(1)

Komisija je 23. marca 2006 sprejela Uredbo Komisije (ES) št. 553/2006 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja („obutev“) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske („LRK“ ali „Kitajska“) in Vietnama („začasna uredba“) (2).

(2)

Z Uredbo (ES) št. 1472/2006 (3) je Svet uvedel dokončne protidampinške dajatve v višini 9,7 % do 16,5 % na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Vietnama in LRK za dve leti („Uredba (ES) št. 1472/2006“ ali „izpodbijana uredba“).

(3)

Z Uredbo Sveta (ES) št. 388/2008 (4) je Svet dokončne protidampinške ukrepe za uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske razširil na uvoz izdelkov, poslanih iz Posebne upravne regije Macao, ne glede na to, ali so deklarirani kot izdelki s poreklom iz Posebne upravne regije Macao ali ne.

(4)

Po pregledu zaradi izteka ukrepov, ki se je začel 3. oktobra 2008 (5), je Svet z Izvedbeno uredbo (EU) št. 1294/2009 (6) protidampinške ukrepe podaljšal za 15 mesecev, tj. do 31. marca 2011, ko so ukrepi prenehali veljati („Izvedbena uredba (EU) št. 1294/2009“).

(5)

Družbe Brosmann Footwear (HK) Ltd, Seasonable Footwear (Zhongshan) Ltd, Lung Pao Footwear (Guangzhou) Ltd, Risen Footwear (HK) Co Ltd in Zhejiang Aokang Shoes Co. Ltd („vložniki“) so izpodbijano uredbo izpodbijale na Sodišču prve stopnje (zdaj: Splošno sodišče). S sodbama z dne 4. marca 2010 v zadevi Brosmann Footwear (HK) in drugi proti Svetu, T-401/06, ter z dne 4. marca 2010 v združenih zadevah Zhejiang Aokang Shoes in Wenzhou Taima Shoes proti Svetu, T-407/06 in T-408/06, jih je Splošno sodišče zavrnilo.

(6)

Vložniki so se na ti sodbi pritožili. V sodbah z dne 2. februarja 2012 v zadevi Brosmann Footwear (HK) in drugi proti Svetu, C-249/10 P, ter z dne 15. novembra 2012 v zadevi Zhejiang Aokang Shoes proti Svetu, C-247/10 P, („sodbi v zadevah Brosmann in Aokang“), je Sodišče navedeni sodbi razveljavilo. Menilo je, da je Splošno sodiščenapačno uporabilo pravo, ko je navedlo, da Komisija ni bila zavezana preučitvi zahtevkov za tržnogospodarsko obravnavo („TGO“), ki so temeljili na členu 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe in so jih predložili trgovci, ki niso zajeti z vzorcem (točka 36 sodbe v zadevi C-249/10 P ter točki 29 in 32 sodbe v zadevi C-247/10 P).

(7)

Sodišče je nato razsodilo. Menilo je, da „[…] bi Komisija morala preučiti ustrezno utemeljene zahtevke, ki so ji jih pritožnice predložile na podlagi člena 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe, da bi se jim v okviru protidampinškega postopka, na katerega se sporna uredba nanaša, odobrila TGO. Dalje, ugotoviti je treba, da ni izključeno, da bi jim bila zaradi take preučitve naložena dokončna protidampinška dajatev, ki bi bila drugačna od dajatve 16,5 %, ki se je zanje uporabila na podlagi člena 1(3) sporne uredbe. Iz iste določbe namreč izhaja, da je bila dokončna protidampinška dajatev 9,7 % naložena le kitajskemu gospodarskemu subjektu, ki je bil zajet z vzorcem in ki mu je bila odobrena TGO. Vendar, kot izhaja iz točke 38 te sodbe, če bi Komisija ugotovila, da pogoji tržnega gospodarstva prevladujejo tudi za pritožnice, bi se tem – če izračun individualne stopnje dampinga ne bi bil mogoč – prav tako morala odobriti ta zadnja stopnja“ (točka 42 sodbe v zadevi C-249/10 P in točka 36 sodbe v zadevi C-247/10 P).

(8)

Zato je razglasilo ničnost izpodbijane uredbe v tistem delu, ki se nanaša na zadevne vložnike.

(9)

Komisija je oktobra 2013 z obvestilom, objavljenim v Uradnem listu Evropske unije (7), sporočila, da je sklenila obnoviti protidampinški postopek v točki, v kateri je prišlo do nezakonitosti, in preučiti, ali so za vložnike prevladovali pogoji tržnega gospodarstva v obdobju od 1. aprila 2004 do 31. marca 2005. S tem obvestilom je zainteresirane strani pozvala, naj se ji javijo.

(10)

Svet je marca 2014 z Izvedbenim sklepom Sveta 2014/149/EU (8) zavrnil predlog Komisije za sprejetje izvedbene uredbe Sveta o ponovni uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki jo proizvajajo podjetja Brosmann Footwear (HK) Ltd, Seasonable Footwear (Zhongshan) Ltd, Lung Pao Footwear (Guangzhou) Ltd, Risen Footwear (HK) Co Ltd in Zhejiang Aokang Shoes Co. Ltd ter ustavil postopke v zvezi s temi proizvajalci. Svet je zavzel stališče, da so uvozniki, ki so obutev kupili od navedenih proizvajalcev izvoznikov in ki so jim pristojni nacionalni organi povrnili ustrezne uvozne dajatve na podlagi člena 236 Uredbe (EGS) št. 2913/1992 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (9) („carinski zakonik Skupnosti“), imeli legitimna pričakovanja na podlagi člena 1(4) izpodbijane uredbe, ki prevzema določbe carinskega zakonika Skupnosti, zlasti člena 221, ki se uporablja za pobiranje dajatev.

(11)

Trije uvozniki zadevnega izdelka, in sicer družbe C&J Clark International Ltd. („Clark“), Puma SE („Puma“) in Timberland Europe B.V. („Timberland“) („zadevni uvozniki“), so izpodbijali protidampinške ukrepe za uvoz določene obutve iz Kitajske in Vietnama, pri čemer so se pred svojimi nacionalnimi sodišči sklicevali na sodno prakso iz uvodnih izjav 5 do 7, ta pa so zadevo predložila Sodišču v predhodno odločanje.

(12)

Sodišče je 4. februarja 2016 v združenih zadevah C & J Clark International Limited in Puma SE, C-659/13 in C-34/14 (10), Uredbo (ES) št. 1472/2006 in Izvedbeno uredbo (EU) št. 1294/2009 razglasilo za nični, ker Evropska komisija ni preučila zahtevkov za TGO in individualno obravnavo („IO“), ki so jih predložili proizvajalci izvozniki iz LRK in Vietnama, ki niso bili vzorčeni („sodbi“), kar je v nasprotju z zahtevami iz člena 2(7)(b) in člena 9(5) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 (11).

(13)

Sodišče je v zvezi z zadevo Timberland Europe, C-571/14, 11. aprila 2016 odločilo, da se zadeva izbriše iz registra na zahtevo nacionalnega predložitvenega sodišča.

(14)

Člen 266 PDEU določa, da morata instituciji sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodb Sodišča. Če je akt, ki sta ga instituciji sprejeli v okviru upravnega postopka, kot je protidampinški postopek, razglašen za ničnega, se v skladu s sodbo Sodišča nični akt zamenja z novim aktom, v katerem je odpravljena nezakonitost, ki jo je ugotovilo Sodišče (12).

(15)

V skladu s sodno prakso Sodišča se postopek za nadomestitev akta, razglašenega za ničnega, nadaljuje v točki, v kateri je prišlo do nezakonitosti (13). To pomeni zlasti, da v primeru, ko je za ničnega razglašen akt, ki zaključuje upravni postopek, razglasitev ničnosti ne vpliva nujno na pripravljalne akte, kot je začetek protidampinškega postopka. Če je za nično razglašena uredba o uvedbi dokončnih protidampinških ukrepov, to pomeni, da po razglasitvi ničnosti protidampinški postopek še vedno ni zaključen, saj je bil akt, ki je zaključil protidampinški postopek, odstranjen iz pravnega reda Unije (14), razen če je nezakonitost nastala v fazi začetka postopka.

(16)

Razen tega, da instituciji nista preučili zahtevkov za TGO in IO, ki so jih predložili proizvajalci izvozniki iz LRK in Vietnama, ki niso bili vzorčeni, vse druge ugotovitve iz Uredbe (ES) št. 1472/2006 in Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1294/2009 ostajajo veljavne.

(17)

V tej zadevi je nezakonitost nastala po začetku postopka. Zato se je Komisija odločila, da bo ta protidampinški postopek, ki je po sodbah ostal odprt, obnovila v točki, v kateri je prišlo do nezakonitosti, in preučila, ali so za zadevne proizvajalce izvoznike prevladali pogoji tržnega gospodarstva v obdobju od 1. aprila 2004 do 31. marca 2005, tj. obdobju preiskave („obdobje preiskave“). Komisija je v primerih, v katerih je bilo to potrebno, preučila tudi, ali so zadevni proizvajalci izvozniki izpolnjevali pogoje za IO v skladu s členom 9(5) Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 (15) („osnovna uredba v obliki, kakršna je bila pred spremembo“) (16).

(18)

Komisija je z Izvedbeno uredbo (EU) 2016/1395 (17) ponovno uvedla dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobrala začasno dajatev na uvoz s strani družb Clark in Puma določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz LRK, ki jo proizvaja 13 kitajskih proizvajalcev izvoznikov, ki so predložili zahtevke za TGO in IO, vendar niso bili vzorčeni.

(19)

Komisija je z Izvedbeno uredbo (EU) 2016/1647 (18) ponovno uvedla dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobrala začasno dajatev na uvoz s strani družb Clark, Puma in Timberland določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Vietnama, ki jo proizvajajo nekateri vietnamski proizvajalci izvozniki, ki so predložili zahtevke za TGO in IO, vendar niso bili vzorčeni.

(20)

Komisija je z Izvedbeno uredbo (EU) 2016/1731 (19) ponovno uvedla dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobrala začasno dajatev na uvoz s strani družb Puma in Timberland določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki jo proizvajajo en proizvajalec izvoznik iz Vietnama in dva proizvajalca izvoznika iz LRK, ki so predložili zahtevke za TGO in IO, vendar niso bili vzorčeni.

(21)

Veljavnost Izvedbene uredbe (EU) 2016/1395, Uredbe (EU) 2016/1647 in Izvedbene uredbe (EU) 2016/1731 sta družbi Puma in Timberland izpodbijali na Splošnem sodišču v zadevah Puma in drugi proti Komisiji, T-781/16, in Timberland Europe proti Komisiji, T-782/16. Poleg tega je tudi družba Clark na Splošnem sodišču izpodbijala veljavnost Uredbe (EU) 2016/1395 v zadevah C & J Clark International proti Komisiji, T-790/16, in C & J Clark International proti Komisiji, T-861/16.

(22)

V zvezi z izvršitvijo sodbe v združenih zadevah C & J Clark International Limited in Puma SE, C-659/13 in C-34/14, navedene v uvodni izjavi 12, je Komisija sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2016/223 o uvedbi postopka za oceno nekaterih zahtevkov za tržnogospodarsko obravnavo ter individualno obravnavo kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov ter izvajanju sodbe Sodišča v združenih zadevah C-659/13 in C-34/14 (20). V členu 1 navedene uredbe je Komisija nacionalnim carinskim organom naročila, naj ji pošljejo vse zahtevke za povračilo dokončnih protidampinških dajatev, plačanih za uvoz obutve s poreklom iz Kitajske in Vietnama, ki so jih vložili uvozniki na podlagi člena 236 carinskega zakonika Skupnosti in ki temeljijo na dejstvu, da je nevzorčeni proizvajalec izvoznik v preiskavi, zaradi katere so bili z Uredbo (ES) št. 1472/2006 uvedeni dokončni ukrepi („prvotna preiskava“), zahteval TGO ali IO. Komisija oceni zadevni zahtevek za TGO ali IO in ponovno uvede ustrezno stopnjo dajatve. Na podlagi tega bi morali nacionalni carinski organi naknadno sprejeti odločitev glede zahtevka za povračilo in odpust protidampinških dajatev.

