(1)

V pismu z dne 27. maja 2002, registriranim 31. maja 2002 (A/14263), je Komisija prejela pritožbo v zvezi s sklepom št. 57-5400 z dne 25. februarja 2002 Deželnega odbora dežele Piemonte.

(2)

Zahteva po dodatnih podatkih je bila naslovljena na italijanske organe v pismu D/55115 z dne 13. septembra 2002. Pritožnik, ki je bil obveščen o nadaljnjih ukrepih s pismom Komisije D/55127 z dne 16. septembra 2002, je posredoval dodatne podatke v pismu A/38090 z dne 5. novembra 2002.

(3)

Italijanski organi so odgovorili s pismom št. 12998 z dne 24. oktobra 2002, registriranim 8. novembra 2002 (A/38204).

(4)

V pismu z dne 21. marca 2003 (SG(2003)D/229057) je Komisija uradno obvestila Italijo, da bo sprožila uradni preiskovalni postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES, v zvezi s programom pomoči, izvedenem ne samo v deželi Piemonte, ampak na skoraj celotnem ozemlju države članice.

(5)

Sklep Komisije o sprožitvi postopka je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije (2). Komisija je povabila zainteresirane tretje stranke, da predstavijo svoja mnenja in pripombe.

(6)

V pismu z dne 6. junija 2003 (A/33954) je Komisija prejela pripombe tretjih zainteresiranih strank, ki so bile posredovane Italiji s pismom D/55630 z dne 4. septembra 2003. Italija je poslala zahtevo za odlog roka za odgovor v pismu A/37007 z dne 10. oktobra 2003. Italija je v pismu A/37736 z dne 11. novembra 2003 sporočila svoje pripombe.

(7)

Po srečanju italijanskih organov in služb Komisije, ki je potekal 16. aprila 2003, je Italija s pismom A/34148 z dne 13. junija 2003 poslala svoje pripombe glede začetka postopka.

(8)

V pismu z dne 18. decembra 2003 (D/58151) je Komisija zaprosila Italijo, naj ji posreduje nadaljnje podatke.

(9)

Italijanski organi so s pismom A/31204 z dne 19. februarja 2004 zaprosili za časovni odlog, ki ga je Komisija dovolila s pismom D/51435 z dne 26. februarja 2004. Zahtevane podatke je Italija predložila v pismih A/32487 z dne 7. aprila 2004 in A/32628 z dne 14. aprila 2004.

(10)

Po pritožnikovem mnenju naj bi bile dodeljene nezakonite pomoči ustanovam poklicnega usposabljanja, ki delujejo na območju dežele Piemonte, v skladu z odločbo št. 57-5400 deželnega odbora dežele Piemonte z dne 25. februarja 2002. Izvedba naj bi pomenila kršitev člena 88(3) Pogodbe ES.

(11)

Vendar se je na podlagi dokumentacije, ki je bila priložena odgovoru italijanskih oblasti na zahtevo Komisije po zadnjih informacijah (A/38204), takoj pokazalo, da je sklep 57-5400/2002, iz katerega izhaja pritožba, določal samo pravila izvajanja ministrskega odloka 173/2001 (v nadaljnjem besedilu DM 173/2001) za deželo Piemonte, in zlasti enega od podprogramov, tj. „dodelitev finančnih sredstev za plačilo obveznosti iz preteklosti“.

(12)

Dodeljena pomoč na osnovi zgoraj navedenega podprograma je namenjena predvsem povračilu dolgov ustanov za usposabljanje, kar zadeva pretekle finančne obveznosti in izplačane plače in sicer v obliki nepovratnih sredstev. Do pomoči so upravičene profitne ali neprofitne ustanove poklicnega usposabljanja različnih oblik; velika podjetja niso izključena.

(13)

DM 173/2001 vsebuje tudi druge podprograme, ki so navedeni v nadaljevanju:

(14)

Italijanski organi so v pismu A/38204 z dne 8. novembra 2002 potrdili, da je bila pomoč dodeljena preko nacionalnega sklada v skupni višini 180 milijard ITL (okrog 93 milijonov EUR) in v skladu z DM 173/2001 dana na razpolago različnim italijanskim deželam. DM 173/2001 določa pravila za izvajanje nacionalnega zakona Pravila o oblikovanju letne in večletne državne bilance (finančni zakon 2001) („Disposizioni per la formazione del bilancio annuale e pluriennale dello Stato (legge finanziaria 2001)“) št. 388 z dne 23. decembra 2000 (v nadaljnjem besedilu „zakon 388/2000“), ki s členom 118(9) ureja prestrukturiranje ustanov poklicnega usposabljanja glede na njihovo certifikacijo.

