8.6.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 149/1

(1)

Končni cilj Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), odobrene s Sklepom Sveta 94/69/ES z dne 15. decembra 1993 o sklenitvi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (2), je doseči ustalitev koncentracij toplogrednih plinov v ozračju na takšni ravni, ki bo preprečila nevarno antropogeno poseganje v podnebni sistem. Da bi dosegli ta cilj, skupno letno globalno povišanje povprečne temperature zemeljskega površja ne sme presegati 2 °C nad predindustrijsko ravnjo, kot je bilo potrjeno na konferenci o podnebnih spremembah v Cancunu decembra leta 2010 in v københavnskem dogovoru. Zadnje poročilo o oceni Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) navaja, da morajo za dosego tega cilja globalne emisije toplogrednih plinov doseči najvišjo vrednost do leta 2020. To zahteva večja prizadevanja vseh držav z največ emisijami na globalni ravni.

(2)

Če želimo biti kos temu izzivu, bodo trgi ogljika imeli ključno vlogo. Omogočili nam bodo, da bomo dosegli svoje cilje z manj stroški in spodbujali še večje ambicije. Poleg tega so trgi ogljika lahko učinkovit način za prenos sredstev na države v razvoju in nas s tem približajo k uresničitvi mednarodnega finančnega svežnja v višini 100 milijard ameriških dolarjev, o katerem je bil sklenjen dogovor v Københavnu. Za uresničitev tega bo potrebno znatno izboljšati obstoječe mehanizme, vključno z reformo mehanizma čistega razvoja za povečanje uporabe standardiziranih referenčnih vrednosti in vzpostavitvijo novih tržnih mehanizmov.

(3)

Kjotski protokol, ki je bil odobren z Odločbo Sveta 2002/358/ES z dne 25. aprila 2002 o odobritvi Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja v imenu Evropske skupnosti in skupnega izpolnjevanja iz njega izhajajočih obveznosti (3), je določil ciljne vrednosti zmanjšanja emisij za 39 pogodbenic za obdobje 2008–2012 in ustanovil dva mehanizma za vzpostavitev mednarodnih dobropisov, ki jih pogodbenice lahko uporabijo za zmanjšanje izpustov. Skupno izvajanje zagotavlja določitev enot zmanjšanja emisij, medtem ko mehanizem čistega razvoja zagotavlja določitev potrjenih zmanjšanj emisij.

(4)

Skupno izvajanje in mehanizem čistega razvoja sta t. i. mehanizma, ki temeljita zgolj na nadomestilih za emisije, v okviru katerih vsako zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za eno tono pomeni pravico do povzročitve ene tone toplogrednih plinov nekje drugje. Tovrstni sistemi praviloma pripomorejo k zmanjšanju stroškov svetovnega zmanjševanja emisij s tem, ko omogočajo ukrepe v državah, kjer so ti stroškovno učinkovitejši, vendar pa pri prizadevanjih, potrebnih za zmanjšanje emisij, s katerimi bo dosežen cilj 2 °C, niso v pomoč.

(5)

Da bi zadržali globalno segrevanje pod 2 °C, Unija zavzema stališče, da bi bilo obveznosti industrializiranih držav treba pospremiti z ustreznimi blažilnimi ukrepi v državah v razvoju, zlasti v najnaprednejših izmed njih. Hkrati bi se moral postopoma razviti širok mednarodni trg ogljika, ki bo lahko realiziral potrebna svetovna zmanjšanja na učinkovit način, pri čemer bodo dodeljeni mednarodni dobropisi za zmanjšanja emisij, ki bodo pod referenčno vrednostjo, ki je nižja od emisij, pričakovanih brez ukrepov zmanjšanja. To pa zahteva ustrezne blažilne ukrepe držav v razvoju. Sodelovanje najmanj razvitih držav v mehanizmu čistega razvoja se mora okrepiti, naprednejše države v razvoju pa bi se postopoma morale začeti posvečati sodelovanju v sektorskih tržnih mehanizmih, nazadnje pa še v sistemih, ki delujejo po načelu „omejitev in trgovanje“ (4).

(6)

Sodelovanje v skupnem izvajanju in mehanizmu čistega razvoja je prostovoljno, tako kot tudi uporaba dobropisov v sistemih trgovanja z emisijami. Zato obstaja razlika med dobropisi, ki se lahko ustvarijo, in dobropisi, katerih uporabo so se podpisnice Kjotskega protokola odločile dovoliti v okviru svoje nacionalne zakonodaje. Zaradi tega je Direktiva 2003/87/ES že izključila uporabo dodeljenih količin, Direktiva 2004/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5) pa je dovolila uporabo določenih dobropisov v okviru skupnega izvajanja in mehanizma čistega razvoja z usklajenimi omejitvami pri uporabi mednarodnih dobropisov od jedrskih, zemljiških in gozdarskih projektov in pod pogojem, da države članice upravljavcem lahko dovolijo uporabo določenih količin mednarodnih dobropisov druge vrste. Direktiva 2003/87/ES navaja usklajene določbe za izvajanje, ki bodo sprejete za omejitve uporabe mednarodnih dobropisov.

