo končno destinacijo izven tega območja. Takšne vrnitve pa so možne tudi iz drugih razlogov, kot je prevoz, oziroma, natančneje, z namenom špekulacije. V takšnih primerih se ne upošteva 60-dnevni rok za zapustitev carinskega območja Skupnosti. Zaradi preprečevanja takšnih primerov je treba jasno opredeliti pogoje, pod katerimi so vrnitve dovoljene.

(14)

Ureditev, predvidena v tej uredbi, lahko velja samo za proizvode v prostem prometu in ki so, če to pride v poštev, po poreklu iz Skupnosti. V primeru nekaterih sestavljenih proizvodov se nadomestilo ne določi za sestavljeni proizvod, ampak na podlagi osnovnih proizvodov, iz katerih je sestavljen. V primerih, ko se nadomestilo določi na podlagi ene ali več sestavin, za odobritev nadomestila ali ustreznega dela nadomestila zadostuje, da ta sestavina ali sestavine izpolnjujejo zgornje zahteve oziroma jih ne izpolnjujejo več, ker so bile vključene v druge proizvode. Zaradi upoštevanja posebnega statusa določenih sestavin je treba pripraviti seznam proizvodov, za katere se nadomestila določajo na podlagi ene sestavine.

(15)

Členi 23 do 26 Uredbe Sveta (ES) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o vzpostavitvi carinskega zakonika Skupnosti (8), opredeljujejo nepreferencialno poreklo blaga. Pri odobravanju izvoznih nadomestil za proizvode po poreklu iz Skupnosti se štejejo samo proizvodi, ki so bili v celoti pridobljeni ali zadosti predelani v Skupnosti. Zaradi enotne uporabe v vseh državah članicah je primerno jasno določiti, da določene mešanice proizvodov ne izpolnjujejo pogojev za nadomestilo.

(16)

Stopnjo nadomestila določa tarifno uvrščanje proizvoda. Tarifno uvrščanje ima lahko, tako za določene mešanice, asortimente in za sestavljeno blago, za posledico odobritev višjega nadomestila, kot je ekonomsko upravičeno. Zato je treba sprejeti posebna pravila za določanje višine nadomestila za mešanice, asortimente in za sestavljeno blago.

(17)

V primeru različne stopnje nadomestila glede na destinacijo proizvoda je treba zagotoviti, da se preveri, če je bil proizvod dejansko uvožen v tretjo državo ali države, za katere je bilo nadomestilo določeno. Takšen ukrep se lahko brez težav ublaži, če je izvozno nadomestilo majhno in je vrsta posla takšna, da daje zadostna zagotovila, da bo proizvod dosegel predvideno destinacijo. Namen tega določila je poenostaviti upravno delo pri vlaganju dokazil.

(18)	Predvideti je potrebno, da se proizvodi v okviru sistema ponovnega uvoza blaga ponovno vnesejo bodisi prek države članice porekla proizvodov bodisi prek države članice prvotnega izvoza.

(19)

V primeru, da se na dan, ko je nadomestilo vnaprej določeno, za vse destinacije uporablja ena sama stopnja nadomestila, se v določenih primerih uporablja klavzula o obvezni destinaciji. Take primere je treba obravnavati kot različico nadomestila, v primerih ko je stopnja nadomestila na dan izvoza nižja od stopnje nadomestila na dan vnaprejšnje določitve nadomestila, in, kadar je to ustrezno, prilagojena dnevu dejanske izvršitve izvoza.

(20)

V primeru različne stopnje nadomestila je treba glede na destinacijo izvoženih proizvodov predložiti dokazilo, da je bil proizvod dejansko uvožen v tretjo državo. Ureditev uvoznih carinskih formalnosti pomeni predvsem plačilo uvoznih dajatev, ki jih je treba plačati, da se proizvod lahko prodaja v tej tretji državi. Zaradi različnih razmer v tretjih državah uvoznicah je priporočljivo, da se kot dokazilo sprejme uvozne carinske dokumente, ki zagotavljajo, da so izvoženi proizvodi prispeli na destinacijo, hkrati pa čim manj ovira trgovino.

(21)

V pomoč izvoznikom iz Skupnosti pri pridobivanju dokazil o prispetju na destinacijo je treba določiti, da mednarodne kontrolne in nadzorne agencije, ki jih odobrijo države članice, izdajo potrdilo o prispetju za kmetijske proizvode, izvožene iz Skupnosti, za katere velja diferencialna stopnja nadomestila. Odobritev teh agencij je v pristojnosti držav članic, ki v skladu z določenimi smernicami odobrijo vsako agencijo posebej. Primerno je vključiti glavne smernice v to uredbo.

(22)

Za izenačitev pogojev za izvoz proizvodov z diferencialno stopnjo nadomestila glede na destinacijo z drugim izvozom je treba predvideti, da se del nadomestila, izračunan na podlagi najnižje stopnje nadomestila, ki velja na dan izvoza, plača takoj, ko izvoznik predloži dokazilo, da je proizvod zapustil carinsko območje Skupnosti.

(23)

Pri diferencialnih nadomestilih, v primeru, da je prišlo do spremembe destinacije, se plača nadomestilo, ki velja za dejansko destinacijo, do najvišje ravni zneska, veljavnega za vnaprej določeno destinacijo. Zaradi preprečevanja zlorab, ko bi se sistematično izbiralo destinacije z najvišjo stopnjo nadomestila, je treba uvesti kazni za spremembo destinacije, za katere je dejanska stopnja nadomestila nižja od stopnje za vnaprej določeno destinacijo. Ta nova ureditev vpliva na izračun tistega dela nadomestila, ki se plača, ko izvoznik predloži dokazilo, da je proizvod zapustil carinsko območje Skupnosti.

(24)	Členi 23 do 26 Uredbe (ES) št. 2913/92 opredeljujejo nepreferencialno poreklo blaga. V določenih primerih je primerno, da se za oceno, ali so proizvodi dejansko dosegli predvideno destinacijo, uporabi merilo za zadostno predelavo ali obdelavo iz člena 24.

(25)

Določeni izvozni posli lahko povzročijo izkrivljanje trgovine. Zaradi preprečevanja takšnih izkrivljanj je kot pogoj za plačilo nadomestila treba določiti, da ne samo, da mora proizvod zapustiti carinsko območje Skupnosti, ampak mora biti tudi uvožen v tretjo državo ali biti zadosti predelan ali obdelan. Poleg tega je v določenih primerih lahko pogoj za plačilo nadomestila tudi, da je bil proizvod dejansko dan na trg v tretji državi uvoznici ali da je bil zadosti predelan ali obdelan.

(26)

Šteje se, da se nadomestilo ne plača za proizvode, ki so bili uničeni ali poškodovani, preden so bili dani na trg v tretji državi ali pred zadostno predelavo. V takšnih primerih mora izvoznik imeti možnost predložiti dokazila, da je bil izvozni posel izveden v takšnih ekonomskih pogojih, ki bi ob normalnem poteku dogodkov omogočili izvedbo posla.

(27)	Financiranje Skupnosti izvoznih poslov ni upravičeno, če izvozni posel ni običajni trgovinski posel, ker nima dejanskega ekonomskega učinka in se izvede izključno zaradi pridobitve plačila od Skupnosti.

(28)

Treba je sprejeti ustrezne ukrepe, da se prepreči dodeljevanje sredstev Skupnosti za posle, ki ne izpolnjujejo nobenega cilja v sistemu izvoznih nadomestil. Tovrstno tveganje obstaja pri proizvodih, upravičenih do izvoznih nadomestil, ki se kasneje ponovno uvozijo v Skupnost, ne da bi bili zadostno predelani ali obdelani v tretji državi in za katere se pri ponovnem uvozu namesto običajnih dajatev plačajo znižane dajatve ali stopnja nič po preferencialnem sporazumu ali sklepu Sveta. Zaradi zmanjšanja omejitev za izvoznike je primerno, da se takšne ukrepe uporablja za najbolj občutljive proizvode.

(29)	Zaradi zmanjšanja negotovosti izvoznikov je primerno, da se odpravi zahtevo po povračilu nadomestil, če se proizvod ponovno uvozi v Skupnost več kot dve leti po izvozu.

(30)

Države članice morajo po eni strani imeti možnost, da v očitnih primerih, ko ugotovijo, da posel ni v skladu s cilji sistema izvoznih nadomestil, zavrnejo odobritev nadomestila ali da lahko izterjajo vračilo nadomestila, in po drugi strani, da obveznost, da preverjajo sistemtično celoten uvoz, ni prevelika obremenitev za nacionalne organe.

(31)	Proizvodi morajo biti takšne kakovosti, da se lahko pod običajnimi pogoji prodajajo v Skupnosti. Primerno pa je, da se upošteva posebne obveznosti, ki izhajajo iz standardov, veljavnih v namembnih tretjih državah.

(32)	Določeni proizvodi lahko izgubijo pravico do nadomestila, če niso več primerne tržne kakovosti.

(33)

Izvozni prelevman se ne uporablja, če je izvozno nadomestilo določeno vnaprej ali če je določeno z razpisom, ker mora biti izvoz izvršen pod pogoji, tako določenimi vnaprej ali z razpisom. Iz istega razloga je treba določiti, da se mora v primeru, če za izvoz velja izvozni prelevman, ki je določen vnaprej ali z razpisom, izvoz izvršiti pod tako določenimi pogoji in zato ne more biti upravičen do izvoznega nadomestila.

(34)

Državam članicam je treba dovoliti, da za lažje financiranje poslov izvoznikom celotno nadomestilo ali del nadomestila plačajo vnaprej takoj ob sprejetju izvozne ali plačilne deklaracije proti položitvi varščine za vračilo predplačila, če bi se kasneje ugotovilo, da nadomestilo ne bi smelo biti plačano.

(35)	Predplačilo za izvoz je treba vrniti, če se izkaže, da izvoznik nima pravice do izvoznega nadomestila ali da je upravičen do manjšega nadomestila. Povračilo mora vključevati določen dodatni znesek, da se prepreči zlorabe. V primerih višje sile dodatnega zneska ne bi bilo treba vračati.

(36)

Iz Uredbe Komisije (EGS) št. 3002/92 z dne 16. oktobra 1992 o skupnih podrobnih pravilih za preverjanje uporabe in/ali destinacije proizvodov iz intervencij (9), je jasno razvidno, da morajo intervencijski proizvodi prispeti v predpisano destinacijo; ker se zato teh proizvodov ne more nadomestiti z enakovrednimi proizvodi.

(37)	Treba je določiti rok za izvoz teh proizvodov.

(38)

Nadomestila se ne odobri, če je pretekel rok za izvoz ali za predložitev zahtevanega dokazila za pridobitev plačila nadomestila; ker je treba sprejeti ukrepe, podobne ukrepom iz Uredbe Komisije (EGS) št. 2220/85 z dne 22. julija 1985 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema varščin za kmetijske proizvode (10).

(39)

V državah članicah so proizvodi za določene vrste uporabe, uvoženi iz držav nečlanic, oproščeni uvoznih dajatev. V primeru velikih količin teh proizvodov za proizvode iz Skupnosti je treba zagotoviti enake pogoje kot za proizvode iz držav nečlanic. Tak položaj nastane predvsem v primeru proizvodov, ki se uporabljajo za oskrbo ladij in letal.

(40)	V primeru oskrbe ladij in letal ter dobav oboroženim silam je mogoče določiti posebna pravila za določanje višine nadomestila.

(41)

Proizvodi, dobavljeni na krov ladje kot oskrba, se porabijo na krovu. Proizvodi, ki se porabijo kot taki ali ki se porabijo pri pripravi hrane na krovu, izpolnjujejo pogoje za nadomestilo, ki veljajo za nepredelane proizvode. Zaradi omejenega prostora na letalih je treba hrano pripraviti, preden se jo pripelje na letalo. Zaradi uskladitve je treba sprejeti pravila, da se lahko enako nadomestilo izplača za kmetijske proizvode, porabljene na krovu letala, kot za proizvode, ki se uporabijo za pripravo na krovu ladje.

(42)

Oskrbovanje ladij ali letal je zelo specializiran posel, ki opravičuje posebno ureditev za predplačilo nadomestil. Proizvodi in blago, dobavljeno v specializirana oskrbovalna skladišča, morajo biti porabljeni za oskrbo. Glede pravice do nadomestila se dobave v takšna skladišča ne morejo šteti za končni izvoz.

(43)	V primeru, ko se uporablja te objekte in se kasneje ugotovi, da nadomestilo ne bi smelo biti plačano, bi izvozniki dejansko imeli neupravičeno korist zaradi brezobrestnega posojila. Zato je treba sprejeti ukrepe, da se prepreči takšne neupravičene koristi.

(44)

Zaradi ohranitve konkurenčnosti blaga iz Skupnosti, ki se dobavlja na vrtalne ali druge ploščadi na določenih območjih blizu Skupnosti, morajo biti na voljo nadomestila po stopnji, ki se uporablja za oskrbo v Skupnosti. V nobenem primeru ni opravičljivo plačilo višje stopnje nadomestila, kot je najnižja stopnja za dobave v določeno destinacijo, razen če ni nobenega dvoma, da je blago doseglo to destinacijo. Oskrba ploščadi na odmaknjenih morskih področjih je nujno tako specializiran posel, da se zadosten nadzor nad dobavami zdi mogoč. Pod pogojem, da se določi ustrezne nadzorne ukrepe, se zdi razumno za te dobave uporabljati isto stopnjo nadomestila kot za oskrbo v Skupnosti. Za dobave manjšega pomena se lahko predpiše poenostavljen postopek. Razumno bi bilo, da se glede na to, da je širina teritorialnega morja držav članic od 3 do 12 milj, kot izvoz upoštevajo tudi dobave na vse ploščadi, ki so oddaljene več kot tri morske milje.

(45)

V primeru, da vojaška oskrbovalna ladja, ki oskrbuje iz pristanišča Skupnosti, oskrbi vojaško ladjo v lasti države članice na odprtem morju, je mogoče dobiti potrdilo pristojnega organa o dobavi. Razumno bi bilo za takšne dobave uporabljati isto višino nadomestila, kot se uporablja za oskrbo v pristanišču Skupnosti.

(46)	Zaželeno je, da so kmetijski proizvodi, ki se uporabljajo za oskrbo ladij in letal, upravičeni do enakega nadomestila ne glede na to, ali pridejo na ladjo ali letalo v Skupnosti ali izven nje.

(47)	Dobave teh proizvodov v tretjih državah so lahko neposredne ali posredne. Treba je vzpostaviti ustrezen način nadzora za vsako vrsto dobave.

(48)	Po določbah člena 161(3) Uredbe (EGS) št. 2913/92 otok Heligoland ni destinacija, za katero se plača nadomestilo. Treba je spodbujati porabo kmetijskih proizvodov iz Skupnosti na otoku Heligoland. V ta namen je treba sprejeti potrebne določbe.

(49)

Po začetku veljavnosti začasnega sporazuma o trgovinski in carinski uniji med Skupnostjo in San Marinom (11) ozemlje te države ni več del carinskega ozemlja Skupnosti. Iz členov 1, 5 in 7 tega sporazuma izhaja, da so cene kmetijskih proizvodov v carinski uniji enake in da zato odobravanje izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode iz Skupnosti, ki se pošiljajo v San Marino, ekonomsko ni upravičeno.