(15)

V istem pismu, omenjenem pod točko 14, so italijanski organi potrdili, da program ni bil mišljen kot državna pomoč, saj naj bi bil po njihovem obvestilu namenjen podpori netržnih dejavnosti splošnega interesa.

(16)

Italija je poleg tega zatrdila, da je bil sprejemajoči sistem certificiranja, vsaj dejansko vezan na prestrukturiranje ustanov za usposabljanje po sporazumu med državo in deželami iz maja 2000 na osnovi določbe iz člena 17 zakona št. 196 „Pravila za spodbujanje zaposlovanja“ (Norme in materia di promozione dell'occupazione) z dne 24. junija 1997 (v nadaljnjem besedilu „zakon 196/97“). Ta postavka je bila potrjena s členom 118(9) zakona 388/2000, in izvedena z DM 173/2001.

(17)

Kot zatrjuje Italija, je bilo subvencioniranje ustanov za usposabljanje namenjeno odpravljanju organizacijskih pomanjkljivosti upravičencev, ki so bili v procesu certificiranja izpostavljeni neuspehu. Dejansko so bile samo certificirane ustanove za usposabljanje pooblaščene za izvajanje usposabljanj, ki so bila financirana iz javnih sredstev od julija 2003 dalje.

(18)

Po drugi strani so ustanove za usposabljanje od 1997 že lahko ponudile neke vrste „zasebnega“ usposabljanja – to pomeni tržne storitve usposabljanja, ki temeljijo na konkurenčnosti – zaradi razvoja nacionalnega okvira (z nazivom „pacchetto Treu“; zakon št. 144, „Program naložb, pooblastilo Vladi za preureditev spodbujanja zaposlovanja in določb, ki urejajo tudi določbe za preureditev ustanov socialnega zavarovanja“ (Misure in materia di investimenti, delega al Governo per il riordino degli incentivi all'occupazione e della normativa che disciplina l'INAIL, nonche' disposizioni per il riordino degli enti previdenziali) z dne 17. maja 1999, in sporazuma med državo in deželami v marcu 2000) in so ga v številnih primerih tudi dejansko izvedle.

(19)

Vendar, kot zatrjuje Italija, naj ukrep ne bi povzročil konkurenčne prednosti, ker ima namen ohranjati izkušnje in znanje ustanov s tradicijo (eden od pogojev za upravičenost do pomoči so tekoče veljavni sporazumi za obdobje najmanj 3 do 5 let z javnimi ustanovami financiranja), v tej fazi pa je potreben, da bi ustanovam zagotovili določene pogoje za certifikacijo, tako da bi lahko nadaljevale z dejavnostjo usposabljanj na liberaliziranem trgu. Nadalje naj bi te ustanove, ki večinoma delujejo na lokalni (subregionalni) ravni, ne bi bile sposobne negativno vplivati na trgovino.

(20)

Kar zadeva izvajanje ukrepa na nacionalnem ozemlju naj po podatkih, ki jih je posredovala Italija, dežele Furlanija Julijska krajina, Sicilija in Campania ne bi uresničile izvedbe ukrepa; Sardinija in avtonomna provinca Trento sta uresničili izvedbo ukrepa na osnovi uredbe Komisije (ES) št. 69/2002 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri de minimis pomoči (3). Deželi Toscana in Umbria sta sprejeli enako reševanje po pričetku postopka o tem primeru. Le v avtonomni provinci Bolzano niso bila dodeljena finančna sredstva v skladu z DM 173/2001, iz česar sledi, da ta dežela ni izvajala ukrepa. Druge dežele so dejansko le deloma uresničile podprograme, o katerih je govora.

(21)

Komisija je ugotovila, da so bile do pomoči upravičene samo ustanove za usposabljanje, pomoč pa se je dodeljevala iz sklada, ki je bil zasnovan izrecno po nacionalnih pravilih. Poleg tega so bili upravičenci izbrani na podlagi posebnih kriterijev, ki so jih postavile dežele, torej je bil ukrep selektiven in je temeljil na koriščenju javnih sredstev.

