4.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 210/1

(1)

Evropska komisija („Komisija“) je 12. februarja 2016 z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 2016/181 (2) („začasna uredba“) uvedla začasno protidampinško dajatev na uvoz nekaterih ploščato valjanih izdelkov iz železa ali nelegiranega jekla ali drugega legiranega jekla, razen nerjavnega jekla, vseh širin, hladno valjanih (hladno deformiranih), neplatiranih, neprevlečenih in neprekritih, brez nadaljnje obdelave („hladno valjani ploščati izdelki iz jekla“) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske („LRK“) in Ruske federacije („Rusija“) (skupaj imenovani „zadevni državi“) v Unijo.

(2)

Preiskava se je začela 14. maja 2015 (3) na podlagi pritožbe, ki jo je 1. aprila 2015 vložilo Evropsko jeklarsko združenje („Eurofer“ ali „pritožnik“) v imenu proizvajalcev, ki predstavljajo več kot 25 % celotne proizvodnje nekaterih hladno valjanih ploščatih izdelkov iz jekla v Uniji.

(3)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 19 začasne uredbe, je preiskava dampinga in škode zajela obdobje od 1. aprila 2014 do 31. marca 2015 („obdobje preiskave“ ali „OP“). Preiskava gibanj, pomembnih za oceno škode, je zajemala obdobje od 1. januarja 2011 do konca obdobja preiskave („obravnavano obdobje“).

(4)

Komisija je z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2015/2325 (4) uvedla obvezno registracijo uvoza zadevnega izdelka s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Ruske federacije ali njegove odpreme iz LRK in Rusije. Registracija uvoza je 12. februarja 2016 z uvedbo začasnih ukrepov prenehala.

(5)

Težava z registracijo in morebitna retroaktivna uporaba zadevne protidampinške dajatve ter pripombe, prejete v zvezi s tem, so podrobneje opredeljene v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2016/1329 (5). V tej uredbi se obravnavajo samo pripombe, prejete v zvezi z začasnimi ugotovitvami glede dampinga, škode, vzročne zveze in interesa Unije, ter dokončna stališča Komisije o teh zadevah.

(6)

Po razkritju bistvenih dejstev in premislekov, na podlagi katerih je bila uvedena začasna protidampinška dajatev (začasno razkritje), je več zainteresiranih strani predložilo pisna stališča do začasnih ugotovitev. Zaslišanje je bilo odobreno stranem, ki so to zahtevale.

(7)

Povezani trgovec in storitveni center za jeklarstvo je zahteval posredovanje pooblaščenca za zaslišanje v trgovinskih postopkih („pooblaščenec za zaslišanje“) glede povračil. Pooblaščenec za zaslišanje je zahtevo preučil in pisno odgovoril. Nadalje, na zahtevo Euroferja je 3. maja 2016 potekalo zaslišanje pred pooblaščencem za zaslišanje.

(8)

Komisija je nadaljevala zbiranje in preverjanje vseh informacij, ki so bile po njenem mnenju potrebne za oblikovanje dokončnih ugotovitev. Vzorčene proizvajalce Unije je pozvala, naj za obdobje 2005–2010 predložijo podatke o dobičkonosnosti, kar zadeva prodajo izdelka v preiskavi v Uniji, da bi tako dobila celovitejše podatke o dobičkonosnosti. Vsi vzorčeni proizvajalci Unije so zahtevane podatke predložili.

(9)

Opravljeni so bili preveritveni obiski na kraju samem, da bi se preverili podatki, ki so jih v odgovorih na vprašalnik iz uvodne izjave 8 zgoraj predložili naslednji proizvajalci Unije:

(10)

Komisija je vse strani obvestila o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih je nameravala uvesti dokončno protidampinško dajatev na uvoz hladno valjanih ploščatih izdelkov iz jekla s poreklom iz LRK in Rusije v Unijo ter dokončno pobrati zneske, zavarovane z začasno dajatvijo (dokončno razkritje). Vsem stranem je bil določen rok za predložitev pripomb glede končnega razkritja.

(11)

Pripombe zainteresiranih strani so se preučile in upoštevale, kjer je bilo primerno.

(12)

Po dokončnem razkritju so nekateri proizvajalci izvozniki predložili pripombe glede roka, v katerem so morali proizvajalci Unije zagotoviti zahtevane informacije, in podvomili o točnosti teh podatkov ter o postopku njihovega preverjanja. Sklepali so, da industrija Unije morda ni predložila pravilnih podatkov in da je bila ugodneje obravnavana, pri čemer so bile kršene pravice drugih strani do objektivne, nepristranske in nediskriminatorne preiskave. Ta domnevna ugodnejša obravnava industrije Unije naj bi se kazala tudi s prizanesljivostjo Komisije do nje, ko ni zagotovila nekaterih pomembnih podatkov (strani so navedle manjkajoče račune).

(13)

Glede očitka o ugodnejši obravnavi je trditev zavrnjena. Zadevno vprašanje se nanaša na besedilo uvodne izjave 59 začasne uredbe. V navedeni uvodni izjavi je pojasnjeno, da za interne transferje niso izdani računi, kar je v skladu s sprejemljivo računovodsko prakso. Ne gre za to, da bi bilo industriji Unije dovoljeno, da ne predloži zahtevanih podatkov.

(14)

Isti proizvajalci izvozniki so trdili, da je z zbiranjem dodatnih podatkov in njihovim preverjanjem pri proizvajalcih Unije ravnala diskriminatorno zoper ruske proizvajalce izvoznike, ki so zahtevali ponovno preverjanje.

(15)

Najprej je treba opozoriti, da je jasno, da ima Komisija kot preiskovalni organ pravico zahtevati dodatne podatke, kadar meni, da je to potrebno in primerno za izvedbo analize, bodisi med začasno bodisi med dokončno fazo preiskave. Komisija je imela v tem primeru, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 154, dobre razloge, da je zahtevala te dodatne podatke in jih pozneje preverila. Preverjanje se je nanašalo zgolj na dodatne predložene podatke, ki se prej niso zahtevali, s čimer je Komisija zagotovila, da so bili podatki, na katerih je nazadnje utemeljila svoje ugotovitve, zanesljivi. Drugič, zahteva ruskega proizvajalca izvoznika za drugo preverjanje se je dejansko nanašala na iste podatke, ki so bili preverjeni že prvič, medtem ko je bilo drugo preverjanje v prostorih nekaterih proizvajalcev Unije potrebno, da je Komisija preverila dodatne podatke iz uvodne izjave 8, in odločila, ali bo protidampinške dajatve uvedla retroaktivno. Navedene trditve so bile zato zavrnjene.

(16)

Zadevni izdelek je začasno opredeljen v uvodnih izjavah 21 in 22 začasne uredbe. V zvezi z omenjeno opredelitvijo ni dala pripomb nobena stran.

(17)

Zadevni izdelek je dokončno opredeljen kot ploščato valjani izdelki iz železa ali nelegiranega jekla ali drugega legiranega jekla, razen nerjavnega jekla, vseh širin, hladno valjani (hladno deformirani), neplatirani, neprevlečeni ali neprekriti in brez nadaljnje obdelave (hladno deformirani), ki se trenutno uvrščajo pod oznake KN ex 7209 15 00, 7209 16 90, 7209 17 90, 7209 18 91, ex 7209 18 99, ex 7209 25 00, 7209 26 90, 7209 27 90, 7209 28 90, 7211 23 30, ex 7211 23 80, ex 7211 29 00, 7225 50 80, 7226 92 00, ter s poreklom iz LRK in Rusije.

Iz opredelitve zadevnega izdelka so izključene naslednje vrste izdelkov:

(18)

Ker ni bilo pripomb v zvezi z zadevnim izdelkom in podobnim izdelkom, se sklepi iz uvodnih izjav od 22 do 24 začasne uredbe potrdijo.

(19)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 34 začasne uredbe, nobeden od proizvajalcev izvoznikov, na katere se ta preiskava nanaša, ni zahteval TGO.

(20)

V začasni uredbi je bila v skladu s členom 2(7) osnovne uredbe kot primerljiva država izbrana Kanada.

(21)

Ena zainteresirana stran je trdila, da razlika med škodo in stopnjo dampinga poraja dvome o točnosti izračunov Komisije. Trdila je tudi, da bi bilo treba ob predpostavki, da so dejstva pravilna, zaradi take razlike razveljaviti izbiro Kanade kot primerljive države glede na stopnjo cen zadevnega izdelka v njej.

(22)

Komisija potrjuje svoje izračune. Nadalje želi Komisija spomniti, da je primerljiva država izbrana med državami, v katerih se cena podobnega izdelka oblikuje v kar se da podobnih okoliščinah, kot veljajo v državi izvoza. Pri tej izbiri višina cen sama po sebi ni merilo.

(23)

Ob upoštevanju navedenega se trditev, da Kanada ni ustrezna primerljiva država, zavrne. Komisija potrjuje obrazložitev iz uvodnih izjav od 27 do 34 začasne uredbe in izbiro Kanade kot primerljive države v smislu člena 2(7) osnovne uredbe.

(24)

Ker ni bilo pripomb glede določitve normalne vrednosti, se uvodne izjave od 35 do 45 začasne uredbe potrdijo.

(25)

Ena skupina družb je v pripombah k začasni uredbi opozorila na neskladnost med škodo in izračunom dampinga, kar je po njenih trditvah posledica administrativne napake Komisije. Vendar je Komisija ugotovila, da je neskladnost posledica drobne administrativne napake omenjene skupine družb, ki je vplivala na izvozno ceno. Omenjeno napako je Komisija popravila.

(26)

Ker ni bilo pripomb glede primerjave med normalno vrednostjo in izvozno ceno, se uvodni izjavi 49 in 50 začasne uredbe potrdita.

(27)

Zaradi spremembe izvozne cene iz uvodne izjave 25 zgoraj je bila ponovno izračunana stopnja dampinga ene skupine družb, zaradi česar se je nekoliko zvišala. Zaradi zvišanja se spremeni tudi stopnja dampinga vseh drugih kitajskih družb, saj temelji na tej skupini družb.

(28)

Dokončne stopnje dampinga, izražene kot delež cene CIF meja Unije brez plačane dajatve, so:

Preglednica 1

Stopnje dampinga, LRK

(29)

Po začasnem razkritju je en ruski proizvajalec izvoznik nasprotoval uporabi člena 18 osnovne uredbe. Predložil je nove podatke, s katerimi je nasprotoval ugotovitvam iz uvodne izjave 60 začasne uredbe, v kateri je Komisija pokazala, da je proizvajalec izvoznik sporočil večjo prodano količino, kot jo je fizično omogočala proizvodnja.

(30)

Komisija je sklicala dve zaslišanji in zadevnemu proizvajalcu izvozniku ponudila možnost predložiti pripombe in pojasniti svoje trditve.

(31)

Med zaslišanji je Komisija poudarila, da je mogoče vloge/pojasnila, predložena po preveritvi, sprejeti le, če so bili podatki, na katerih temelji, že predloženi ali jih je mogoče povezati s podatki, predloženimi z izpolnjenim vprašalnikom ali najpozneje med preveritvenim obiskom. Proizvajalec izvoznik ni mogel podpreti svojih argumentov ne s podatki, ki jih je predložil z izpolnjenim vprašalnikom, ne s podatki iz vzorcev, vzetih na kraju samem. Zato se ugotovitve iz začasne faze, na podlagi katerih je Komisija uporabila člen 18 osnovne uredbe in ki so navedene v uvodnih izjavah 60 in 61 začasne uredbe, potrdijo. Zato je Komisija v skladu s členom 18 osnovne uredbe stopnjo dampinga za zadevno družbo dokončno določila na podlagi razpoložljivih dejstev.