(23)

Komisija je po uradnem obvestilu francoskih carinskih organov v skladu s členom 1 Izvedbene uredbe (EU) 2016/223 opredelila kitajska proizvajalca izvoznika, ki sta predložila zahtevka za TGO in IO v prvotni preiskavi, vendar nista bila vzorčena. Opredeljen je bil še en proizvajalec izvoznik, ki je bil dobavitelj za družbo Deichmann, tj. nemško družbo uvoznico, ki je izpodbijala plačilo dajatev. Posledično je Komisija analizirala zahtevek za TGO in IO teh treh kitajskih proizvajalcev izvoznikov.

(24)

Zaradi navedenega je Komisija z Izvedbeno uredbo (EU) 2016/2257 (21) ponovno uvedla dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobrala začasno dajatev na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki jo proizvajajo trije proizvajalci izvozniki, ki so predložili zahtevke za TGO in IO, vendar niso bili vzorčeni.

(25)

Carinski organi Združenega kraljestva, Belgije in Švedske so 12. julija 2016 (Združeno kraljestvo), 13. julija 2016 (Belgija) in 26. julija 2016 (Švedska) Komisiji v skladu s členom 1 Izvedbene uredbe (EU) 2016/223 priglasili zahtevke za povračilo, ki so jih vložili uvozniki. Komisija je na podlagi teh uradnih obvestil analizirala zahtevke za TGO in IO, ki jih je vložilo 19 proizvajalcev izvoznikov, in z Uredbo (EU) 2017/423 (22) ponovno uvedla dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobrala začasno dajatev na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz LRK in Vietnama, ki jo proizvaja teh 19 proizvajalcev izvoznikov.

(26)

Med navedeno preiskavo je bilo na podlagi pripomb več zainteresiranih strani po razkritju opredeljenih še pet dodatnih družb / skupin družb, ki so same ali prek povezanega kitajskega ali vietnamskega proizvajalca izvoznika predložile zahtevek za TGO in IO med prvotno preiskavo, vendar niso bile vzorčene in tudi niso bile ocenjene v okviru prejšnjega izvrševanja. Te družbe so bile navedene v Prilogi VI k Uredbi (EU) 2017/423 in so bile del štirih skupin družb.

(27)

Komisija je na podlagi tega opredelila štiri skupine družb, ki jih je skupaj sestavljalo sedem posameznih družb, ki so bile kitajski ali vietnamski proizvajalci izvozniki, ki niso bili vzorčeni v prvotni preiskavi, ter ocenila zahtevke za TGO in IO, ki so jih te družbe predložile v prvotni preiskavi. Zaradi navedenega je Komisija z Izvedbeno uredbo (EU) 2017/1982 (23) ponovno uvedla dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobrala začasno dajatev na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki jo proizvajajo ti proizvajalci izvozniki, ki so predložili zahtevke za TGO in IO, vendar niso bili vzorčeni.

(28)

Poleg tega je Komisija v členu 3 Izvedbene uredbe (EU) 2017/423 začasno odložila oceno položaja družb iz Priloge III k navedeni uredbi, dokler uvoznik, ki od nacionalnih carinskih organov zahteva povračilo, Komisiji ne sporoči imen in naslovov zadevnih proizvajalcev izvoznikov, od katerih so trgovci kupili obutev. Komisija sicer meni, da je dokazno breme za opredelitev zadevnih proizvajalcev izvoznikov v Kitajski in/ali Vietnamu na uvoznikih, ki zahtevajo povračilo plačanih protidampinških dajatev, vendar hkrati tudi priznava, da morda niso bili vsi uvozniki, ki so od trgovcev kupili obutev, seznanjeni s tem, da morajo Komisiji sporočiti imena proizvajalcev izvoznikov, od katerih so ti trgovci kupili obutev. Zato je posebej vzpostavila stik z vsemi uvozniki, ki jih zadevajo priglasitve Združenega kraljestva, Belgije in Švedske, in jih pozvala, naj v določenem roku predložijo potrebne informacije, tj. imena in naslove proizvajalcev izvoznikov v LRK ali Vietnama.

(29)

Posledično so trije uvozniki, tj. Pentland Brands Ltd., Puma UK Ltd. in Deichmann Shoes UK Ltd., 18. aprila 2017 (Puma UK Ltd.), 27. aprila 2017 (Pentland Brands Ltd.) in 15. maja 2017 (Deichmann Shoes UK Ltd.) predložili imena in naslove svojih dobaviteljev na Kitajskem in/ali v Vietnamu.

(30)

Nemški carinski organi so Komisiji 7. aprila 2017 v skladu s členom 1 Izvedbene uredbe (EU) 2016/223 priglasili zahtevke za povračilo, ki so jih vložili uvozniki v Uniji, in ji poslali spremne dokumente. Poleg tega so 20. junija 2017 poslali dodatek k svoji prvotni priglasitvi in Komisiji priglasili dodatne zahtevke uvoznikov.

(31)

Nizozemski carinski organi so Komisiji 23. maja 2017 v skladu s členom 1 Izvedbene uredbe (EU) 2016/223 priglasili zahtevke za povračilo, ki so jih vložili uvozniki v Uniji, in ji poslali spremne dokumente. Poleg tega so 21. julija 2017 poslali dodatek k svoji prvotni priglasitvi in Komisiji priglasili dodatne zahtevke uvoznikov.

(32)

Tako je Komisija prejela imena in naslove skupno 600 družb, za katere je bilo sporočeno, da so dobaviteljice obutve v LRK in Vietnamu.

(33)

Za 431 od teh družb (navedenih v Prilogi III k tej uredbi) Komisija nima evidence, da bi v prvotni preiskavi predložile obrazec zahtevka za TGO ali IO. Te družbe tudi niso mogle dokazati, da so bile povezane s katerim od kitajskih ali vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, ki so v prvotni preiskavi predložili zahtevek za TGO/IO.

(34)

Od preostalih družb je bilo 19 proizvajalcev izvoznikov (ki so navedeni v Prilogi IV k tej uredbi) že ocenjenih posamično ali kot del skupine družb, izbran iz vzorca kitajskih ali vietnamskih proizvajalcev izvoznikov v okviru prvotne preiskave. Ker nobena od teh družb ni prejela individualne stopnje dajatve, se za uvoz obutve teh družb uporablja dajatev v višini 16,5 % za LRK oziroma 10 % za Vietnam. Sodba iz uvodne izjave 12 ni vplivala na ti stopnji.

(35)

Od preostalih družb je bilo 72 proizvajalcev izvoznikov (ki so navedeni v Prilogi V k tej uredbi) že ocenjenih posamično ali kot del skupine družb v okviru izvršitve sodbe iz uvodne izjave 12, in sicer v Izvedbenem sklepu 2014/149/EU oziroma izvedbenih uredbah (EU) 2016/1395, (EU) 2016/1647, (EU) 2016/1731, (EU) 2016/2257 ali (EU) 2017/1982.

(36)

Za družbe ali skupine družb, ki so bile ocenjene v Izvedbenem sklepu 2014/149/EU, ni veljala ponovna uvedba protidampinške dajatve, kot je navedeno v uvodni izjavi 10, saj so bile tem družbam dajatve že povrnjene in so lahko legitimno pričakovale, da se zanje ne bodo ponovno uvedle. Zahtevki za povračilo dajatev uvoznikom v Uniji v zvezi z družbami ali skupinami družb, ki so bile ocenjene v izvedbenih uredbah (EU) 2016/1395, (EU) 2016/1647, (EU) 2016/1731, (EU) 2016/2257 ali (EU) 2017/1982, pa se po drugi strani ne bi smeli odobriti. Ti uvozniki so namreč v drugačnem pravnem položaju kot uvozniki, ki so bili ocenjeni v Izvedbenem sklepu 2014/149/EU, in zlasti niso pridobili legitimnih pričakovanj.

(37)

Preostalih 70 družb (ki so navede v Prilogi II k tej uredbi) so sestavljali kitajski ali vietnamski proizvajalci izvozniki, ki niso bili vzorčeni v prvotni preiskavi in ki so predložili obrazec zahtevka za TGO/IO. Komisija je zato ocenila zahtevke za TGO in IO, ki so jih vložile te družbe.

(38)

To pomeni, da je v tej uredbi Komisija ocenila obrazce zahtevka za TGO/IO družb Aiminer Leather Products Co., Ltd, Best Health Ltd., Best Run Worldwide Co. Ltd Bright Ease Shoe Factory, Cambinh Shoes Company, Dong Anh Footwear Joint Stock Company, Dong Guan Bor Jiann Footwear Co., Ltd, Dongguan Hongguo Shoes Co. Ltd., Freetrend Industrial Ltd, Freeview Company Ltd, Dongguan Hopecome Footwear Co Ltd, Dongguan Houjie Baihou Hua Jian Footwear Factory, Dongguan Qun Yao Shoe Co., Ltd, Dongyi Shoes Co., Ltd, Doozer (Fujian) Shoes Co., Ltd, Emperor (VN) Co., Ltd, Everlasting Industry Co., Ltd, Fu Jian Ching Luh Shoes Co., Ltd, Fu Jian Lion Score Sport Products Co., Ltd, Fujian Footwear & Headgear Import & Export (Holdings) Co., Ltd, Fujian Jinjiang Guohui Footwear & Garment Co., Ltd, Gan Zhou Hua Jian International Footwear Co., Ltd, Golden Springs Shoe Co., Ltd, Haiduong Shoes Stock Company, Hangzhou Forever Shoes Factory, Hua Jian Industrial Holding Co., Ltd, Huu Nghi Danang Company, Hwa Seung Vina Co., Ltd, Jason Rubber Works Ltd, Jinjiang Hengdali Footwear Co., Ltd, Jinjiang Xiangcheng Footwear and Plastics Co., Ltd, JinJiang Zhenxing Shoes & Plastic Co., Ltd, Juyi Group Co., Ltd, K Star Footwear Co., Ltd, Kangnai Group Wenzhou Lucky Shoes and Leather Co., Ltd, Khai Hoan Footwear Co., Ltd, Lian Jiang Ching Luh Shoes Co., Ltd, Li-Kai Shoes Manufacturing Co., Ltd, New Star Shoes Factory, Ngoc Ha Shoe Company, Nhi Hiep Transportation Construction Company Limited, Ophelia Shoe Co., Ltd, Ormazed Shoes (Zhao Qing City) Ltd, Ormazed Shoes Ltd (Dong Guan) Ltd, Pacific Joint - Venture Company, Phuc Yen Shoes Factory, Phuha Footwear Enterprise, Phuhai Footwear Enterprise, Phulam Footwear Joint Stock Company, Putian Dajili Footwear Co., Ltd, Right Rich Development VN Co., Ltd, Saigon Jim Brother Corporation, Shenzhen Harson Shoes Ltd, Shunde Sunrise (II) Footwear Co., Ltd, Splendour Enterprise Co., Ltd, Stellar Footwear Co., Ltd, Sung Hyun Vina Co., Ltd, Synco Footwear Ltd, Thai Binh Shoes Joint Stock Company, Thang Long Shoes Company, Thanh Hung Co, Ltd, Thuy Khue Shoes Company Ltd, Truong Loi Shoes Company Limited, Wenzhou Chali Shoes Co, Ltd, Wenzhou Dibang Shoes Co., Ltd, Wenzhou Gold Emperor Shoes Co., Ltd, Xiamen Sunchoose Import & Export Co., Ltd, Xingtaiy Footwear Industry & Commerce Co., Ltd, Zhuhai Shi Tai Footwear Company Limited in Zhuhai Shun Tai Footwear Company Limited.