(50)	V primeru, da se zahtevek za povračilo ali odpust dajatev kasneje zavrne, so ti proizvodi lahko upravičeni do izvoznega nadomestila oziroma je zanje treba plačati izvozni prelevman ali eno od izvoznih taks. Zato je treba določiti posebna pravila.

(51)

Na splošno se oborožene sile, stalno nameščene v državi nečlanici, ki ne spadajo pod poveljstvo te države, mednarodnih organizacij in diplomatskih teles s sedežem v tretji državi, oskrbujejo brez uvoznih dajatev. Zdi se možno za oborožene sile pod poveljstvom bodisi države članice ali mednarodne organizacije, katere članica je najmanj ena država članica, za mednarodne organizacije, katerih članica je najmanj ena država članica, in za diplomatska telesa sprejeti posebne ukrepe, ki določajo, da se dokazilo o uvozu predloži s posebnim dokumentom.

(52)	Treba je predvideti, da nadomestilo plača država članica, na katere ozemlju je bila sprejeta izvozna deklaracija.

(53)

Lahko se zgodi, da se zaradi okoliščin, na katere izvozniki ne morejo vplivati, ne da predložiti kontrolnega izvoda T5, čeprav je proizvod zapustil carinsko območje Skupnosti ali dosegel določeno destinacijo. Takšna situacija lahko ovira trgovino. V takšnih primerih bi bilo potrebno priznati druge dokumente kot enakovredne.

(54)	V interesu urejene upravne prakse je treba zahtevke za plačilo nadomestila z vsemi ustreznimi dokumenti zahtevati v razumnem roku, razen v primerih višje sile in če se roka ni bilo mogoče držati zaradi upravnih zamud, na katere izvoznik ni mogel vplivati.

(55)	Rok, v katerem se izvrši plačilo izvoznih nadomestil, se med državami članicami razlikuje. Zaradi preprečevanja izkrivljanja konkurence je priporočljivo, da se uvede enotni najdaljši možni rok, v katerem mora plačilna agencija plačati ta nadomestila.

(56)	Izvoz zelo majhnih količin proizvodov ekonomsko ni pomemben in po nepotrebnem obremenjuje pristojne organe. Pristojne službe držav članic morajo imeti možnost, da zavrnejo plačilo nadomestila za takšen izvoz.

(57)

Pravila Skupnosti predvidevajo odobravanje izvoznih nadomestil samo na podlagi objektivnih kriterijev, zlasti količine, vrste in lastnosti izvoženega proizvoda ter njegove geografske destinacije. Glede na izkušnje je treba poostriti ukrepe za boj proti nepravilnostim in predvsem proti prevaram, ki bi lahko škodljivo vplivale na proračun Skupnosti. V ta namen je treba predvideti povračilo preveč plačanih zneskov in kazni, da bi spodbudili izvoznike k upoštevanju pravil Skupnosti.

(58)

Za zagotovitev pravilnega delovanja sistema izvoznih nadomestil je treba izvajati kazni ne glede na subjektivno krivdo. Kljub temu je primerno, da se kazni v določenih primerih ne uporabi, zlasti v primeru očitne napake, ki jo prizna pristojni organ, in da se uporabi strožje kazni v primeru naklepa. Ti ukrepi so potrebni in morajo biti sorazmerni, dovolj odvračilni in se morajo enotno uporabljati v vseh državah članicah.

(59)

Zaradi zagotavljanja enake obravnave izvoznikov v državah članicah glede izvoznih nadomestil je treba izrecno določiti, da upravičenec vsak preveč plačan znesek povrne skupaj z obrestmi, in določiti postopek za plačilo. Zaradi boljše zaščite finančnih interesov Skupnosti je treba določiti, da se pri prenosu pravice do nadomestila ta obveznost prenese na prevzemnika. Izterjane zneske in obresti ter izterjane kazni je treba knjižiti v dobro Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) v skladu z načeli, določenimi v členu 9 Uredbe Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike (12).

(60)

Zaradi zagotavljanja, da se pri povračilu preveč plačanih zneskov v celotni Skupnosti enotno uporablja načelo legitimnega pričakovanja, je treba določiti pogoje, pod katerimi se lahko sklicuje na to načelo, brez poseganja v obravnavanje nepravilnih izdatkov, kot je opredeljeno zlasti v členih 9 in 31 Uredbe (ES) št. 1290/2005.

(61)	Izvoznik mora biti odgovoren zlasti za dejanja morebitnih tretjih oseb, ki bi lahko omogočile nepravilno pridobitev potrebnih dokumentov za plačilo nadomestila.

(62)	Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Upravljalnega odbora za skupno ureditev kmetijskih trgov –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

NASLOV I

PODROČJE UPORABE IN OPREDELITVE

Člen 1

Brez poseganja v odstopanja, predvidena v predpisih Skupnosti za določene proizvode, določa ta uredba skupna podrobna pravila za uporabo sistema izvoznih nadomestil, v nadaljevanju „nadomestila“:

(a)	za proizvode sektorjev, navedenih v členu 162(1) Uredbe (ES) št. 1234/2007;

(b)	v skladu s členom 63 Uredbe Sveta (ES) št. 1493/1999 (13).

Člen 2

1.   Za namene te uredbe se uporabljajo naslednje opredelitve:

(a)

„proizvodi“ pomenijo proizvode iz člena 1 in blago, — „osnovni proizvodi“ pomenijo proizvode, namenjene za izvoz po predelavi v predelane proizvode oziroma v blago; blago, ki nastane s predelavo, se tudi šteje za osnovne proizvode, — „predelani proizvodi“ so proizvodi, ki se dobijo pri predelavi osnovnih proizvodov in za katere se plačuje nadomestilo, — „blago“ pomeni blago iz Priloge II k Uredbi Komisije (ES) št. 1043/2005 (14);

(b)	„uvozne dajatve“ pomenijo carine, dajatve z enakovrednim učinkom in druge uvozne dajatve, določene v okviru skupne kmetijske politike ali v okviru posebnih trgovinskih dogovorov za določeno blago, ki nastane s predelavo kmetijskih proizvodov;

(c)	„država članica izvoza“ pomeni državo članico, v kateri se sprejme izvozna deklaracija;

(d)	„vnaprejšnja določitev nadomestila“ pomeni določitev višine nadomestila na dan vložitve zahtevka za izvozno dovoljenje ali potrdila o vnaprejšnji določitvi, katerega stopnja se prilagodi morebitnemu povečanju ali korekcijskemu znesku, ki velja za nadomestilo;

(e)

„diferencialno nadomestilo“ pomeni: — da se za isti proizvod določi več kot eno stopnjo nadomestila glede na namembno tretjo državo, ali — da se za isti proizvod določi eno ali več stopenj nadomestila glede na namembno tretjo državo, pri čemer se nobena stopnja ne določi za eno ali več tretjih držav;

(f)	„diferencialni del nadomestila“ pomeni del nadomestila, ki se dobi tako, da se od skupnega zneska nadomestila, ki naj se uporabi, odšteje nadomestilo, ki je bilo plačano ali naj bi bilo plačano na podlagi dokazila, da je blago zapustilo carinsko območje Skupnosti, izračunano v skladu s členom 25;

(g)	„izvoz“ pomeni zaključek izvoznih carinskih formalnosti, po katerih proizvod zapusti carinsko območje Skupnosti;

(h)	„kontrolni izvod T5“ pomeni dokument iz člena 912a do 912g Uredbe (EGS) št. 2454/93;

(i)

„izvoznik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki ima pravico do nadomestila. Če se mora ali lahko uporabi izvozno dovoljenje z vnaprejšnjo določitvijo nadomestila, ima imetnik oziroma prevzemnik dovoljenja pravico do nadomestila. Glede na razmerja med gospodarskimi subjekti po zasebnem pravu se lahko izvoznik za carinske namene razlikuje od izvoznika v smislu te uredbe, razen če posebne določbe iz Uredbe (ES) št. 1234/2007 ali njenih izvedbenih določb določajo drugače;

(j)	„predplačilo za nadomestilo“ pomeni znesek največ v višini nadomestila, ki se plača ob sprejetju izvozne deklaracije;

(k)	„stopnja nadomestila, določena z javnim razpisom“ pomeni višino nadomestila, ki jo ponudi izvoznik in je sprejeta na javnem razpisu;

(l)	„carinsko območje Skupnosti“ pomeni ozemlja iz člena 3 Uredbe (EGS) št. 2913/92;

(m)	„nomenklatura za nadomestila“ pomeni nomenklaturo kmetijskih proizvodov za izvozna nadomestila v skladu z Uredbo Komisije (EGS) št. 3846/87 (15);

(n)	„izvozno dovoljenje“ pomeni dokument iz člena 1 Uredbe Komisije (ES) št. 376/2008 (16);

(o)	„oddaljeno območje z nadomestilom“ pomeni vse destinacije, za katere se uporablja isti diferencialni del nadomestila, ki ni enak nič, za določen proizvod, razen za izključene destinacije za navedeni proizvod, kot je določeno v Prilogi I;

(p)	„država v notranjosti“ pomeni tretjo državo, ki nima svojega morskega pristanišča in uporablja morsko pristanišče druge tretje države.

(q)	„pretovarjanje“ pomeni premik proizvodov z enega prevoznega sredstva na drugega z namenom takojšnjega prevoza v namembno tretjo državo ali namembno ozemlje.

2.   V tej uredbi se nadomestila, določena z javnim razpisom, štejejo kot nadomestila, določena vnaprej.

3.   Če izvozna deklaracija zajema več različnih tarifnih oznak nomenklature za nadomestila ali tarifnih oznak kombinirane nomenklature, se vknjižbe za posamezno tarifno oznako nomenklature štejejo kot ločene deklaracije.

NASLOV II

IZVOZ V TRETJE DRŽAVE

POGLAVJE 1

Pravica do nadomestila

Oddelek 1

Splošne določbe

Člen 3

Brez poseganja v člene 25, 27 in 28 te uredbe in v člen 4(3) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 (17) se pravico do nadomestila pridobi:

—	ko blago zapusti carinsko območje Skupnosti, če se za vse tretje države uporablja enotna stopnja nadomestila,

—	pri uvozu blaga v določeno tretjo državo, če se za to tretjo državo uporablja diferencialno nadomestilo.

Člen 4

1.   Pravica do nadomestila se pridobi ob predložitvi izvoznega dovoljenja z vnaprejšnjo določitvijo nadomestila, razen pri izvozu blaga.

Za pridobitev nadomestila se dovoljenje ne zahteva:

—	če so izvožene količine na izvozno deklaracijo manjše ali enake količinam, določenim v Prilogi II k Uredbi (ES) št. 376/2008,

—	v primerih, zajetih v člene 6, 33, 37, 41, 42 in člen 43(1),

—	za dobave oboroženim silam držav članic, nameščenih v državah nečlanicah.

2.   Ne glede na odstavek 1 velja izvozno dovoljenje z vnaprejšnjo določitvijo nadomestila tudi za izvoz proizvoda, ki sodi pod neko drugo 12-mestno tarifno oznako proizvoda kot tisto navedeno v polju 16 dovoljenja, če oba proizvoda sodita:

—	v isto kategorijo po drugem odstavku člena 13 (1) Uredbe (ES) št. 376/2008, ali

—	v isto skupino proizvodov, če so bile skupine proizvodov določene v ta namen po postopku iz člena 195 Uredbe (ES) št. 1234/2007.

V primerih iz prvega pododstavka veljajo še naslednji pogoji:

—	če je stopnja nadomestila za dejansko izvoženi proizvod enaka ali višja od stopnje, ki velja za proizvod iz polja 16 dovoljenja, se uporabi slednja stopnja,

—

če je stopnja nadomestila za dejansko izvoženi proizvod nižja od stopnje, ki velja za proizvod iz polja 16 dovoljenja, se plača nadomestilo, ki se dobi, če se stopnjo za dejansko izvoženi proizvod zmanjša, razen v primerih višje sile, za 20 % razlike med nadomestilom za proizvod iz polja 16 dovoljenja in nadomestilom za dejansko izvoženi proizvod.

Če se uporablja druga alinea drugega pododstavka in točka (b) člena 25(3), se zmanjšanje nadomestila za dejansko izvoženi proizvod in za dejansko destinacijo izračuna iz razlike med nadomestilom za proizvod in destinacijo, navedeno na dovoljenju, in nadomestilom za dejansko izvoženi proizvod in dejansko destinacijo.

Za namene uporabe tega odstavka se upoštevajo tiste stopnje nadomestila, ki veljajo na dan vložitve zahtevka za dovoljenje. Po potrebi se te stopnje prilagodi dnevu sprejetja izvozne deklaracije.

3.   Če se odstavek 1 ali 2 in člen 48 uporabljajo za isti izvozni posel, se znesek, ki se dobi na podlagi odstavka 1 ali 2, zmanjša za znesek kazni iz člena 48.

Člen 5

1.   „Dan izvoza“ je dan, ko carinski organ sprejme izvozno deklaracijo, v kateri je navedeno, da bo vložen zahtevek za nadomestilo.

2.   Datum sprejetja izvozne deklaracije določa:

(a)	veljavno stopnjo nadomestila, če nadomestilo ni določeno vnaprej;

(b)	morebitne prilagoditve stopnje nadomestila, če je nadomestilo določeno vnaprej;

(c)	količino, vrsto in lastnosti izvoženega proizvoda.

3.   S sprejetjem izvozne deklaracije je izenačeno vsako drugo dejanje, ki ima enak pravni učinek.

4.   Dokument, ki se pri izvozu uporablja kot dokazilo o izpolnjevanju pogojev za nadomestilo, mora vsebovati vse potrebne podatke za izračun nadomestila, in zlasti:

(a)

za proizvode: — opis, lahko tudi poenostavljen, proizvoda v skladu z nomenklaturo za izvozna nadomestila ter tarifno oznako nomenklature za nadomestila in, če je to potrebno za izračun nadomestila, sestavo proizvodov oziroma sklicevanje nanjo, — neto maso proizvodov ali, odvisno od primera, količino, izraženo v enoti mere, ki se uporablja za izračun nadomestila;

(b)	v primeru blaga se uporabljajo določbe Uredbe (ES) št. 1043/2005.

5.   Ob sprejetju deklaracije ali ob dejanju, predvidenem v odstavku 3, se proizvode preda pod carinski nadzor v skladu s členom 4(13) in (14) Uredbe (EGS) št. 2913/92, dokler ne zapustijo carinskega območja Skupnosti.

6.   Z odstopanjem od člena 282(2) Uredbe (EGS) št. 2454/93 lahko dovoljenje za izpolnitev izvozne deklaracije v poenostavljeni obliki določa, da poenostavljena deklaracija vsebuje oceno neto mase proizvodov, ki se izvažajo v razsutem stanju ali v nestandardnih enotah, če se točno količino lahko določi šele, ko je nakladanje na prevozno sredstvo zaključeno.

Po zaključku nakladanja je treba vložiti dodatno deklaracijo, v kateri je navedena točna neto masa. Deklaraciji je treba priložiti dokumentarno dokazilo o točni naloženi neto masi.