(32)

Po dokončnem razkritju je en proizvajalec izvoznik poudaril, da je bil v tej protidampinški preiskavi diskriminiran, kar je vplivalo na njegove procesne pravice, vključno s pravico do obrambe. Ta proizvajalec izvoznik je trdil, da Komisija ni sprejela drugega preverjanja v prostorih njegove hčerinske družbe v Belgiji, medtem ko je v prostorih proizvajalcev in uvoznikov industrije Unije opravila drugo preverjanje. Iz razlogov, pojasnjenih v uvodni izjavi 15, je treba to trditev zavrniti.

(33)

Ta proizvajalec izvoznik je navedel tudi, da bi Komisija lahko uporabila izvozne cene njegovega povezanega trgovca/uvoznika in podatke o stroških proizvodnje edinega proizvajalca izvoznika, ki je popolnoma sodeloval s Komisijo. S tem bi se lahko Komisija domnevno izognila uporabi člena 18 osnovne uredbe, saj je tega povezanega trgovca/uvoznika preverila ločeno in v zvezi z njegovim sodelovanjem ni imela pripomb. Kot je pojasnjeno zgoraj, Komisija zaradi dejstva, da je skupen obseg prodaje (po odbitku uporabe za lastne potrebe in prilagojeno na spreminjanje zalog), o katerem je poročal proizvajalec izvoznik, presegal proizvedene količine, ni mogla sklepati, da je bil izvoz v Unijo sporočen v celoti. Zato je zavrnila predlog družbe, naj uporabi transakcije, ki morda predstavljajo le del skupne prodaje Unije. Zato Komisija ni uporabila podatkov o stroških proizvodnje, saj ni bilo na voljo podatkov o izvozu, ki bi jih lahko uporabila za primerjavo.

(34)

Dva proizvajalca izvoznika sta predložila pripombe glede izvajanja preveritvenih obiskov in od Komisije zahtevala opustitev preiskave, dokler njune trditve niso preverjene. V tem smislu proizvajalci izvozniki nasprotujejo uporabi člena 18 osnovne uredbe. Poleg tega je ministrstvo za gospodarski razvoj Ruske federacije zahtevalo opustitev uvedbe dokončnih protidampinških ukrepov, dokler pristojne institucije Unije ne obravnavajo uradne pritožbe obeh proizvajalcev izvoznikov.

(35)

Komisija opozarja, da je preverjanje eden od korakov preiskave, ki ga Komisija opravi kot preiskovalni organ. Obširno je pojasnila vsebinske razloge, na podlagi katerih se je odločila uporabiti člen 18 osnovne uredbe. Uporaba člena 18 osnovne uredbe temelji na dokazih, ki so jih Komisiji pisno predložile družbe, ter zanesljivosti in doslednosti teh dokazov. Proizvajalci izvozniki so imeli ves čas postopka priložnost v celoti uporabiti svojo pravico do obrambe z dajanjem informacij, pripomb, z zaslišanji in srečanji, vključno z dvema srečanjema, ki sta bila namenjena zlasti tem vprašanjem.

(36)

Glede zahteve za opustitev pa Komisija opozarja, da je člen 14(4) osnovne uredbe edina podlaga za opustitev katerega koli uvedenega ukrepa. Nadalje opozarja, da pogoji za opustitev, kot so določeni v navedenem členu, niso izpolnjeni. Ta člen določa, da je mogoče ukrepe opustiti le v interesu Unije, če so se razmere na trgu začasno toliko spremenile, da je malo verjetno, da bi se škoda zaradi začasne opustitve nadaljevala. Nič ne kaže na to, da bi bili ti pogoji v tem primeru izpolnjeni, in Komisija opozarja, da nihče ni opozoril na takšne okoliščine. Prav nasprotno, preiskava je pokazala, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo dokončnih ukrepov, kot so določeni v členu 9(4) osnovne uredbe. Zato je Komisija to zahtevo zavrnila.

(37)

Po začasnem razkritju je en proizvajalec izvoznik nasprotoval prilagoditvi, ki jo je Komisija izvedla v zvezi z njegovimi stroški proizvodnje hladno valjanih ploščatih izdelkov iz jekla ter kot je navedena v uvodni izjavi 76 in utemeljena v uvodni izjavi 80 začasne uredbe. Vendar zadevni proizvajalec izvoznik ni dal nobenih argumentov, na podlagi katerih bi lahko Komisija spremenila mnenje, da količniki potrošnje surovin, ki jih je družba sporočila v vprašalniku, niso zadoščali za to, da bi Komisija natančno ocenila stroške surovin, porabljenih za proizvodnjo hladno valjanih ploščatih izdelkov iz jekla te družbe. Komisija je zato to trditev zavrnila.

(38)

Isti proizvajalec izvoznik je tudi trdil, da bi morale biti izgube, povezane z likvidacijo njegovih dveh čezmorskih odvisnih družb, izvzete iz določitve prodajnih, splošnih in administrativnih stroškov („PSA-stroški“). Poleg tega je trdil, da so bili stroški pakiranja upoštevani dvakrat, in sicer v stroških proizvodnje in PSA-stroških. Komisija je ustrezno popravila svoje ugotovitve, saj so podatki, ki jih je družba pravilno predložila z izpolnjenim vprašalnikom oziroma pred preveritvenim obiskom ali med njim, podpirali pojasnila, ki jih je družba dala po začasnem razkritju.

(39)

Po ponovni določitvi PSA-stroškov je Komisija ugotovila, da je bil del domače prodaje dobičkonosen. To je Komisiji omogočilo izračun stopnje dampinga na podlagi lastnih PSA-stroškov in dobička družbe. Komisija v začasni fazi ni ugotovila dobičkonosne domače prodaje, zato je stopnjo dampinga izračunala iz PSA-stroškov in dobička iz zunanjih virov.

(40)

Dva proizvajalca izvoznika se nista strinjala s tem, kako je Komisija izračunala njune PSA-stroške, kot je opisano v uvodni izjavi 75 začasne uredbe. Pojasnila sta, da Komisija ne bi smela upoštevati izgub iz revalvacije posojil v tujih valutah kot del PSA-stroškov, saj družbi dejansko nista utrpeli stroškov, ampak sta le prevrednotili razliko z uporabo menjalnega tečaja, ki je veljal na zadnji dan njunega obdobja računovodskega poročanja. Komisija se glede na mednarodne standarde računovodskega poročanja in ruska načela GAAP s tem argumentom ne strinja. Omenjene izgube so bile ustrezno evidentirane v računovodskih izkazih proizvajalcev in so nastale v obdobju preiskave. Komisija je zato to trditev zavrnila.

(41)

Po končnem razkritju so proizvajalci izvozniki ponovili svoje trditve, vendar niso navedli nobenih novih dejstev o spornih izgubah. Proizvajalci izvozniki so se sklicevali na Uredbo Sveta (ES) št. 2852/2000 (6) (rezana vlakna iz poliestra s poreklom iz Indije in Republike Koreje), v kateri je Komisija izključila čiste devizne dobičke iz PSA-stroškov.

(42)

Komisija opozarja, da je dejansko stanje v zadevi, na katero se sklicujejo proizvajalci izvozniki, drugačno. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 34 zgoraj navedene Uredbe Sveta (ES) št. 2852/2000, je bilo ugotovljeno, da se devizni dobički v glavnem niso nanašali na proizvodnjo in prodajo.

(43)

Proizvajalci izvozniki niso podvomili o vplivu najema posojil na proizvodne stroške podobnega izdelka. Komisija je zato sklenila, da se izgube nanašajo na tista posojila, ki so se uporabila za financiranje osnovnih sredstev za proizvodnjo podobnega izdelka. Posledično je treba take izgube upoštevati pri določanju PSA-stroškov družbe. Zato je Komisija to trditev zavrnila.

(44)

Ruski proizvajalec izvoznik je to trditev še enkrat ponovil po dodatnem končnem razkritju. Vendar trditev presega posebne vidike dodatnega razkritja. Komisija vztraja pri mnenju, ki ga je izrazila v prejšnjih odstavkih.

(45)

En proizvajalec izvoznik je nasprotoval metodologiji, ki jo je Komisija uporabila za izračun skupnih PSA-stroškov povezanih domačih trgovcev, pri čemer je uporabila PSA-stroške, kot so bili sporočeni za prodajo nepovezanim strankam na domačem trgu. Komisija je sprejela to trditev in popravila dokončni izračun. Glede na to, da se popravljeni PSA-stroški niso bistveno razlikovali od prvotno uporabljenih in da so vplivali le na omejeno število prodaj, popravek ni vplival na izračunano stopnjo dampinga.

(46)

En proizvajalec izvoznik je trdil, da je Komisija pri določitvi skupnih stroškov proizvodnje v preskusu dobičkonosnosti stroške pakiranja upoštevala dvakrat. Komisija je to trditev zavrnila. Kot je bilo podrobno pojasnjeno že v začasnem razkritju, je Komisija stroške pakiranja pred izračunom skupnih stroškov proizvodnje izvzela iz PSA-stroškov.

(47)

Po končnem razkritju se proizvajalci izvozniki niso strinjali z metodologijo, ki se je uporabila za določitev normalne vrednosti. Trdili so, da je Komisija uporabila napačen delež PSA-stroškov in da je z uporabo PSA-stroškov le pri dobičkonosni prodaji precej precenila normalno vrednost.

(48)

Komisija preiskave vodi objektivno. Metodologija, ki se je uporabila za določitev normalne vrednosti, je dosledno uporabljena v vseh primerih, v katerih so izpolnjeni zadevni pogoji. Komisija uporablja člen 2(6) osnovne uredbe, ki zahteva, da PSA-stroški in dobički temeljijo na prodaji pri običajnem poteku trgovanja. Trditev proizvajalcev izvoznikov, da je treba uporabiti stalni znesek PSA-stroškov, ne glede na to, ali se taki izdatki nanašajo na prodajo pri običajnem poteku trgovanja, je v nasprotju s to določbo. Komisija je zato to trditev zavrnila.

(49)

Po končnem razkritju je en proizvajalec izvoznik opozoril na negativne vrednosti na seznamu domačih transakcij glede izračuna normalne vrednosti. Proizvajalec izvoznik je pojasnil, da se navedene vrednosti nanašajo na popravke računov in da so posledica njegovega računovodskega sistema, v katerem je mogoče popravke računa vnesti le tako, da se prvotni vnos popolnoma izravna z vnosom ustrezne negativne vrednosti. Trdil je, da izračun normalne vrednosti, ki ga je opravila Komisija, ni upošteval posebnosti njegovega računovodskega sistema, zato ni točen.

(50)

Prvič, Komisija opozarja, da je proizvajalec izvoznik, v nasprotju z navodili iz vprašalnika Komisije, navedene popravke vnesel kot transakcije, namesto da bi vnose popravkov navedel v ustrezni koloni vprašalnika Komisije. Drugič, po končnem razkritju je proizvajalec izvoznik dejansko predložil popravljeno stopnjo dampinga, ni pa predložil popravljenega seznama domačih transakcij ali popravljenega izračuna dampinga. Tretjič, Komisija opozarja, da se ta trditev dejansko nanaša na kakovost podatkov, ki jih je proizvajalec izvoznik med preiskavo sam zagotovil Komisiji. Četrtič, izračun normalne vrednosti, vključno s seznamom domačih transakcij, ki ga je predložil proizvajalec izvoznik, je bil ustrezno razkrit v začasni fazi preiskave. Kljub temu pa proizvajalec izvoznik med pripombami glede začasnega razkritja ni navedel nobene pripombe k temu izračunu. V izračunu dampinga v končnem razkritju je bil uporabljen isti seznam domačih transakcij. Proizvajalec izvoznik ne pojasni, zakaj tega ni mogel izpostaviti v zgodnejši fazi preiskave.

(51)

Komisija je kljub vsem navedenim pomanjkljivostim v ravnanju proizvajalca izvoznika glede tega vprašanja kot objektiven in neodvisen preiskovalni organ analizirala to trditev in sklenila, da je treba izračun normalne vrednosti dejansko spremeniti, da bi se tako izognili morebitnemu dvojnemu štetju. Po končnem razkritju je izvoznik predložil ključ, po katerem bi bilo mogoče njegov seznam transakcij filtrirati tako, da bi izločili vse popravke in bi ostali le končni vnosi. Komisija je metodo popravka seznama, ki jo je po končnem razkritju predlagal proizvajalec izvoznik, uporabila za preverjene podatke in tako v celoti sprejela trditev.