(39)

Komisija ima možnost, da odpravi tiste vidike izpodbijane uredbe, zaradi katerih je bila ta razglašena za nično, dele ocene, ki jih sodba ne zadeva, pa pusti nespremenjene (24).

(40)

Namen te uredbe je popraviti vidike izpodbijane uredbe, za katere je bilo ugotovljeno, da niso skladni z osnovno uredbo in so zato povzročili razglasitev ničnosti v delu, ki zadeva proizvajalce izvoznike iz uvodne izjave 30.

(41)

Vse ostale ugotovitve iz izpodbijane uredbe in Izvedbene uredbe (EU) št. 1294/2009, ki jih Sodišče ni razglasilo za nične, ostajajo v veljavi in so vključene v to uredbo.

(42)

Zato so naslednje uvodne izjave omejene na novo oceno, ki jo je treba izvesti za izvršitev sodb Sodišča.

(43)

Komisija je preučila, ali je TGO ali IO prevladovala za zadevne proizvajalce izvoznike iz uvodne izjave 38, ki so predložili zahtevke za TGO/IO za obdobje preiskave. Namen te analize je ugotoviti obseg, v katerem so zadevni uvozniki upravičeni do povračila plačanih protidampinških dajatev glede na protidampinške dajatve, plačane za izvoz teh dobaviteljev.

(44)

Če bi analiza pokazala, da bi TGO morala biti odobrena zadevnim proizvajalcem izvoznikom, za katerih izvoz se je uporabljala protidampinška dajatev, plačana s strani zadevnih uvoznikov, bi bilo navedenemu proizvajalcu izvozniku treba priznati individualno stopnjo dajatve, povračilo dajatve pa bi bilo omejeno na znesek, ki bi ustrezal razliki med plačano dajatvijo in individualno stopnjo dajatve, tj. v primeru uvoza iz Kitajske razliki med 16,5 % in dajatvijo, uvedeno za edino vzorčeno izvozno družbo, ki ji je bila odobrena TGO, tj. 9,7 %, v primeru uvoza iz Vietnama pa razliki med 10 % in individualno stopnjo dajatve, izračunano za zadevnega proizvajalca izvoznika, če obstaja.

(45)

Če bi analiza pokazala, da bi bilo treba IO odobriti proizvajalcu izvozniku, za katerega je bila zavrnjena TGO, bi se morala zadevnemu proizvajalcu izvozniku odobriti individualna stopnja dajatve, povračilo dajatve pa bi bilo omejeno na znesek, ki ustreza razliki med plačano dajatvijo, tj. 16,5 % v primeru uvoza iz Kitajske in 10 % v primeru uvoza iz Vietnama, in individualno dajatvijo, izračunano za zadevnega proizvajalca izvoznika, če obstaja.

(46)

Nasprotno, če bi analiza zahtevkov za TGO in IO pokazala, da bi bilo treba TGO in IO zavrniti, povračila protidampinških dajatev ne bi bilo mogoče odobriti.

(47)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 12, je Sodišče izpodbijano uredbo in Izvedbeno uredbo (EU) št. 1294/2009 razglasilo za nični glede izvoza določene obutve določenih kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, saj Komisija ni preučila zahtevkov za TGO in IO, ki so jih poslali ti proizvajalci izvozniki.

(48)

Komisija je zato preučila zahtevke za TGO in IO zadevnih proizvajalcev izvoznikov, da bi določila stopnjo dajatve, ki se uporablja za njihov izvoz. Ocena je pokazala, da predložene informacije niso dokazale, da so zadevni proizvajalci izvozniki delovali v pogojih tržnega gospodarstva ali da izpolnjujejo pogoje za individualno obravnavo (za podrobno razlago glej uvodno izjavo 49 in naslednje v nadaljevanju).

(49)

Poudariti je treba, da je dokazno breme na proizvajalcu, ki želi, da se mu na podlagi člena 2(7)(b) osnovne uredbe odobri TGO. Prvi pododstavek člena 2(7)(c) v ta namen določa, da mora zahtevek, ki ga tak proizvajalec predloži, vsebovati zadostne dokaze, kot so opredeljeni v navedeni določbi, da deluje v pogojih tržnega gospodarstva. Institucijama Unije zato ni treba dokazati, da proizvajalec ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za odobritev navedene obravnave. Nasprotno, instituciji Unije morata oceniti, ali podatki, ki jih je predložil zadevni proizvajalec, zadostujejo za dokaz, da so merila iz prvega pododstavka člena 2(7)(c) osnovne uredbe izpolnjena, tako da se mu lahko odobri TGO, sodišče Unije pa mora preveriti, ali je ta presoja očitno napačna (točka 32 sodbe v zadevi C-249/10 P in točka 24 sodbe v zadevi C-247/10 P).

(50)

V skladu s členom 2(7)(c) osnovne uredbe mora biti izpolnjenih vseh pet meril iz tega člena, da se proizvajalcu izvozniku lahko odobri TGO. Komisija je zato menila, da neizpolnjevanje vsaj enega merila zadostuje za zavrnitev zahtevka za TGO.

(51)

Nobeden od zadevnih proizvajalcev izvoznikov ni mogel dokazati, da izpolnjuje merilo 1 (poslovne odločitve). Natančneje, Komisija je ugotovila, da družbe 34, 36, 37, 38, 39, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 53, 54, 58, 65, 66,67, 69, 72, 77, 79, 80, 82, 84, 85, 88, 89, 92, 93, 94, 96, 97, 98, 99, 100, 101 in 102 (25) niso mogle svobodno določiti količine prodaje na domačem in izvoznih trgih. V zvezi s tem je ugotovila, da so na določenih trgih (domačem in izvoznih trgih) obstajale omejitve pri proizvodnji in/ali količini prodaje. Nekatere družbe (33, 35, 39, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 66, 67, 68, 69, 70, 72, 73, 74, 75, 77, 81, 83, 84, 85, 86, 87, 91, 96, 97, 101 in 102) niso predložile zadostnih informacij o svoji lastniški strukturi, delničarjih, upravnem odboru ali izboru direktorjev, ki bi dokazovale, da so poslovne odločitve sprejemale v skladu s tržnimi signali in brez večjega vmešavanja države. Nekatere družbe niso predložile dovoljenja za poslovanje ali njegovega angleškega prevoda (33, 35, 59, 60, 62, 81 in 87) oziroma statuta ali njegovega angleškega prevoda (34, 40, 41, 51, 59, 63, 64, 95, 101 in 102). Poleg tega nekatere družbe niso predložile zadostnih informacij o svojih dobaviteljih (42, 43, 44, 46, 49, 51, 57, 60, 64, 65, 69, 74, 76 in 95) ali pa niso mogle dokazati, da je bil izbor zaposlenih dovolj neodvisen od lokalnih organov (38, 39, 42, 45 in 46), in zato niso predložile zadostnih dokazov, da so bile poslovne odločitve sprejemale brez večjega vmešavanja države.

(52)

Družbe 33, 34, 35, 40, 41, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 57, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 72, 73, 74, 75, 76, 79, 80, 81, 82, 84, 85, 86, 87, 88, 91, 93, 94, 95, 96, 97, 100, 101 in 102 niso mogle dokazati, da izpolnjujejo merilo 2 (računovodstvo). Natančneje, družbe 33, 43, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 73, 74, 75, 76, 79, 80, 81, 82, 84, 85, 86, 87, 88, 91, 93, 94, 96, 97, 101 in 102 niso dokazale, da imajo jasno določeno zbirko računovodskih evidenc, ki se pregledujejo neodvisno v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi. Ocene za TGO so zlasti pokazale, da te družbe Komisiji niso predložile mnenja/poročila neodvisnega revizorja ali pa ni bila izvedena revizija njihovih računovodskih izkazov ali pa niso bile pojasnjene nekatere postavke v bilanci stanja in izkazu poslovnega izida. Druge družbe niso predložile zadevnega angleškega prevoda (34, 35, 40, 41, 51, 57, 69, 70, 95 in 100). Poleg tega so bila v revidiranih računovodskih izkazih nekaterih družb (43, 44, 45, 57, 65 in 72) ugotovljena znatna neskladja, in sicer med drugim razlike v sporočenih podatkih za različna leta, razlike med izvirnikom in angleškim prevodom, pomisleki glede pravilnosti metode amortizacije, popisa zalog in pregleda stanja ter težave, ki so bile izpostavljene v poročilu revizorjev in ki pozneje niso bile popravljene. Zato te družbe niso izpolnjevale merila 2.

(53)

Kar zadeva merilo 3 (sredstva in „prenos“), več družb ni dokazalo, da iz sistema netržnega gospodarstva niso bila prenesena izkrivljanja. Družbe 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 42, 43, 44, 47, 48, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 70, 72, 74, 75, 76, 77, 80, 81, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 91, 94, 95, 96, 97, 101 in 102 zlasti niso predložile bistvenih in popolnih informacij o pogojih in vrednosti pravic do rabe zemljišč. Poleg tega družbe 34, 35, 37, 38, 39, 42, 43, 45, 46, 52, 53, 54, 57, 60, 63, 65, 66, 72, 77, 79, 84, 85, 87, 93, 94, 95 in 98 niso predložile informacij o odstopanjih od splošne davčne stopnje ali o sledi plačila tega davka, medtem ko družbe 37, 42, 43, 44, 57, 84, 87 in 94 niso predložile informacij o dobavi ali ceni električne energije. Družbi 40 in 41 nista predložili angleškega prevoda bistvenih informacij o svojih sredstvih.

(54)

Kar zadeva merilo 4 (pravno okolje), družbe 76, 101 in 102 niso dokazale, da so delovale v skladu s stečajnim pravom in pravom lastninskih razmerij, ki zagotavljata stabilnost in pravno varnost.

(55)

Družba 70 ni dokazala, da izpolnjuje merilo 5 (menjava valute), ker je glede na pojasnila k računovodskim izkazom za posle v tujih valutah uporabljala fiksen menjalni tečaj, kar ni v skladu z merilom 5, ki določa, da se spremembe menjalnega tečaja izvajajo po tržni stopnji.

(56)

Družbe 56, 71, 78 in 90 niso predložile dokazov o proizvodnji zadevnega izdelka, lastništvu glavnih surovin, lastništvu zadevnega izdelka in nadzoru nad določanjem cen. Zato njihovi zahtevki za TGO niso bili podrobno analizirani.

(57)

Komisija je zadevne proizvajalce izvoznike obvestila o tem, da nobenemu od njih ne bi smela biti odobrena TGO, in jih pozvala, naj predložijo pripombe. Prejela ni nobenih pripomb.

(58)

Noben od 70 zadevnih proizvajalcev izvoznikov torej ni izpolnjeval vseh pogojev iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe, zato jim TGO ni bila odobrena.

(59)

Člen 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, določa, da kadar se uporablja člen 2(7)(a) iste uredbe, se individualna dajatev določi za izvoznike, ki lahko dokažejo, da izpolnjujejo vsa merila iz člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo.

(60)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 49, je treba poudariti, da je dokazno breme na proizvajalcu, ki želi, da se mu na podlagi člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, odobri IO. Za ta namen prvi pododstavek člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, določa, da mora biti vloženi zahtevek ustrezno utemeljen. Institucijama Unije zato ni treba dokazati, da izvoznik ne izpolnjuje pogojev za odobritev navedene obravnave. Nasprotno, instituciji Unije morata presoditi, ali podatki, ki jih je predložil zadevni izvoznik, zadostujejo za dokaz, da so merila iz člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, izpolnjena, tako da se mu lahko odobri IO.