Za količine, ki presegajo 110 % ocenjene neto mase, se nadomestilo ne odobri. Če dejansko naložena masa znaša manj kot 90 % ocenjene neto mase, se nadomestilo za dejansko naloženo neto maso zmanjša za 10 % razlike med nadomestilom za 90 % ocenjene neto mase in nadomestilom za dejansko naloženo maso. Pri izvozu po morju ali plovnih celinskih vodah, če izvoznik lahko predloži podpisano dokazilo osebe, pristojne za prevozno sredstvo, da zaradi omejitev, značilnih za ta tip prevoza, ali zaradi tega, ker so drugi izvozniki naložili preveč, ni mogel naložiti vsega svojega blaga, se nadomestilo izplača za dejansko naloženo neto maso. Ta pododstavek se uporablja, če je izvoznik uporabljal postopek hišnega carinjenja, predviden v členu 283 Uredbe (EGS) št. 2454/93, pod pogojem, da so carinski organi odobrili popravek evidenc, kamor so bili vnešeni izvoženi proizvodi.

Za nestandardne enote se štejejo naslednje: žive živali, celi trupi, polovice, četrti, prednji deli, stegna, šunke, plečeta, prsi s potrebušino in ledja.

7.   Vse osebe, ki izvažajo proizvode, za katere zahtevajo nadomestilo, morajo:

(a)	vložiti izvozno deklaracijo pri pristojnem carinskem uradu v kraju, v katerem bodo proizvodi naloženi za odpremo za izvoz;

(b)	najmanj 24 ur pred začetkom nalaganja obvestiti carinski urad in navesti pričakovano trajanje nalaganja. Pristojni organi lahko določijo drugačen rok od 24 ur.

Kraj nalaganja za odpremo proizvodov, namenjenih za izvoz, je lahko:

(a)	v primeru proizvodov, ki se izvažajo v zabojnikih, kraj, kjer so naloženi v zabojnike,

(b)	v primeru proizvodov, ki se izvažajo v razsutem stanju, vrečah, kartonih, zabojih, steklenicah, itd., in se ne naložijo v zabojnike, kraj, kjer se naloži prevozno sredstvo, s katerim bodo zapustili carinsko območje Skupnosti.

Pristojni carinski urad lahko dovoli nalaganje po sprejetju izvozne deklaracije, pred pretekom časovnega roka iz prvega pododstavka, točke (b).

Istovetnost proizvoda se ugotovi z ustreznimi sredstvi pred časom, določenim za začetek nakladanja. Pristojni carinski urad mora imeti možnost fizičnega pregleda in ugotavljanja istovetnosti blaga za prevoz do urada, kjer blago zapusti carinsko območje Skupnosti.

Če se iz administrativnih ali drugih utemeljenih razlogov prvi pododstavek ne more uporabiti, se lahko izvozna deklaracija predloži samo pri pristojnem carinskem uradu v zadevni državi članici in, kjer se fizični pregled izvrši v skladu z Uredbo (ES) št. 1276/2008, je treba prijavljeno blago v celoti raztovoriti. Blaga ni treba v celoti raztovoriti, če pristojni organi lahko kljub temu izvedejo temeljit fizičen pregled.

8.   Carinski urad izvoza označi ali nadzoruje označevanje blaga, za katerega se zahtevajo izvozna nadomestila. Člen 340a in odstavki 2, 3 in 4 člena 357 Uredbe (EGS) št. 2454/93 se smiselno uporabljajo.

Carinski urad pred pritrditvijo oznak opravi vizualni pregled skladnosti proizvodov z izvoznimi deklaracijami. Število vizualnih pregledov ni manjše od 10 % vseh izvoznih deklaracij, z izjemo tistih deklaracij za proizvode, ki so bili fizično pregledani ali izbrani za fizični pregled iz člena 3 Uredbe (ES) št. 1276/2008. Carinski urad zabeleži ta pregled v polje D kontrolnega izvoda T5 ali enakovrednega dokumenta z enim od vpisov iz Priloge II te uredbe.

Člen 6

Kot odstopanje od člena 5(2) lahko država članica, kadar izvožene količine v primeru žit ne presegajo 5 000 kilogramov proizvoda po posamezni tarifni oznaki nomenklature za nadomestila ali v primeru drugih proizvodov 500 kilogramov po posamezni tarifni oznaki nomenklature za nadomestila ali tarifni oznaki kombinirane nomenklature in so izvozne pošiljke pogoste, dovoli, da se za določitev nadomestila, ki naj se uporabi, ali, če je nadomestilo določeno vnaprej, za morebitne prilagoditve, uporablja zadnji dan meseca.

Če je nadomestilo določeno vnaprej ali se določi z javnim razpisom, velja dovoljenje na zadnji dan meseca izvoza.

Izvozniki, ki imajo dovoljenje za uporabo te možnosti, za količine iz prvega odstavka ne uporabljajo običajnega postopka.

Operativni dogodek za menjalni tečaj, ki se uporablja za nadomestilo, je datum iz člena 1(1) Uredbe (ES) št. 1913/2006.

Člen 7

1.   Brez poseganja v člena 15 in 27 se nadomestilo izplača ob predložitvi dokazila, da so proizvodi iz sprejete izvozne deklaracije v nespremenjenem stanju zapustili carinsko območje Skupnosti v 60 dneh po sprejetju izvozne deklaracije.

Količine proizvodov, ki se med urejanjem izvoznih carinskih formalnosti odvzamejo kot vzorci in se ne vrnejo, se upoštevajo kot da niso bile odvzete iz neto mase proizvodov, od katerih so bile odvzete.

2.   V tej uredbi se dobava oskrbe na krovih vrtalnih ali drugih ploščadi, kot so opredeljene v točki (a) člena 41(1), upošteva, kot da je zapustila carinsko območje Skupnosti.

3.   Zamrzovanje ne vpliva na izpolnjevanje pogojev iz odstavka 1.

Enako velja za prepakiranje, če se zaradi prepakiranja ne spremeni oznaka proizvoda v nomenklaturi za nadomestila ali oznaka blaga v kombinirani nomenklaturi. Blago se lahko prepakira šele potem, ko carinski organi dajo svoje soglasje.

Če se blago prepakira, je treba ustrezno dopolniti kontrolni izvod T5.

Pod istimi pogoji kot prepakiranje se lahko po drugem in tretjem pododstavku dovoli tudi pritrjevanje ali spreminjanje oznak.

4.   Če zaradi razlogov višje sile izvoznik ne more upoštevati roka iz odstavka 1, se ta rok lahko na zahtevo izvoznika podaljša za toliko časa, kolikor pristojni organi države članice izvoza menijo, da je potrebno glede na okoliščine.

Člen 8

Če proizvod iz sprejete carinske deklaracije prečka območje Skupnosti, ki ni ozemlje države članice izvoza, preden zapusti carinsko območje Skupnosti, je dokazilo, da je proizvod zapustil carinsko območje Skupnosti, pravilno potrjen izvirnik kontrolnega izvoda T5.

Izpolnjena morajo biti polja 33, 103, 104 in, kadar je to ustrezno, 105 kontrolnega izvoda. V polje 104 se vpiše ustrezen vpis.

Če se zaprosi za nadomestila, je treba v polje 107 vnesti enega od vpisov iz Priloge III.

Člen 9

Izvoznik navede stopnjo izvoznih nadomestil v eurih na enoto proizvoda ali blaga na dan vnaprejšnje določitve, kot je navedeno v izvoznem dovoljenju ali potrdilu iz Uredbe (ES) št. 376/2008 ali potrdilu o nadomestilu Poglavja III Uredbe (ES) št. 1043/2005, v polje 44 izvozne deklaracije ali enakovrednega dokumenta v elektronski obliki in v polje 106 kontrolnega izvoda T5 ali enakovrednega dokumenta. Če izvozna nadomestila niso določena vnaprej, se lahko uporabijo informacije o prejšnjih plačilih nadomestil za enake proizvode ali blago, ki niso starejše od 12 mesecev. Če proizvod ali blago, namenjeno za izvoz, ne prestopi meje druge države članice in nacionalna valuta ni euro, se lahko nadomestila navedejo v nacionalni valuti.

Pristojni organi lahko izvoznika oprostijo od pogojev iz prvega odstavka, če javna uprava uporablja sistem, s katerim zadevne službe pridobijo enake informacije.

Izvoznik se lahko odloči za navedbo enega izmed vpisov iz Priloge IV za izvozne deklaracije in kontrolne izvode T5 ali enakovredne dokumente, ki zajemajo znesek izvoznega nadomestila, manjšega od 1 000 EUR.

Člen 10

1.   Za namene odobravanja nadomestil pri izvozu po morju veljajo naslednja posebna pravila:

(a)

Ko pristojni organi potrdijo kontrolni izvod T5 ali nacionalni dokument, ki dokazuje, da so proizvodi zapustili carinsko območje Skupnosti, se proizvodi ne smejo vrniti ali ostati v carinsko dovoljeni rabi ali uporabi blaga na carinskem območju Skupnosti, razen v primeru pretovarjanja v eno ali več drugih pristanišč, ki so na območju iste države članice ali v drugi državi članici, vendar največ 28 dni, razen v primeru višje sile. Ta rok ne velja, če proizvodi zapustijo končno pristanišče na carinskem območju Skupnosti v prvotnem 60-dnevnem roku.

(b)

Nadomestilo se plača, ko se plačilni agenciji predloži: — izjavo izvoznika, da proizvodi ne bodo pretovorjeni v drugem pristanišču Skupnosti, ali — dokazilo o izpolnitvi pogojev iz točke (a). Takšno dokazilo je predvsem prevozna listina (listine) ali kopija oziroma fotokopija teh listin, ki pokriva te proizvode od odpreme iz prvega pristanišča, v katerem so bile listine iz točke (a) potrjene, do prispetja v tretjo državo, v kateri naj bi bili raztovorjeni. Izjave iz prve alinee mora plačilna agencija ustrezno preveriti na kraju samem. V ta namen se zahteva dokazilo iz druge alinee. Pri izvozu z ladjami, ki vozijo na direktni liniji v pristanišče tretje države, ne da bi se ustavljale v drugih pristaniščih Skupnosti, lahko države članice za namene iz prve alinee uporabljajo poenostavljeni postopek.

(c)

Kot alternativo pogojem, določenim v točki (b), lahko država članica, za katero je namenjen kontrolni izvod T5 ali država članica, ki kot dokazilo uporablja nacionalni dokument, predpiše, da se kontrolni izvod T5 oziroma nacionalni dokument, ki dokazuje, da so proizvodi zapustili carinsko območje Skupnosti, potrdi izključno ob predložitvi prevozne listine, ki določa končno destinacijo izven carinskega območja Skupnosti. V takšnih primerih pristojni organi namembne države članice kontrolnega izvoda T5 ali države članice, v kateri se nacionalni dokument uporablja kot dokaz pod „Pripombami“ v rubriki z naslovom „Nadzor uporabe in/ali destinacije“ na kontrolnem izvodu T5 ali pod ustrezni naslov nacionalnega dokumenta, vpišejo enega od vpisov iz Priloge V. Skladnost s to točko se preverja z ustreznimi kontrolami po naključnem izboru, ki jih izvede plačilna agencija.

(d)	Če se ugotovi, da pogoji iz točke (a) niso bili izpolnjeni, se za namene člena 47 šteje, da je bil rok iz člena 7 prekoračen za toliko dni kot 28-dnevni rok.

2.   Za namene odobravanja nadomestil pri izvozu po cesti, po notranjih plovnih poteh ali železnici veljajo naslednja posebna pravila:

(a)

Ko pristojni organi potrdijo kontrolni izvod T5 ali nacionalni dokument, ki dokazuje, da so proizvodi zapustili carinsko območje Skupnosti, se proizvodi ne smejo vrniti ali ostati v carinsko dovoljeni rabi ali uporabi blaga na carinskem območju Skupnosti, razen v primeru tranzita, vendar največ 28 dni, razen v primeru višje sile. Ta rok ne velja, če proizvodi zapustijo carinsko območje Skupnosti v prvotnem 60-dnevnem roku.

(b)

Plačilna agencija preverja upoštevanje točke (a) z ustreznimi pregledi na kraju samem. Pri tem zahteva prevozne listine za proizvode do prispetja v tretjo državo, v kateri naj bi bili raztovorjeni. Če se ugotovi, da pogoji iz točke (a) niso bili izpolnjeni, se za namene člena 47 šteje, da je bil rok iz člena 7 prekoračen za toliko dni kot 28-dnevni rok. Če je prekoračen tako 60-dnevni rok iz člena 7(1) kot 28-dnevni rok iz točke (a), je znesek, za katerega se zmanjša nadomestilo ali zapade varščina, enak znesku za daljšo od obeh prekoračitev.

3.   Za namene odobravanja nadomestil pri izvozu z letalom veljajo naslednja posebna pravila:

(a)	Pristojni organi lahko potrdijo kontrolni izvod T5 ali nacionalni dokument, ki dokazuje, da so proizvodi zapustili carinsko območje Skupnosti, šele ob predložitvi prevozne listine, na kateri je navedena končna destinacija izven carinskega območja Skupnosti.

(b)

Če se ugotovi, da so, razen v primeru višje sile, po opravljenih formalnostih iz točke (a) zaradi pretovarjanja proizvodi ostali več kot 28 dni na enem ali več drugih letališčih na carinskem območju Skupnosti, se za namene člena 47 šteje, da je bil rok iz člena 7 prekoračen za toliko dni kot 28-dnevni rok. Če je prekoračen tako 60-dnevni rok iz člena 7(1) kot 28-dnevni rok iz te točke, je znesek, za katerega se zmanjša nadomestilo ali zapade varščina, enak znesku za daljšo od obeh prekoračitev.

(c)	Plačilna agencija preverja izpolnjevanje pogojev iz tega odstavka z ustreznimi pregledi na kraju samem.

(d)	Rok 28 dni iz točke (b) se ne upošteva, če proizvodi dokončno zapustijo carinsko območje Skupnosti v prvotnem 60-dnevnem roku.

Člen 11

1.   Kadar je proizvod v državi članici izvoza dan v enega od poenostavljenih tranzitnih postopkov Skupnosti za prevoz blaga po železnici ali v velikih zabojnikih, kakor je predvideno v členih 412 do 442a Uredbe (EGS) št. 2454/93, do namembne postaje ali za dobavo prejemniku izven carinskega območja Skupnosti, plačilo nadomestila ni pogojeno s predložitvijo kontrolnega izvoda T5.

2.   Za namene odstavka 1 pristojni carinski urad zagotovi, da se v dokument, ki ga izda za plačilo nadomestila, vpiše naslednje: „Izstop s carinskega območja Skupnosti po poenostavljenem Skupnostnem tranzitnem postopku za prevoz po železnici ali v velikih zabojnikih“.

3.   Carinski urad, kjer se proizvode obravnava po postopku iz odstavka 1, ne sme dovoliti, da se prevozno pogodbo spremeni tako, da bi se prevoz končal v Skupnosti, razen če se ugotovi:

—	da je bilo nadomestilo vrnjeno v primeru, da je bilo plačano, ali

—	da so zadevni organi ukrenili vse potrebno, da se nadomestilo ne plača.

Če pa je bilo nadomestilo plačano v skladu z odstavkom 1 in proizvod ni zapustil carinskega območja Skupnosti v predpisanem roku, pristojni carinski urad o tem obvesti agencijo pristojno za plačilo nadomestila in ji čim hitreje pošlje vse potrebne podatke. V takšnih primerih se šteje, da je bilo nadomestilo preplačano.