(22)

Poleg tega je Komisija izrazila velik dvom glede trditve italijanskih organov, da se poklicno usposabljanje v celoti lahko smatra za nekomercialno dejavnost širšega javnega interesa. Glede na to je Komisija izrazila stališče, da so dodeljena sredstva izboljšala finančno stanje prejemnikov pomoči, saj so se s tem znižali stroški, ki bi jih sicer prejemniki morali nositi sami.

(23)

Prav tako čeprav je usposabljanje najverjetneje predmet trgovine znotraj Evropske skupnosti v omejenem smislu, ni mogoče izključiti možnosti, da nekatera podjetja za usposabljanje izvajajo svoje dejavnosti na ravni Skupnosti. Ta podjetja bi lahko bila zainteresirana za vstop na italijanski trg.

(24)

Komisija je zato presodila, da bi ta ukrep lahko predstavljal državno pomoč v skladu s členom 87(1) Pogodbe ES.

(25)

Če bi torej ta ukrep smatrali kot državno pomoč, bi ga morali ocenjevati na osnovi določb Pogodbe ES in drugih zadevnih pravil Skupnosti.

(26)

Glede na to je Komisija izrazila mnenje, da bi bil lahko upravičen do ugodnosti izvzetja le del pomoči za „izvedbo in vzdrževanje operativnih struktur in opreme“ v višini dodatnih stroškov, ki se nanašajo na zaposlovanje invalidov. Podobno bi bila lahko upravičena do ugodnosti izvzetja pomoč za „izobraževanje nosilcev usposabljanja“ v primeru, ko bi bili izpolnjeni kriteriji Uredbe Komisije (ES) št. 68/2001 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES o pomoči za usposabljanje (4).

(27)

V nasprotju z dejanskim stanjem bi morali biti vsi ostali podprogrami po mnenju Komisije kvalificirani kot pomoč za tekoče poslovanje in jim torej ne pripadajo ugodnosti izvzetja, ker to ni v skladu z nobeno določbo Pogodbe ES.

(28)

Mnenje tretjih strank je Komisiji predložila samo ena italijanska izobraževalna ustanova, ki je nedvoumno aktivna vsaj na nacionalni ravni in ki je bila udeležena kot prejemnica pomoči zadevnega ukrepa.

(29)

Navedena ustanova je mnenja, da so italijanski predpisi za vstop na trg usposabljanja enaki tako za nacionalna podjetja kot za druga podjetja Evropske skupnosti, in meni, da morajo operativne enote ustanov za usposabljanje, če želijo izvajati usposabljanja, ki se financirajo iz javnih sredstev, doseči določen prag učinkovitosti v izvajanih aktivnostih v preteklosti in biti morajo trdno povezane s socialnim in podjetniškim okoljem, po merilih, ki so jih postavile dežele. To je razlog, zaradi katerega naj še nobena tuja ustanova za usposabljanje ne bi izpolnjevala zahtevanih pogojev.

(30)

Po mnenju Italije obravnavani ukrep ne vpliva na trgovino znotraj Evropske skupnosti, saj sistem certifikacije, ki temelji na objektivnih merilih, ki so določeni v deželnih predpisih za izvajanje, ne postavlja ovir ali omejitev pravice za vzpostavitev dejavnosti agencij za usposabljanje, ki prihajajo iz drugih dežel ali iz drugih držav članic.

(31)

Še več, po besedah italijanskih organov, nove ustanove ne bodo oškodovane zaradi pomoči, ki je bila dodeljena italijanskim ustanovam za usposabljanje, ki so imele težave že pri delovanju na svojem območju, kar so potrjevale izgube v preteklih obdobjih in katerih kritje je bil cilj te pomoči. Tako po mnenju Italije še zlasti pomoč v obliki kompenzacije za izgube iz preteklih obdobij, ki so nastale zaradi izvajanja dejavnosti poklicnega usposabljanja, ki je bilo ustanovam naročeno in je bilo izvedeno v okviru javnega izobraževalnega sistema, ne bi predstavljala pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(32)

Poleg tega naj bi po mnenju Italije tuja podjetja ne imela interesa za vstop na italijanski trg „javnega“ izobraževanja prav zaradi premajhne donosnosti, ki se je med drugim potrdila tudi s potrebo po pomoči, o kateri se tu presoja.

(33)

Končno naj se po mnenju italijanskih organov neprofitno poklicno usposabljanje, ki se financira iz javnih sredstev in ni plačano neposredno s strani udeležencev ter se odvija v okviru javnega izobraževalnega sistema, ne bi smelo smatrati kot komercialna dejavnost, in to je še posebno jasno prikazano glede na pravne primere „Humbel“ (5) in „Wirth“ (6).