(61)

V skladu s členom 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, morajo izvozniki z ustrezno utemeljenim zahtevkom dokazati, da izpolnjujejo vseh pet meril iz navedenega člena, tako da se jim lahko odobri IO. Komisija je zato menila, da neizpolnjevanje vsaj enega merila zadostuje za zavrnitev zahtevka za IO.

(62)

Uporablja se naslednjih pet meril:

(63)

Vseh 70 zadevnih proizvajalcev izvoznikov, ki so zahtevali TGO, je zahtevalo tudi IO, če jim TGO ne bi bila odobrena. Komisija je zato po zavrnitvi njihovih zahtevkov za TGO, kot je opisano v uvodnih izjavah 49 do 57, ocenila zahtevke za IO vsakega zadevnega proizvajalca izvoznika.

(64)

Kar zadeva merilo 1 (vrnitev kapitala in dobičkov v domovino), družbe 69, 77, 86 in 95 niso dokazale, da so lahko svobodno vrnile kapital in dobičke v domovino, zato niso dokazale, da je to merilo izpolnjeno.

(65)

Kar zadeva merilo 2 (izvozne cene in količine se svobodno določijo), družbe 33, 34, 35, 36, 37, 40, 41, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 52, 53, 54, 58, 59, 60, 62, 64, 66, 67, 69, 72, 74, 75, 79, 80, 82, 84, 85, 88, 89, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99 in 100 niso dokazale, da so bili poslovne odločitve, kot so izvozne cene in količine, ter prodajni pogoji svobodno določeni v odziv na tržne signale, saj je bila iz analiziranih dokazov, kot so statuti ali dovoljenja za poslovanje, razvidna omejitev pri proizvodnji in/ali količini prodaje obutve na določenih trgih.

(66)

Kar zadeva merilo 3 (ključni upravljavski položaji in delnice družbe so dovolj neodvisni od vmešavanja države), družbe 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 91, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 101 in 102 niso dokazale, da so bile poslovne odločitve sprejete dovolj neodvisno od vmešavanja države. Med drugim niso predložile nobenih informacij o svoji lastniški strukturi in načinu sprejemanja odločitev ali pa so bile te informacije nezadostne. Družbe 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 42, 43, 44, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66,67, 70, 72, 74, 75, 76, 77, 80, 81, 83, 84, 85, 86, 87, 91, 94, 95, 96, 97, 101 in 102 niso predložile zadostnih informacij o tem, kako in pod kakšnimi pogoji je bila nanje prenesena pravica do rabe zemljišč. Poleg tega družbe 33, 34, 35, 40, 41, 51, 59, 62, 81 in 95 niso predložile angleškega prevoda zadevnih dokumentov.

(67)

Družba 70 ni dokazala, da so bile spremembe menjalnega tečaja izvedene po tržni stopnji. Zato ni izpolnjevala zahtev merila 4 (tržni menjalni tečaj).

(68)

Družbe 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 91, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 101 in 102 niso dokazale, da izpolnjujejo zahteve merila 5 (izogibanje), saj niso predložile informacij o načinu sprejemanja odločitev v družbi in o tem, ali je imela država pomemben vpliv pri sprejemanju odločitev v družbi.

(69)

Družbe 56, 71, 78 in 90 niso predložile dokazov o proizvodnji zadevnega izdelka, lastništvu glavnih surovin, lastništvu zadevnega izdelka in nadzoru nad določanjem cen. Zato njihovi zahtevki za IO niso bili podrobno analizirani.

(70)

Glede na navedeno nobeden od 70 zadevnih proizvajalcev izvoznikov ni izpolnjeval pogojev iz člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, zato jim IO ni bila odobrena. Komisija je zadevne proizvajalce izvoznike o tem ustrezno obvestila in jih pozvala, naj predložijo pripombe. Prejela ni nobenih pripomb.

(71)

Zato bi bilo treba za izvoz 70 zadevnih proizvajalcev izvoznikov uvesti veljavno preostalo protidampinško dajatev v višini 16,5 % za Kitajsko in 10 % za Vietnam za obdobje uporabe Uredbe (ES) št. 1472/2006. Prvotno obdobje uporabe navedene uredbe je bilo od 7. oktobra 2006 do 7. oktobra 2008. Po začetku pregleda zaradi izteka ukrepov je bilo 30. decembra 2009 podaljšano do 31. marca 2011. Nezakonitost, ki je bila ugotovljena v sodbah, je, da instituciji Unije nista ugotovili, ali bi morala za izdelke zadevnih proizvajalcev izvoznikov veljati preostala dajatev ali individualna dajatev. Glede na nezakonitost, ki jo je ugotovilo Sodišče, ni pravne podlage za popolno oprostitev morebitne protidampinške dajatve za izdelke zadevnih proizvajalcev izvoznikov. Z novim aktom, ki odpravlja nezakonitost, ki jo je ugotovilo Sodišče, je treba torej samo ponovno oceniti veljavno stopnjo protidampinške dajatve in ne samih ukrepov.

(72)

Ker je Komisija ugotovila, da bi bilo treba ponovno uvesti veljavno preostalo dajatev za Kitajsko oziroma Vietnam za zadevne proizvajalce izvoznike po isti stopnji, kot je bilo prvotno določeno v izpodbijani uredbi in Izvedbeni uredbi (EU) št. 1294/2009, spremembe Uredbe (ES) št. 388/2008 niso potrebne. Navedena uredba je še vedno veljavna.

(73)

Po razkritju je Komisija prejela pripombe v imenu (i) združenja FESI in koalicije za obutev (26), ki zastopata uvoznike obutve v Uniji, (ii) družb C&J Clark International, Cortina, Deichmann in Wortmann („družba Clarks in druge družbe“), ki so uvozniki obutve v Uniji, ter (iii) družb Sino Pro Trading in (iv) Schuhhaus SIEMES Einkaufs & Beteiligungs GmBH („SIEMES“), ki sta uvoznika obutve iz Kitajske in Vietnama.

(74)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila, da je glede na javno dostopno dokumentacijo Komisije družba z imenom Fortune Footwear Co. Ltd vložila zahtevek za TGO/IO za obdobje preiskave in zato ne bi smela biti navedena v Prilogi III k tej uredbi. Vendar ni nobene evidence o morebitnem zahtevku te družbe za TGO/IO, združenje FESI in koalicija za obutev pa nista predložila nobenih nadaljnjih dokazov, da je ta družba dejansko predložila tak zahtevek. Ta trditev se zato zavrne.

(75)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila tudi, da je bila družba z imenom Foshan Nanhai SHYANG Yuu/Hu Footwear neustrezno navedena v Prilogi III, saj naj bi vložila zahtevek za TGO/IO. Vendar v Prilogi III ali kateri koli drugi prilogi k tej uredbi ni nobene družbe s tem imenom. V Prilogi III je navedena družba s podobnim imenom (Nanhai Shyang Ho Footwear Co. Ltd), vendar združenje FESI in koalicija za obutev nista predložila nobenih dokazov, da je to ista družba kot Foshan Nanhai Shyang Yuu/Hu Footwear. Ta trditev se zato zavrne.Zaradi popolnosti je treba opozoriti tudi, da je bila družba s podobnim imenom, tj. Foshan Nanhai Shyang Yuu Footwear Ltd, ocenjena v Uredbi (EU) 2016/2257. Vendar prav tako ni dokazov, da je to ista družba kot Foshan Nanhai Shyang Yuu/Hu Footwear.

(76)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila tudi, da je družba Guangzhou Panyu Xintaiy Footwear Industry Commerce Co., Ltd predložila zahtevek za TGO/IO in da bi morala Komisija ta zahtevek oceniti. Pojasnjeno je, da je bil zahtevek te družbe za TGO/IO dejansko ocenjen. Družba ni izpolnjevala meril za TGO in IO, zaradi česar je bil njen zahtevek zavrnjen. Za družbo bi bilo treba torej ponovno uvesti dokončno dajatev in zato je navedena v Prilogi II k tej uredbi. Zato se trditev združenja FESI in koalicije za obutev v zvezi s tem zavrne.

(77)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila tudi, da je družba z imenom Mega Power Union Co. Ltd vložila zahtevek za TGO/IO. Vendar Komisija nima evidence o tem zahtevku za TGO/IO, združenje FESI in koalicija za obutev pa nista predložila nobenih dokazov, da je ta družba dejansko vložila tak zahtevek. Zato se trditev združenja FESI in koalicije za obutev v zvezi s tem zavrne.

(78)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila tudi, da je skupina Evervan predložila zahtevek za TGO/IO in da je zato neustrezno navedena v Prilogi III. Vendar je v Prilogi III navedenih šest družb, katerih imena vsebujejo besedo „Evervan“ (Evervan, Evervan Deyang Footwear Co., Ltd, Evervan Golf, Evervan Qingyuan Footwear Co., Ltd, Evervan Qingyuan Vulcanized in Evervan Vietnam), združenje FESI in koalicija za obutev pa nista predložila nobenih dokazov, da so bile te družbe dejansko del skupine. Poleg tega nista predložila nobenih dokazov, da je ta skupina kot celota dejansko vložila zahtevek za TGO/IO. Ta trditev se zato zavrne. Zaradi popolnosti je treba opozoriti, da je družba z imenom Guangzhou Evervan Footwear Co., Ltd vložila zahtevek za TGO/IO, ki je bil ocenjena in zavrnjen v Uredbi (EU) 2017/1982, Vendar ni na voljo nobenih dokazov, ki bi omogočali ugotovitev povezave z drugimi družbami iz Priloge III, katerih imena vsebujejo besedo „Evervan“.

(79)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila, da dokazno breme pri ocenjevanju zahtevkov za TGO/IO nosi Komisija, saj so kitajski in vietnamski proizvajalci izvozniki bremenu zadostili s predložitvijo zahtevkov za TGO/IO v prvotni preiskavi. Trdila sta tudi, da bi morale biti zadevnim proizvajalcem izvoznikom, na katere se nanaša trenutno izvrševanje, zagotovljene enake procesne pravice, kot so bile zagotovljene vzorčenim proizvajalcem izvoznikom v prvotni preiskavi. Zlasti sta trdila, da je bila namesto preverjanj na kraju samem opravljena le teoretična analiza ter da kitajski in vietnamski proizvajalci izvozniki niso imeli možnosti, da bi dopolnili obrazce zahtevka za TGO/IO na podlagi poziva k dopolnitvam.

(80)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta nadalje trdila, da proizvajalcem izvoznikom, ki jih to izvrševanj zadeva, niso bila zagotovljena enaka postopkovna jamstva kot tista, ki se uporabljajo v standardnih protidampinških preiskavah, ampak so bili uporabljeni strožji standardi. Trdila sta, da Komisija ni upoštevala časovnega zamika med vložitvijo zahtevkov za TGO/IO v prvotni preiskavi in oceno teh zahtevkov. Poleg tega so imeli proizvajalci izvozniki med prvotno preiskavo na voljo le 15 dni, da vložijo zahtevke za TGO/IO, namesto običajnih 21 dni.

(81)

Na podlagi tega sta združenje FESI in koalicija za obutev trdila, da temeljno pravno načelo glede omogočanja zainteresiranim stranem, da v polni meri uveljavljajo pravico do obrambe iz člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člena 6 Pogodbe o Evropski uniji, ni bilo spoštovano. Zato sta trdila, da je Komisija zlorabila svoja pooblastila, ker proizvajalcem izvoznikom ni dala priložnosti, da dopolnijo nepopolne informacije, in je v fazi izvrševanja dejansko obrnila dokazno breme.