4.   Če se proizvod, ki se ga pošilja v okviru zunanjega tranzitnega postopka Skupnosti predvidenega v členih 91 do 97 Uredbe (EGS) št. 2913/92, ali skupnega tranzitnega postopka, predvidenega v Konvenciji med Evropsko skupnostjo, Republiko Avstrijo, Republiko Finsko, Republiko Islandijo, Kraljevino Norveško, Kraljevino Švedsko in Švicarsko konfederacijo o skupnem tranzitnem postopku (18) v državi članici, ki ni država članica izvoza, obravnava po postopku iz odstavka 1 za prevoz do namembne postaje ali za dobavo prejemniku izven carinskega območja Skupnosti, carinski urad, pri katerem se proizvod obravnava po zgoraj navedenem postopku, pod „Pripombe“ v rubriki z naslovom „Nadzor uporabe in/ali destinacije“ na zadnji stani izvirnika kontrolnega izvoda T5 vpiše enega od vpisov iz Priloge VI.

Če se prevozna pogodba spremeni tako, da se prevoz konča v Skupnosti, se smiselno uporablja odstavek 3.

5.   Če železnica prevzame proizvod v državi članici izvoza ali v drugi državi članici in se proizvod pošilja v destinacijo izven carinskega območja Skupnosti v okviru zunanjega Skupnostnega tranzitnega postopka ali skupnega tranzitnega postopka po prevozni pogodbi za kombinirani cestno-železniški prevoz po železnici, pristojni carinski urad ali carinski urad, ki je najbližji železniškemu terminalu, kjer proizvod prevzame železnica, pod „Pripombe“ v rubriki z naslovom „Nadzor uporabe in/ali destinacije“ na zadnji stani izvirnika kontrolnega izvoda T5 vpiše enega od vpisov iz Priloge VII.

Železnica ne sme spremeniti prevozne pogodbe za kombinirani cestno-železniški prevoz tako, da se prevoz konča v Skupnosti namesto izven nje, brez predhodnega dovoljenja carinskega urada odhoda. V takšnih primerih se smiselno uporablja odstavek 3.

Člen 12

1.   Nadomestila se odobrijo za proizvode iz člena, ki so ne glede na carinsko situacijo glede pakiranja v prostem prometu in so po poreklu iz Skupnosti.

Vendar se za proizvode iz sladkorja iz člena 162(1)(a)(iii) in (b) Uredbe (ES) št. 1234/2007 nadomestila lahko odobrijo, če je izpolnjen le pogoj, da so v prostem prometu.

2.   Za odobritev nadomestila se šteje, da so proizvodi po poreklu iz Skupnosti, če so bili v celoti pridobljeni v Skupnosti ali če so bili nazadnje zadosti predelani ali obdelani v Skupnosti v skladu z določbami členov 23 ali 24 Uredbe (EGS) št. 2913/92.

Brez poseganja v odstavek 4 pa pogojev za nadomestilo ne izpolnjujejo proizvodi, ki so bili pridobljeni iz:

(a)	materialov po poreklu iz Skupnosti in

(b)	kmetijskih materialov, ki jih zajemajo uredbe iz člena 1, ki so bili uvoženi iz tretjih držav in ki niso bili zadosti predelani v Skupnosti.

3.   Če se nadomestilo odobri pod pogojem, da je proizvod po poreklu iz Skupnosti, izvozniki deklarirajo poreklo, kot je določeno v odstavku 2, v skladu z veljavnimi pravili Skupnosti.

4.   Če se izvažajo sestavljeni proizvodi, ki za eno ali več sestavin izpolnjujejo pogoje za nadomestilo, se nadomestilo za sestavino ali sestavine odobri, če ta oziroma te izpolnjuje(-jo) pogoje iz odstavka 1.

Nadomestilo se odobri tudi v primeru, da so sestavine, za katere se zahteva nadomestilo, prvotno bile po poreklu iz Skupnosti in/ali v prostem prometu, kot to določa odstavek 1, vendar niso več v prostem prometu izključno zaradi svoje vključitve v druge proizvode.

5.   Za namene odstavka 4 se nadomestila za naslednje proizvode štejejo za nadomestila, določena na podlagi sestavine:

(a)	proizvodi v sektorju žit, jajc, riža, sladkorja, mleka in mlečnih izdelkov, ki se izvažajo v obliki blaga iz Priloge II k Uredbi (ES) št. 1043/2005;

(b)	beli sladkor in surovi sladkor iz oznake KN 1701, izoglukoza iz oznak KN 1702 30 10, KN 1702 40 10, KN 1702 60 10 in KN 1702 90 30 ter pesni in trsni sirup iz oznak KN 1702 60 95 in 1702 90 95, ki se uporabljajo v proizvodih iz točke (j) člena 1 Uredbe (ES) št. 1234/2007;

(c)

mleko in mlečni izdelki ter sladkor, ki se izvažajo v obliki proizvodov iz oznak KN 0402 10 91 do 99, 0402 29, 0402 99, 0403 10 31 do 39, 0403 90 31 do 39, 0403 90 61 do 69, 0404 10 26 do 38, 0404 10 72 do 84 in 0404 90 81 do 89 in ki se izvažajo v obliki proizvodov iz oznake KN 0406 30 ter niso proizvodi s poreklom iz držav članic ali proizvodi, ki prihajajo iz tretjih držav in so v prostem prometu v državah članicah.

Člen 13

1.   Stopnja nadomestila, ki velja za mešanice iz poglavij 2, 10 in 11 kombinirane nomenklature, je stopnja nadomestila, ki velja:

(a)	za mešanice, pri katerih ena sestavina predstavlja najmanj 90 % teže te sestavine;

(b)	pri drugih mešanicah za sestavino, za katero velja najnižja stopnja nadomestila. Če ena ali več sestavin ne izpolnjuje pogojev za nadomestilo, se za mešanico nadomestilo ne plača.

2.   Za izračun nadomestil, ki veljajo za asortimente in za sestavljeno blago, se vsaka sestavina šteje za poseben proizvod.

3.   Odstavka 1 in 2 se ne uporabljata za mešanice, za asortimente in za sestavljeno blago, za katero so določena posebna pravila za izračun.

Člen 14

Določbe v zvezi z vnaprejšnjo določitvijo nadomestil in s prilagoditvami teh nadomestil se uporabljajo samo za proizvode, za katere je določena stopnja nadomestila, ki je enaka ali večja od nič.

Oddelek 2

Diferencialna nadomestila

Člen 15

Če se stopnja nadomestila razlikuje glede na destinacijo, se nadomestila plača ob upoštevanju dodatnih pogojev iz členov 16 in 17.

Člen 16

1.   V 12 mesecih od sprejetja izvozne deklaracije se proizvode:

(a)	v nespremenjenem stanju uvozi v tretjo državo ali eno od tretjih držav, za katere se uporablja nadomestilo; ali

(b)	v nespremenjenem stanju raztovori v oddaljenem območju z nadomestilom, za katerega se uporablja nadomestilo v skladu s pogoji iz člena 24(1)(b) in (2).

Vendar se ta rok lahko podaljša v skladu s členom 46.

2.   Šteje se, da so bili proizvodi uvoženi v nespremenjenem stanju, če ni nobenega dokazila o predelavi.

Vendar se pred uvozom lahko izvedejo naslednji ukrepi za ohranitev proizvodov, brez poseganja v pogoje iz odstavka 1:

(a)	popis zalog;

(b)	pritrjevanje oznak, pečatov, nalepk ali drugih podobnih znakov za razlikovanje na proizvode ali blago ali embalažo, če to ne pomeni nevarnosti, da bi jih lahko šteli za proizvode drugačnega porekla;

(c)	spreminjanje oznak in številk na embalaži ali spreminjanje nalepk, če to ne pomeni nevarnosti, da bi jih lahko šteli za proizvode drugačnega porekla;

(d)	pakiranje oziroma sestavljanje, razstavljanje pošiljk, spremembe v embalaži ali popravila embalaže, če to ne pomeni nevarnosti, da bi jih lahko šteli za proizvode drugačnega porekla;

(e)	prezračevanje;

(f)	hlajenje; in

(g)	zamrzovanje.

Poleg tega se za pred uvozom predelane proizvode šteje, da so bili uvoženi v nespremenjenem stanju, če so bili predelani v tretji državi, v katero se uvažajo vsi proizvodi, pridobljeni s takšno predelavo.

3.   Šteje se, da je bil proizvod uvožen, ko so v tretji državi opravljene uvozne carinske formalnosti, predvsem plačilo uvoznih dajatev.

4.   Diferencialni del nadomestila se plača na maso proizvoda, za katerega so bile opravljene uvozne carinske formalnosti v tretji državi; pri tem se ne upošteva morebitne spremembe mase, ki nastanejo med prevozom iz naravnih vzrokov in ki jih pristojni organi priznavajo ali ker so bili odvzeti vzorci v skladu z določbami drugega pododstavka člena 7(1).

Člen 17

1.   Izvoznik lahko v dokaz o opravljenih uvoznih carinskih formalnostih predloži enega od naslednjih dokumentov:

(a)

carinski dokument, izvod ali fotokopijo carinskega dokumenta ali izpis enakovrednih podatkov, ki jih elektronsko zabeležijo pristojni carinski organi; potrdilo, da je izvod, fotokopija ali izpis enak izvirniku, certificira eden od naslednjih organov: (i) organ, ki je potrdil prvotni dokument ali elektronsko zabeležil enakovredne podatke; (ii) uradna agencija zadevne tretje države; (iii) uradna agencija države članice v zadevni tretji državi; (iv) agencija, ki je pristojna za plačilo nadomestila;

(b)	potrdilo o iztovarjanju in uvozu, ki ga v skladu s predpisi iz Priloge VIII, poglavja III, po vzorcu iz Priloge IX, izda odobrena mednarodna kontrolna in nadzorna agencija (v nadaljevanju „NA“); v potrdilu morata biti navedena datum in številka uvoznega carinskega dokumenta.

Na zahtevo izvoznika lahko plačilna agencija odstopi od zahteve za certificiranje iz točke (a) prvega pododstavka, kjer je mogoče preveriti, ali so uvozne carinske formalnosti opravljene z dostopom do elektronsko zabeleženih podatkov, ki jih imajo pristojni organi tretje države ali so na voljo v njihovem imenu.

2.   Če izvoznik ne more pridobiti dokumenta, za katerega se je odločil v skladu s točkama (a) ali (b) odstavka 1, tudi ko je storil vse potrebno ali če obstaja dvom glede verodostojnosti priloženega dokumenta, ali njegove pravilnosti v vseh pogledih, se lahko kot dokazilo o opravljenih uvoznih carinskih formalnostih predloži enega ali več naslednjih dokumentov:

(a)	kopijo dokumenta o iztovarjanju, izdanega ali potrjenega v tretji državi, za katero se plača nadomestilo;

(b)

potrdilo o iztovarjanju, ki ga izda uradna služba države članice, s sedežem v namembni državi ali državi, ki je pristojna za namembno državo, v skladu z zahtevami in vzorcem iz Priloge X, ki dodatno potrjuje, da je proizvod zapustil mesto iztovarjanja ali vsaj da ni bil, kolikor je znano, naknadno natovorjen za ponovni izvoz;

(c)	potrdilo o iztovarjanju, ki ga izda odobrena NA v skladu s pravili, določenimi v Prilogi VIII, poglavje III, na podlagi vzorca iz Priloge XI, ki dodatno potrjuje, da je proizvod zapustil mesto iztovarjanja ali vsaj da ni bil, kolikor je znano, naknadno natovorjen za ponovni izvoz;

(d)	bančni dokument, ki ga izda odobreni posrednik s sedežem v Skupnosti in ki v primeru tretjih držav iz Priloge XII potrjuje, da je bilo plačilo za ta izvoz knjiženo v dobro izvoznikovega računa, ki ga ima pri njih;

(e)	potrdilo o prevzemu pošiljke, ki ga izda uradna agencija tretje države, če je blago kupila ta država ali uradna agencija te države ali če blago predstavlja pomoč v hrani;

(f)	če je blago del pomoči v hrani, izjavo o prevzemu pošiljke, ki jo izda bodisi mednarodna ali humanitarna organizacija, ki jo odobri država članica izvoza;

(g)	izjavo o prevzemu blaga, ki jo izda organ v tretji državi, katerega javni razpisi so sprejemljivi po členu 47 Uredbe (ES) št. 376/2008, če je ta organ kupil blago.

3.   Izvozniki v vseh primerih predložijo izvod ali fotokopijo prevoznih listin, ki so povezane s prevozom proizvodov, za katere se izda izvozna deklaracija.

Na zahtevo izvoznika v primeru pomorskega prevoza v zabojnikih lahko država članica sprejme podatke, ki so enakovredni podatkom iz prevoznih listin, če jih zbere informacijski sistem, ki ga upravlja tretja oseba, odgovorna za prevoz zabojnikov v namembni kraj, pod pogojem, da je tretja oseba specializirana za takšne dejavnosti in da varnost informacijskega sistema potrdi država članica ob izpolnjevanju meril, določenih v različici, ki se uporablja v zadevnem obdobju enega od mednarodno sprejetih standardov iz točke 3(B) Priloge I k Uredbi Komisije (ES) št. 885/2006 (19).

4.   Komisija lahko po postopku iz člena 195 Uredbe (ES) št. 1234/2007 določi, da se lahko v določenih posebnih primerih, ki se jih opredeli, kot dokazilo o uvozu iz odstavkov 1 in 2 tega člena predloži specifičen dokument ali se uvoz dokaže na drug način.

Člen 18

1.   NA, ki želi izdajati potrdila iz člena 17(1)(b) in (2)(c), mora odobriti pristojni organ države članice, v kateri ima svoj sedež.

2.   NA se, če izpolni pogoje, določene v Prilogi VIII, poglavje I, na njeno zahtevo odobri za obdobje treh let, ki se lahko podaljša. Odobritev bo veljavna za vse države članice.

3.   V odobritvi se določi, ali pooblastilo za izdajo potrdil iz člena 17(1)(b) in (2)(c) velja po vsem svetu ali pa je omejeno na določeno število tretjih držav.

Člen 19

1.   NA deluje v skladu s pravili iz Priloge VIII, poglavje II, točka 1.

Če eden ali več pogojev, ki so določeni s temi pravili, niso upoštevani, država članica, ki je odobrila NA, odloži odobritev za toliko časa, kolikor je potrebno, da se nastala situacija popravi.

2.   Država članica, ki je odobrila NA, nadzoruje delovanje in ravnanje NA v skladu z zahtevami iz Priloge VIII, poglavje II, točka 2.

Člen 20

Država članica, ki je odobrila NA, zagotovi učinkovit sistem sankcij za primere, kadar odobrena NA izda napačno potrdilo.

Člen 21

1.   Država članica, ki je odobrila NA, nemudoma prekliče odobritev:

—	če NA ne izpolnjuje več pogojev za odobritev iz Priloge VIII, poglavje I ali

—	če je NA večkrat in sistematično izdajala napačna potrdila. V tem primeru se sankcij, predvidenih v členu 20, ne uporabi.

2.   Preklic je popoln ali omejen na določene dele ali dejavnosti NA glede na naravo odkritih pomanjkljivosti.

3.   Kadar koli država članica prekliče odobritev NA, ki pripada skupini podjetij, države članice, ki so odobrile NA, ki pripadajo isti skupini, začasno odložijo odobritve teh NA za obdobje, ki ne presega treh mesecev, da bi izvedle potrebno preiskavo in preverile, ali so za te NA prav tako značilne pomanjkljivosti, sorodne odkritim pomanjkljivostim NA, katere odobritev je bila preklicana.

Za uporabo prvega pododstavka obsega skupina podjetij vsa podjetja, katerih več kot 50 % kapitala je v posredni ali neposredni lasti enega samega matičnega podjetja, vključno s samim matičnim podjetjem.