(52)

Komisija je vsem zainteresiranim stranem poslala dodatno končno razkritje, jih obvestila o sprejetju trditve in povabila strani, naj predložijo pripombe.

(53)

Po tem dodatnem razkritju je ena stran trdila, da dodatno razkritje dejansko še bolj poudarja pomanjkljivosti v sodelovanju ruskega proizvajalca izvoznika. Stran je trdila tudi, da iz dodatnega razkritja dejansko izhaja, da bi lahko dodatne sklope podatkov izpustili in jih ne bi smeli sprejeti. Tudi Komisija je presojala kakovost predloženih podatkov in sodelovanja, vendar se je v tem konkretnem primeru odločila, da lahko trditev objektivno sprejme.

(54)

Po dodatnem razkritju se je ruski proizvajalec izvoznik strinjal s tem načelom in obsegom popravkov stopnje dampinga, ki jih je izvedla Komisija.

(55)

Proizvajalec izvoznik je trdil, da je seznam domačih transakcij predložil z izpolnjenim vprašalnikom. To dejstvo ni sporno. Sporna je kakovost predloženih podatkov. Proizvajalec izvoznik je tudi trdil, da ni predložil pripomb k navedenemu seznamu transakcij po začasnem razkritju, ker navedeni sklop podatkov ni vplival na izračun stopnje dampinga. Komisija opozarja, da je proizvajalec izvoznik večkrat ponovil trditve, ki so se nanašale na metodologijo in vidike izračuna in zaradi katerih bi Komisija (če bi jih sprejela, vendar jih ni) uporabila navedeni sklop podatkov. Zato bi morala zadevna stran zagotoviti, da je sklop podatkov, ki jih je razkrila v začasni fazi, pravilen in da se lahko uporabi za izračun stopnje dampinga. Čeprav je družba na težavo s preklici in posledičnimi večkratnimi vnosi opozorila med preveritvenim obiskom, se je dejanski obseg težave pokazal šele ob končnem razkritju, in sicer v učinku na izračun stopnje dampinga. Čeprav družba trdi, da vnosi niso dobropisi, se ključ za prepoznavanje takih vnosov, ki ga je družba sama zagotovila, imenuje številka dobropisa. Ne glede na to je Komisija v celoti sprejela trditev, družba pa novemu izračunu stopnje dampinga ni nasprotovala.

(56)

En proizvajalec izvoznik je trdil, da Komisija v izračun PSA-stroškov ni vključila prihodka iz sproščanja rezerv pred obdobjem preiskave. Po mnenju tega proizvajalca izvoznika Komisija uporablja dvojna merila in različne načine ocenjevanja v primerjavi z izgubami pri revalvaciji tujih valut, ki jih je zajela v izračunu.

(57)

Komisija opozarja, da je njen pristop dosleden. PSA-stroški ne zajemajo niti prihodkov niti izdatkov, ki vplivajo na dobiček določenega leta, za katerega je ugotovila, da je povezan s poslovanjem proizvajalca izvoznika v tujini. To dejstvo je bilo navedeno v končnem razkritju, proizvajalec izvoznik pa mu ni nasprotoval. Komisija je zato to trditev zavrnila.

(58)

Komisija je podrobneje preiskala tudi prodajo enega od proizvajalcev izvoznikov nepovezanemu trgovcu s sedežem v Švici, kot je opisano v uvodni izjavi 84 začasne uredbe. Komisija se je obrnila na proizvajalca izvoznika in nepovezanega trgovca ter sama preiskala zadevo, da bi pridobila dodatne informacije o njunem odnosu.

(59)

Eurofer je v vlogi po začasnem razkritju zahteval, naj Komisija skrbno preišče odnos med proizvajalcem izvoznikom in švicarskim trgovcem ter na podlagi tega ustrezno prilagodi izračun.

(60)

Komisija se je po presoji rezultatov te preiskave odločila, da tega švicarskega trgovca obravnava kot nepovezanega z ruskim proizvajalcem izvoznikom. Komisija ni našla elementov, ki bi podpirali trditev, da sta bili navedeni strani v obdobju preiskave povezani, zato je trditev zavrnila.

(61)

Proizvajalec izvoznik je predložil tudi dodatne podatke, na podlagi katerih je Komisija popravila prodajo neodvisnim stranem v Uniji. Proizvajalec izvoznik je navedene prodaje prej sporočil na podlagi notranjih računov v ruskih rubljih. Na navedenih računih je bila vrednost prvotno navedena v tujih valutah in nato preračunana z uporabo dnevnega tečaja družbe. Komisija je te nove podatke lahko povezala s podatki, ki jih je preverila na mestu samem. Zaradi popravka se je stopnja dampinga v primerjavi z začasnim izračunom nekoliko znižala.

(62)

Po začasnem razkritju so proizvajalci izvozniki nasprotovali uporabi prilagoditev PSA-stroškov in dobička na podlagi člena 2(9) osnovne uredbe za prodajo preko njihovih povezanih švicarskih trgovcev/uvoznikov.

(63)

Po njihovem mnenju so prilagoditve primerne le na podlagi posamezne transakcije, kadar pogoji prodaje zahtevajo dobavo po carinjenju, torej pri transakcijah, pri katerih povezana stranka nastopa kot uvoznik, na primer pod pogoji plačane dobavne terjatve. Hkrati so zatrjevali, da bi bilo treba njihove povezane trgovce/uvoznike s sedežem v Švici šteti za del izvozne mreže proizvajalca.

(64)

V odgovor na to Komisija potrjuje, da bi bilo treba za vse vrste prodajnih transakcij preko povezanih švicarskih trgovcev/uvoznikov v skladu z drugim in tretjim pododstavkom člena 2(9) osnovne uredbe uporabiti prilagoditev PSA-stroškov in razumno stopnjo dobička.

(65)

Čeprav se v pogojih transakcije, o kateri so poročali proizvajalci izvozniki, blago dobavi, preden se sprosti v prosti promet, in tudi če je za carinjenje odgovoren kupec (v nasprotju s transakcijami pod pogoji plačane dobavne terjatve), to ne spremeni dejstva, da prodajo izvede povezani trgovec/uvoznik, ki nosi PSA-stroške in ki si običajno prizadeva s svojimi storitvami ustvariti dobiček.

(66)

Ob upoštevanju dejstva, da je trgovec/uvoznik povezan s proizvajalcem izvoznikom, so podatki takega trgovca/uvoznika v skladu s členom 2(9) osnovne uredbe že po definiciji nezanesljivi, pri čemer mora njegov dobiček preiskovalni organ opredeliti na razumni osnovi. Poleg tega člen 2(9) osnovne uredbe ne izključuje prilagoditev za stroške, nastale pred uvozom, kolikor navedene stroške običajno nosi trgovec/uvoznik. Komisija je zato to trditev zavrnila.

(67)

Proizvajalci izvozniki so to trditev ponovili po končnem razkritju, pri čemer niso navedli nobenih novih informacij o delovanju švicarskih trgovcev/uvoznikov. Komisija opozarja, da je njeno mnenje v skladu s sodno prakso sodišč Unije. Dejstvo, da povezane družbe izvajajo le nekatere funkcije, Komisiji dejansko ne preprečuje, da bi izvedla prilagoditve v skladu s členom 2(9) osnovne uredbe, vendar se to lahko kaže v nižjem znesku PSA-stroškov, ki se odštejejo od cene, po kateri je zadevni izdelek prvič preprodan neodvisnemu kupcu. Vsekakor dokazno breme nosijo zainteresirane strani, ki nameravajo izpodbijati obseg prilagoditev, izvedenih na podlagi člena 2(9) osnovne uredbe. Če torej te strani menijo, da so prilagoditve pretirane, morajo zagotoviti natančne dokaze in izračune, ki upravičujejo njihove trditve. Vendar proizvajalci izvozniki niso predložili nobenih dokazov, ki bi nasprotovali PSA-stroškom ali deležu dobička, ki so bili uporabljeni. Komisija je zato to trditev zavrnila.

(68)

Proizvajalci izvozniki se v pripombah niso strinjali z uporabo datuma prodajne pogodbe/nabavnega naloga za pretvorbo izvoza v tuji valuti v ruske rublje. Strinjali pa so se, da je tako morda ustrezneje določiti bistvene pogoje prodaje kot glede na datum računa, vendar so trdili, da ni Komisija te možnosti uporabila še nikoli do zdaj. Komisija je zato to trditev zavrnila.

(69)

Proizvajalci izvozniki so to trditev ponovili po končnem razkritju in poudarili, da je Komisija nezadostno utemeljila uporabo datuma pogodbe/nabavnega naloga. Poleg tega so trdili, da bi morala Komisija v zvezi s pomembnejšimi premiki menjalnih tečajev v skladu s členom 2(10)(j) osnovne uredbe uporabiti menjalni tečaj, ki je veljal največ 60 dni pred datumom računa.

(70)

Komisija v tem primeru ni dovolila prilagajanja pomembnejših premikov, saj je bilo gibanje menjalnega tečaja EUR/RUB ob koncu obdobja preiskave zelo nestanovitno in ni kazalo pomembnejših premikov. Poleg tega, če bi Komisija uporabila prilagoditev pomembnejšim premikom v smislu zniževanja vrednosti valute proizvajalca izvoznika, bi to znižalo izvozno ceno in posledično zvišalo stopnjo dampinga. Poleg tega je treba prilagoditev pomembnejšim premikom uporabiti tako, da izraža gibanje menjalnega tečaja, in ne tako, da se uvede rok največ 60 dni od datuma računa, kot je predlagal proizvajalec izvoznik. Komisija je zato to trditev zavrnila.

(71)

Komisija je z uporabo pristopa datuma pogodbe/nabavnega naloga precej zmanjšala vpliv znatnih in nepredvidljivih nihanj menjalnega tečaja ob koncu obdobja preiskave. Zavrača trditev proizvajalca izvoznika, da to pomeni neupravičeno spremembo metodologije. Uporabila je menjalni tečaj na dan prodaje, kar je v celoti v skladu s členom 2(10)(j) osnovne uredbe, in zadovoljivo pojasnila razloge, zakaj je v tem primeru datum pogodbe/nabavnega naloga ustrezen za določitev bistvenih pogojev prodaje. Komisija je zato to trditev zavrnila.

(72)

Ob upoštevanju sprememb pri določitvi normalne vrednosti, navedenih v uvodnih izjavah od 37 do 51 zgoraj, in ob potrditvi drugih ugotovitev v uvodnih izjavah od 65 do 93 začasne uredbe so dokončne stopnje dampinga, izražene kot delež cene CIF meja Unije brez plačane dajatve, naslednje:

Preglednica 2

Stopnje dampinga, Rusija

(73)

Ena od zainteresiranih strani je podvomila o pravnem interesu pritožnikov, saj naj valjarne za ponovno valjanje ne bi bile zajete v izračunih. V zvezi s tem je treba opozoriti, da izračun skupne proizvodnje dejansko zajema obseg proizvodnje valjarn za ponovno valjanje. Zato je bila ta pripomba zavrnjena.

(74)

Ker drugih pripomb k opredelitvi pojmov industrija Unije in proizvodnja Unije ni bilo, se sklepi iz uvodnih izjav od 94 do 98 začasne uredbe potrdijo.

(75)

Več strani je navedlo, da bi bilo treba med drugim potrošnjo analizirati skupaj, tj. z združevanjem potrošnje za lastno uporabo in potrošnje na prostem trgu.