(82)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta nazadnje trdila tudi, da bi bil ta pristop diskriminatoren do kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, ki so bili vzorčeni v prvotni preiskavi, pa tudi do drugih proizvajalcev izvoznikov v državah z netržnim gospodarstvom, za katere se je uvedla protidampinška preiskava in ki so v taki preiskavi vložili zahtevke za TGO/IO. Zato za kitajske in vietnamske družbe, ki jih zadeva sedanje izvrševanje, ne bi smel veljati enak prag za zagotavljanje informacij, kot se uporabi v običajni 15-mesečni preiskavi, in zanje ne bi smeli veljati strožji postopkovni standardi.

(83)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila tudi, da je Komisija dejansko uporabila razpoložljiva dejstva v skladu s členom 18(1) osnovne uredbe, vendar pa Komisija ni delovala skladno s postopkovnimi pravili iz člena 18(4) osnovne uredbe.

(84)

Komisija opozarja, da je v skladu s sodno prakso dokazno breme na proizvajalcu, ki želi, da se mu na podlagi člena 2(7)(b) osnovne uredbe odobri TGO/IO. Prvi pododstavek člena 2(7)(c) v ta namen določa, da mora zahtevek, ki ga tak proizvajalec predloži, vsebovati zadostne dokaze, kot so opredeljeni v navedeni določbi, da deluje v pogojih tržnega gospodarstva. Institucijama zato v skladu z mnenjem Sodišča v sodbah v zadevah Brosmann in Aokang ni treba dokazati, da proizvajalec ne izpolnjuje pogojev za odobritev navedene obravnave. Nasprotno, Komisija mora oceniti, ali podatki, ki jih je predložil zadevni proizvajalec, zadostujejo za dokaz, da so merila iz prvega pododstavka člena 2(7)(c) osnovne uredbe izpolnjena, tako da se mu lahko odobri TGO/IO (glej uvodno izjavo 49). Glede tega je treba opozoriti, da Komisija na podlagi osnovne uredbe ali sodne prakse ni dolžna proizvajalcu izvozniku omogočiti, da ta dopolni zahtevek za TGO/IO z vsemi manjkajočimi dejstvi. Komisija lahko svojo oceno utemelji na podlagi informacij, ki jih je predložil proizvajalec izvoznik.

(85)

V zvezi s trditvijo, da je bila opravljena le teoretična analiza, Komisija ugotavlja, da je teoretična analiza postopek, pri katerem se zahtevki za TGO/IO analizirajo na podlagi dokumentacije, ki jo predloži proizvajalec izvoznik. Komisija opravi teoretično analizo za vse vloge za TGO/IO. Poleg tega se lahko Komisija odloči, da bo opravila preveritvene obiske na kraju samem. Vendar preveritveni obiski na kraju samem niso obvezni in se ne izvajajo za vsako vlogo za TGO/IO. Namen inšpekcijskih pregledov na kraju samem, kadar se izvedejo, je običajno potrditi določeno predhodno oceno, ki sta jo opravili instituciji, in/ali preveriti verodostojnost informacij, ki jih je predložil zadevni proizvajalec izvoznik. Povedano drugače, če je iz dokazov, ki jih je predložil proizvajalec izvoznik, jasno razvidno, da TGO/IO ni upravičena, se dodatni in neobvezni inšpekcijski pregled na kraju samem običajno ne bi organiziral. Komisija sama presodi, če je primerno opraviti preveritveni obisk (27). Ta institucija se po lastni presoji odloči, kako bo preverila informacije v obrazcu za TGO/IO. Kadar se torej Komisija, kot v tem primeru, na podlagi teoretične analize odloči, da ima dovolj dokazov za odločitev o zahtevku za TGO/IO, preveritveni obisk ni potreben in ga ni mogoče zahtevati.

(86)

Kar zadeva trditev, da pravica do obrambe zaradi odločitve Komisije, da ne bo poslala pozivov k dopolnitvam, ni bila ustrezno spoštovana, je treba najprej opozoriti, da je pravica do obrambe individualna pravica ter da se združenje FESI in koalicija za obutev ne moreta sklicevati na kršitev individualne pravice drugih družb. Komisija nasprotuje navedbi, da je njena praksa, da se obsežna izmenjava informacij in podrobna dopolnitev izvedeta, kadar se opravi zgolj teoretična analiza, in ne teoretična analiza in preverjanje na kraju samem. Združenje FESI in koalicija za obutev dejansko nista mogla dokazati nasprotnega.

(87)

Tudi pripombe združenja FESI in koalicije za obutev glede diskriminacije je treba zavrniti kot neutemeljene. Opozoriti je treba, da je načelo enake obravnave kršeno, kadar instituciji Unije različno obravnavata primerljive položaje v škodo nekaterih trgovcev v primerjavi z drugimi, ne da bi bila ta razlika v obravnavi upravičena z obstojem pomembnih objektivnih razlik (28). Vendar ravno tega Komisija ne počne, saj s tem, ko od nevzorčenih kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov zahteva, naj vložijo zahtevke za TGO/IO za ponovno oceno, namerava te prej nevzorčene proizvajalce izvoznike izenačiti s tistimi, ki so bili vzorčeni v prvotni preiskavi. Poleg tega ni diskriminacije, ker osnovna uredba v zvezi s tem ne določa najmanjšega časovnega okvira, dokler je časovni okvir v ta namen razumen in stranem zagotavlja dovolj priložnosti za zbiranje (ali ponovno zbiranje) potrebnih informacij in se hkrati varuje njihova pravica do obrambe.

(88)

Kar zadeva trditve v zvezi s členom 18(1) osnovne uredbe, Komisija opozarja, da v obravnavanem primeru ni uporabila člena 18 osnovne uredbe. Dejansko je sprejela informacije, ki so jih predložili zadevni proizvajalci izvozniki, pri čemer teh informacij ni zavrnila in je na podlagi njih utemeljila svojo oceno. Iz tega sledi, da nitreba slediti postopku iz člena 18(4) osnovne uredbe. Postopek iz člena 18(4) osnovne uredbe se uporablja v primerih, ko namerava Komisija zavrniti nekatere informacije, ki so jih zagotovile zainteresirane strani, in namesto tega uporabiti razpoložljiva dejstva.

(89)

Drug uvoznik, in sicer Sino Pro Trading Limited, je trdil, da Komisija ni imela dovolj časa, da bi le v nekaj mesecih preučila zahtevke 600 družb za TGO in IO, in da njena preiskava torej ni mogla zagotoviti zanesljivih rezultatov. Ta stran je nadalje trdila, da izid te preiskave, tj. da so bili vsi ocenjeni zahtevki za TGO/IO zavrnjeni, kaže na to, da je bila preiskava Komisije pristranska. Po drugi strani pa je trdila, da ni bilo preučenih dovolj zahtevkov za TGO/IO, saj jih je bilo preučenih samo 70 od prvotnih 600. Trdila je tudi, da glede na to, da so bile ocene družb iz uvodnih izjav 49 do 72 anonimne, zainteresirane strani niso mogle vzpostaviti povezave med ugotovitvami in posamezno družbo. Poleg tega je trdila, da njen dobavitelj ni bil preiskan, čeprav je naveden v Prilogi II k tej uredbi, temveč mu je bil samo poslan vprašalnik, pri čemer ni imel dovolj časa za odziv.

(90)

Kar zadeva zgornje trditve, je Komisija najprej pojasnila, da so ji nemški in nizozemski carinski organi oziroma trije uvozniki iz uvodne izjave 29 predložili imena 600 družb, ki dobavljajo obutev v Kitajski in Vietnamu. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 33, Komisija za večino teh družb ni imela evidence, da bi v prvotni preiskavi predložile kakršen koli zahtevek za TGO ali IO. Za številne druge družbe pa je zahtevke za TGO in IO ocenila že v prejšnjih izvedbenih uredbah. Ta postopek je podrobno pojasnjen v uvodnih izjavah 34 do 36, zadevne družbe in pravni akti pa so navedeni v prilogah IV do VI k tej uredbi. Trditev, da je Komisija v obravnavanem primeru domnevno preiskala 600 družb, je nepravilna in jo je zato treba zavrniti.

(91)

Komisija je tudi pojasnila, da je, kot je navedeno v uvodni izjavi 17, obnovila ta protidampinški postopek v točki, v kateri je prišlo do nezakonitosti, in je zato preučila, ali so za zadevne proizvajalce izvoznike prevladali pogoji tržnega gospodarstva v obdobju od 1. aprila 2004 do 31. marca 2005, tj. obdobju preiskave, ki je privedla do uvedbe dokončnih protidampinških dajatev v letu 2006. Zato tudi ni zbirala novih podatkov, temveč je svojo oceno utemeljila na podlagi zahtevka za TGO/IO, ki ga je med to preiskavo vložil zadevni proizvajalec izvoznik. Sklepi teh ocen so bili razkriti zadevnim proizvajalcem izvoznikom, ki jim je bil določen rok za pripombe. Kot je navedeno v uvodni izjavi 70, nobeden od zadevnih izvoznikov, vključno z dobaviteljem družbe Sino Pro Trading Ltd, ni predložil pripomb v zvezi s tem razkritjem.

(92)

Poudariti je treba, da se informacije, ki so jih proizvajalci izvozniki predložili v zahtevkih za TGO/IO, štejejo za zaupne v smislu člena 19 osnovne uredbe. Zato so bila imena družb zaradi varovanja zaupnosti nadomeščena s številkami.

(93)

Vse zgornje trditve je bilo zato treba zavrniti.

(94)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila, da bi Komisija kršila člen 266 PDEU, saj ji ta člen ne zagotavlja pravne podlage za ponovno uvedbo preiskave v zvezi z ukrepom, ki je prenehal veljati. Hkrati sta ponovno poudarila, da člen 266 PDEU ne dovoljuje retroaktivne uvedbe protidampinških dajatev, pri čemer sta se sklicevala na sodbo Sodišča v zadevi Industrie des poudres sphériques proti Svetu, C-458/98 P (29).

(95)

V zvezi s tem sta združenje FESI in koalicija za obutev trdila, da se je protidampinški postopek v zvezi z uvozom obutve iz Kitajske in Vietnama zaključil 31. marca 2011 z iztekom ukrepov. Komisija je v ta namen 16. marca 2011 objavila obvestilo v Uradnem listu Evropske unije v zvezi z iztekom dajatev (30) („obvestilo o izteku“), industrija Unije pa ni trdila, da se damping nadaljuje, in tudi sodba Sodišča ne bi razveljavila obvestila o izteku.

(96)

Poleg tega sta isti strani trdili, da tudi v osnovni uredbi ni nobenih razlogov, na podlagi katerih bi lahko Komisija ponovno uvedla protidampinško preiskavo.

(97)

V zvezi s tem sta združenje FESI in koalicija za obutev trdila tudi, da nadaljevanje preiskave in ocena zahtevkov za TGO/IO, ki so jih zadevni kitajski in vietnamski proizvajalci izvozniki vložili v prvotni preiskavi, pomenita kršitev splošnega načela zastaranja ali omejitve. To načelo je določeno v Sporazumu o STO, osnovni uredbi, v kateri je določeno petletno trajanje ukrepov, ter členih 236(1) in 221(3) carinskega zakonika Skupnosti, v skladu s katerim lahko v obdobju treh let uvozniki zahtevajo povračilo protidampinških dajatev, nacionalni carinski organi pa poberejo uvozne in protidampinške dajatve (31). Člen 266 PDEU ne omogoča odstopanja od tega načela.