(34)

Dežela Piemonte se strinja, da je program selektiven in da vključuje javna sredstva, zanika pa, da prinaša prednost ali da vpliva na trgovino znotraj Evropske skupnosti. Glede na prvi vidik je mnenja, da dodeljena sredstva predstavljajo samo kompenzacijo za opravljene storitve ustanov za usposabljanje v obsegu, v katerem je šlo za opravljeno usposabljanje v okviru javnega izobraževanja. Kar zadeva drugi vidik, po njenem mnenju ne obstaja trgovanje s storitvami usposabljanj med državami članicami, največje ovire predstavljajo jezik in pomanjkanje povezav z območjem. Nasprotno pa po njenem mnenju lahko obstaja skupni trg „zasebnega“ usposabljanja (oziroma tržnih konkurenčnih storitev usposabljanja).

(35)

V nobenem primeru naj ta program ne bi vplival za nove ustanove, saj le-te niso utrpele stroškov, s katerimi so se bili prejemniki prisiljeni spopadati v preteklosti. Tudi če bi bil ta vpliv dokazan, bi šlo po mnenju dežele Piemonte le za izkrivljanje lokalnega trga, tako da uporaba člena 87(1) Pogodbe ES po njenem mnenju ne bi bila mogoča.

(36)

Analiza Komisije zadeva program pomoči splošnih ukrepov in ne dodeljevanja individualnih pomoči določenim subjektom. Od začetka postopka so bile italijanski organi podrobno seznanjeni z dvomi Komisije v zvezi s programom. Če bi presodili, da bi ti določeni primeri morali biti ocenjevani individualno, bi morali obvestiti Komisijo o njihovih določenih značilnostih in bi ji morali predložiti vse potrebne podatke, da bi se izvedlo individualno preverjanje.

(37)

V členu 87(1) Pogodbe ES je določeno, da so pomoči, dodeljene s strani držav, oziroma iz javnih sredstev, ki bi dajale prednost določenim podjetjem ali proizvodnjam, in bi zato izkrivljale konkurenco ali bi lahko predstavljale grožnjo za izkrivljanje konkurence, nezdružljive s skupnim trgom v tolikšni meri, kot vplivajo na trgovino med državami članicami.

(38)

Obravnavana pomoč je bila na razpolago za dodeljevanje iz javnih sredstev sklada v višini 180 milijard ITL (okrog 93 milijonov EUR), ki je bil ustanovljen izrecno po nacionalnih predpisih in je bil porazdeljen med skoraj vse italijanske dežele, kot je razvidno iz priloge k DM 173/2001. Potrjuje se pogoj uporabe javnih sredstev.

(39)

Do sheme pomoči so upravičene samo ustanove za usposabljanje. Poleg tega so prejemniki izbrani na deželni ravni glede na razpoložljive finančne dotacije in glede na morebitna dodatna merila, odvisna od vsake italijanske dežele, torej je selekcija programa dvojna.

(40)

Obstoj selektivnosti in javnih financ je bil potrjen v pripombah s strani italijanskih organov.

(41)

Predvsem je potrebno poudariti, da se, kot je razvidno iz pravnih primerov Sodišča (7), kot koncept podjetja v kontekstu konkurenčnega prava pod splošnimi pogoji razume vsak subjekt, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo ne glede na njen pravni status (npr. neprofitnost), program ali način financiranja, in da je vsakršna dejavnost, ki temelji na ponudbi blaga ali storitev na določenem trgu gospodarska dejavnost.

(42)

To stališče je bilo izraženo tudi v sporočilih Komisije iz leta 1996 (8) in iz leta 2000 (9) o storitvah širšega interesa v Evropi, kot tudi v poročilu Komisije Evropskem svetu v Laekenu (10).

(43)

Kar posebno zadeva razlikovanje med storitvami gospodarske narave in storitvami negospodarske narave, je bilo pred kratkim s strani Komisije poudarjeno (glej točko 44 zelene knjige o storitvah splošnega interesa (11), citirano med drugim v beli knjigi pod isto temo (12), da je vsaka dejavnost, ki temelji na ponudbi blaga ali storitev na določenem trgu, gospodarska dejavnost. Zato lahko gospodarske in negospodarske dejavnosti sočasno obstajajo znotraj istega sektorja in jih včasih opravlja celo ista organizacija. Pravila notranjega trga o konkurenci in še posebej o državnih pomočeh se uporabljajo za prve.