(76)

V zvezi s tem je bil v preglednicah 5 in 6 začasne uredbe naveden in pojasnjen razvoj potrošnje na zaprtem in prostem trgu. Z združitvijo teh dveh preglednic se je skupna potrošnja (torej na zaprtem in prostem trgu) v zadevnem obdobju razvijala, kot sledi:

Preglednica 3

Skupna potrošnja (zaprti in prosti trg) (v tonah)

(77)

Zgornja preglednica kaže, da se je po velikem zmanjšanju potrošnje v letu 2012 skupna potrošnja povečala na raven, ki je bila v obdobju preiskave nekoliko višja kot na začetku obravnavanega obdobja. Gibanje je mogoče pojasniti s povečanjem potrošnje za lastno uporabo, ki se je povečala bolj, kot se je absolutno zmanjšala potrošnja na prostem trgu.

(78)

Ena zainteresirana stran je navedla, da trditvi, da uporaba za lastne potrebe ne konkurira uvozu, manjka utemeljeno pojasnilo. Ta stran verjame, da če je uvoz konkurenčno na voljo, ga bodo proizvajalci Unije uporabili. Uporabo za lastne potrebe bi bilo tako treba upoštevati.

(79)

V zvezi s tem je treba opozoriti, da za integrirane proizvajalce ni ekonomsko smiselno, da od konkurentov kupujejo izdelke, namenjene nadaljnjemu proizvodnemu procesu, če so na voljo zmogljivosti za proizvodnjo takih izdelkov. V tako kapitalsko intenzivni dejavnosti, kot je jeklarstvo, bi bilo treba stopnje izkoriščenosti zmogljivosti obdržati na najvišji ravni ter tako znižati fiksne stroške in ohraniti proizvodne stroške kar se da nizke. Na tej podlagi je treba argument iz uvodne izjave 78 zavrniti.

(80)

Nekatere zainteresirane strani so po dokončnem razkritju znova predložile pripombe glede potrošnje. Trdile so, da zaprti in prosti trgi niso bili ustrezno analizirani ali pojasnjeni. Vendar je, kot je navedeno v uvodnih izjavah od 103 do 106 začasne uredbe, jasno, da je bila potrošnja na vsakem trgu drugačna in da je izražala uspešnost velikih industrij nižje v prodajni verigi. Potrošnja na zaprtem trgu se je povečala zaradi razvoja nekaterih sektorjev, kot je avtomobilski. Nasprotno pa so se splošni sektorji v industriji, ki se oskrbujejo na prostem trgu, večinoma manj razvijali. Trditev, da prosti in zaprti trgi niso bili primerno analizirani, je bila zavrnjena.

(81)

Ker ni bilo nadaljnjih pripomb glede potrošnje Unije, se sklepi iz uvodnih izjav od 99 do 106 začasne uredbe potrdijo.

(82)

Ker ni bilo pripomb glede kumulativne ocene učinkov uvoza iz zadevnih držav, se sklepi iz uvodnih izjav 107 do 111 začasne uredbe potrdijo.

(83)

Kot je bilo omenjeno zgoraj, so nekatere strani trdile, da bi bilo treba splošno stanje, ki zajema zaprti in prosti trg, analizirati glede na različne kazalnike. Glede tržnega deleža je treba opozoriti, da ni zaradi neobstoja konkurence med potrošnjo (prodajo) za lastno uporabo in uvozom iz zadevnih držav ter glede na posebnost zaprtega trga nižje v prodajni verigi tu evidentirana nobena analiza tržnega deleža, izraženega kot delež skupne potrošnje. To je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišč Unije (8).

(84)

Ker ni bilo nadaljnjih pripomb glede obsega in tržnega deleža uvoza iz zadevnih držav, se sklepi iz uvodnih izjav od 112 do 114 začasne uredbe potrdijo.

(85)

Najprej je treba opozoriti, da je bilo treba zaradi administrativne napake prodane količine industrije Unije popraviti. Ker pa ta napaka ni bistveno vplivala na povprečne cene, je imela tudi zanemarljiv vpliv na izračunane stopnje.

(86)

Ena stran je trdila, da bi bilo treba deleže, dodane vrednosti CIF za kritje stroškov, nastalih po uvozu, preračunati glede na znesek na tono. Ta trditev je bila sprejeta in izračuni ustrezno prilagojeni, vendar je imelo to na stopnje le zanemarljiv učinek.

(87)

Dokončni stopnji nelojalnega nižanja prodajnih cen sta bili zato popravljeni in znašata za LRK 8,1 %, za Rusijo pa 15,1 %.

(88)

Ker ni bilo nadaljnjih pripomb glede obsega, tržnega deleža in cene uvoza iz zadevnih držav, se sklepi iz uvodnih izjav od 115 do 119 začasne uredbe potrdijo, razen stopenj nelojalnega nižanja prodajnih cen, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 87 zgoraj.

(89)

Več strani je dalo pripombe v zvezi z metodologijo, uporabljeno za analizo gospodarskega položaja industrije Unije. Strani so zlasti opozorile, da kljub velikosti zaprtega trga ekonomska analiza tega večinoma izključuje in da sklepi temeljilo le na ugotovitvah glede prostega trga. Te strani so zlasti trdile, da bi bilo treba prodajne cene in dobičkonosnost na zaprtem trgu analizirati ločeno. Zatrjevale so tudi, da bi bilo treba analizirati splošno stanje, ki zajema zaprti in prosti trg, ter da bi taka analiza morala pripeljati do sklepa, da industrija Unije ni utrpela škode.

(90)

V zvezi s tem in kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 123 začasne uredbe, je Komisija ločeno, kjer je ustrezno, analizirala zaprti trg, prosti trg in splošno uspešnost industrije Unije. Glede zaprtega trga pa velja, da se ga večina nanaša na transferje za lastno uporabo znotraj pravne osebe, pri čemer se računi ne izdajajo, zato prodajna cena ne obstaja. Glede prodaj za lastno uporabo med povezanimi subjekti pa je bilo očitno, da glede na različne politike transfernih cen, ki se uporabljajo za različne vzorčene proizvajalce, ni bilo mogoče opraviti smiselne analize kazalnikov cene in dobičkonosnosti. Po drugi strani pa je bil mogoč razvoj obsega potrošnje za lastno uporabo, zato je bila analiza izvedena. V zvezi s prostim trgom so bili analizirani proizvodni stroški na enoto, prodajna cena, obseg prodaje in dobičkonosnost. V zvezi z dejavnostjo na splošno, ki zajema povezana zaprti in prosti trg, je bilo analiziranih več kazalnikov, kot so obseg proizvodnje, zmogljivost, izkoriščenost zmogljivosti, zaposlenost, produktivnost, zaloge, stroški dela, denarni tok, naložbe in donosnost naložb.

(91)

Na podlagi zgoraj navedenega je treba zavrniti trditev, da analiza gospodarskega položaja industrije Unije temelji le na prostem trgu in da bi morala zajemati tudi analizo zaprtega trga in dejavnosti na splošno. Analizirani so bili vsi pomembni vidiki razvoja gospodarskega položaja na takih trgih, in sicer tako posamično kot skupno.

(92)

Ena stran je trdila, da bi morala analiza prostega trga zajemati tudi analizo drugih kazalnikov, kot so proizvodnja, zaloge in denarni tok le za prosti trg. Zaključila je, da analiza ne ponuja resničnega trenutnega stanja domnevne škode.

(93)

V zvezi s tem je treba opozoriti, da analiza ostalih kazalnikov škode zgolj za prosti trg ni bila izvedljiva zaradi tesnega odnosa med dejavnostmi na zaprtem in prostem trgu. Takšna analiza tudi ne bi omogočila pomembnih sklepov. Zato je bilo treba to trditev zavrniti.

(94)

Po dokončnem razkritju so nekateri proizvajalci izvozniki ponovno predložili pripombe glede tega vprašanja. Trdili so, da metodologija, ki se je uporabila za analizo zaprtih in prostih trgov, krši načelo poštene in objektivne obravnave. Vendar so bili zaprti in prosti trgi pregledani, kadar koli je bilo to mogoče in če so obstajali zadostni podatki, opravljena pa je bila tudi kumulativna ocena, kadar je bilo to ustrezno. Jasno je bilo torej prikazano, da sklep o škodi temelji na trojni oceni (zaprti in prosti trgi ter kumulativna analiza), z uporabo vseh upoštevnih podatkov. Kadar pa ocena ni bila mogoča, so bili navedeni razlogi za to.

(95)

Glede na to celostno metodologijo se torej pripombe proizvajalcev izvoznikov nanašajo na način predstavitve in ne na vsebino, saj so bili predloženi vsi upoštevni podatki. Predloženi podatki kažejo, da se je obseg prodaje industrije Unije na prostih in zaprtih trgih rahlo povečal za manj kot 1 %, vendar je to povečanje nižje kot rast potrošnje na teh trgih. Glede cen in dobičkonosnosti na trgu Unije pa velja, da so upoštevne le ob prodajnih cenah med nepovezanimi strankami. Prodajne cene za transferje za lastno uporabo ne obstajajo, kot tudi ne zanesljive prodajne cene prodaje za lastno uporabo, in sicer iz razlogov, ki so bili že navedeni v uvodni izjavi 142 začasne uredbe. Zato ni bilo mogoče izvesti analize dobičkonosnosti na zaprtem trgu. Glede stroškov proizvodnje pa je treba opomniti, da je bilo gibanje tega kazalnika na prostem trgu analizirano kljub dejstvu, da osnovna uredba tega izrecno ne zahteva. Sprememba stroškov proizvodnje na zaprtem trgu ni bila analizirana iz razlogov, navedenih v isti uvodni izjavi.

(96)

Na podlagi zgoraj navedenega je torej jasno, da sklep o škodi temelji na trojni oceni (zaprti in prosti trgi ter kumulativna analiza), z uporabo vseh upoštevnih podatkov. Trditev, da je bilo kršeno načelo poštene in objektivne obravnave, se zavrne.

(97)

Na podlagi zgoraj navedenega, in ker ni bilo drugih pripomb k zadevi, se potrdi metodologija presoje stanja industrije Unije iz uvodnih izjav od 120 do 123 začasne uredbe.

(98)

Ena zainteresirana stran je navedla, da se je industrija Unije preusmerila s prostega na zaprti trg in da jo bolj zanima prodaja na zaprtem trgu, kjer se prodajajo izdelki z višjo dodano vrednostjo.

(99)

V zvezi s tem je treba poudariti, da se industrija Unije ne odloča samostojno, ali se bo osredotočila na zaprti ali prosti trg. Nasprotno, ker trg hladno valjanih ploščatih izdelkov iz jekla vodi povpraševanje, ne ponudba, kot dokazuje razpoložljiva zmogljivost proizvajalcev Unije, se industrija Unije ni odločila, da se bo osredotočila na zaprti trg, ampak je tržni delež in obseg prodaje na prostem trgu izgubila zaradi velike in izredno povečane dostopnosti dampinškega uvoza iz zadevnih držav. Na zaprtem trgu takih težav ni bilo. Zato je treba ta argument zavrniti.

(100)

Ista zainteresirana stran je trdila, da boljša izkoriščenost zmogljivosti ni povezana z zmanjšanjem zmogljivosti, temveč s povečanim obsegom proizvodnje.

(101)

V zvezi s tem je treba opozoriti, da čeprav boljša izkoriščenost zmogljivosti ni povezana zgolj z zmanjšanjem zmogljivosti, saj se je povečal tudi obseg proizvodnje, pa je zmanjšanje zmogljivosti daleč najpomembnejši razlog za boljšo izkoriščenost zmogljivosti. Absolutne številke dejansko kažejo, da se je obseg proizvodnje povečal le za 337 348 ton, medtem ko se je zmogljivost zmanjšala za 1 873 141 ton. Na podlagi navedenega je bilo treba trditev zavrniti.

(102)

Ker ni bilo drugih pripomb, se sklepi iz uvodnih izjav od 124 do 126 začasne uredbe potrdijo.