Člen 22

1.   Države članice o odobritvi NA obvestijo Komisiji.

2.   Država članica, ki prekliče ali začasno odloži odobritev, o tem takoj obvesti ostale države članice in Komisijo ter navede vse pomanjkljivosti, ki so preklic ali začasno odložitev povzročile.

Obvestilo za države članice se pošlje centralnim organom držav članic iz Priloge XIII.

3.   Komisija za potrebe informiranja redno objavlja posodobljen seznam NA, ki so jih odobrile države članice.

Člen 23

1.   Potrdila iz člena 17(1)(b) in (2)(c), izdana po datumu preklica ali začasne odložitve odobritev, niso veljavna.

2.   Države članice morajo zavrniti sprejemanje potrdil iz člena 17(1)(b) in (2)(c), če v njih odkrijejo nepravilnosti ali pomanjkljivosti. Če izda takšno potrdilo NA, ki jo je odobrila druga država članica, država članica, ki nepravilnosti opazi, o teh okoliščinah obvesti državo članico, ki je odobritev izdala.

Člen 24

1.   Države članice lahko izvoznike oprostijo obveznosti, da morajo predložiti dokazilo, kot zahteva člen 17, ki ni prevozna listina ali njena elektronska različica iz člena 17(3), če izvozna deklaracija zagotavlja pravico do nadomestila,

(a)	katerega diferencialni del ne presega: (i) 2 400 EUR, če je namembna tretja država ali namembno ozemlje navedeno v Prilogi XIV; (ii) 12 000 EUR, če namembna tretja država ali namembno ozemlje ni navedeno v Prilogi XIV; ali

(b)	če je namembno pristanišče v oddaljenem območju z nadomestilom za zadevni proizvod.

2.   Izjeme iz odstavka 1(b) se uporabljajo samo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)	proizvode se prepelje v zabojnikih in prevoz zabojnikov v pristanišče iztovarjanja se opravi po morju;

(b)	prevozna listina navaja kot namembni kraj državo, ki je navedena v izvozni deklaraciji ali pristanišče, ki se običajno uporablja za iztovarjanje proizvodov, namenjenih v državo v notranjosti, ki je namembna država iz izvozne deklaracije;

(c)	zagotovi se dokazilo o iztovarjanju v skladu s točko (a), (b) ali (c) člena 17(2).

Na zahtevo izvoznika lahko država članica v primeru prevoza zabojnikov po morju sprejme, da se dokazilo o iztovarjanju iz točke (c) prvega pododstavka zagotovi s podatki, ki so enakovredni podatkom z dokumenta o iztovarjanju, če jih zbere informacijski sistem, ki ga upravlja tretja oseba, odgovorna za prevoz zabojnikov v namembni kraj in za iztovarjanje zabojnikov v namembnem kraju, pod pogojem, da je tretja oseba specializirana za takšne dejavnosti in da varnost informacijskega sistema potrdi država članica ob izpolnjevanju meril, določenih v različici, ki se uporablja v zadevnem obdobju enega od mednarodno sprejetih standardov iz točke 3(B) Priloge I k Uredbi (ES) št. 885/2006.

Dokazilo o iztovarjanju se zagotovi v skladu s točko (c) prvega pododstavka ali v skladu z drugim pododstavkom, vendar izvozniku ni treba dokazovati, da je ustrezno ukrepal za pridobitev dokumenta iz točk (a) ali (b) člena 17(1).

3.   Upravičenost izjem iz odstavka 1(a) je samodejna, razen če se uporabi odstavek 4.

Upravičenost izjeme iz odstavka 1(b) se na zahtevo izvoznika pred izvozom s pisnim dovoljenjem odobri za tri leta. Izvozniki, ki uporabljajo ta dovoljenja, v zahtevkih za plačilo navedejo številko dovoljenja.

4.   Če država članica meni, da se proizvodi, za katere izvoznik zahteva za odobritev izjeme v skladu s tem členom, niso izvozili v državo, ki je navedena v izvozni deklaraciji, ali državo zunaj ustreznega oddaljenega območja z nadomestilom, za katerega je določeno nadomestilo, ali pa je izvoznik umetno razdelil izvozni posel zaradi koriščenja ugodnosti izjeme, država članica za zadevnega izvoznika takoj odvzame upravičenost do kakršne koli izjeme v skladu s tem členom.

Zadevni izvoznik ni več upravičen do kakršne koli izjeme v skladu s tem členom dve leti od datuma odvzema.

V primeru odvzema upravičenosti pravica do izvoznega nadomestila preneha veljati za zadevne proizvode, nadomestilo je treba povrniti, razen če izvoznik zagotovi dokazilo za zadevne proizvode iz člena 17.

Prav tako pravica do izvoznega nadomestila preneha veljati za proizvode, ki so zajeti v kakršni koli izvozni deklaraciji, ki je sestavljena po datumu dejanja, zaradi katerega je bila odvzeta upravičenost in treba je povrniti nadomestila razen če izvoznik zagotovi dokazilo za zadevne proizvode iz člena 17.

Člen 25

1.   Z odstopanjem od člena 15 in brez poseganja v člen 27 se na zahtevo izvoznika plača del nadomestila, ko predloži dokaz, da je proizvod zapustil carinsko območje Skupnosti.

2.   Del nadomestila iz odstavka 1 se izračuna na podlagi najnižje stopnje nadomestila, ki se jo zmanjša za 20 % razlike med vnaprej določeno stopnjo in najnižjo stopnjo, nedoločanje stopnje pa se šteje kot najnižja stopnja.

Če znesek za plačilo ni višji od 2 000 EUR, lahko države članice zadržijo izplačilo tega zneska, dokler ni plačano celotno nadomestilo, razen v primerih, ko izvoznik izjavi, da za zadevni izvoz ne bo vložil zahtevka za dodatno plačilo.

3.   Če se destinacija iz polja 7 v izdanem dovoljenju z vnaprejšnjo določitvijo nadomestila ne upošteva:

(a)	velja nadomestilo za destinacijo iz polja 7, če je stopnja nadomestila za dejansko destinacijo enaka ali višja od stopnje za destinacijo iz polja 7;

(b)

če je stopnja nadomestila za dejansko destinacijo nižja od stopnje za destinacijo iz polja 7, se plača nadomestilo, ki: — se dobi z uporabo stopnje za dejansko destinacijo, — se, razen v primerih višje sile, zmanjša za 20 % razlike med nadomestilom za destinacijo iz polja 7 in nadomestilom za dejansko destinacijo.

Za namene tega člena se upoštevajo tiste stopnje nadomestila, ki veljajo na dan vložitve zahtevka za dovoljenje. Po potrebi se te stopnje prilagodi datumu sprejetja izvozne deklaracije ali plačilne deklaracije.

Če se prvi in drugi pododstavek tega odstavka in člen 48 uporabljajo za isti izvozni posel, se dobljeni znesek pri uporabi prvega pododstavka zmanjša za kazen iz člena 48.

4.   Če se stopnjo nadomestila določi z javnim razpisom in zadevna pogodba določa obvezno destinacijo, se pri določanju najnižje stopnje nadomestila ne upošteva določenih periodičnih nadomestil ali dejstva, da na datum vložitve zahtevka za dovoljenje ali na datum sprejetja izvozne deklaracije za to destinacijo takšno nadomestilo ni bilo določeno.

Člen 26

1.   Odstavki 2 do 5 se uporabljajo, če se proizvod izvozi z izvoznim dovoljenjem ali potrdilom o vnaprejšnji določitvi, ki določa obvezno destinacijo.

2.   Če proizvod ne prispe v obvezno destinacijo, se plača samo del nadomestila, ki se dobi z uporabo člena 25(2).

3.   Če se zaradi razlogov višje sile proizvod dobavi v drugo destinacijo, kot je destinacija, za katero je bilo izdano dovoljenje, se na zahtevo izvoznika nadomestilo plača, če predloži dokazilo o višji sili in dokazilo o prispetju proizvoda v destinacijo; dokazilo o prispetju v destinacijo se predloži v skladu s členoma 16 in 17.

4.   Če se uporablja odstavek 3, velja nadomestilo, ki je enako nadomestilu za dejansko destinacijo, vendar ne sme biti višje od nadomestila za destinacijo iz polja 7 dovoljenj, izdanih z vnaprejšnjo določitvijo nadomestila.

Stopnje nadomestila se, kjer je to ustrezno, prilagodijo datumu sprejetja izvozne deklaracije ali plačilne deklaracije.

5.   Če se proizvod izvozi v okviru dovoljenja, izdanega v skladu s členom 47 Uredbe (ES) št. 376/2008, in se nadomestilo razlikuje glede na destinacijo za pridobitev vnaprej določenega nadomestila, izvoznik poleg dokazila, ki se zahteva v skladu s členom 17 te uredbe, predloži dokazilo, da je bil proizvod dobavljen v tretjo državo uvoza organu, navedenem v javnem razpisu, na katerega se dovoljenje nanaša.

Oddelek 3

Posebni ukrepi za zaščito finančnih interesov Skupnosti

Člen 27

1.   Če:

(a)	obstaja resen dvom glede dejanske destinacije proizvoda; ali

(b)	bi se zaradi razlike med zneskom nadomestila za izvoženi proizvod in zneskom nepreferencialne uvozne dajatve, ki za enak proizvod velja na datum sprejetja izvozne deklaracije, lahko proizvod ponovno uvozil v Skupnost, ali

(c)	obstaja utemeljen sum, da bo proizvod v nespremenjenem stanju ali po predelavi v tretji državi ponovno uvožen v Skupnost brez carine ali z znižano uvozno dajatvijo;

se enotna stopnja nadomestila ali del nadomestila iz člena 25(2) plača samo, če je proizvod zapustil carinsko območje Skupnosti v skladu s členom 7, in

(i)	če je bil v primeru nediferencialnega nadomestila proizvod uvožen v tretjo državo v 12 mesecih po dnevu sprejetja izvozne deklaracije ali je bil v tem obdobju zadosti predelan ali obdelan v smislu člena 24 Uredbe (EGS) št. 2913/92;

(ii)	če je bil v primeru diferencialnega nadomestila glede na destinacijo proizvod uvožen v nespremenjenem stanju v določeno tretjo državo v 12 mesecih od datuma sprejetja izvozne deklaracije.

Za uvoz v tretje države se uporabljata člena 16 in 17.

Poleg tega lahko pristojni organi držav članic za vsa nadomestila zahtevajo dodatna dokazila, ki na zanje sprejemljiv način dokazujejo, da je bil proizvod dejansko sproščen v promet v tretji državi uvoza ali da je bil zadosti predelan ali obdelan v smislu člena 24 Uredbe (EGS) št. 2913/92.

Pod pogoji iz člena 46 te uredbe se lahko odobri dodatni rok.

2.   Države članice uporabljajo odstavek 1 na lastno pobudo in tudi na zahtevo Komisije.

Določbe, ki urejajo primere iz točke (b) odstavka 1, se ne uporabljajo, če dejanske okoliščine zadevnega posla, zlasti stroški prevoza, verjetno izključujejo nevarnost ponovnega uvoza. Prav tako jih države članice ne smejo uporabljati, če je znesek nadomestila enak ali manjši od 500 EUR na izvozno deklaracijo.

3.   Če se uporablja odstavek 1 in se je proizvod zaradi razlogov višje sile, ko je zapustil carinsko območje Skupnosti, pokvaril oziroma uničil med prevozom:

(a)	se v primeru nediferencialnega nadomestila plača celotno nadomestilo,

(b)	se v primeru diferencialnega nadomestila plača del nadomestila, določen v skladu s členom 25.

4.   Preden se nadomestilo plača, se uporabi odstavek 1.

Šteje pa se, da je bilo nadomestilo neupravičeno plačano in ga je treba vrniti, če pristojni organi ugotovijo, tudi če je bilo nadomestilo že izplačano:

(a)

da je bil proizvod uničen ali poškodovan, preden je bil dan na trg v tretji državi ali preden je bil zadosti obdelan ali predelan v smislu člena 24 Uredbe (EGS) št. 2913/92 v tretji državi, razen če izvoznik pristojnim organom zadovoljivo dokaže, da je bil izvoz izveden v takšnih ekonomskih pogojih, da bi bilo mogoče proizvod dati na trg v tretji državi, ne da bi to vplivalo na drugi pododstavek člena 28(2) te uredbe;

(b)	da je bil proizvod uvožen v tretjo državo po postopku odloga dajatev v 12 mesecih od datuma izvoza iz Skupnosti, ne da bi bil v tretji državi zadosti predelan ali obdelan v smislu člena 24 Uredbe (EGS) št. 2913/92 in da izvoz ni bil izveden kot običajni trgovinski posel;

(c)	da je bil izvoženi proizvod ponovno uvožen v Skupnost, ne da bi bil zadosti predelan ali obdelan v smislu člena 24 Uredbe (EGS) št. 2913/92, da je nepreferencialna uvozna dajatev nižja od odobrenega nadomestila in da izvoz ni bil izveden kot običajni trgovinski posel;

(d)	da so bili proizvodi iz Priloge XV ponovno uvoženi v Skupnost: — po obdelavi ali predelavi v tretji državi, ki ni dosegla stopnje predelave iz člena 24 Uredbe (EGS) št. 2913/92, in — po znižani uvozni dajatvi ali po stopnji nič in ne po nepreferencialni stopnji.

Države članice takoj obvestijo Komisijo, če ugotovijo, da bi proizvodi, ki niso vključeni v Prilogo XV, lahko povzročili izkrivljanje trgovine.

Točki (c) in (d) se ne uporabljata v primerih, ko se uporablja poglavje 2 („Vrnjeno blago“) naslova VI Uredbe (EGS) št. 2913/92 ali če se proizvode ponovno uvozi najmanj dve leti po dnevu izvoza.

Za primere iz točk (b), (c) in (d) se člen 48 ne uporablja.

Oddelek 4

Primeri, ko se nadomestilo ne odobri

Člen 28

1.   Nadomestilo se ne odobri za proizvode, ki na dan sprejetja izvozne deklaracije niso primerne tržne kakovosti.

Šteje se, da proizvodi izpolnjujejo zahtevo iz prvega pododstavka, če se jih v običajnih pogojih lahko prodaja na območju Skupnosti z opisom, ki je naveden v zahtevku za nadomestilo, in če so proizvodi namenjeni za prehrano ljudi, njihova uporaba za ta namen pa ni neprimerna ali bistveno slabša zaradi njihovih lastnosti ali stanja.

Ali proizvodi izpolnjujejo zahtevo iz prvega pododstavka, se preveri v skladu s standardi ali prakso, ki velja v Skupnosti.

Nadomestilo pa se odobri tudi v primeru, če za izvožene proizvode v namembni državi veljajo posebni obvezni pogoji, zlasti zdravstveni in sanitarni pogoji, ki niso v skladu s standardi ali prakso, ki velja v Skupnosti. Izvoznik mora na zahtevo pristojnega organa dokazati, da proizvodi izpolnjujejo obvezne pogoje, ki veljajo v namembni državi.

Poleg tega se lahko za določene proizvode sprejmejo posebne določbe.

2.   Če je bil proizvod primerne tržne kakovosti, ko je zapustil območje Skupnosti, je upravičen do tistega dela nadomestila, ki se izračuna v skladu s členom 25(2), razen če se uporabi člen 27. Pravico do nadomestila pa izgubi, če obstaja dokaz, da:

—	ni več primerne tržne kakovosti zaradi prikrite napake, ki se je pokazala kasneje,

—	ga ni mogoče prodati končnemu porabniku, ker je bil končni rok trajanja preblizu datumu izvoza.