(98)

Poleg tega sta trdila, da Komisija ni zagotovila utemeljitve ali predhodne sodne prakse, ki bi podprla uporabo člena 266 PDEU kot pravne podlage za ponovno uvedbo postopka.

(99)

V zvezi z odsotnostjo kakršne koli pravne podlage za ponovno uvedbo preiskave Komisija opozarja na sodno prakso, navedeno v uvodni izjavi 15, v skladu s katero lahko nadaljuje preiskavo v točki, v kateri je prišlo do nezakonitosti. Kot je nedavno opozoril generalni pravobranilec, člen 266 PDEU tako pooblašča Komisijo, da ravna na način, da obnovi zakonitost z izvršitvijo sodbe o razglasitvi ničnosti, kot tudi zavezuje, da svoja dejanja prilagodi vsebini te sodbe (32). Zadeva Komisija proti McBride in drugim (33), na katero se sklicujeta združenje FESI in koalicija za obutev, se v zvezi s tem ne uporablja, saj v navedeni zadevi pravila o pristojnosti za sprejetje akta (ki bi zamenjal razveljavljeni akt) niso bila več vključena v zakonodajo EU, medtem ko v obravnavani zadevi pravna podlaga še vedno obstaja in je edina sprememba ta, da je bila pristojnost prenesena na Komisijo (34).

(100)

Kar zadeva legitimna pričakovanja, bi bilo treba opozoriti, da je treba zakonitost protidampinške uredbe ocenjevati z vidika objektivnih norm prava Unije in ne glede na prakso odločanja, tudi če takšna praksa obstaja (v obravnavanem primeru temu ni tako). Zato prejšnja praksa Komisije, quod non, ne more ustvariti legitimnih pričakovanj, saj v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča legitimna pričakovanja lahko nastanejo le, če instituciji zagotovita natančna zagotovila, na podlagi katerih bi lahko zainteresirana stran zakonito sklepala, da bosta instituciji Unije ravnali na določen način (35). Niti združenje FESI niti koalicija za obutev nista poskušala dokazati, da so bila v tem primeru dana taka zagotovila. To še toliko bolj velja, ker navedena prejšnja praksa ne ustreza dejanskemu in pravnemu položaju obravnavane zadeve, zadevne razlike pa je mogoče pripisati dejanskim in pravnim razlikam v primerjavi z obravnavano zadevo.

(101)

Navedene razlike so naslednje: nezakonitost, ki jo je ugotovilo Sodišče, se ne nanaša na ugotovitve o dampingu, škodi ter interesu Unije in s tem na načelo uvedbe dajatve, temveč le na natančno stopnjo dajatve. Prejšnje razglasitve ničnosti, na katere so se sklicevale zainteresirane strani, pa so se nasprotno nanašale na ugotovitve o dampingu, škodi in interesu Unije. Instituciji torej lahko ponovno izračunata natančno stopnjo dajatev za zadevne proizvajalce izvoznike.

(102)

Zlasti v obravnavani zadevi ni bilo treba pridobiti dodatnih informacij od zainteresiranih strani. Komisija je morala namesto tega oceniti informacije, ki so bile vložene, vendar niso bile ocenjene pred sprejetjem Uredbe (ES) št. 1472/2006. V vsakem primeru, kot je navedeno v uvodni izjavi 99, nekdanje prakse v drugih primerih niso natančno in brezpogojno zagotovilo za obravnavani primer.

(103)

Vse strani, na katere se nanaša postopek, tj. zadevni proizvajalci izvozniki in strani v zadevah pred sodiščem ter združenje, ki zastopa eno od teh strani, so bile z razkritjem obveščene o pomembnih dejstvih, na podlagi katerih namerava Komisija sprejeti sedanjo oceno TGO/IO. S tem so njihove pravice do obrambe zaščitene. V zvezi s tem je treba zlasti poudariti, da nepovezani uvozniki v okviru protidampinškega postopka niso deležni pravice do obrambe, saj ti postopki niso usmerjeni proti njim.

(104)

Glede trditve, da so zadevni ukrepi potekli 31. marca 2011, Komisija ne vidi razloga, zakaj bi iztek ukrepov kakor koli vplival na možnost Komisije, da po sodbi, ki razveljavlja prvotni akt, sprejme nov akt, ki bi zamenjal razveljavljeni akt. V skladu s sodno prakso iz uvodne izjave 15 bi se moral upravni postopek nadaljevati v točki, v kateri je prišlo do nezakonitosti. Komisija je obnovila preiskavo prav v tej točki, da bi ocenila, ali bi morali biti neocenjeni zahtevki za TGO/IO odobreni in ali bi morala biti stopnja dajatve morda nižja (kar bi tem zadevnim družbam omogočilo, da prek pristojnega carinskega organa zahtevajo povračilo preplačanih dajatev, vključno z obrestmi (36)). Z obvestilom o izteku se sicer postopek uradni zaključi, vendar ne more vplivati na to, da je tem družbam zavrnjena pravica do pregleda njihovih zahtevkov za TGO/IO, pri čemer jim je ta pravica pripadala med preiskavo, kot je Sodišče priznalo v zadevi C & J Clark (37). Preiskava je bila zato obnovljena 17. marca 2016 in se bo zaključila s to uredbo v skladu s členom 9(4) osnovne uredbe.

(105)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila tudi, da postopek, sprejet za ponovno uvedbo preiskave in retroaktivno uvedbo dajatve, pomeni zlorabo pooblastil s strani Komisije in kršitev PDEU. V zvezi s tem trdita, da Komisija nima pooblastil za poseganje v člen 236(1) carinskega zakonika Skupnosti s preprečevanjem povračila protidampinških dajatev. Trdila sta, da bi morali nacionalni carinski organi ukrepati zaradi razveljavitve dajatev in da bi morali tudi povrniti protidampinške dajatve, ki jih je Sodišče razglasilo za nične.

(106)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta v zvezi s tem trdila, da člen 14(3) osnovne uredbe Komisiji ne omogoča odstopanja od člena 236 carinskega zakonika Skupnosti, saj sta obe zakonodaji pravno enakovredni in osnovne uredbe ni mogoče šteti za lex specialis carinskega zakonika Skupnosti.

(107)

Poleg tega sta isti strani trdili, da se člen 14(3) osnovne uredbe ne sklicuje na člen 236 carinskega zakonika Skupnosti in navaja le, da lahko Komisija sprejme posebne določbe, ne pa tudi odstopanj od carinskega zakonika Skupnosti.

(108)

V odgovor na navedeno je treba poudariti, da se na podlagi člena 14(1) osnovne uredbe pravila, ki urejajo carinsko zakonodajo Unije, ne uporabljajo samodejno za uvedbo posameznih protidampinških dajatev (38). Namesto tega člen 14(3) osnovne uredbe institucijama Unije daje pravico, da, kadar je potrebno in koristno, preneseta in uporabita pravila, ki urejajo carinsko zakonodajo Unije (39).

(109)

Za ta prenos ni potrebna polna uporaba vseh določb carinske zakonodaje Unije. Člen 14(3) osnovne uredbe izrecno predvideva posebne določbe v zvezi s skupno opredelitvijo pojma porekla, kar je dober primer tega, kje nastane odstopanje od določb carinske zakonodaje Unije. Komisija je na tej podlagi izkoristila pooblastila, ki izhajajo iz člena 14(3) osnovne uredbe, in zahtevala, da nacionalni carinski organi začasno ne izvajajo nobenih povračil. To ne izpodbija izključne pristojnosti, ki jo imajo nacionalni carinski organi v zvezi s spori glede carinskega dolga, saj so za odločanje o tem še vedno pristojni carinski organi držav članic. Carinski organi držav članic še vedno na podlagi sklepov, ki jih Komisija sprejme v zvezi z zahtevki za TGO in IO, odločijo, ali bi bilo treba povračilo odobriti ali ne.

(110)

Čeprav drži, da nič v carinski zakonodaji Unije ne dovoljuje oviranja povračila napačno plačanih carinskih dajatev, pa taka posplošena izjava ni mogoča v zvezi s povračilom protidampinških dajatev. V skladu s tem in zaradi splošne potrebe po zaščiti lastnih sredstev Unije pred neupravičenimi zahtevami za povračilo ter s tempovezanimi težavami, ki bi jih povzročilo zahtevanje povračil po tem, je morala Komisija začasno odstopati od carinske zakonodaje Unije in izkoristiti svoja pooblastila na podlagi člena 14(3) osnovne uredbe.

(111)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila tudi, da v nasprotju s členom 296 PDEU Komisija ni zagotovila ustrezne obrazložitve in navedbe pravne podlage, na osnovi katere so bile retroaktivno ponovno uvedene dajatve ter s tem zavrnjena povračila dajatev uvoznikom, ki jih zadeva sedanje izvrševanje. Zato sta trdila, da je Komisija kršila pravico do učinkovitega sodnega varstva zainteresiranih strani.

(112)

Družba SIEMES, ki je eden od uvoznikov, ki so poslali pripombe v zvezi z razkritjem, je trdila, da zadevna izvedbena uredba Komisije nima ustrezne utemeljitve, kar je v nasprotju s členom 296 PDEU, vendar te trditve ni nadalje podrobno pojasnila. V podporo svoji trditvi se je ta stran sklicevala na sodbo v zadevi Yuanping Changyuan Chemicals proti Svetu, T-310/12 (40).

(113)

Komisija meni, da obsežna pravna utemeljitev v dokumentu o splošnem razkritju in tej uredbi, vključno s sklicevanjem na pravne podlage za to uredbo, ustrezno utemeljuje to uredbo.

(114)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila tudi, da retroaktivni popravek ukrepov, ki so prenehali veljati, krši načelo varstva legitimnih pričakovanj. Združenje FESI je trdilo, da so strani, vključno z uvozniki, najprej dobile zagotovilo, da ukrepi prenehajo veljati 31. marca 2011, in da so glede na čas, ki je pretekel od prvotne preiskave, upravičeno pričakovale, da se prvotna preiskava ne bo nadaljevala ali ponovno uvedla. Podobno so kitajski in vietnamski proizvajalci izvozniki zato, ker njihovi zahtevki za TGO/IO, ki so jih predložili v prvotni preiskavi, niso bili ocenjeni v roku treh mesecev, ki je veljal v prvotni preiskavi, upravičeno imeli legitimna pričakovanja, da Komisija teh zahtevkov ne bo več pregledovala.

(115)

Kar zadeva legitimna pričakovanja zainteresiranih strani, da so protidampinški ukrepi prenehali veljati in da se preiskava ne bo ponovno uvedla, se navaja sklicevanje na uvodno izjavo 104, v kateri so bile te trditve podrobno obravnavane.

(116)

Kar zadeva legitimna pričakovanja kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, da njihovi zahtevki za TGO/IO ne bodo pregledani, se navaja sklicevanje na uvodno izjavo 99, v kateri je bilo to obravnavano ob upoštevanju sodne prakse Sodišča v zvezi s to zadevo.

(117)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila, da retroaktivna uvedba protidampinških ukrepov pomeni diskriminacijo (i) uvoznikov, ki jih zadeva sedanje izvrševanje, glede na uvoznike, ki jih zadeva izvršitev sodb v zadevah Brosmann in Aokang iz uvodne izjave 6 in ki so jim bile povrnjene dajatve, plačane za uvoz obutve od petih proizvajalcev izvoznikov, ki sta jih prav tako zadevali ti sodbi, ter (ii) proizvajalcev izvoznikov, ki jih zadeva sedanje izvrševanja, glede na pet proizvajalcev izvoznikov, ki jih zadevata sodbi v zadevah Brosmann in Aokang in za katere ni bila uvedena nobena dajatev v skladu z Izvedbenim sklepom 2014/149/EU.