(103)

Ruski proizvajalci izvozniki so trdili, da zmanjšanja obsega prodaje ni mogoče šteti za dokaz škode, saj se okvirno sklada z zmanjšanjem potrošnje v obravnavanem obdobju. Trdili so, da je zmanjšanje povezano s padcem svetovnih cen surovin, kar je povzročilo znižanje cen zadevnega izdelka, večji obseg uvoza iz tretjih držav od leta 2012 in uvoz zadevnega izdelka s strani industrije Unije.

(104)

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da razlike med zmanjšanjem prodaje (– 14 %) in potrošnje (– 9 %) ni mogoče odpraviti kot nepomembne. Nadalje, znižanja svetovnih cen surovin ni mogoče šteti za veljaven razlog za zmanjšanje obsega prodaje, saj ta elementa, tj. cene surovin in obseg prodaje, nista neposredno povezana. Poleg tega bi vsako znižanje svetovnih cen surovin veljalo za industrijo EU in uvoz. Kar zadeva uvoz iz tretjih držav, pa je treba gibanje analizirati v celotnem obravnavanem obdobju, ne pa začeti na sredini takega obdobja. Glede na to je treba ugotoviti, da se je uvoz iz tretjih držav zmanjšal v absolutnem (– 206 571 ton) in relativnem smislu (z 10,9-odstotnega na 9,1-odstotni tržni delež). Nadalje, glede uvoza s strani industrije Unije iz zadevnih držav je treba opozoriti, da so bili takšni nakupi v obravnavanem obdobju stabilni in so predstavljali manj kot 1 % skupnega prihodka od prodaje industrije Unije. Na podlagi zgoraj navedenega je bilo treba to trditev zavrniti.

(105)

Kar zadeva tržni delež, so iste strani dvomile o tem, kako je Komisija začasno sklenila, da zmanjšanje tržnega deleža industrije Unije (s 74,8 % na 70,8 %) kaže na škodo, medtem ko 5,4-odstotni tržni delež uvoza iz Indije, Irana in Ukrajine ni mogel prekiniti vzročne zveze med domnevno škodo in uvozom iz zadevnih držav.

(106)

Glede tega je treba opozoriti, da bi bilo treba tržni delež zgoraj omenjenih držav analizirati za celotno obravnavano obdobje, ne pa se osredotočiti zgolj na določeno enoletno obdobje. Iz tega sledi, da se je tržni delež uvoza iz Indije, Irana in Ukrajine v obravnavanem obdobju povečal s 4 % na le 5,4 %, tj. le za 1,4 odstotne točke, medtem ko se je skupni uvoz iz tretjih držav, kot je navedeno v uvodni izjavi 105 zgoraj, zmanjšal z 10,9 % na 9,1 % v korist uvoza iz zadevnih držav. Iz zgoraj navedenega sledi, da zmanjšanja tržnega deleža industrije Unije v ožjem pomenu ni mogoče primerjati s tržnim deležem zgoraj omenjenih držav in da je za to zmanjšanje mogoče šteti, da kaže na škodo. Na podlagi zgoraj navedenega je bilo treba to trditev zavrniti.

(107)

Ker ni bilo drugih pripomb, se sklepi iz uvodnih izjav od 127 do 132 začasne uredbe potrdijo.

(108)

Ena zainteresirana stran je navedla, da se zmanjšanje zaposlenosti ne bi smelo povezati z dampinškim uvozom iz zadevnih držav, temveč z modernizacijo opreme, ki je vodila v zaposlovanje bolj usposobljenega osebja in povzročila višje stroške dela.

(109)

V zvezi s tem je treba opozoriti, da ni dokazov, ki bi podpirali trditve o modernizaciji opreme in zaposlovanju bolj usposobljenega osebja, zato bi bilo treba te trditve zavrniti.

(110)

Druga zainteresirana stran je podvomila o nasprotujočih si gibanjih zaposlovanja (– 10 %) in stroškov dela (+ 11 %) v obravnavanem obdobju. Vprašala je tudi, ali se sprememba nanaša na zaprti in prosti trg.

(111)

S tem v zvezi je naveden sklic na uvodno izjavo 144 začasne uredbe, ki določa, da je bilo povišanje stroškov dela dejansko povezano z velikimi rezi v zaposlovanju, kar je vodilo v izplačilo odpravnin in je posledično napihnilo stroške dela na EPDČ. Opozoriti je treba tudi, da se zmanjšanje zaposlenosti ne nanaša zgolj na osebje na zaprtem ali prostem trgu, temveč na skupno zaposlenost, saj izdelke, namenjene na zaprti ali prosti trg, izdeluje isto osebje na isti opremi. Na podlagi zgoraj navedenega je bilo treba to trditev zavrniti.

(112)

Ker ni bilo drugih pripomb, se sklepi iz uvodnih izjav 133 in 134 začasne uredbe potrdijo.

(113)

Ker ni bilo pripomb v zvezi z zalogami, velikostjo stopnje dampinga, rastjo, cenami, dobičkonosnostjo, denarnim tokom, naložbami in donosnostjo naložb, se sklepi iz uvodnih izjav od 135 do 151 začasne uredbe potrdijo.

(114)

Več zainteresiranih strani je navedlo, da je analiza škode temeljila le na negativnem razvoju kazalnikov na prostem trgu in da zaključki takšne analize ne zadostujejo za utemeljitev, da je industrija Unije kot celota utrpela znatno škodo.

(115)

V zvezi s tem, in kot je navedeno v uvodni izjavi 96, je treba spomniti, da Komisija analize ni omejila le na prosti trg, temveč je, kjer je bilo ustrezno, analizirala in izvedla zaključke o razvoju gospodarskega položaja industrije Unije kot celote ter zlasti na zaprtem trgu.

(116)

Nadalje bi bilo treba opozoriti, da sklep, da je industrija utrpela znatno škodo, ne temelji zgolj na negativnem razvoju mikro- in makrokazalnikov na prostem trgu. Čeprav nekateri mikro- in makrokazalniki res kažejo negativni razvoj na prostem trgu, pa tudi drugi kazalniki, ki se nanašajo na splošno uspešnost industrije Unije, kot so zaposlenost, stroški dela na EPDČ, naložbe in donosnost naložb, dokazujejo poslabšanje položaja industrije Unije. Glede na obseg prostega in zaprtega trga je treba opozoriti, da pozitivni razvoj uspešnosti industrije Unije na zaprtem trgu (glede na nekatere kazalnike) ni zadostoval, da bi pretehtal negativni uspeh na prostem trgu, kar dokazuje negativni razvoj zgoraj navedenih kazalnikov, ki se nanašajo na dejavnost na splošno. Na podlagi navedenega je treba trditev zavrniti.

(117)

Na podlagi analize pripomb, povzetih v uvodnih izjavah od 73 do 115 zgoraj, se sklepi iz uvodnih izjav od 152 do 155 začasne uredbe potrdijo.

(118)

Več zainteresiranih strani je trdilo, da škode ni mogoče pripisati dampinškemu uvozu iz zadevnih držav in da drugi dejavniki prekinjajo vzročno zvezo. Nekatere trditve so bile zgolj ponovitev trditev, predloženih v začasni fazi, brez novih elementov. Nove pripombe so analizirane spodaj.

(119)

Ena zainteresirana stran je nasprotovala obstoju počasnega okrevanja po krizi leta 2012 in trdila, da uvoz iz zadevnih držav ni oviral industrije Unije pri izkoriščanju takega okrevanja. V bistvu je trdila, da evropsko gospodarstvo ni okrevalo po krizi iz leta 2012 zaradi domnevnega nadaljnjega majhnega povpraševanja po hladno valjanih ploščatih izdelkih iz jekla.

(120)

Najprej bi bilo treba opozoriti, da se je potrošnja med letom 2012 in obdobjem preiskave povečala za 4,4 %, kar je mogoče šteti za znak počasnega okrevanja, čeprav ni dosegla ravni iz leta 2011. Kar zadeva uvoz iz zadevnih držav, pa je treba opozoriti, da se je njun tržni delež ob počasnem okrevanju s 13,5 % leta 2012 povečal na 18,7 % leta 2013 in celo na 20,1 % v obdobju preiskave. Na podlagi zgoraj navedenega je treba to trditev zavrniti.

(121)

Ista zainteresirana stran je trdila, da je industrija Unije z dragimi naložbami v letih 2011 in 2012 ter s povečanjem zmogljivosti leta 2011 nehote sprejela napačne poslovne odločitve.

(122)

V zvezi s tem je treba spomniti, da je bila analiza v tej preiskavi osredotočena na spreminjanje gospodarskega položaja industrije Unije v obdobju med letom 2011 in obdobjem preiskave. Zato povečanja zmogljivosti med letoma 2010 in 2011 ni mogoče šteti za del obsega te analize. Nadalje je treba opozoriti, da ni dejanskih dokazov, ki bi podpirali trditev, da naj bi industrija Unije v letih 2011 in 2012 izvedla domnevno drage naložbe. Nazadnje, opozoriti je treba, da so naložbe vzorčene industrije Unije v obravnavanem obdobju predstavljale manj kot 2,5 % njenih neto sredstev, sestavljale pa so jih večinoma nadomestne naložbe in naložbe v racionalizacijo. Glede na raven naložb in njihovo naravo jih ni mogoče šteti za dovolj pomembne, da bi lahko vplivale na gospodarsko uspešnost industrije Unije. Zato je treba trditev zavrniti.

(123)

Po uvedbi začasnih ukrepov in znova po končnem razkritju so nekatere zainteresirane strani trdile, da bi bilo treba za vzrok škode šteti povečanje obsega proizvodnje industrije Unije v času, ko se je potrošnja zmanjševala, ne pa uvoza iz zadevnih držav.

(124)

Glede tega in, kot je bilo navedeno v uvodni izjavi 152 začasne uredbe, je treba opomniti, da je industrija Unije povečala obseg proizvodnje, da bi zadostila povečanju potrošnje za lastno uporabo. Glede na to, da industrija Unije večinoma proizvaja po naročilu, kar potrjujejo tudi razmeroma majhne zaloge (glej uvodno izjavo 136 začasne uredbe), takega povečanja ni mogoče šteti za vzrok za škodo. Na podlagi zgoraj navedenega je treba to trditev zavrniti.

(125)

Več zainteresiranih strani je nasprotovalo sklepom o vplivu zniževanja cen surovin na cene, ki jih je zaračunavala industrija Unije. Prvič, nasprotovale so trditvi, da so se uvozne cene znižale manj kot cene surovin, in za primer vzele železovo rudo. Ta stran je v predloženih informacijah navedla, da se je cena železove rude (RMB/tono) v obravnavanem obdobju znižala za 39 %. Drugič, trdile so, da argumentacija Komisije v uvodnih izjavah od 171 do 175 začasne uredbe ni ovrgla trditve, da je znižanje cen surovin povzročilo znižanje cen izdelka v preiskavi, in da Komisija ni zadosti upoštevala znižanja svetovnih cen surovin.

(126)

V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da so se uvozne cene iz zadevnih držav v obravnavanem obdobju v povprečju znižale za 20 %, kar presega znižanje stroškov proizvodnje industrije Unije. Nadalje, kar zadeva železovo rudo, se po pretvorbi predloženih podatkov o cenah iz renminbijev v eure/tono zdi, da so se cene železove rude v obravnavanem obdobju znižale le za približno 31 %. Ob zadržani predpostavki, da delež železove rude predstavlja 35 % stroškov v zadevnih državah, bi znižanje cen surovin povzročilo le manj kot približno 11-odstotno znižanje cen, medtem ko so se uvozne cene iz zadevnih držav, kot je bilo razloženo zgoraj, znižale za 20 %.

(127)

Glede druge trditve pa je treba opozoriti, da Komisija ni izločila dejstva, da je znižanje cen surovin vplivalo na cene izdelka v preiskavi v obravnavanem obdobju. Je pa trdila, da cena izdelka v preiskavi v Uniji ni sledila le svetovnemu gibanju cen, ki je v osnovi kazalo razvoj cen surovin. Nadalje je Komisija analizirala druge dejavnike, ki so vplivali na ceno, tj. regionalne razlike in presežne zmogljivosti. Navedla je tudi, da če se cena zadevnega izdelka ne bi znižala bolj, kot so se znižale cene surovin, bi konkurenca na trgu ostala poštena in bi industrija Unije lahko izkoristila prednosti znižanja stroškov ter spet postala dobičkonosna. Na podlagi zgoraj navedenega je treba navedene trditve zavrniti.