(44)

Nasprotno pravila notranjega trga in konkurence ne veljajo za negospodarske dejavnosti in torej ne vplivajo na storitve splošnega interesa v tolikšni meri, da bi slednje lahko predstavljale dejanske negospodarske dejavnosti. V zvezi z nacionalnim usposabljanjem je Sodišče Evropskih skupnosti v zadevi Humbel presodilo, da država v ustanavljanju in vzdrževanju tega sistema ne poskuša vzpostavljati profitne dejavnosti, ampak namerava izpolnjevati svojo dolžnost do prebivalstva na socialnem, kulturnem in izobraževalnem področju (13).

(45)

Sodba v primeru Humbel ugotavlja, da tečaji, ki se izvajajo na tehničnem inštitutu v okviru nacionalnega izobraževalnega sistema ne morejo šteti za „storitve“ v smislu člena 50 Pogodbe ES. Prvi odstavek tega člena dejansko predvideva, da lahko le dela, ki so običajno izvedena proti ustreznemu plačilu, štejejo za storitve v smislu Pogodbe.

(46)

Sodba Wirth (14) potrjuje sklepe Sodišča v zadevi Humbel, po katerih naj bi bila bistvena značilnost nadomestila ta, da predstavlja ustrezno protivrednost storitve in je običajno dogovorjeno med izvajalcem in prejemnikom storitve. V isti sodbi Sodišče meni, da v primeru izvedbe tečajev v okviru nacionalnega izobraževalnega sistema te značilnosti ni.

(47)

Bolj splošno, na osnovi sodne prakse Sodišča mnogo dejavnosti, ki jih izvajajo organizacije, ki v bistvu opravljajo socialne funkcije in niso profitno usmerjene ter niso ustanovljene z namenom opravljanja industrijskih ali trgovskih dejavnosti, je ponavadi izključenih iz uporabe pravil Skupnosti o konkurenci in notranjem trgu (15).

(48)

V zadevi, o kateri presojamo, se je po podatkih, ki smo jih prejeli od Italije, izkazalo, da so zadevni inštituti za usposabljanje opravljali dvojno dejavnost. Po eni strani so zagotavljali institucionalne storitve usposabljanj s socialnim namenom, ki so bile namenjene posameznikom in ki so bili del sistema javnega izobraževanja ter jih je financirala država ali dežele na osnovi enostavnega povračila določenih dopustnih stroškov. Po drugi strani pa so imeli možnost opravljati, in v številnih primerih so jih dejansko opravljali, komercialne storitve usposabljanj, ki so bile namenjene podjetjem ali njihovim zaposlenim ter posameznikom, in so bile plačane po tržni ceni. Kot posledica tega so italijanske oblasti zahtevale od prejemnikov, da ločeno vodijo računovodstvi obeh dejavnosti.

(49)

Iz tega torej sledi, da prvi tip storitev ne spada med gospodarske dejavnosti. Iz tega lahko sklepamo, da dejavnost, o kateri je tu govora, ni podvržena pravilom o konkurenci in notranjem trgu, in torej ne spada v okvir uporabe člena 87(1) Pogodbe.

(50)

Vendar kljub temu Komisija ugotavlja, kot je razvidno iz nedavnega pravnega primera, da je koncept gospodarske dejavnosti šele v razvoju in deloma vezan na politično izbiro vsake države članice. Države članice se lahko odločijo in prenesejo podjetjem naloge, ki so že po tradiciji štele za suvereno moč držav. Države članice lahko postavijo tudi potrebne pogoje za zagotovitev obstoja trga za izdelek ali storitev, ki v nasprotnem primeru ne bi moglo obstajati. Posledica tega posega pa je, da te dejavnosti postanejo gospodarske dejavnosti in spadajo na področje uporabe pravil o konkurenci.

(51)

Sodišče je na primer ugotovilo, da je prevoz bolnikov dejavnost, ki jo ponujajo proti plačilu različni izvajalci na trgu storitev nujnih reševalnih prevozov in prevozov bolnikov. V primeru sodbe, ki jo je obravnavalo Sodišče, so te storitve izvajale neprofitne ustanove. Kljub temu je Sodišče opomnilo, da ta značilnost ne izključuje klasifikacije ustanove kot podjetja v skladu s členom 87 Pogodbe, v primerih, da te iste ustanove opravljajo tudi gospodarsko dejavnost (16).