Če je mogoče dokazati, da proizvod ni bil več primerne tržne kakovosti pred zaključkom uvoznih carinskih formalnosti v tretji državi, proizvod ni upravičen do diferencialnega dela nadomestila.

3.   Nadomestilo se ne odobri za proizvode, ki presegajo najvišjo stopnjo radioaktivnosti, ki je dovoljena po zakonodaji Skupnosti. Dovoljene stopnje za posamezne proizvode ne glede na poreklo so stopnje, določene v členu 2(2) Uredbe Sveta (ES) št. 733/2008 (20).

Člen 29

1.   Nadomestilo se ne odobri za izvoz, za katerega se plača izvozni prelevman ali ena od izvoznih taks, določena vnaprej ali določena z javnim razpisom.

2.   Če se za sestavljeni proizvod izvozni prelevman ali ena od izvoznih taks določi vnaprej na podlagi ene ali več sestavin proizvoda, se nadomestilo za to sestavino ali te sestavine ne odobri.

Člen 30

Nadomestila se ne odobri za proizvode, ki se prodajajo ali distribuirajo na krovu ladje in bi se kasneje lahko ponovno uvozili v Skupnost brez plačila uvoznih dajatev v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 918/83 (21).

POGLAVJE 2

Predplačila za nadomestila

Člen 31

1.   Na zahtevo izvoznika plačajo države članice nadomestilo v celoti ali deloma vnaprej ob sprejetju izvozne deklaracije, pod pogojem, da se predloži varščina v višini zneska nadomestila, plus 10 %.

Države članice lahko določijo pogoje za zahtevke za predplačilo dela nadomestila.

2.   Znesek, ki se plača vnaprej, se izračuna iz stopnje nadomestila, ki velja za deklarirano destinacijo, ki je, kjer je to ustrezno, prilagojen drugim zneskom, določenim s predpisi Skupnosti.

3.   Države članice se lahko odločijo, da ne bodo uporabljale odstavka 1, če znesek za plačilo ne presega 2 000 EUR.

Člen 32

1.   Če je znesek predplačila višji od zneska, ki naj bi se dejansko plačal za zadevni izvozni posel ali enakovreden izvozni posel, pristojni organ takoj začne postopek iz člena 29 Uredbe (EGS) št. 2220/85, da bi izvoznik povrnil razliko med tema dvema zneskoma, povečano za 10 %.

Vendar pa zaradi razlogov višje sile dodatka v višini 10 % ni treba povrniti kadar:

—	izvoznik ne more predložiti dokazila, ki se po tej uredbi zahteva kot pogoj za pridobitev nadomestila, ali

—	proizvod prispe v drugo destinacijo, kot je destinacija, za katero je bilo izračunano predplačilo.

2.   Če proizvod ne prispe v destinacijo, za katerega je bilo izračunano predplačilo, zaradi napake tretje osebe na škodo izvoznika in če izvoznik o tem takoj na lastno pobudo in pisno obvesti pristojne organe ter povrne vnaprej plačano nadomestilo, se dodatni znesek iz odstavka 1 omeji na obresti za obdobje od prejema predplačila do vračila, ki se izračuna v skladu s četrtim pododstavkom člena 49(1).

Prvi pododstavek se ne uporablja, če je pristojni organ že obvestil izvoznika o svoji nameri, da opravi pregled, ali če je izvoznik na drug način izvedel za njegovo namero.

3.   Izvoz enakovrednih proizvodov iz iste oznake kombinirane nomenklature po ponovnem uvozu v okviru ureditve za vrnjeno blago se šteje za enakovreden izvoz, če so izpolnjeni pogoji iz člena 44 (2)(a) in (b) Uredbe (ES) št. 376/2008.

Prvi pododstavek se uporablja samo, kadar se v državi članici, v kateri se je sprejela izvozna deklaracija za prvotni izvoz, uporablja sistem ponovnega uvoza blaga, ali v državi članici porekla v skladu s členom 15 Direktive Sveta 97/78/ES (22).

NASLOV III

DRUGE VRSTE IZVOZA IN POSEBNI PRIMERI

POGLAVJE 1

Dobave, ki se štejejo za izvoz iz Skupnosti, ter dobave v zvezi z oskrbo

Člen 33

1.   V tej uredbi se šteje za izvoz s carinskega območja Skupnosti:

(a)	dobave v Skupnosti zaradi oskrbe: — čezoceanskih ladij, — letal na mednarodnih letih, vključno med državami v Skupnosti;

(b)	oskrba mednarodnih organizacij s sedežem v Skupnosti;

(c)	oskrba oboroženih sil, ki so stalno nameščene na ozemlju države članice, vendar niso pod njenim poveljstvom.

2.   Odstavek 1 se uporablja samo v primerih, ko je uvoz istovrstnih proizvodov iz tretjih držav za te vrste uporabe oproščen uvoznih dajatev v zadevni državi članici.

3.   Dobave proizvodov v skladišča, ki se nahajajo v Skupnosti in pripadajo mednarodnim organizacijam, specializiranim za humanitarno pomoč, za izvajanje ukrepov pomoči v hrani v tretjih državah se štejejo za izvoz s carinskega območja Skupnosti.

Dovoljenje za uporabo prvega pododstavka izda pristojni organ države članice skladiščenja, ki določi carinski status skladišča in sprejme vse potrebne ukrepe, da zadevni proizvodi dosežejo predvideno destinacijo.

4.   Določbe člena 5(7) se ne uporabljajo za dobave, ki jih določa ta člen. Vendar pa lahko države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da omogočijo preglede proizvodov.

Člen 34

1.   V primeru dobav iz členov 33 in 41 lahko države članice ne glede na člen 5 dovolijo naslednji postopek za plačilo nadomestila. Izvozniki, ki imajo dovoljenje za uporabo tega postopka, ne smejo za iste proizvode hkrati uporabljati običajnega postopka.

Dovoljenje se lahko omeji na določene kraje nakladanja v državi članici izvoza. Dovoljenje lahko pokriva nakladanje v drugih državah članicah, pri čemer se uporablja člen 8.

2.   Za proizvode, ki se vsak mesec nalagajo na način, kot je predviden v tem členu, se za določitev veljavne stopnje nadomestila uporablja zadnji dan v mesecu.

Operativni dogodek za menjalni tečaj, ki se uporablja za nadomestilo, je datum iz člena 1(1) Uredbe Komisije (ES) št. 1913/2006.

3.   Če se nadomestilo določi z javnim razpisom, mora dovoljenje veljati na zadnji dan meseca.

4.   Izvozniki morajo voditi evidenco, ki vsebuje naslednje podatke:

(a)	podatke, potrebne za ugotovitev istovetnosti proizvodov v skladu s členom 5(4);

(b)	ime ali registrsko številko plovila/plovil ali letala/letal, na katere se proizvod naloži;

(c)	datum nakladanja.

Informacije iz prvega pododstavka se evidentirajo najkasneje prvi delovni dan po nakladanju. Če se blago naklada v drugi državi članici, se informacije evidentirajo najkasneje prvi delovni dan po dnevu, na katerega je izvoznik moral biti obveščen, da so bili proizvodi naloženi.

Izvozniki morajo tudi sodelovati pri morebitnih pregledih, za katere države članice menijo, da so potrebni, in evidenco hraniti najmanj tri leta po koncu tekočega koledarskega leta.

5.   Države članice se lahko odločijo, da lahko evidence nadomestijo obvestila o odpremah, na katerih carinski organi potrdijo datum nakladanja.

6.   Za dobave iz člena 33(1)(b) in (c) se smiselno uporabljajo odstavki 2 do 5.

Člen 35

1.   Za namene iz člena 33(1)(a) se šteje, da so bili proizvodi, namenjeni za porabo na krovu letala ali potniških ladij, vključno s trajekti, in pripravljeni pred nakladanjem, pripravljeni na krovu letala ali ladje.

2.   Odstavek 1 se uporablja samo pod pogojem, da pred pripravo proizvodov izvoznik pošlje zadostna dokazila o količini, naravi in lastnostih osnovnih proizvodov, za katere se zahteva nadomestilo.

3.   Za pripravljene proizvode iz odstavkov 1 in 2 tega člena lahko veljajo določila člena 37 glede specializiranih oskrbovalnih skladišč.

Člen 36

1.   Nadomestila se ne plačajo, če proizvodi, za katere so bile sprejete izvozne deklaracije, ne dosežejo ene izmed destinacij iz člena 33 v nespremenjenem stanju v 60 dneh po sprejetju.

2.   V primerih iz odstavka 1 tega člena se uporablja člen 7(3) in (4).

3.   Če proizvod iz sprejete carinske deklaracije, preden doseže eno izmed destinacij iz člena 33, prečka območje Skupnosti, ki ni ozemlje države članice izvoza, na katerem je bila deklaracija sprejeta, je dokazilo, da je proizvod dosegel eno izmed predvidenih destinacij, kontrolni izvod T5.

Med drugim morajo biti izpolnjena polja 33, 103, 104 in, kadar je to ustrezno, 105 T5 kontrolnega izvoda. V polje 104 se vpiše ustrezna zabeležka.

4.   Obrazec 302, ki spremlja proizvode, ki se dobavljajo oboroženim silam v okviru člena 33(1)(c), se upošteva enako kot kontrolni izvod T5 iz odstavka 3 tega člena, če pristojni vojaški organi potrdijo prejem proizvoda na obrazcu.

Člen 37

1.   Države članice lahko izvoznikom plačajo nadomestilo vnaprej pod posebnimi pogoji, ki so določeni spodaj, če predložijo dokazilo, da so bili proizvodi v 30 dneh od sprejetja izvozne deklaracije, razen v primerih višje sile, dostavljeni v prostore pod carinskim nadzorom za oskrbo v Skupnosti:

(a)	prekooceanskih ladij, ali

(b)	letal na mednarodnih letih, vključno z leti med državami v Skupnosti, ali

(c)	vrtalnih ali drugih ploščadi iz člena 41.

Prostori pod carinskim nadzorom, v nadaljevanju „oskrbovalna skladišča“, in imetniki skladišč morajo za namene tega člena imeti posebno dovoljenje.

2.   Države članice, na katerih ozemlju se nahajajo oskrbovalna skladišča, izdajo dovoljenje samo imetnikom skladišč in oskrbovalnim skladiščem, ki zagotavljajo potrebna jamstva. Dovoljenje se lahko prekliče.

Dovoljenje se izda samo imetnikom skladišč, ki se pisno obvežejo:

(a)	da bodo predali proizvode v nespremenjenem stanju ali zamrznjene in/ali zapakirane za oskrbo v Skupnosti na krov: — prekooceanskih ladij, ali — letal na mednarodnih letih, vključno z leti med državami v Skupnosti, ali — na vrtalne ali druge ploščadi iz člena 41;

(b)

da bodo vodili evidenco, s pomočjo katere bodo lahko pristojni organi opravili potrebne preglede, in ki bo vsebovala predvsem: — datum vnosa v oskrbovalno skladišče, — serijske številke spremnih carinskih dokumentov in morebitne podatke o zadevnem carinskem uradu, — potrebne podatke za ugotavljanje istovetnosti proizvodov v skladu s členom 5(4), — datum odpreme proizvodov iz oskrbovalnega skladišča, — registrske številke in (morebitna) imena ladij ali letal, na katera so bili proizvodi naloženi, ali ime skladišča, v katerega so bili dani, — datum dostave na krov;

(c)	da bodo hranili evidenco najmanj tri leta po koncu tekočega koledarskega leta;

(d)	da bodo sodelovali pri morebitnih pregledih, zlasti pri periodičnih pregledih, za katere pristojni organi menijo, da so primerni za preverjanje izpolnjevanja pogojev po tem odstavku;

(e)	da bodo plačali zneske, ki se pri uporabi člena 39 zahtevajo zaradi povračila nadomestil.

3.   Zneski, ki se plačajo izvoznikom v skladu z odstavkom 1, se knjižijo v knjigovodstvu organa, ki je plačal predplačilo.

Člen 38

1.   Če je bila izvozna deklaracija sprejeta v državi članici, v kateri se nahaja oskrbovalno skladišče, pristojni carinski organi ob vskladiščenju blaga v oskrbovalno skladišče potrdijo na nacionalnem dokumentu, ki se uporablja za pridobitev predplačila nadomestila, da proizvodi izpolnjujejo pogoje iz člena 37.

2.   Če je bila izvozna deklaracija sprejeta v drugih državah članicah, kot je država, v kateri se nahaja oskrbovalno skladišče, je dokazilo, da so bili proizvodi vskladiščeni v oskrbovalno skladišče, kontrolni izvod T5.

Med drugim morajo biti izpolnjena polja 33, 103, 104 in, kadar je to ustrezno, 105 kontrolnega izvoda T5. Polje 104 kontrolnega izvoda T5 se pod „Drugo“ vpiše eden od vpisov iz Priloge XVI.

Ko pristojni carinski urad namembne države članice preveri, če so proizvodi vpisani v evidenco iz člena 37(2), z zabeležko na kontrolnem izvodu potrdi, da so bili proizvodi dani v skladišče.

Člen 39

1.   Če se za proizvod, predan v oskrbovalno skladišče, ugotovi, da ni dosegel ali da ni bil v stanju, da bi bil poslan v predvideno destinacijo, plača imetnik skladišča fiksni znesek pristojnemu organu v državi članici skladiščenja.

2.   Fiksni znesek iz odstavka 1 se izračuna na naslednji način:

(a)	ugotovi se skupne uvozne dajatve za enak proizvod, ki se sprosti v prost promet v državi članici skladiščenja;

(b)	dobljeni znesek iz točke (a) se nato poveča za 20 %.

Stopnja, ki se uporablja za izračun uvoznih dajatev, je:

(a)	stopnja, ki velja na dan, ko proizvod ni dosegel določene destinacije, ali na dan, ko proizvod ni bil več v stanju, da bi bil poslan v določeno destinacijo, ali

(b)	če tega dneva ni mogoče določiti, stopnja, ki velja na dan, ko se ugotovi, da obvezna destinacija ni bila upoštevana.

3.   Če imetnik skladišča lahko izkaže, da je znesek, ki je bil za zadevni proizvod plačan vnaprej, nižji od fiksnega zneska, izračunanega v skladu z odstavkom 2, plača samo ta znesek, povečan za 20 %.

Če pa je bil znesek plačan vnaprej v drugi državi članici, se poveča za 40 %. V teh primerih se za države članice skladiščenja, ki niso vključene v Evropsko monetarno unijo, znesek preračuna v nacionalno valuto države članice skladiščenja, pri čemer se uporabi menjalni tečaj za evro na dan, ki se uporablja za izračun uvoznih dajatev iz prvega pododstavka točke (a) odstavka 2.

4.   Plačilo iz tega člena ne zajema izgub med skladiščenjem v oskrbovalnem skladišču iz naravnih vzrokov ali zaradi embalaže.

Člen 40

1.   Najmanj enkrat na vsakih 12 mesecev pristojni organi držav članic, v katerih se nahajajo oskrbovalna skladišča, opravijo fizični pregled količine skladiščenih proizvodov v teh skladiščih.

Če pa carinski organi stalno fizično nadzirajo vskladiščenje in izskladiščenje proizvodov iz oskrbovalnega skladišča, lahko pristojni organi preverjanje omejijo na dokumentarni pregled skladiščenih proizvodov.