(118)

Kar zadeva trditev glede diskriminacije, Komisija najprej opozarja na vse zahteve v zvezi z diskriminacijo, kot so navedene v uvodni izjavi 87.

(119)

Nato ugotavlja, da je razlika med uvozniki, ki jih zadeva sedanje izvrševanje, in tistimi, ki jih zadeva izvršitev sodb v zadevah Brosmann in Aokang, ta, da so se slednji odločili izpodbijati Uredbo (ES) št. 1472/2006 na Splošnem sodišču, prvi pa ne.

(120)

Sklep, ki ga sprejme institucija Unije in ga njegov naslovnik ne izpodbija v roku, določenem v šestem odstavku člena 263 PDEU, postane zanj pravnomočen. Taka sodna praksa temelji zlasti na upoštevanju dejstva, da je tožbeni rok namenjen varovanju pravne varnosti, s tem da se prepreči časovno neomejeno izpodbijanje aktov Unije, ki imajo pravne učinke (41).

(121)

To postopkovno načelo prava Unije nujno vodi do oblikovanja dveh skupin družb, in sicer tistih, ki so izpodbijale ukrep Unije in so zato morda v ugodnejšem položaju (kot družba Brosmann in drugi štirje proizvajalci izvozniki), in tistih, ki tega niso storile. Vendar to ne pomeni, da je Komisija zadevni strani obravnavala neenako in tako kršila načelo enake obravnave. Priznanje, da neka stran spada v drugo kategorijo, ker se je zavestno odločila, da ne bo izpodbijala ukrepa Unije, ne pomeni diskriminacije proti navedeni skupini.

(122)

Vse zainteresirane strani so torej imele pred sodišči Unije vedno pravico do sodnega varstva.

(123)

Kar zadeva domnevno diskriminacijo zadevnih proizvajalcev izvoznikov, ki jih zadeva to izvrševanje in se zanje po sprejetju Izvedbenega sklepa 2014/149/EU ni uvedla nobena dajatev, je treba opozoriti, da je bila odločitev Sveta, da se dajatve ne uvedejo ponovno, očitno sprejeta ob upoštevanju posebnih okoliščin posebnega položaja, kakršen je bil v času, ko je Komisija podala predlog za ponovno uvedbo navedenih dajatev, in zlasti ob upoštevanju, da so bile zadevne protidampinške dajatve že povrnjene, ter v kolikor je bilo po sodbah v zadevah Brosmann in Aokang preklicano prvotno obvestilo zadevnemu dolžniku o dolgu. Po mnenju Sveta so imeli zadevni uvozniki zaradi tega povračila legitimna pričakovanja. Ker drugi uvozniki niso prejeli primerljivega povračila, niso v primerljivem položaju z uvozniki, ki jih zadeva sklep Sveta.

(124)

Dejstvo, da se je Svet ob upoštevanju posebnih okoliščin zadeve, ki jo je obravnaval, odločil za določeno ravnanje, Komisije ne more zavezati k popolnoma enaki izvršitvi druge sodbe.

(125)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila tudi, da Komisija nima pristojnosti za sprejetje uredbe o retroaktivni uvedbi protidampinške dajatve v okviru sedanjega izvrševanja in da bi to pristojnost v vsakem primeru imel Svet. Ta trditev je temeljila na navedbi, da bi morala v primeru nadaljevanja preiskave v točki, v kateri je prišlo do nezakonitosti, veljati ista pravila kot v času prvotne preiskave, pri kateri je dokončne ukrepe sprejel Svet. Ti strani sta trdili, da se v skladu s členom 3 Uredbe (EU) št. 37/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2014 o spremembi določenih uredb o skupni trgovinski politiki v zvezi s postopki za sprejetje določenih ukrepov (imenovane tudi „uredba omnibus I“) (42) novi postopek sprejemanja odločitev na področju splošne trgovinske politike v tem okviru ne uporablja, saj je pred začetkom veljavnosti uredbe omnibus I (i) Komisija že sprejela akt (začasno uredbo), (ii) posvetovanja, zahtevana na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti, so se začela in končala ter (iii) Komisija je že sprejela predlog uredbe Sveta o sprejetju dokončnih ukrepov. Na podlagi tega sta ti strani menili, da bi se morali uporabiti postopki odločanja, ki so veljali pred začetkom veljavnosti uredbe omnibus I.

(126)

Navedena trditev se sicer osredotoča na datum začetka preiskave (ki je dejansko pomemben v zvezi z drugimi vsebinskimi spremembami osnovne uredbe), vendar ne upošteva, da se v Uredbi (EU) št. 37/2014 uporablja drugo merilo (tj. začetek postopka za sprejetje ukrepov). Stališče združenja FESI in koalicije za obutev torej temelji na napačni razlagi prehodne določbe v Uredbi (EU) št. 37/2014.

(127)

Ob upoštevanju sklicevanja na „postopke za sprejetje ukrepov“ v členu 3 Uredbe (EU) št. 37/2014, ki določa prehodne določbe za spremembe postopkov odločanja za sprejetje protidampinških ukrepov, in ob upoštevanju pomena izraza „postopek“ v osnovni uredbi se za preiskavo, ki se je začela pred začetkom veljavnosti Uredbe (EU) št. 37/2014, vendar Komisija v zvezi z njo ni začela posvetovanja z ustreznim odborom s ciljem sprejetja ukrepov pred navedenim začetkom veljavnosti, uporabljajo za postopek za sprejetje navedenih protidampinških ukrepov nova pravila. To velja tudi za postopke, v katerih so bili ukrepi uvedeni na podlagi starih pravil in jih je treba pregledati, ali za ukrepe, s katerimi so bile začasne dajatve uvedene na podlagi starih pravil, vendar se postopek za sprejetje dokončnih ukrepov še ni začel, ko je začela veljati Uredba (EU) št. 37/2014. Povedano drugače, Uredba (EU) št. 37/2014 se uporablja za določen„postopek za sprejetje“ in ne za celotno obdobje zadevne preiskave ali celo postopka.

(128)

Izpodbijana uredba je bila sprejeta leta 2006. Ustrezna zakonodaja, ki se uporablja za ta postopek, je Uredba (EU) 2016/1036. Ta trditev se zato zavrne.

(129)

Kar zadeva družbo Clarks in druge družbe, so slednje najprej trdile, da Komisija nima pravne podlage za preučitev zahtevkov za TGO/IO, ki so jih predložili proizvajalci izvozniki v prvotni preiskavi. Trdile so, da postopek, ki je bil zaključen z iztekom ukrepov dne 31. marca 2011, ni bil razveljavljen s sodbo Sodišča v združenih zadevah C-659/13 in C-34/14 ter da ga zato ni mogoče ponovno uvesti.

(130)

Komisija se v odgovor na to pripombo sklicuje na razlago v uvodnih izjavah 99 do 104.

(131)

Družba Clarks in druge družbe so trdile, da sedanji postopek krši načeli neretroaktivnosti in pravne varnosti ter člen 10 osnovne uredbe. Poleg tega je družba SIEMES, ki je prav tako uvoznik obutve, podobno trdila, da ni pravne podlage za retroaktivno uvedbo protidampinških dajatev, ter se je sklicevala na sodno prakso, in sicer na sodbo v zadevi Industrie des poudres sphériques proti Svetu, C-458/98 P (43), in predhodno prakso Komisije v zvezi s tem.

(132)

Kar zadeva trditev glede retroaktivnosti na podlagi člena 10 osnovne uredbe in člena 10 Protidampinškega sporazuma Svetovne trgovinske organizacije („PDS STO“), člen 10(1) osnovne uredbe, v katerem je prevzeto besedilo člena 10(1) PDS STO, določa, da se začasne in dokončne protidampinške dajatve uporabijo samo za izdelke, ki vstopajo v prosti promet od trenutka, ko začne veljati ukrep, sprejet na podlagi člena 7(1) ali členom 9(4) osnovne uredbe, kar je odvisno od konkretne zadeve. V tej zadevi so se zadevne protidampinške dajatve nanašale samo na izdelke, ki so v prosti promet vstopili po začetku veljavnosti začasne in izpodbijane (dokončne) uredbe, sprejete v skladu s členom 7(1) oziroma 9(4) osnovne uredbe. Vendar se retroaktivnost v smislu člena 10(1) osnovne uredbe nanaša samo na stanje, v katerem je bilo blago sproščeno v prosti promet, preden so bili uvedeni ukrepi, kot je mogoče razbrati iz samega besedila navedene določbe ter iz odstopanja, ki ga določa člen 10(4) osnovne uredbe.

(133)

Komisija ugotavlja tudi, da v obravnavanem primeru ni prisotna niti kršitev načela retroaktivnosti niti kršitev pravne varnosti in legitimnih pričakovanj.

(134)

Kar zadeva retroaktivnost, sodna praksa Sodišča pri ocenjevanju, ali je ukrep retroaktiven, razlikuje med uporabo novega pravila v okoliščinah, ki so postale dokončne (tudi obstoječ ali dokončni pravni položaj), in okoliščinah, ki so nastale pred začetkom veljavnosti novega predpisa, vendar še niso dokončne (tudi začasne okoliščine).

(135)

V tej zadevi okoliščine uvoza zadevnih izdelkov, ki so nastale v obdobju uporabe Uredbe (ES) št. 1472/2006, še niso postale dokončne, ker zaradi razglasitve ničnosti izpodbijane uredbe protidampinška dajatev, ki velja za te izdelke, še ni bila dokončno določena. Hkrati so bili uvozniki obutve z objavo obvestila o začetku postopka in začasne uredbe opozorjeni glede morebitne uvedbe takšne dajatve. Ustaljena sodna praksa sodišč Unije je, da gospodarski subjekti ne morejo imeti legitimnih pričakovanj, dokler instituciji nista sprejeli akta, s katerim se zaključi upravni postopek, ki je postal dokončen.

(136)

Ta uredba pomeni neposredno uporabo za bodoče učinke položaja, ki je v teku: Nacionalni carinski organi so pobrali dajatve na obutev. Zaradi zahtevkov za povračilo, o katerih še ni bilo dokončno odločeno, ti pomenijo položaj, ki je v teku. Ta uredba določa stopnjo dajatve, ki se uporablja za navedeni uvoz, s čimer ureja bodoče učinke položaja, ki je v teku.

(137)

V vsakem primeru, tudi če bi šlo za retroaktivnost v smislu prava Unije, quod non, bi bila ta retroaktivnost upravičena iz naslednjih razlogov:

(138)

Materialnopravni predpisi Unije se lahko uporabljajo za dejanska stanja, ki so nastala pred začetkom njihove veljavnosti, če iz njihovega besedila, cilja ali strukture jasno izhaja, da se jim lahko prizna tak učinek. Zlasti v zadevi Società agricola fattoria alimentare (SAFA), C-337/88, je Sodišče menilo, da: „[č]eprav načelo pravnevarnosti praviloma nasprotuje temu, da bi akt Skupnosti začel veljati pred objavo, je lahko izjemoma drugače, če to zahteva cilj, ki ga je treba doseči, in če se ustrezno upoštevajo upravičena pričakovanja zainteresiranih oseb“ (44).

(139)

V tej zadevi je namen zagotoviti skladnost z obveznostjo Komisije v skladu s členom 266 PDEU. Ker je Sodišče v sodbah iz uvodne izjave 12 ugotovilo nezakonitost samo glede določanja veljavne stopnje dajatve in ne glede uvedbe ukrepov (tj. glede ugotovitve o dampingu, škodi, vzročni zvezi in interesu Unije), zadevni proizvajalci izvozniki niso mogli legitimno pričakovati, da dokončni protidampinški ukrepi ne bodo uvedeni. Zato za uvedbo, tudi če bi bila retroaktivna, quod non, ni mogoče trditi, da krši legitimna pričakovanja.