(52)

Sodišče je ugotovilo tudi, da primer proizvodnje znotraj bolnišnice, ko le-ta proizvaja substanco, ki se uporablja v okviru zdravstvene službe v bolnišnici, predstavlja gospodarsko dejavnost. Dejstvo, da storitve ne plača bolnik sam, ampak je financirana iz javnih skladov, ne vpliva na klasifikacijo gospodarske dejavnosti (17).

(53)

Ta pristop je bil potrjen tudi v nadaljnjih dveh sodbah Sodišča (18). Določene države članice so zagovarjale stališče, da zdravstvene storitve ne spadajo med gospodarske dejavnosti na podlagi dejstva, da bolniki, katerim je nudena bolniška oskrba, ne plačajo nujno za storitve, ki so jim bile nudene. Sodišče je ugotovilo, da so zdravstvene storitve gospodarske dejavnosti, ne glede na dejstvo, da teh uslug ne plača nujno neposredno bolnik ampak jih plačajo javni organi ali bolniška blagajna.

(54)

Poleg tega prisotnost komponente solidarnosti ne izključuje nujno možnosti opravljanja pridobitvene dejavnosti. Nekateri izvajalci lahko sprejmejo te vidike solidarnosti in upoštevajo pri tem druge ugodnosti, do katerih lahko pridejo s posegom v ta sektor. Nasprotno nepridobitveni subjekti lahko tekmujejo s pridobitvenimi podjetji in tako lahko štejejo za podjetja v skladu s členom 87 Pogodbe.

(55)

Posledično Komisija ne more izključiti, da dejavnosti, ki jih opravljajo ustanove za usposabljanje, tudi v primeru poklicnega usposabljanja v okviru javnega izobraževalnega sistema, ne bi mogle biti kvalificirane kot gospodarske dejavnosti.

(56)

V tem zadnjem primeru, bi bila mogoča uporaba člena 86(2) Pogodbe ES, ki ureja podjetja, katerim je dodeljeno opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena. V navedenem členu je ugotovljeno, da za ta podjetja veljajo pravila pogodbe, posebno pravila o konkurenci, v tolikšni meri, da njihova uporaba pravno ali dejansko ne ovira izvajanja posebne naloge, ki jim je bila dodeljena. Člen tudi natančno določa, da razvoj trgovine ne sme biti v nasprotju z interesi Skupnosti.

(57)

Ker je bila ustanovam za usposabljanje v okviru ustreznih nacionalnih in regionalnih predpisov zaupana naloga javnih storitev z obvezujočimi akti, kar pomeni s konvencijami, sklenjenimi med italijanskimi deželami in ustanovami za usposabljanje, in ker ni bilo tveganja, da bi šlo za prekomerno kompenzacijo, kajti pomoč ni mogla presegati določenih stroškov, ki so bili izkazani z ločenim knjigovodstvom, se lahko odobri izvzetje v skladu s členom 86(2) Pogodbe ES.

(58)

Nasprotno Komisija ugotavlja, da je prisotnost gospodarske dejavnosti dovolj potrjena kot druga vrsta dejavnosti, navedeni v točki 48, in sicer ugotavlja to na podlagi podatkov, ki so jih predložili italijanski organi.

(59)

Na področju uporabe člena 87 Pogodbe lahko pomoč izkrivlja ali predstavlja nevarnost izkrivljanja konkurence v tolikšni meri, kolikor vpliva na trgovino med državami članicami. Kar zadeva državno pomoč, sta ta dva pogoja pogosto povezana.

(60)

Kot zlasti zadeva trgovino znotraj Skupnosti, je prvostopenjsko sodišče (19), spomnilo, da kadar finančna pomoč utrdi položaj podjetja glede na druga konkurenčna podjetja na trgu Skupnosti, ta vpliva na slednjega. To velja, kadar je podjetje, ki je prejelo pomoč, aktivno dejavno na področju trgovine med državami članicami ali je udeleženo pri pogodbah, ki so bile sklenjene na podlagi razpisnih postopkov v več državah članicah.

(61)

Poleg tega lahko pomoč vpliva na trgovino med državami članicami in lahko izkrivlja konkurenco tudi če podjetje, ki je prejelo pomoč in konkurira podjetjem iz drugih držav članic, ni neposredno udeleženo pri čezmejnih dejavnostih. Ko država članica dodeli pomoč podjetju, lahko notranja ponudba ostane nespremenjena ali pa se poveča, posledica tega pa je, da se zmanjšajo možnosti za podjetja, ki so bila ustanovljena v drugih državah članicah, da bi ponujale svoje storitve na trgu te države članice.