2.   Pristojni organi držav članic skladiščenja lahko dovolijo prenos proizvodov v drugo oskrbovalno skladišče.

V teh primerih se podatki za drugo oskrbovalno skladišče vnesejo v evidenco prvega oskrbovalnega skladišča. Tudi drugo specializirano oskrbovalno skladišče in imetnik skladišča morata pridobiti posebno dovoljenje za namene skladiščenja v oskrbovalnem skladišču.

Ko se proizvode preda pod nadzor drugega oskrbovalnega skladišča, je imetnik drugega oskrbovalnega skladišča odgovoren za morebitna plačila v skladu s členom 39.

3.   Če se drugo oskrbovalno skladišče ne nahaja v isti državi članici kot prvo, je dokazilo, da so bili proizvodi dani v drugo oskrbovalno skladišče, izvirnik kontrolnega izvoda T5, na katerem je eden od vpisov iz člena 38(2).

Pristojni carinski urad namembne države članice preveri, če so proizvodi evidentirani po členu 37(2), in nato potrdi kontrolni izvod T5 z zabeležko, da so bili proizvodi vskladiščeni v skladišče.

4.   Če se proizvode odstrani iz oskrbovalnega skladišča in se jih da na krov ladje ali letala v drugi državi članici, kot je država članica skladiščenja, se dokazilo o tem zagotovi na način iz člena 36(3).

5.   Dokazilo o predaji pod nadzor drugega oskrbovalnega skladišča, dokazilo o dobavi na krov ladje ali letala v Skupnosti in dokazilo o dobavi iz členov 41 in 42(3)(a) je treba predložiti, razen v primerih višje sile, v 12 mesecih od datuma odstranitve proizvodov iz oskrbovalnega skladišča, pri čemer se smiselno uporablja člen 46(3), (4) in (5).

POGLAVJE 2

Posebni primeri

Člen 41

1.   Dobave za oskrbo na krovu se za namene določitve stopnje nadomestila štejejo za dobave v smislu člena 33(1)(a):

(a)

na vrtalne in druge ploščadi za pridobivanje naravnih surovin, kamor spadajo tudi pomožni objekti za podporo teh del, ki se nahajajo v obalnem pasu evropske celine ali v obalnem pasu neevropskega dela Skupnosti, vendar izven pasu treh milj od temeljne črte, ki se uporablja za določitev teritorialnega morja držav članic; in

(b)	na odprtem morju na vojaške ladje in pomožna plovila, ki plujejo pod zastavo države članice.

„Oskrba na krovu“ pomeni proizvode, ki so namenjeni izključno za porabo na krovu.

2.   Odstavek 1 se uporablja le v primeru, da je stopnja nadomestila višja od najnižje stopnje.

Države članice lahko uporabljajo te določbe za vse dobave oskrbe na krovu, pod pogojem da:

(a)	se predloži potrdilo o dobavi na krov; in

(b)

v primeru ploščadi: — so te dobave v okviru oskrbovanja, ki ga pristojni organi države članice, iz katere se oskrbujejo ploščadi, štejejo za običajnega. V zvezi s tem se upoštevajo tista pristanišča ali kraji nakladanja, vrsta ladij pri oskrbi po morju ter vrsta embalaže in zabojniki, ki se, razen v primerih višje sile, običajno uporabljajo, — oskrbovalno ladjo ali helikopter upravlja fizična ali pravna oseba, ki v Skupnosti vodi evidenco, ki jo je mogoče preveriti in ki daje zadostne podatke o plovbi ali letu.

3.   Potrdila o dobavi na krov iz točke (a) odstavka 2 morajo vsebovati dovolj podatkov o proizvodih in ime in/ali druge podatke za ugotovitev istovetnosti ploščadi ali vojaškega ali pomožnega plovila, na katerega so bili proizvodi dobavljeni, ter datum dobave. Države članice lahko zahtevajo dodatne podatke.

Takšna potrdila podpiše:

(a)	v primeru ploščadi: oseba, ki jo upravljalec ploščadi šteje za odgovorno za oskrbo na krovu. Pristojni organi sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo resničnost poslov. Države članice obvestijo Komisijo o sprejetih ukrepih;

(b)	v primeru vojaških ali pomožnih plovil: pomorski organi.

Z odstopanjem od odstavka 2 lahko države članice za dobave na ploščadi izvoznike oprostijo obveznosti, da morajo predložiti potrdilo o dobavi na ploščad ob dobavah:

(a)	ki izpolnjujejo pogoje za nadomestilo do 3 000 EUR na posamezni izvozni posel,

(b)	ki državi članici zagotavljajo zadostna jamstva o prispetju proizvodov v namembni kraj, in

(c)	če predložijo prevozno listino in dokazilo o plačilu.

4.   Pristojni organi države članice, ki odobri nadomestilo, s preverjanjem evidence izvoznika in upravljalca oskrbovalne ladje ali helikopterja kontrolirajo količine, ki so bile prijavljene kot dobavljene na ploščad. Pri tem tudi preverijo, da količine proizvodov za oskrbo, dobavljene v skladu s tem členom, ne presegajo zahtev posadke.

Za namene prvega pododstavka lahko po potrebi zaprosijo za pomoč pristojne organe drugih držav članic.

5.   Če se za dobave na ploščad uporablja člen 8, se pod „Drugo“ v polju 104 kontrolnega izvoda T5 vpiše eden od vpisov iz Priloge XVII.

6.   Če se uporablja člen 37, mora imetnik skladišča v evidenco iz točke (b) člena 37(2) vpisati podatke o ploščadi, na katero pošlje posamezno pošiljko, ime/številko oskrbovalne ladje/helikopterja in datum dobave na krov. Potrdila o dobavi na krov iz točke (a), drugega pododstavka odstavka 3 tega člena se štejejo za del takšne evidence.

7.   Države članice zagotovijo, da se vodi evidenco količin proizvodov, razčlenjenih po sektorjih, ki se dobavljajo na ploščadi in ki izpolnjujejo pogoje tega člena.

Člen 42

1.   Za namene določitve stopnje nadomestila, ki se lahko odobri, se dobave za oskrbo izven Skupnosti štejejo za dobave iz točke (a) člena 33(1).

2.   Če je stopnja nadomestila različna glede na destinacijo, se odstavek 1 uporablja pod pogojem, da se predloži dokazilo, da so proizvodi, ki so bili dejansko dobavljeni na krov, isti kot proizvodi, ki so zapustili carinsko območje Skupnosti v ta namen.

3.   Za izvajanje tega člena „neposredna dobava“ pomeni dobavo zabojnika ali dobavo nerazdeljene pošiljke proizvodov na krov ladje.

4.   Dokazila iz odstavka 2 se zagotovi na naslednji način:

(a)

Dokazilo o neposredni dobavi na krov za oskrbo predstavlja carinski dokument ali dokument, ki ga sopodpiše carinski organ tretje države, kjer se opravi dobava na krov; ti dokumenti se lahko sestavijo po vzorcu iz Priloge XVIII. Dokument se izpolni v enem ali več uradnih jezikih Skupnosti in v jeziku, ki se uporablja v zadevni tretji državi.

(b)

Če izvoženi proizvodi niso del neposredne dobave in se pred dobavo na krov za oskrbo predajo pod carinski nadzor v namembni tretji državi, dokazilo o dobavi na krov predstavljajo naslednji dokumenti: — carinski dokument ali dokument, ki ga sopodpiše carinski organ v tretji državi, ki potrjuje, da je bila vsebina zabojnika ali nerazdeljene pošiljke proizvodov predana v oskrbovalno skladišče in da se bodo ti proizvodi uporabljali izključno za oskrbo; ti dokumenti se lahko sestavijo po vzorcu iz Priloge XVIII, in — carinski dokument ali dokument, ki ga sopodpiše carinski organ v tretji državi, kjer se blago dobavi na krov, ki potrjuje, da so vsi proizvodi v zabojniku ali celotna nerazdeljena pošiljka proizvodov dokončno zapustili oskrbovalno skladišče in bili dobavljeni na krov ter navaja število delnih dobav; ti dokumenti se lahko sestavijo po vzorcu iz Priloge XVIII.

(c)

Če dokumentov iz točke (a) in druge alinee točke (b) ni mogoče predložiti, lahko država članica sprejme dokazilo v obliki potrdila o prejemu, ki ga podpiše kapitan ali drugi častnik na dolžnosti in ki je potrjen z žigom ladje. Če dokumentov iz druge alinee točke (b) ni mogoče predložiti, lahko država članica sprejme dokazilo v obliki potrdila o prejemu, ki ga podpiše uslužbenec letalskega prevoznika in ki je potrjen z žigom letalskega prevoznika.

(d)

Države članice ne sprejmejo dokumentov iz točke (a) in druge alinee točke (b), če ne vsebujejo vseh podatkov o proizvodu, dobavljenem na krov, in datum dobave ter registrsko številko in (morebitno) ime ladje/ladij ali letala/letal. Države članice lahko zahtevajo dodatne podatke ali dokumente, da bi preverile, če dobavljene količine za oskrbo izpolnjujejo običajne zahteve posadke in potnikov ladje ali letala.

5.   V vseh primerih je kot dokazilo treba zahtevku za plačilo priložiti izvod ali fotokopijo prevozne listine in listine, ki dokazuje plačilo proizvodov za oskrbo.

6.   Proizvodi, vključeni v ureditev iz člena 37, se ne smejo uporabljati za dobave v skladu s točko (b) odstavka 4 tega člena.

7.   Smiselno se uporablja člen 24.

8.   Za primere iz tega člena se člen 34 ne uporablja.

Člen 43

1.   Z odstopanjem od člena 161(3) Uredbe (EGS) št. 2913/92 se kmetijski proizvodi, dobavljeni na otok Heligoland, za namene uporabe določb o plačilu nadomestil, štejejo za izvožene.

2.   Proizvodi, dobavljeni v San Marino, se ne štejejo za izvožene, za namene določb o plačilu nadomestil.

Člen 44

1.   Nadomestilo se ne more odobriti za proizvode, ki se ponovno izvozijo v skladu s členom 883 Uredbe (EGS) št. 2454/93, razen če je bil zahtevek za povračilo ali odpust uvoznih dajatev zavrnjen in če so izpolnjeni drugi pogoji za odobritev nadomestila.

2.   Če se proizvodi ponovno izvozijo po postopku iz odstavka 1, se v dokumentih iz člena 5(4) sklicuje na ta postopek.

Člen 45

V primeru izvoza za:

—	oborožene sile, ki so stalno nameščene v tretji državi pod poveljstvom države članice ali mednarodne organizacije, katere članica je najmanj ena država članica,

—	mednarodne organizacije s sedežem v tretji državi, katere članica je najmanj ena država članica,

—	diplomatska predstavništva s sedežem v tretji državi,

za katere izvoznik ne more predložiti dokazila iz člena 17(1) in (2), se šteje, da so bili proizvodi uvoženi v tretjo državo, kjer so oborožene sile stalno nameščene ali ima mednarodna organizacija ali diplomatsko predstavništvo svoj sedež, če se predloži dokazilo o plačilu proizvodov in potrdilo o dobavi, ki ga izdajo oborožene sile, mednarodna organizacija ali diplomatsko predstavništvo v tej tretji državi.

NASLOV IV

POSTOPEK ZA PLAČILO NADOMESTILA

POGLAVJE 1

Splošno

Člen 46

1.   Nadomestilo se plača samo na posebno zahtevo izvoznika in države članice, na katere ozemlju je bila sprejeta izvozna deklaracija.

Zahtevek za nadomestilo se vloži:

(a)	v pisni obliki, pri čemer lahko država članica določi poseben obrazec; ali

(b)	z računalniškim prenosom v skladu s pravili, ki jih določijo pristojni organi.

Vendar se lahko države članice odločijo, da morajo zahtevki za nadomestila slediti eni od metod iz drugega pododstavka.

Za namene tega odstavka se smiselno uporabljajo členi 199(2) in (3), 222, 223 in 224 Uredbe (EGS) št. 2454/93.

2.   Razen v primerih višje sile, je treba dokumente za plačilo nadomestila ali za sprostitev varščine predložiti v 12 mesecih od datuma, na katerega je bila sprejeta izvozna deklaracija.

Če izvozno dovoljenje za izvozni posel, za katerega se lahko plača nadomestilo, izda druga država članica, kot je država članica izvoza, mora biti dokumentom za plačilo nadomestila priložena pravilno označena fotokopija obeh strani tega dovoljenja.

3.   Če kontrolni izvod T5 ali, kjer je to ustrezno, nacionalni dokument, ki dokazuje izstop s carinskega območja Skupnosti, ni vrnjen v carinski urad odhoda ali kontrolnemu organu v treh mesecih od izdaje zaradi okoliščin, na katere izvoznik ne more vplivati, lahko izvoznik pri pristojni agenciji vloži obrazložen zahtevek, da se drugi dokumenti upoštevajo kot enakovredni.

Dokumenti, ki se lahko predložijo kot dokazila k takšnemu zahtevku, so:

(a)

če je bil kot dokazilo, da je proizvod zapustil carinsko območje Skupnosti, izdan kontrolni izvod ali nacionalni dokument: — izvod ali fotokopija prevozne listine, in — dokument, ki dokazuje, da je bil proizvod prijavljen pri carinskem uradu tretje države, ali en ali več dokumentov iz člena 17(1), (2) in (4). Zahteva glede dokumentov iz druge alinee se lahko opusti v primeru izvoza, pri katerem nadomestilo ne presega 2 400 EUR; v tem primeru pa mora izvoznik predložiti dokazilo o plačilu. Pri izvozu v tretje države, ki so podpisnice Konvencije o skupnem tranzitnem postopku, se kot dokazilna listina šteje peti izvod skupnega tranzitnega dokumenta, ki jo žigosajo te države, ali overjena fotokopija tega dokumenta ali obvestilo carinskega urada odhoda;

(b)	če se uporabljajo členi 33, 37 ali 41, potrdilo carinskega urada, pristojnega za preverjanje zadevne destinacije, da so izpolnjeni pogoji, da lahko ta urad potrdi kontrolni izvod T5; ali

(c)	če se uporablja člen 33(1)(a) ali 37, potrdilo o prevzemu iz člena 42(3)(c) in dokument, ki dokazuje plačilo dobave za oskrbo.

Za namene tega odstavka je potrdilo carinskega urada izstopa, da je bil kontrolni izvod T5 pravilno predložen in ki vsebuje serijsko številko in naziv urada, ki je izdal kontrolni izvod, ter datum, ko je proizvod zapustil carinsko območje Skupnosti, enakovredno kontrolnemu izvodu T5.

V zvezi s predložitvijo enakovrednega dokazila se uporablja odstavek 4.

4.   Če kljub temu, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, izvoznik ni mogel pridobiti in posredovati zahtevane dokumente iz člena 17 v roku iz odstavka 2 tega člena, se mu lahko na zahtevo odobri daljši rok za predložitev dokumentov.

5.   Zahtevek iz odstavka 3, da se za enakovredne dokumente štejejo drugi dokumenti, z dokazili ali brez njih, ter zahtevek za podaljšanje roka iz odstavka 4 je treba vložiti v roku, ki je določen v odstavku 2. Če pa se zahtevek vloži v šestih mesecih po predpisanem roku, se uporabljajo določbe prvega pododstavka člena 47(2).