(128)

Po dokončnem razkritju so nekateri proizvajalci izvozniki ponovno predložili pripombe glede tega vprašanja. Vendar niso zagotovili nobenih novih argumentov.

(129)

Zainteresirana stran je trdila, da je Komisija v oceni vzročne zveze podcenila pomembnost uvoza zadevnega izdelka s strani industrije Unije, zaradi česar je ocena vzročne zveze nepopolna in netočna.

(130)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 104 zgoraj, je bil uvoz s strani industrije Unije iz zadevnih držav v obravnavanem obdobju stabilen in je predstavljal manj kot 1 % skupnega prihodka od prodaje industrije Unije. Nadalje, in kot je navedeno v uvodni izjavi 191 začasne uredbe, so te nakupe izvedle podružnice za trgovanje, ki so lahko hladno valjane ploščate izdelke iz jekla kupile od več virov. Cilj teh podružnic za trgovanje je ponuditi najcenejši možni material, da bi tako ohranile svoje poslovne odnose. Glede na majhen obseg in dejstvo, da se v obravnavanem obdobju ni povečal, se šteje, da je bilo uvozu iz zadevnih držav namenjene dovolj pozornosti. Zato je treba trditev zavrniti.

(131)

Nekateri proizvajalci izvozniki so po dokončnem razkritju ponovno predložili pripombe glede tega vprašanja in trdili, da je Komisija naknadno preučila vrednosti, da bi tako upravičila ugotovitev škode s ponovno oceno deleža, ki ga je imel uvoz v skupni prodaji. Komisija dejansko ni naknadno preučila vrednosti, temveč je dala natančnejšo oceno (manj kot 1 %) kot v začasni uredbi, kjer je bil razpon naveden širše (od 0 % do 5 %).

(132)

Iste zainteresirane strani so po začasnem razkritju in tudi po dokončnem razkritju ponovile argument, da je ruski uvoz ostal znotraj neškodljivih kvot, določenih v predhodno veljavnem sporazumu o trgovini z nekaterimi izdelki iz jekla med Rusijo in Unijo. Še zlasti je nasprotovala sklepu, da je raven kvot „previsoka“, in navedla, da se obseg izdelka v tej preiskavi in kategorija „drugi ploščato valjani izdelki“ (kot so opredeljeni v sporazumih) precej prekrivata.

(133)

V zvezi s tem je treba spomniti, da je zgoraj omenjen sporazum prenehal veljati pred obdobjem preiskave, tj. 22. avgusta 2012, po pristopu Ruske federacije k Svetovni trgovinski organizaciji (STO). Nadalje je treba opozoriti, da v sporazumu niso bile predvidene določbe o indeksaciji uvoznih kvot v skladu z dejanskim letnim spreminjanjem povpraševanja/potrošnje. Drugače rečeno, krčenje trga ne bi privedlo do ustrezne prilagoditve kvot. Celo več, člen 10 zgoraj omenjenega sporazuma določa, da je treba količine v vsaki skupini izdelkov z vsako letno obnovitvijo povečati za 2,5 %. Zato ni presenetljivo, da kvota za skupino izdelkov, ki vključuje izdelke v tej preiskavi, v obdobju veljavnosti sporazuma nikoli ni bila dosežena.

(134)

Glede na zgoraj navedeno se zdi, da kvote, navedene v prilogah k takim letnim sporazumom, ne ustrezajo stvarnosti na trgu in spreminjanju potrošnje, saj se je kvota samodejno povišala ne glede na razvoj potrošnje/povpraševanja. Nadalje, ker kvota v času veljavnosti sporazuma nikoli ni bila dosežena, je mogoče šteti, da je bila dejansko „previsoka“, ne samo v času veljavnosti sporazuma, ampak tudi v primerjavi s spreminjanjem potrošnje v obravnavanem obdobju. Posledično je vsaka primerjava ravni take kvote, ki se od 22. avgusta 2012 ni več uporabljala, in ravni uvoza iz Rusije v obravnavanem obdobju brezpredmetna. Zato je treba to trditev zavrniti.

(135)

Dodatno se je analiziralo domnevno prekrivanje obsega izdelkov v tej preiskavi in ustreznih „drugih ploščato valjanih izdelkov“. Najprej se je zdelo, da se obseg izdelkov sedanje preiskave nanaša tudi na izdelke, ki spadajo v skupino izdelkov „legirana hladno valjana in prevlečena pločevina“. Drugič, zdelo se je, da jih od 42 oznak TARIC, ki jih krije sporazum glede zgoraj omenjenih skupin izdelkov, le sedem popolnoma ustreza oznakam, navedenim v začasni uredbi (7209169000, 7209179000, 7209189100, 7209269000, 7209279000, 7209289000 in 7225508000). Posledično je 35 oznak TARIC, navedenih v prilogi k sporazumu, izločenih iz obsega izdelkov te preiskave. Po drugi strani pa se na približno 10 oznak TARIC, na katere se nanaša ta preiskava, ni nanašal zgoraj omenjeni sporazum. Na podlagi zgoraj navedenega se zdi, da dejanski dokazi ne podpirajo domnevnega prekrivanja, zato je treba navedene trditve zavrniti.

(136)

Druga zainteresirana stran je trdila, da je na industrijo Unije bistveno vplivala njena presežna zmogljivost, posledica katere so bili presežna ponudba, višji stroški in manjši dobiček pa tudi zaustavitev nadaljnjih naložb. Nadalje je navajala, da bi brez uvoza izkoriščenost zmogljivosti presegla le 72 %.

(137)

Najprej je treba spomniti, da je industrija Unije svojo zmogljivost v obravnavanem obdobju zmanjšala za 3 %, da bi se tako prilagodila spreminjajočim se razmeram na svetovnem trgu. Čeprav stopnje izkoriščenosti zmogljivosti industrije Unije v obravnavanem obdobju ni mogoče šteti za zadovoljivo in čeprav ni sporno, da so nizke stopnje izkoriščenosti zmogljivosti morda vplivale na uspešnost industrije, pa je treba opozoriti, da je bila industrija Unije leta 2011, ko je njena nameščena zmogljivost presegala tisto iz obdobja preiskave in je bila njena izkoriščenost manjša kot v obdobju preiskave, še vedno dobičkonosna. Zato in glede na izboljšanje izkoriščenosti zmogljivosti, povezano z zmanjšanjem zmogljivosti, se sklene, da ravni izkoriščenosti zmogljivosti ni mogoče šteti za element, ki prekinja vzročno zvezo. Na podlagi zgoraj navedenega je treba to trditev zavrniti.

(138)

Več strani je trdilo, da Komisija ni ustrezno presodila vpliva uvoza iz tretjih držav. Trdile so, da je bila raven njihovega uvoza podobna ravni ruskega uvoza, za uvoz iz Irana in Ukrajine pa so veljale nižje cene kot za uvoz iz Rusije in Kitajske. Poleg tega, in kot je navedeno v uvodni izjavi 105, je ena zainteresirana stran trdila, da uvoz iz Ukrajine, Indije in Irana, ki je imel v obravnavanem obdobju 5,4-odstotni tržni delež, ob primerjavi z zmanjšanjem tržnega deleža industrije Unije ni bil ustrezno ocenjen.

(139)

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, kot je navedeno v uvodni izjavi 104, da se je tržni delež uvoza iz tretjih držav v obravnavanem obdobju zmanjšal z 10,9 % na 9,1 % (z 854 281 na 647 710 ton), medtem ko se je samo tržni delež uvoza iz Rusije povečal s 5,9 % na 9,8 % (in s 466 165 na 697 661 ton). Iz zgoraj navedenega izhaja, da se je uvoz iz Rusije gibal v nasprotno smer kot uvoz iz drugih tretjih držav. Opozoriti je treba tudi, da je bil v tej preiskavi uvoz iz Rusije združen z uvozom s Kitajske in da se je tržni delež zadevnih držav povečal s 14,3 % leta 2011 na 20,1 % v obdobju preiskave.

(140)

Drugič, čeprav ni sporno, da so bile povprečne cene uvoza iz Irana in Ukrajine dejansko nižje od povprečnih cen zadevnih držav, pa je treba opozoriti, da je raven povprečnih cen takega uvoza spodkopavala uvoz iz zadevnih držav v celotnem obravnavanem obdobju in da se v tem obdobju cene niso bistveno spremenile. Glede na to, da se je njihov tržni delež le rahlo povečal, in sicer z 2,9 % na 3,4 %, ni verjetno, da bi prekinil vzročno zvezo.

(141)

Tretjič, in kot je navedeno v uvodni izjavi 106, bi bilo treba tržni delež Ukrajine, Indije in Irana analizirati v celotnem obravnavanem obdobju, ne pa se osredotočiti zgolj na določeno enoletno obdobje. Iz tega sledi, da se je tržni delež uvoza iz Indije, Irana in Ukrajine v obravnavanem obdobju res rahlo povečal s 4 % na 5,4 %, medtem ko se je uvoz iz drugih tretjih držav (vključno z zgoraj navedenimi) v splošnem zmanjšal z 10,9 % na 9,1 %. Iz zgoraj navedenega sledi, da zmanjšanja tržnega deleža industrije Unije (– 4 %) ni mogoče primerjati s tržnim deležem zgoraj omenjenih držav zgolj v obravnavanem obdobju in da povečanja tržnega deleža ni mogoče šteti za dovolj pomembnega, da bi prekinilo vzročno zvezo.

(142)

Po dokončnem razkritju so nekateri proizvajalci izvozniki trdili, da je uvoz iz vseh tretjih držav, če ga ocenimo v absolutnem smislu, primerljiv z uvozom iz Rusije, zato bi bilo treba tudi tak uvoz obravnavati kot škodljiv. V zvezi s tem je treba, prvič, opozoriti na to, da so bili pogoji za kumulativno oceno ruskega in kitajskega uvoza, kot je navedeno v uvodnih izjavah od 107 do 111 začasne uredbe, izpolnjeni. Zato ruskega uvoza ne bi smeli analizirati ločeno. Drugič, opozoriti je treba tudi, da je res, da je treba uvoz analizirati glede na absolutne vrednosti, vendar je treba analizirati tudi gibanje takih absolutnih vrednosti. V zvezi s tem, in kot je navedeno zgoraj, je treba opozoriti, da se je uvoz iz vseh tretjih držav v obravnavanem obdobju zmanjšal za 206 571 ton, medtem ko se je uvoz iz Rusije povečal za 231 496 ton. Tudi uvoz iz zadevnih držav, ocenjen kumulativno, se je gibal podobno in povečal za 312 224 ton. Kot je razvidno iz besedila zgoraj, je bil uvoz iz vseh tretjih držav v obravnavanem obdobju veliko manjši od uvoza iz zadevnih držav. Poleg tega je bil trend tega uvoza obraten od trenda ruskega uvoza ali uvoza iz zadevnih držav. To potrjuje, da je bil uvoz iz tretjih držav pravilno analiziran, ob upoštevanju trendov njegovega obsega, cene in tržnega deleža. Trditev je bila zato zavrnjena.

(143)

Na podlagi zgoraj navedenega in ker ni bilo drugih pripomb, se sklepi iz uvodnih izjav od 202 do 204 začasne uredbe potrdijo.

(144)

Pripomb v zvezi z interesom industrije Unije ni bilo, zato se sklep iz uvodne izjave 209 začasne uredbe potrdi.

(145)

Po začasnem razkritju je več strani trdilo, da uvedba protidampinških ukrepov proti zadevnima državama ne bi bila v interesu Unije. Navedena trditev je bila po dokončnem razkritju ponovljena. Trdile so, da bi bili protidampinški ukrepi v nasprotju z interesi malih uporabnikov, ker bodo imeli protikonkurenčni učinek (proizvajalci Unije bodo zvišali svoje cene) in ker proizvajalci Unije ne proizvajajo nekaterih vrst hladno valjanih ploščatih izdelkov iz jekla.