(62)

Zato za dokaz vplivanja na trgovino ni pomembna niti neposredna vpletenost v izvozne dejavnosti podjetij, ki so prejeli pomoč (20), niti obstoj dejanske menjave na tem tržnem segmentu med državami članicami. Prav tako ne moremo sklepati, da ne gre za vplivanje na trgovino, niti če gre za omejen znesek pomoči, niti če gre za relativno majhno upravičeno podjetje.

(63)

S tem v zvezi Komisija ugotavlja, da so v zadevnem primeru nekatera upravičena podjetja dejavna vsaj na regionalni ali nadregionalni ravni (včasih na nacionalni ravni) in predstavljajo pomemben tržni delež, ki jim, tako domneva Komisija, omogoča premagovati ovire, ki preprečujejo razširjenost ponudbe storitev usposabljanja na trgu Skupnosti. Poleg tega Komisija ugotavlja, da podjetja, ki so prejela pomoč, že delujejo na nadnacionalni ravni.

(64)

Tako eno samo podjetje, ki je prejelo pomoč, že opravlja svoje dejavnosti v nekaterih državah članicah, v Belgiji (4 sedeži), Franciji (7 sedežev), Nemčiji (4 sedeži) in v Združenem Kraljestvu (1 sedež) in v nekaterih državah, ki niso države članice, npr. v Švici in v neevropskih državah, npr. Argentini. Podjetje je tudi partner mednarodne mreže „Exemplo“, ki jo je ustanovilo 14 evropskih agencij za usposabljanje, za spremljanje podatkov kot so souporaba znanja, primerjalne analize, sodelovanje v okviru projektov Skupnosti, razvoj specifičnih segmentov trga za elektronsko trgovanje in spletno usposabljanje.

(65)

Glede na navedeno in glede na vplivanje na trgovino Komisija ugotavlja, da bi morala biti ocena državne pomoči v skladu s členom 87(1) Pogodbe ES glede programa, ki je predmet te presoje, potrjena, ker lahko močno vpliva na trgovino znotraj Evropske unije.

(66)

Komisija ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni bila izpolnjena obveznost predhodne priglasitve, ki izhaja iz člena 88(3) Pogodbe ES.

(67)

Ker pomoč ni bila predhodno priglašena Komisiji, kar zadeva skladnost s pravili o državnih pomočeh, je bil z izvajanjem zgoraj navedene sheme kršen člen 88(3) Pogodbe ES in je zato nezakonita.

(68)

Podprogram „dodelitev finančnih sredstev za plačilo obveznosti iz preteklosti“ bi načeloma lahko spadal v okvir uporabe pravila „de minimis“ (21), saj ukrep ne predvideva sektorjev, ki so izključeni iz pravila „de minimis“, niti pomoči za dejavnosti, ki so povezane z izvozom ali pogojevanja uporabe domačih proizvodov. Poudariti je treba, da znesek pomoči pogosto presega zgornjo mejo 100 000 EUR.

(69)

Kljub temu je Komisija mnenja, da obravnavani ukrep ne more biti skladen s pravilom „de minimis“. Poleg tega se italijanski organi za zadevno shemo niso nikoli sklicevali na pravilo „de minimis“.

(70)

Ker ta podprogram ne vsebuje stroškov, ki so dovoljeni in predvideni v členu 4 (7)(a) –(f) Uredbe o pomoči za usposabljanje (22), se ne more odobriti izvzetje na podlagi zgoraj navedene uredbe. Poleg tega program nikoli ni bil kvalificiran kot pomoč za usposabljanje, niti s strani italijanskih organov.

(71)

Če pomoč vrednotimo na podlagi Uredbe Komisije (ES) št. 70/2001 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe Evropske skupnosti pri pomoči za majhna in srednje velika podjetja (23), Komisija ugotavlja, da v okviru obravnavanega podprograma ni predvidenih pomoči za naložbe v materialna ali nematerialna sredstva. Nasprotno je pomoč namenjena samo za zmanjšanje tekočih stroškov z dodelitvijo finančnih sredstev za plačilo obveznosti iz preteklosti, ki je opredeljena kot pomoč za tekoče poslovanje, kateri pa Komisija praviloma ni naklonjena.