(140)

Družbe Clarks in druge družbe so trdile tudi, da bi bila ponovna uvedba protidampinških dajatev za 70 zadevnih proizvajalcev izvoznikov diskriminatorna in v nasprotju s členom 266 PDEU, saj po sodbah v zadevah Brosmann in Aokang protidampinška dajatev ni bila ponovno uvedena.

(141)

Ta trditev je neutemeljena. Uvozniki, ki uvažajo od družbe Brosman in ostalih štirih proizvajalcev izvoznikov, ki jih zadevata sodbi v zadevah C-247/10 P in C-249/10 P, so v drugačnem dejanskem in pravnem položaju, ker so se njihovi proizvajalci izvozniki odločili izpodbijati izpodbijano uredbo in ker so jim bile dajatve povrnjene, tako da so zaščiteni s členom 221(3) carinskega zakonika Skupnosti. Do izpodbijanja in povrnitve dajatev pri drugih ni prišlo. V zvezi s tem glej tudi uvodne izjave 118 do 122.

(142)

Družba Clarks in druge družbe so trdile tudi, da je v okviru te preiskave prišlo do več postopkovnih nepravilnosti. Najprej so trdile, da zadevni proizvajalci izvozniki morebiti ne morejo več podati smiselnih pripomb ali predložiti dodatnih dokazov, ki bi podprli njihove zahtevke za TGO/IO izpred več let. Na primer, družbe morda ne obstajajo več ali pa ustrezni dokumenti niso več na voljo.

(143)

Poleg tega so družba Clarks in druge družbe trdile, da bi v nasprotju s prvotno preiskavo ukrepi Komisije de facto in de jure vplivali le na uvoznike, saj ti ne morejo zagotoviti relevantnih informacij in od svojih dobaviteljev zahtevati, naj sodelujejo s Komisijo.

(144)

Komisija ugotavlja, da nobena določba osnovne uredbe od Komisije ne zahteva, da izvoznim družbam, ki zahtevajo TGO/IO, omogoči dopolnitev manjkajočih stvarnih informacij. Dokazno breme je namreč dejansko na proizvajalcu, ki želi, da se mu na podlagi člena 2(7)(b) osnovne uredbe odobri TGO, kot je navedeno v uvodni izjavi 88. Pravica do zaslišanja se nanaša na presojo dejstev, vendar ne vključuje pravice do dopolnitve pomanjkljivih informacij. V nasprotnem primeru bi proizvajalec izvoznik oceno lahko neomejeno podaljševal z zagotavljanjem informacij po kosih.

(145)

Glede tega je treba opozoriti, da Komisiji od proizvajalca izvoznika ni treba zahtevati, naj dopolni zahtevek za TGO/IO. Kot je navedeno v uvodni izjavi 84, lahko Komisija svojo oceno utemelji na podlagi informacij, ki jih je proizvajalec izvoznik že predložil. V vsakem primeru zadevni proizvajalci izvozniki niso izpodbijali ocene svojih zahtevkov za TGO/IO, ki jih je sprejela Komisija, prav tako pa niso navedli, na katere dokumente ali osebe se ne morejo več sklicevati. Ta trditev je zato tako abstraktna, da instituciji teh težav pri ocenjevanju zahtevkov za TGO/IO ne moreta upoštevati. Ker navedena trditev temelji na domnevah in ni podprta z natančnimi navedbami o tem, kateri dokumenti in osebe niso več na voljo ter kakšen pomen imajo ti dokumenti in ljudje za oceno zahtevka za TGO/IO, se trditev zavrne.

(146)

V zvezi s trditvijo, da uvozniki ne morejo zagotoviti relevantnih informacij, Komisija ugotavlja naslednje: prvič, uvozniki nimajo pravice do obrambe, saj protidampinški ukrep ni usmerjen zoper njih, temveč zoper proizvajalce izvoznike. Poleg tega so imeli uvozniki možnost, da pripombe v zvezi s tem predložijo že v upravnem postopku pred sprejetjem izpodbijane uredbe. Če so uvozniki menili, da je v zvezi s tem prišlo do nepravilnosti, bi s svojimi dobavitelji morali sprejeti potrebne pogodbene dogovore, da bi zagotovili razpolaganje s potrebno dokumentacijo. Zato je treba to trditev zavrniti.

(147)

Družba Clarks in druge družbe so trdile tudi, da Komisija ni preučila, ali bi bila uvedba protidampinških dajatev v interesu Unije, ter da bi bili ukrepi v nasprotju z interesom Unije, saj (i) so ukrepi že imeli želeni učinek, ko so bili prvič uvedeni, (ii) ukrepi ne bi prinesli nobene dodatne koristi za industrijo Unije, (iii) ukrepi ne bi vplivali na proizvajalce izvoznike in (iv) ukrepi bi pomenili pomemben strošek za uvoznike v Uniji.

(148)

V obravnavanem primeru gre le za zahtevke za TGO/IO, saj je to edina točka, na kateri je bila storjena pravna napaka, ugotovljena s strani sodišč Unije. V interesu Unije ostaja ocena iz Uredbe (ES) št. 1472/2006 v celoti veljavna. Hkrati je ta ukrep upravičen z namenom zaščite finančnega interesa Unije.

(149)

Družba Clarks in druge družbe so trdile tudi, da protidampinške dajatve, če bi se ponovno uvedla, ne bi bilo več mogoče pobirati, saj je zastaralni rok iz člena 221(3) carinskega zakonika Skupnosti (zdaj člena 103(1) carinskega zakonika Unije) potekel. Po njihovem mnenju bi to stanje pomenilo zlorabo pooblastil s strani Komisije.

(150)

Komisija opozarja, da v skladu s členom 221(3) carinskega zakonika Skupnosti (členom 103(1) carinskega zakonika Unije) zastaralni rok ne velja, če je bila vložena pritožba v skladu s členom 243 carinskega zakonika Skupnosti (členom 44(2) carinskega zakonika Unije), kot je to v vseh obravnavanih zadevah, ki se nanašajo na pritožbe na podlagi člena 236 carinskega zakonika Skupnosti (člena 119 carinskega zakonika Unije). Pritožba v smislu člena 103(3) carinskega zakonika Unije v skladu s pojasnilom iz člena 44(2) iste uredbe zajema vse od prvotnega izpodbijanja odločitve nacionalnih carinskih organov, ki uvajajo dajatev, do končne sodbe nacionalnega sodišča in po potrebi vključuje predlog za sprejetje predhodne odločbe. Triletno obdobje se zato začne z datumom vložitve pravnega sredstva.

(151)

Družba Clarks in druge družbe so trdile tudi, da Komisija po prenehanju veljavnosti odstavka 15(a)(ii) protokola o pristopu Kitajske k STO 11. decembra 2016 ne more več uporabiti metodologije, ki se je uporabila za določitev normalne vrednosti za kitajske izvoznike v prvotni preiskavi (tj. metodologijo primerljive države na podlagi člena 2(7)(a) osnovne uredbe).

(152)

Izpodbijana uredba je bila sprejeta leta 2006. Ustrezna zakonodaja, ki se uporablja za ta postopek, je Uredba (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije. Ta trditev se zato zavrne.

(153)

Poleg tega je družba SIEMES trdila, da dolžina postopka v zvezi z njenim zahtevkom za povračilo protidampinških dajatev pred nemškimi carinskimi organi, ki še vedno traja, pomeni kršitev pravice do dobrega upravljanja iz člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Prvič, Komisija opozarja, da so za odločitve o povračilu protidampinških dajatev pristojni nacionalni carinski organi držav članic. Drugič, Komisija je na podlagi predloženih informacij razumela, da je bil zahtevek družbe SIEMES za povračilo z dne 19. marca 2012 zavrnjen, ker je bila sodba, v skladu s katero je družba vložila ta zahtevek, omejena na zadevo Brosmann in Aokang. Sodba ni vplivala na druge proizvajalce izvoznike v Kitajski in Vietnamu. Sodišče je šele 4. februarja 2016 v združenih zadevah C & J Clark International Limited, C-659/13, in Puma SE, C-34/14, razglasilo, da je izpodbijana uredba nična, kar zadeva vse proizvajalce izvoznike zadevnega izdelka (glej uvodno izjavo 12). Družba SIEMES je bila šele takrat zaskrbljena zaradi sodbe Sodišča, kot so nemški carinski organi ustrezno priglasili v dopisu z dne 7. septembra 2016. Komisija je izvršila sodbo v zvezi s številnimi proizvajalci izvozniki, kot je opisano v uvodnih izjavah 18 do 38, in uvozniki, ki so zahtevali povračilo pred nemškimi carinskimi organi Zlasti kar zadeva uvoz, na katerega se nanašajo zahtevki za povračilo, ki so jih nemški carinski organi priglasili Komisiji v skladu s členom 1 Izvedbene uredbe (EU) 2016/223 (navaja se sklicevanje na uvodno izjavo 30), je Komisija v celoti spoštovala osemmesečni rok za izvršitev iz člena 1(2) navedene uredbe. Zato se ni strinjala s trditvijo, da je ta postopek kršil načelo dobrega upravljanja. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(154)

Komisija je ob upoštevanju pripomb in njihove analize ugotovila, da bi bilo treba ponovno uvesti veljavno preostalo protidampinško dajatev v višini 16,5 % za Kitajsko in 10 % za Vietnam za obdobje uporabe izpodbijane uredbe.

(155)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 28, je Komisija odložila ocena družb iz Priloge III Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2017/423, dokler uvoznik, ki od nacionalnih carinskih organov zahteva povračilo, Komisiji ne sporoči imen in naslovov proizvajalcev izvoznikov, od katerih so zadevni trgovci kupili obutev, ali, če v navedenem časovnem obdobju ne prejme odgovora, po preteku roka, ki ga je določila za predložitev navedenih informacij.

(156)

Komisija je v členu 3 Uredbe (EU) 2017/423 nacionalnim carinskim organom tudi odredila, da ne povrnejo pobranih carinskih dajatev, dokler ne konča ocene zadevnih zahtevkov za TGO/IO.

(157)

Zato so se, kot je navedeno v uvodni izjavi 29, družbe Pentland Brands Ltd., Puma UK Ltd. in Deichmann Shoes UK Ltd javile in opredelile svoje dobavitelje. Komisija je preučila zahtevke dobaviteljev, opredeljenih v tej uredbi, za TGO/IO. Iz tega sledi, da je končala oceno položaja družb iz Priloge III k Uredbi (EU) 2017/423. Zato za družbe, navedene v Prilogi III k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2017/423, nima evidence, da bi v prvotni preiskavi predložile obrazec zahtevka za TGO/IO. Zadevni zahtevki za povračilo dajatev uvoznikom se zato ne bi smeli odobriti, saj izpodbijana uredba ni bila razglašena za nično v delu, ki se nanaša nanje. Za lažje sklicevanje je Komisija Prilogo III k Uredbi (EU) 2017/423 uporabila kot Prilogo VI k tej uredbi.

(158)

Zadevni proizvajalci izvozniki, uvozniki, ki jih je zadevala priglasitev s strani nemških in nizozemskih organov, uvozniki, ki so se javili ter sporočili imena in naslove svojih dobaviteljev v Kitajski in/ali Vietnamu, ter vse druge strani, ki so se javile, so bili obveščeni o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih se je nameravala priporočiti ponovna uvedba dokončne protidampinške dajatve na izvoz 70 zadevnih proizvajalcev izvoznikov. Po razkritju so imeli na voljo obdobje za predložitev pripomb.

(159)

Ta uredba je v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega s členom 15(1) Uredbe (EU) 2016/1036 –