6.   Če se uporablja člen 34, je treba zahtevke za plačilo nadomestila, razen v primerih višje sile, vložiti v 12 mesecih od meseca dobave na krov; vendar pa je zaradi dovoljenja iz člena 34(1) lahko potrebno, da izvoznik zahtevek za plačilo vloži v krajšem roku.

7.   Pristojni organi držav članic lahko zahtevajo prevod vseh dokumentov v zvezi s zahtevki za plačilo nadomestila v uradni jezik ali enega od uradnih jezikov zadevne države članice.

8.   Plačila iz odstavka 1 pristojni organ izvrši v treh mesecih od dneva, ko je dobil vse dokumente in podatke, potrebne za reševanje zahtevka, razen v naslednjih primerih:

(a)	višje sile; ali

(b)	če je bila uvedena posebna upravna preiskava glede upravičenosti do nadomestila. V teh primerih se plačilo lahko izvrši šele takrat, ko se potrdi pravico do nadomestila; ali

(c)	poravnave iz drugega pododstavka člena 49(2).

9.   Države članice lahko odločijo, da ne dodelijo nadomestil, kadar je znesek na izvozno deklaracijo manjši ali enak 100 EUR.

Člen 47

1.   Če so bile izpolnjene vse druge zahteve, ki jih za dokazovanje pravice do nadomestila določajo pravila Skupnosti, razen upoštevanja katerega od rokov iz členov 7(1), 16(1) in 37(1), se uporabljajo naslednja pravila:

(a)	nadomestilo se najprej zmanjša za 15 %;

(b)

preostanek nadomestila, v nadaljevanju „zmanjšano nadomestilo“, se nato zmanjša takole: (i) 2 % zmanjšanega nadomestila za vsak dan prekoračitve roka iz člena 16(1); (ii) 5 % zmanjšanega nadomestila za vsak dan prekoračitve roka iz člena 7(1); ali (iii) 10 % zmanjšanega nadomestila za vsak dan prekoračitve roka iz člena 37(1).

2.   Če se dokazilo, da so bile izpolnjene vse zahteve, določene v predpisih Skupnosti, predloži v šestih mesecih po poteku rokov iz člena 46(2) in (4), se plača nadomestilo v višini 85 % zneska, ki bi bil plačan, če bi bile vse zahteve izpolnjene.

Če se dokazilo, da so bile izpolnjene vse zahteve, določene v predpisih Skupnosti, predloži v šestih mesecih po poteku rokov iz člena 46(2) in (4), prekoračeni pa so roki iz člena 7(1), 16(1) ali 37(1), se plača nadomestilo v višini nadomestila, zmanjšanega v skladu z odstavkom 1 tega člena, od katerega se odšteje 15 % zneska, ki bi bil plačan, če bi bili roki upoštevani.

3.   Če je bilo nadomestilo plačano vnaprej v skladu s členom 31 in ni bil upoštevan eden ali več rokov iz členov 7(1) in 16(1), zapade del varščine v višini zmanjšanja, ki se izračuna v skladu z odstavkom 1 tega člena, kateremu se prišteje 10 %.

Ostanek varščine se sprosti.

Če se nadomestilo plača vnaprej v skladu s členom 31 in se dokazilo, da so bile izpolnjene vse zahteve, določene v predpisih Skupnosti, predloži v šestih mesecih po poteku roka iz člena 46(2) in (4), se povrne znesek v višini 85 % varščine.

Če v primerih iz tretjega pododstavka ni bil upoštevan tudi eden ali več rokov iz členov 7(1) in 16(1), se povrne znesek v višini:

—	zneska, ki se vrne v skladu s tretjim pododstavkom,

—	od katerega se odšteje del zapadle varščine v skladu s prvim pododstavkom.

4.   Skupno zmanjšanje nadomestila ne sme biti večje od celotnega nadomestila, ki bi bilo plačano, če bi bile zahteve izpolnjene.

5.   Za namene tega člena se neupoštevanje rokov iz člena 36(1) šteje kot neupoštevanje rokov iz člena 7(1).

6.   Če se uporablja člen 4(2) in/ali člen 25(3) in/ali člen 48:

—	se zmanjšanja iz tega člena izračunajo na podlagi nadomestila, ki se plača v skladu s členom 4(2) in/ali členom 25(3) in/ali členom 48,

—	zmanjšanje nadomestila iz tega člena ne sme biti večje od nadomestila, ki se plača v skladu s členom 4(2) in/ali členom 25(3) in/ali členom 48.

POGLAVJE 2

Kazni in izterjava preveč plačanih zneskov

Člen 48

1.   Če se ugotovi, da je izvoznik z namenom pridobitve izvoznega nadomestila zaprosil za višje izvozno nadomestilo, kot mu pripada, se za izvoz proizvodov plača nadomestilo, ki velja za dejansko izvožene proizvode, ki se zmanjša za:

(a)	polovico razlike med zaprošenim nadomestilom in nadomestilom, ki velja za dejanski izvoz;

(b)	dvakratno razliko med zaprošenim nadomestilom in veljavnim nadomestilom, če je izvoznik namerno navedel napačne podatke.

2.   Ne glede na drugi odstavek člena 9, kjer se je izkazalo, da stopnja izvoznega nadomestila v skladu s členom 9 ni bila omenjena, se bo omenjena stopnja štela za nično. Če je znesek izvoznega nadomestila, izračunan glede na informacije v skladu s členom 9, nižji od veljavnega zneska, se za zadevni izvoz plača nadomestilo, ki velja za dejansko izvožene proizvode, zmanjšano za:

(a)	10 % razlike med izračunanim nadomestilom in veljavnim zneskom nadomestila za dejanski izvoz, če je razlika večja od 1 000 EUR;

(b)	100 % razlike med izračunanim nadomestilom in veljavnim zneskom nadomestila za dejanski izvoz, če je izvoznik navedel nadomestilo, ki je manjše od 1 000 EUR, veljavno nadomestilo pa je višje od 10 000 EUR;

(c)	200 % razlike med izračunanim nadomestilom in veljavnim nadomestilom, če izvoznik namerno navede napačne podatke.

Prvi pododstavek ne velja, če izvoznik pristojnim organom dokaže, da je stanje iz omenjenega pododstavka posledica višje sile, očitne napake, ali, kjer je to primerno, pravilnih informacij o prejšnjem plačilu.

Prvi pododstavek ne velja, če se za kazni, ki temeljijo na enakih elementih, ki določajo pravico do izvoznega nadomestila uporablja odstavek 1.

3.   Šteje se, da je zaprošeno nadomestilo znesek, ki se izračuna iz podatkov, danih v skladu s členom 5. Če je nadomestilo različno glede na destinacijo, se diferencialni del zaprošenega nadomestila izračuna iz podatkov o količini, teži in destinaciji, ki se zagotovijo na način iz člena 46.

4.   Kazen, predvidena v točki (a) odstavka 1, se ne uporabi:

(a)	v primerih višje sile;

(b)

v izjemnih primerih, ko izvoznik na svojo lastno pobudo, takoj ko izve, da je zaprosil za previsoko nadomestilo, o tem pisno obvesti pristojni organ, razen če pristojni organ obvesti izvoznika, da namerava preveriti zahtevek, ali izvoznik na drug način izve za to namero, ali pa je pristojni organ že ugotovil, da je bilo zaprošeno nadomestilo nepravilno;

(c)	pri očitni napaki v zvezi z zaprošenim nadomestilom, ki jo prizna pristojni organ;

(d)	če je zaprošeno nadomestilo v skladu z Uredbo (ES) št. 1043/2005 in zlasti s členom 10 te uredbe in se izračuna na podlagi povprečnih količin, ki se uporabljajo v določenem obdobju;

(e)	pri popravkih teže, če razlika v teži nastane zaradi načina tehtanja.

5.   Če je rezultat zmanjšanj iz točke (a) in (b) odstavka 1 negativen znesek, izvoznik plača ta negativen znesek.

6.   Če pristojni organi ugotovijo, da je bil zaprošen nepravilen znesek in da izvozni posel ni bil izveden in se zato nadomestilo ne more zmanjšati, izvoznik plača kazen iz točke (a) ali (b) odstavka 1, ki bi veljala, če bi bil izvoz izvršen. Če je stopnja nadomestila različna glede na destinacijo, se za izračun zaprošenega nadomestila in veljavnega nadomestila uporabi najnižja pozitivna stopnja ali, če je ta višja, stopnja, ki se dobi iz kazalcev glede na destinacijo v skladu s členom 31(2) razen če je navedena obvezna destinacija.

7.   Plačila po odstavkih 5 in 6 se izvršijo v 30 dneh po prejemu zahtevka za plačilo. Če se ta rok ne upošteva, izvoznik plača obresti po obrestni meri iz člena 49(1) za obdobje, ki se začne 30 dni po datumu prejema zahtevka za plačilo in konča na dan pred dnem plačila zahtevanega zneska.

8.   Kazni se ne uporabljajo, kadar je zahtevani znesek višji od veljavnega nadomestila v skladu s členi 4(2), 25(3) in/ali 47.

9.   Kazni se uporabijo brez poseganja v morebitne druge kazni, ki jih določajo nacionalni predpisi.

10.   Države članice lahko kazni ne izrečejo, če znesek na izvozno deklaracijo znaša 100 EUR ali manj.

11.   Če proizvod v izvozni deklaraciji ni zajet v dovoljenju, se nadomestilo ne odobri in se odstavek 1 ne uporablja.

12.   Če je bilo nadomestilo določeno vnaprej, izračun kazni temelji na stopnjah nadomestil, ki veljajo na dan vložitve zahtevka za dovoljenje, pri čemer se ne upoštevajo izgube nadomestila v skladu s členom 4(1) ali znižanja nadomestila v skladu s členom 4(2) ali 25(3). Po potrebi se te stopnje popravi na dan sprejetja izvozne deklaracije ali plačilne deklaracije.

Člen 49

1.   Brez poseganja v obveznost plačila negativnega zneska iz člena 48(5), upravičenec povrne neupravičeno prejeta nadomestila, kar vključuje tudi kazni po členu 48(1) in obresti, izračunane za čas od plačila do povračila. Če pa:

(a)	povračilo pokriva nezapadlo varščino, se zaseg te varščine v skladu s členom 32(1) šteje za izterjavo dolgovanih zneskov;

(b)	je bila varščina sproščena, upravičenec plača del varščine, ki bi zapadla, ter obresti, izračunane od datuma sprostitve do zadnjega dne pred plačilom.

Plačilo se izvrši v 30 dneh od prejema zahtevka za plačilo.

Če se od upravičencev zahteva povračilo sredstev, lahko država članica za izračun obresti upošteva, kot da je bilo plačilo izvršeno 20. dan po datumu zahtevka za povračilo.

Veljavna obrestna mera se izračuna v skladu z nacionalnimi predpisi; obrestna mera ne more biti nižja od obrestne mere za vračila zneskov po nacionalnih predpisih.

Če je bilo plačilo neupravičeno izvršeno zaradi napake pristojnega organa, se ne zaračuna obresti oz. se zaračuna največ znesek v višini neupravičenega dobička, ki ga določi država članica.

Če se nadomestilo plača pooblaščencu, sta z izvoznikom solidarno odgovorna za povračilo preveč plačanih zneskov, neupravičeno sproščenih varščin in obresti v zvezi z zadevnim izvozom. Odgovornost pooblaščenca pa je omejena na znesek, ki mu je bil dejansko plačan, ter obresti na ta znesek.

2.   Povrnjeni zneski, zneski v skladu s členom 48(5) in (6) in izterjane obresti se plačajo plačilnim agencijam, ki te zneske odštejejo od izdatkov Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS).

Če se rok za plačilo ne upošteva, država članica lahko določi, da se namesto povračila, preveč plačane zneske, neupravičeno sproščene varščine in izravnalne obresti odšteje od kasnejših plačil zadevnemu izvozniku.

Drugi pododstavek se uporablja tudi za zneske, ki se plačajo v skladu s členom 48(5) in (6).

3.   Države članice lahko ne zahtevajo povračila preveč plačanih nadomestil, neupravičeno sproščenih varščin, obresti in zneskov iz člena 48(5), če povračilo na izvozno deklaracijo ne presega 100 EUR, pod pogojem da nacionalni predpisi določajo podobna pravila glede nevračanja takšnih zneskov, kar pa ne vpliva na možnost iz člena 48(10), da se za majhne zneske kazni ne izreče.

4.   Obveznost vračila iz prvega odstavka ne velja:

(a)	če je pristojni organ države članice ali drug organ pomotoma izvršil plačilo in upravičenec napake ni mogel na enostaven način ugotoviti ter je ravnal v dobri veri; ali

(b)	če je od dneva obvestila upravičencu o končni odločitvi glede odobritve nadomestila do takrat, ko je nacionalni organ ali organ Skupnosti prvič obvestil upravičenca o neupravičenosti plačila, preteklo več kot štiri leta. Ta določba se uporablja samo, če je upravičenec ravnal v dobri veri.

Dejanja tretje osebe, ki se neposredno ali posredno nanašajo na potrebne formalnosti za plačilo nadomestila, vključno z dejanji nadzornih agencij, veljajo kot dejanja upravičenca.

Določbe tega odstavka ne veljajo za predplačila nadomestil. V primerih, ko se znesek ne povrne zaradi uporabe tega odstavka, upravne sankcije iz točke (a) člena 48(1) ne veljajo.

NASLOV V

KONČNE DOLOČBE

Člen 50

Države članice uradno obvestijo Komisijo:

—	nemudoma, o primerih uporabe člena 27(1); Komisija uradno obvesti druge države članice,

—

za vsako 12-mestno oznako, o količinah izvoženih proizvodov brez izvoznih dovoljenj z vnaprejšnjo določitvijo nadomestila za primere iz prve alinee drugega pododstavka členov 4(1), 6 in 42. Oznake se združujejo po sektorjih. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo uradno poročanje teh podatkov najpozneje drugi mesec po sprejetju izvozne deklaracije.

Člen 51

Uredba (ES) št. 800/1999 se razveljavi.

Sklici na razveljavljeno uredbo, se upoštevajo kot sklici na to uredbo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo v Prilogi XX.

Člen 52

Ta uredba začne veljati sedmi dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

---

(1)  UL L 299, 16.11.2007, str. 1.

(2)  UL L 102, 17.4.1999, str. 11.

(3)  Glej Prilogo XIX.

(4)  UL L 336, 23.12.1994, str. 22.

(5)  UL L 339, 18.12.2008, str. 53.

(6)  UL L 365, 21.12.2006, str. 52.

(7)  UL L 253, 11.10.1993, str. 1.

(8)  UL L 302, 19.10.1992, str. 1.

(9)  UL L 301, 17.10.1992, str. 17.

(10)  UL L 205, 3.8.1985, str. 5.

(11)  UL L 359, 9.12.1992, str. 13.

(12)  UL L 209, 11.8.2005, str. 1.

(13)  UL L 179, 14.7.1999, str. 1.

(14)  UL L 172, 5.7.2005, str. 24.

(15)  UL L 366, 24.12.1987, str. 1.

(16)  UL L 114, 26.4.2008, str. 3.

(17)  UL L 312, 23.12.1995, str. 1.

(18)  UL L 226, 13.8.1987, str. 2.

(19)  UL L 171, 23.6.2006, str. 90.

(20)  UL L 201, 30.7.2008, str. 1.

(21)  UL L 105, 23.4.1983, str. 1.

(22)  UL L 24, 30.1.1998, str. 9.

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---