(7)

Uporabo mednarodnih dobropisov od projektov s trifluorometanom (HFC-23) in dušikovim oksidom (N2O) iz proizvodnje adipinske kisline (v nadaljnjem besedilu: projekti z industrijskimi plini) je treba omejiti. To je skladno s sklepi Evropskega sveta oktobra 2009, ki države v razvoju, zlasti naprednejše med njimi, pozivajo k sprejemanju ustreznih blažilnih ukrepov. Velika večina projektov z industrijskimi plini se izvaja v naprednejših izmed držav v razvoju, ki imajo dovolj zmožnosti, da te cenovno ugodne omejitve financirajo same, saj bi za to financiranje morala zadostovati sredstva, pridobljena v preteklih letih od taistih projektov. Uvedba omejitev uporabe dobropisov za industrijski plin, zlasti če ji sledijo ustrezni sklepi na mednarodnih ravneh, bi morala pomagati privesti do geografsko bolj uravnotežene porazdelitve koristi mehanizmov, ustanovljenih v okviru Kjotskega protokola.

(8)

Projekti z industrijskimi plini vzbujajo okoljske pomisleke. Izjemno visoka donosnost uničevanja HFC-23 privede do spodbujanja neprekinjene proizvodnje in uporabe klorodifluorometana (HCFC-22), toplogrednega plina z veliko močjo tanjšanja ozonskega plašča, v registriranih obratih na najvišji ravni, ki jo metodologija projektne dejavnosti še dopušča. Posledično je lahko proizvodnja HCFC-22 večja, kot bi bila brez projektnih dejavnosti. To pa spodkopava „Montrealsko prilagoditev proizvodnje in uporabe HCFC iz leta 2007“ v okviru Montrealskega protokola o snoveh, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč (6), pri dosegi pospešene odprave HCFC-22 za uporabo, ki ni povezana s surovinami. Poleg tega je to v neskladju s financiranjem odprave proizvodnje HCFC-22 s strani držav članic prek prispevkov v multilateralni sklad v okviru Montrealskega protokola. Ti visoki donosi povzročajo izkrivljanja gospodarskih pobud in konkurence ter prehod proizvodnje s proizvajalcev adipinske kisline, ustanovljenih v Uniji, na registrirane proizvajalce v tretjih državah. Veliko ugodnejše obravnavanje proizvajalcev adipinske kisline v okviru kjotskih mehanizmov v primerjavi s proizvajalci, ki od leta 2013 vstopajo v shemo Unije, bo povečalo tveganje podobnih prehodov proizvodnje in neto povečanja emisij po svetu. Da bi se zmanjšala izkrivljanja gospodarskih pobud in konkurence ter da bi se izognili povečanju emisij toplogrednih plinov, so omejitve pri uporabi teh mednarodnih dobropisov upravičene.

(9)

Mednarodni dobropisi od projektov z industrijskimi plini ne prispevajo k prenosu tehnologij ali k potrebni dolgoročni pretvorbi energetskih sistemov v državah v razvoju. Omejevanje teh industrijskih plinov prek skupnega izvajanja in mehanizma čistega razvoja ne prispeva k zmanjšanju emisij na svetovni ravni na najučinkovitejši način, saj se visoki donosi razvijalcev projektov ne uporabijo za zmanjšanje emisij.

(10)

Uporaba popolne omejitve uporabe določenih dobropisov je določena v členu 11a(9) Direktive 2003/87/ES. V primeru projektov z industrijskimi plini je uporaba take omejitve ustrezna. Popolna omejitev uporabe je najučinkovitejši način za odpravo neželenih posledic teh dobropisov na okolje in konkurenco, izboljšavo stroškovne učinkovitosti zmanjšanja emisij na svetovni ravni in okoljske uspešnosti trga ogljika s spodbujanjem investicij v projekte z nizkimi izpusti ogljika.

(11)

V skladu s členom 11a(9) Direktive 2003/87/ES se ukrepi iz te uredbe uporabljajo od 1. januarja 2013, kar je, skladno z omenjenim členom, več kot šest mesecev in manj kot tri leta od datuma sprejetja. Ti ukrepi ne vplivajo na uporabo dobropisov za industrijski plin zaradi obveznosti skladnosti med letom 2012.

(12)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za podnebne spremembe –