(146)

Te trditve so bile obravnavane že v uvodnih izjavah od 220 do 223 začasne uredbe, po začasnem ali dokončnem razkritju pa zanje niso bile predložene bistvene dodatne informacije. Argument se zato zavrne.

(147)

Nekatere strani so trdile, da je Komisija pristranska do proizvajalcev Unije in da poskuša za vsako ceno najti damping.

(148)

Ta zgornja trditev ni bila podrobneje utemeljena. Komisija poudarja, da preiskava poteka v okviru veljavnega pravnega okvira ob upoštevanju najvišjih standardov nevtralnosti in preglednosti.

(149)

Nekatere strani so trdile, da dejstvo, da so proizvajalci Unije izdelek v preiskavi uvažali, kaže na to, da ne zmorejo zadostiti povpraševanju v Uniji.

(150)

Kot je bilo navedeno tudi v uvodni izjavi 191 začasne uredbe, je več proizvajalcev Unije del integriranih jeklarskih skupin z neodvisnimi družbami za trgovanje. Ti trgovci lahko svobodno izbirajo vir, od katerega kupujejo, vključno z zadevnima državama. Še enkrat je treba poudariti, da so taki nakupi predstavljali manj kot 1 % prodaje pritožnikov. Razen samoobrambe in ohranjanja poslovnih odnosov nič v spisu ne nakazuje, da je bil razlog za uvoz dejstvo, da proizvajalci Unije niso zmogli zadostiti povpraševanju.

(151)

Drugih pripomb v zvezi z interesom Unije ni bilo, zato se sklepi iz uvodnih izjav od 229 do 232 začasne uredbe potrdijo.

(152)

Po začasnem razkritju je več strani dalo pripombe glede 5-odstotnega ciljnega dobička, začasno uporabljenega za izračun nelojalnega nižanja ciljnih cen, kot je pojasnjen v uvodnih izjavah 237 in 238 začasne uredbe. Ena zainteresirana stran je trdila, da dobiček v sektorju ne bi presegal 5 %, druga zainteresirana stran pa je trdila, da je 5-odstotni ciljni dobiček previsok. Te trditve niso bile utemeljene.

(153)

Eurofer je menil, da je 5-odstotni ciljni dobiček veliko prenizek. Prvič, zavrnil je sklicevanje na ciljni dobiček GOES, saj naj bi bili med drugim raziskave in razvoj, trgi in narava jeklarstva drugačni. Drugič, Eurofer je trdil, da razpoložljivi in preverljivi dokazi iz obdobja pred letom 2009 kažejo, da bi bilo treba uporabiti vsaj 10-odstotni ciljni dobiček. Pri teh trditvah se je skliceval deloma na informacije, ki so jih predložili vzorčeni proizvajalci pritožniki, ki so na zahtevo Komisije predložili podatke o dobičkonosnosti za – med drugim – obdobje 2005–2008, in deloma na dobičkonosnost, ki so jo v navedenem obdobju dosegli nekateri drugi proizvajalci Unije. Eurofer je dodal, da ciljni dobiček ne bi smel temeljiti na letih, ko je nanj vplivala gospodarska kriza ali dampinški uvoz iz zadevnih držav. Tretjič, Eurofer je trdil, da bi bilo treba ciljni dobiček prilagoditi glede na uvoz po obdobju preiskave in dodatno nepošteno zniževanje cen zadevnega uvoza, ki se še vedno ni končalo. Poudaril je tudi, da so se institucije Unije v preteklosti že zanašale na višjo raven dobička od običajne, da bi tako izravnale škodo, ki jo je povzročil dampinški uvoz. (9)

(154)

Te pripombe so bile skrbno analizirane. Kot je bilo pojasnjeno v uvodni izjavi 236 začasne uredbe, bi bilo treba najprej opozoriti, da je bilo v preiskavi ugotovljeno, da je bil obseg uvoza iz zadevnih držav v celotnem obravnavanem obdobju velik, kar je med drugim negativno vplivalo tudi na dobičkonosnost industrije Unije. Zato za nobeno leto v obravnavanem obdobju ni mogoče reči, da je bil v njem dosežen dobiček, ki bi lahko bil razumno dosežen v normalnih konkurenčnih pogojih. Glede na to, da edina navedba, predložena v zvezi s tem v začasni fazi, ni bila dovolj utemeljena, je Komisija začasno določila ciljni dobiček na podlagi ugotovitev iz preiskav v zvezi z drugimi izdelki iz jekla. Vendar se je Komisija po uvedbi začasnih ukrepov poglobila v zadevo, in sicer ne samo zaradi pripomb, prejetih po razkritju, ampak tudi z zahtevo po več podatkih in njihovo analizo v zvezi s tem.

(155)

Kot je bilo navedeno že v uvodni izjavi 8 zgoraj, je Komisija po uvedbi začasnih ukrepov od vzorčenih proizvajalcev Unije zahtevala, naj predložijo podatke o dobičkonosnosti v zvezi s podobnimi izdelki, prodanimi na trgu Unije med letoma 2005 in 2010 (enake podatke so za obdobje od leta 2011 do obdobja preiskave že predložili s prvotnim izpolnjenim vprašalnikom). Ti podatki so bili predloženi in natančno preverjeni. Tehtano povprečje dobičkonosnosti za obdobje 2005–2008, ki ga je bilo mogoče izračunati na navedeni podlagi, v vsakem od teh let sega od 9 do 15 %. Obdobje 2005–2008 se zdi reprezentativno za določitev ciljnega dobička, saj ga ni prizadela niti gospodarska kriza, ki je na sektor močno vplivala od leta 2009, niti zanje ne veljajo izjemno ugodne tržne razmere. Poleg tega obseg uvoza iz zadevnih in drugih držav v teh letih nakazuje, da je bila konkurenca močna.

(156)

Glede na to Komisija meni, da je stopnja dobička, ki jo je industrija dosegla v zadnjem reprezentativnem letu, tj. letu 2008, primernejša podlaga za določitev ciljnega dobička v tej industriji kot 5-odstotni ciljni dobiček, ki se je začasno uporabljal. Navedeno tehtano povprečje stopnje dobička znaša 9,9 %, izračun nelojalnega nižanja ciljnih cen pa je bil primerno prilagojen. Glede na to, da temelji na dejanskih podatkih o dobičkonosnosti zadevnega izdelka, so to najboljši podatki, ki so v ta namen na voljo.

(157)

Nekateri proizvajalci izvozniki so v pripombah po dokončnem razkritju ponovno izpostavili vprašanje stopnje škode, na podlagi katere je bila določena stopnja odprave škode. V skladu s točko 60 sodbe EFMA (10) je bilo poudarjeno, da „[…] mora biti [uporabljena stopnja dobička] pri izračunu ciljne cene za odpravo zadevne škode […] omejena na stopnjo dobička, ki bi jo lahko dosegla industrija Skupnosti pod normalnimi konkurenčnimi pogoji, če ne bi bilo dampinškega uvoza“. Poleg tega so navedli, da dobiček, dosežen v letu 2011, predstavlja zanesljivo stopnjo dobička brez dampinškega uvoza. Ob upoštevanju, da predloženi podatki za obdobje od leta 2009 do obdobja preiskave očitno niso primerni zaradi znatne prisotnosti uvoza po nizkih cenah in dampinškega uvoza ter finančne krize iz leta 2009, ki je na sektor jeklarstva vplivala tudi v letih 2010 in 2011, je očitno, da je imela Komisija utemeljene razloge, da je segla še dlje v preteklost (če so bili podatki na voljo), da bi opredelila zadnje reprezentativno leto, in da je za obravnavo izbrala obdobje 2005–2008. Na podlagi podatkov, ki so bili na voljo, je sklenila, da je bilo iz zgoraj navedenih razlogov najprimernejše leto 2008. Trditev, da je s tem poljubno izbrala leto, je neutemeljena, saj leto 2008 v obdobju 2005–2008 še zdaleč ni bilo leto z največjim dobičkom. Leto 2008 je bilo izbrano, ker je to zadnje leto, v katerem so veljali normalni konkurenčni pogoji. Pregled cen na trgu Unije, podatkov o uvozu in potrošnji Unije je pokazal, da so veljali normalni konkurenčni pogoji.

(158)

Metoda, uporabljena za določitev normalnega dobička za stopnjo odprave škode, je torej povsem v skladu s sodbo EFMA in trditev je bila zavrnjena.

(159)

Isti proizvajalci izvozniki so trdili, da Komisija, kot je navedeno v uvodni izjavi 122 zgoraj, v svoji analizi razmer v industriji Unije ni upoštevala dogodkov iz leta 2010, in sicer z utemeljitvijo, da so se zgodili pred analiziranim obdobjem, pri tem pa je za določitev ciljnega dobička uporabila leto 2008. V zvezi s tem je treba opozoriti, da čeprav je bilo obravnavano obdobje za analizo razmer v industriji Unije omejeno na obdobje od leta 2011 do obdobja preiskave, kot je določeno v uvodni izjavi 20 začasne uredbe, ni nobenih pravnih omejitev, ki bi Komisiji preprečevale uporabo obdobij zunaj obravnavanega obdobja za določitev razumnega ciljnega dobička, če je izbrano obdobje reprezentativno za stopnjo dobička, ki bi jo lahko dosegli, če ne bi bilo dampinškega uvoza. To je ustrezno pojasnjeno v uvodni izjavi 157 zgoraj. Zato je treba to trditev zavrniti.

(160)

Iste strani so trdile, da zainteresirane strani v primeru neobstoja „ostalih kazalnikov škode“ v obdobju 2005–2008 niso mogle predložiti upoštevnih pripomb glede primernosti stopnje ciljnega dobička. Glede tega je treba opozoriti, da sta določanje zadnjega leta, v katerem so veljale normalne tržne razmere, in ocena razmer v industriji Unije v obravnavanem obdobju dva ločena postopka, pri katerih Komisija ne zahteva in/ali analizira enakih informacij. „Ostali kazalniki škode“ ne vplivajo na odločitev, ali so v določenem letu veljale normalne tržne razmere. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(161)

Nekateri proizvajalci izvozniki so trdili, da ne bi smeli uporabiti podatkov o dobičkonosnosti iz leta 2008, saj ti ne spadajo v obdobje od leta 2011 do obdobja preiskave. Vendar iz zgoraj navedene sodbe EFMA jasno izhaja, da v obravnavanem obdobju nobeno obdobje ni primerno za določitev ciljnega dobička. Komisija tako kot v začasni fazi ni uporabila zanesljivih, preverjenih in uporabnih podatkov o dobičkonosnosti, ki bi jih zagotovila industrija, temveč se je zanašala na stopnje dobičkonosnosti, ki so se uporabile v drugih preiskavah. Ker pa je po začasnem razkritju pridobila in preverila dodatne podatke o dobičkonosnosti in ker se je izkazalo, da ti podatki kažejo na dobiček, ki bi bil lahko razumno dosežen v običajnih konkurenčnih pogojih v tem sektorju, je uporaba tega dobička primernejša od uporabe vrednosti, na katero vplivajo različne tržne razmere (izdelki, konkurenčni pogoji), pa čeprav so poznejši. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(162)

En ruski proizvajalec izvoznik je navedel, da stopnja nelojalnega nižanja ciljnih cen ni bila izračunana za vrste izdelkov, ki so jih povezani uvozniki obdelali ob vstopu na trg Unije. Trditev je bila sprejeta, saj so bili na voljo podatki, s katerimi je tako prodajo mogoče upoštevati, zato so bile stopnje nelojalnega nižanja prodajnih in ciljnih cen ustrezno posodobljene.

(163)

Isti ruski proizvajalec izvoznik je trdil, da raven nelojalnega nižanja ciljnih cen ni bila točno določena. Navedel je, da so bile vrednosti proizvodnih stroškov industrije Unije, uporabljene pri izračunih nelojalnega nižanja ciljnih cen, za nekatere vrste izdelkov ob primerjavi s skoraj enakimi vrstami izdelkov zelo visoke ter da jih Komisija ne bi smela upoštevati ali pa bi jih morala prilagoditi realni ravni. Navedel je tudi, da čeprav so povprečne izvozne cene CIF kitajskega uvoza 3 % višje, je stopnja nelojalnega nižanja ciljnih cen ruskih izvoznikov dvakrat višja. Nazadnje je navedel še, da količina primerljivih izdelkov, ki jih proda industrija Unije, predstavlja le 6,4 % njenega celotnega obsega izvoza.

(164)

Vendar je Komisija po dodatnem preverjanju ugotovila, da so podatki o proizvodnih stroških industrije Unije točni. Glede razlike v vrednosti CIF in stopnji nelojalnega nižanja ciljnih cen pa je treba opozoriti, da je taka primerjava poenostavljena in ne upošteva možnih variacij v ceni in stroških med vrstami izdelka na strani Unije ali strani proizvajalca izvoznika. Nadalje je treba opozoriti, da v osnovni uredbi ni predviden prag, kar zadeva primerjavo med obsegom izvoza in ustreznim obsegom prodaje podobnih izdelkov s strani industrije Unije. Kakor koli, ob upoštevanju trditve iz uvodne izjave 162 je količina primerljivih izdelkov, ki jih je prodala industrija Unije, predstavljala 10 % njenega celotnega obsega izvoza. V zvezi s tem je treba opozoriti tudi, da je mogoče več kot 90 % izdelkov, ki jih v Unijo izvozi ta konkretni proizvajalec izvoznik, primerjati s primerljivim izdelkom Unije. Na podlagi navedenega je treba to trditev zavrniti.

(165)

Več proizvajalcev izvoznikov je izpodbijalo uporabo člena 2(9), ki ga je Komisija uporabila pri izračunu škode, pri čemer so navedli, da se člen 2(9) uvršča med določbe osnovne uredbe o dampingu in da ga ni mogoče po analogiji uporabiti za izračun škode. Trdili so, da bi morala cena izdelka v prostem prometu temeljiti na ceni, ki jo povezani uvozniki v Uniji dejansko zaračunajo prvim neodvisnim strankam v Uniji.

(166)

Z izračunom stopnje škode se ugotovi, ali bi uvedba nižje stopnje dajatve (od tiste, ki temelji na stopnji dampinga) na izvozno ceno dampinškega uvoza zadostovala za odpravo škode, ki jo povzroči dampinški uvoz. Ta ocena bi morala temeljiti na izvozni ceni na ravni meja Unije, tj. ravni, ki se šteje za primerljivo s ceno franko tovarna industrije Unije. Pri izvozu prek povezanih uvoznikov je izvozna cena po analogiji s pristopom, uporabljenim pri izračunih stopnje dampinga, konstruirana na podlagi cene pri nadaljnji prodaji prvi neodvisni stranki, ustrezno prilagojeni v skladu s členom 2(9) osnovne uredbe. Ker je izvozna cena nujen element za izračun stopnje škode in ker je ta člen edini člen osnovne uredbe, v katerem so navedena navodila o oblikovanju izvozne cene, je njegova uporaba po analogiji utemeljena.

(167)

Poleg navedenega velja, da bi metoda, ki jo zagovarja ta stran, povzročila neenako obravnavo pri izračunu njenih stopenj in stopenj drugih vzorčenih proizvajalcev izvoznikov, ki prodajajo neodvisnim uvoznikom. Metodologija, ki je bila uporabljena za druge vzorčene proizvajalce izvoznike, je temeljila na izvozni ceni na ravni CIF, ki seveda izključuje PSA-stroške in dobiček pri nadaljnji prodaji v Uniji po carinjenju. Komisija meni, da na določitev ustrezne uvozne cene za izračun stopnje nelojalnega nižanja prodajnih in ciljnih cen ne bi smelo vplivati to, ali je izvoz namenjen povezanim ali neodvisnim gospodarskim subjektom v Uniji. Metodologija, ki jo je uporabila Komisija, zagotavlja enako obravnavo v obeh primerih.

(168)

Zato je Komisija menila, da je uporabljeni pristop točen, in je te trditve zavrnila.

(169)

Po dokončnem razkritju je ena zainteresirana stran trdila, da zaradi odbitja PSA-stroškov in dobička od prodajne cene ni več mogoče pravilno primerjati nelojalnega nižanja ciljnih cen in stopnje dampinga, saj imenovalec izračuna (tj. cena CIF) ne bi bil več enak. Ta trditev je bila zavrnjena, saj odbitje PSA-stroškov in dobička vpliva le na števec ulomka in ne imenovalec.

(170)

Po dokončnem razkritju so nekatere strani trdile tudi, da je odbitje PSA-stroškov in dobička izkrivilo učinek pravila nižje dajatve. Vendar ker se je za izračun dampinga uporabila primerljiva metodologija, je očitno, da učinek nižje dajatve ni bil izkrivljen. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(171)

Ena zainteresirana stran je navedla, da tako imenovano pravilo nižje dajatve v tej zadevi ne zadostuje za odpravo škode industriji Unije, kar je utemeljila s tem, da so sicer stroški proizvodnje industrije Unije po obdobju preiskave ostali stabilni, vendar so se uvozne cene iz Rusije in Kitajske med aprilom in decembrom 2015 znižale za 19 % oziroma 22 %. Zato je trdila, da ustrezna raven začasnih protidampinških dajatev (26,2 % in 16 %) ne zadošča, saj dajatve večinoma ali v celoti pokrije že zgoraj omenjeno znižanje cen. Zaradi teh znižanj cen so lahko proizvajalci v zadevnih državah bistveno povečali svoj izvoz v Unijo. Nadalje se je sklicevala na uvodno izjavo 26 Uredbe Sveta (ES) št. 437/2004 (11), v kateri je Komisija navedla, da bi morale biti ugotovitve omejene na obdobje preiskave, razen če je mogoče dokazati, da so učinki novih okoliščin očitni, nedvoumni, trajni, niso predmet manipulacije in niso posledica namernih dejanj zainteresiranih strani.

(172)

To trditev je treba zavrniti. Po eni strani trditve, da so proizvodni stroški industrije Unije ostali stabilni, ne podpirajo dejanski dokazi. Po drugi strani pa kljub precejšnjemu znižanju uvoznih cen iz zadevnih držav od konca obdobja preiskave več kazalnikov kaže na to, da se uvozne cene v drugem četrtletju leta 2016 znova višajo. Torej ni videti, da bi bilo znižanje prodajnih cen trajno, zato je prezgodaj, da bi ga obravnavali kot takega.

(173)

Glede na to, da je bila raven sodelovanja visoka, je bila dokončna stopnja škode za LRK, ki se uporablja za nevzorčene sodelujoče proizvajalce izvoznike, izračunana kot povprečje dveh vzorčenih proizvajalcev izvoznikov. Dokončna stopnja škode za LRK, ki se uporablja za nesodelujoče proizvajalce izvoznike, je bila določena na ravni najvišje stopnje dveh sodelujočih družb.

(174)

Za Rusijo je bila dokončna stopnja škode, ki se uporablja za nesodelujoče proizvajalce izvoznike, določena na podlagi stopnje škode reprezentativne vrste izdelka sodelujočih proizvajalcev izvoznikov. Ta stopnja se uporablja za PJSC Novolipetsk Steel, saj se njeno nesodelovanje, pojasnjeno zgoraj pod naslovom „Damping“, nanaša tudi na njeno izvozno ceno in s tem na njeno stopnjo škode.

(175)

Ob upoštevanju vprašanj, navedenih zgoraj v uvodnih izjavah od 152 do 172, so dokončne stopnje škode in dampinga, izražene kot delež cene CIF meja Unije brez plačane dajatve, navedene spodaj. Prikazane so tudi dokončne stopnje dajatev.

Preglednica 4

Dokončne stopnje in stopnje dajatev

(176)

Na podlagi pripomb proizvajalca izvoznika po dokončnem razkritju so bile zgoraj navedene stopnje škode zaokrožene navzdol, kjer je bilo to primerno, na najbližjo desetino.

(177)

Stopnje protidampinških dajatev za posamezne družbe iz te uredbe so bile določene na podlagi ugotovitev te preiskave. Zato izražajo položaj teh družb, kot je bil ugotovljen med preiskavo. Te stopnje dajatev (v nasprotju z dajatvijo za celotno državo, ki se uporablja za „vse druge družbe“) se torej uporabljajo izključno za uvoz zadevnega izdelka s poreklom iz zadevnih držav, ki ga proizvedejo družbe, tj. posamezne navedene pravne osebe. Za uvoženi zadevni izdelek, ki ga proizvaja katera koli druga družba, ki ni posebej navedena v izvedbenem delu te uredbe, vključno s subjekti, povezanimi s tistimi, ki so izrecno navedeni, se te stopnje ne bi smele uporabljati, zanj pa bi morala veljati stopnja dajatve, ki se uporablja za „vse druge družbe“.

(178)

Vsak zahtevek za uporabo teh stopenj protidampinških dajatev za posamezne družbe (na primer zaradi spremembe imena subjekta ali ustanovitve novih proizvodnih ali prodajnih obratov) je treba nasloviti na Komisijo (12), vključno z vsemi ustreznimi informacijami, zlasti o vsaki spremembi dejavnosti družbe na področju proizvodnje, domače prodaje in izvoza, povezanimi na primer z navedeno spremembo imena ali spremembo proizvodnih in prodajnih obratov. Ta uredba bo nato po potrebi ustrezno spremenjena s posodobitvijo seznama družb, upravičenih do individualnih stopenj dajatve.

(179)

Da bi se zmanjšalo tveganje izogibanja, se šteje, da so v tem primeru potrebni posebni ukrepi za zagotovitev pravilne uporabe protidampinških ukrepov. Ti posebni ukrepi vključujejo predložitev veljavnega trgovinskega računa carinskim organom držav članic, ki je skladen z zahtevami iz člena 1(3) te uredbe. Za uvoz, ki ga ne spremlja tak račun, velja stopnja dajatve, ki se uporablja za vse druge družbe.

(180)

Ob upoštevanju ugotovljenih stopenj dampinga in ravni škode, povzročene industriji Unije, bi bilo treba dokončno pobrati zneske, zavarovane z začasno protidampinško dajatvijo, ki je bila uvedena z začasno uredbo.

(181)

Po začasnem razkritju je pritožnik trdil, da so nekateri proizvajalci izvozniki začeli absorbirati uvedene začasne dajatve s tem, da niso hoteli zvišati svojih cen. Te trditve v okviru te preiskave ni mogoče preveriti. Pri vložitvi ločenega zahtevka za ugotavljanje absorpcije dajatev bi se lahko pregled na podlagi člena 12(1) osnovne uredbe začel, če bi bili zagotovljeni dokazi na prvi pogled.

(182)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega s členom 15(1) Uredbe (EU) 2016/1036 –

—

ploščato valjani izdelki iz železa ali nelegiranega jekla vseh širin, hladno valjani (hladno deformirani), neplatirani, neprevlečeni in neprekriti, brez nadaljnje obdelave, v kolobarjih ali ne, vseh debelin, elektropločevine,

—

ploščato valjani izdelki iz železa ali nelegiranega jekla vseh širin, hladno valjani (hladno deformirani), neplatirani, neprevlečeni in neprekriti, v kolobarjih, debeline manj kot 0,35 mm, žarjeni (znani kot „črna pločevina“),

—

ploščato valjani izdelki iz drugega legiranega jekla, vseh širin, iz silicijevega jekla za elektropločevine in

—

ploščato valjani izdelki iz legiranega jekla, hladno valjani (hladno deformirani), brez nadaljnje obdelave, iz hitroreznega jekla.