(72)

Še zlasti pa dodelitev pomoči za tekoče poslovanje, ki ni vezana na dodatne stroške, ki bi nastali zaradi izvajanja dela javnih storitev, lahko zniža splošne stroške, ki jih mora po pravilih kriti podjetje samo.

(73)

Dejstvo je, da so pomoči za tekoče poslovanje lahko dodeljene izjemoma samo na področjih, kjer so dovoljene izjeme, določene v členu 87(3)(a), pod pogojem, da so izpolnjene zahteve točke 4.15 iz smernic regionalne pomoči (24). V obravnavanem primeru je potrebno poudariti, da se ustrezen nacionalni predpis na enak način uporablja po celotnem ozemlju države članice, brez razlikovanja, ki bi imelo namen premostitve regionalnih slabših možnosti.

(74)

Komisija ugotavlja, da obravnavana shema ne izpolnjuje zgoraj navedenih pogojev. Poleg tega se italijanski organi glede na morebitno skladnost programa niso sklicevali na Uredbo o pomoči za majhna in srednje velika podjetja ali na smernice regionalne pomoči.

(75)

Zdi se, da obravnavana pomoč ni imela namena spodbujati nobenega drugega horizontalnega cilja Skupnosti, ki so predpisani s členom 87(3)(c) Pogodbe ES, kot so raziskave in razvoj, zaposlovanje, okolje ali reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah, v skladu z ustreznimi smernicami, okviri in uredbami.

(76)

Odstopanja, kot jih predvideva člen 87(2)(a) – (c) (25) Pogodbe ES, v obravnavanem primeru ne morejo biti uporabljena. Enako lahko sklepamo glede izjem iz člena 87(3)(b) – (d) (26).

(77)

Tudi za podprograma „spodbujanje prostovoljnih odpovedi kadrov“ in „posodabljanje informacijskih sistemov“ se v veliki meri lahko uporabi enaka utemeljitev kot za podprogram „dodeljevanje finančnih sredstev za plačilo obveznosti iz preteklosti“.

(78)

Komisija ugotavlja, da bi večji del takih pomoči moral veljati za pomoč za tekoče poslovanje, zato se ne more odobriti izvzetje.

(79)

Še zlasti je bilo ugotovljeno, da je pomoč namenjena spodbujanju množičnih odpovedi zaposlenih, ki se zdi neupravičena konkurenčna prednost, saj ustanove za usposabljanje, katerim je bila dodeljena pomoč, lahko umetno znižajo stroške dela v primerjavi s konkurenco. Zato te ustanove ne morejo biti nikakršne izjeme v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 2204/2002 z dne 12. decembra 2002, o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za državne pomoči na področju zaposlovanja (27) ali na podlagi drugih veljavnih predpisov.

(80)

Podobno tudi izdatki za posodabljanje informacijskih sistemov ne morejo šteti za izjeme, saj ne predstavljajo začetne naložbe v skladu z Uredbo o pomoči MSP (28), in ravno tako ne predstavljajo instrumenta regionalnega razvoja v skladu s smernicami o regionalni pomoči (29).

(81)

Za pomoč za izvedbo in vzdrževanje operativnih struktur in opreme, ki so po zakonodaji obvezne za varnost, se ne more odobriti izvzetje v skladu s trenutno veljavnimi pravili o državni pomoči iz razlogov, ki so navedeni pod točkami od 68 do 76.

(82)

Nasprotno je lahko del pomoči za prilagoditev struktur in opreme, ki se nanaša na dodatne stroške, ki izhajajo iz zaposlovanja invalidov, upravičen do izvzetja v skladu z Uredbo za državne pomoči na področju zaposlovanja (30).

(83)

Podobno se za pomoč v smislu podprograma „izobraževanje nosilcev usposabljanja“ lahko odobri izvzetje v skladu z Uredbo o pomoči za usposabljanje (31).

(84)

V kolikor je poklicno usposabljanje del javnega izobraževalnega sistema, namenjena posameznikom, kot je navedeno v točkah 44-49, in izhaja iz ločenega knjigovodstva, ne šteje za gospodarsko dejavnost, dodeljena sredstva v zvezi s to dejavnostjo pa ne spadajo med določbe člena 87(1) Pogodbe ES in ne predstavljajo državne pomoči.

(85)

Če pa se nekatere dejavnosti, ki se opravljajo v okviru sistema javnega izobraževanja smatrajo za gospodarske dejavnosti z razvojem koncepta gospodarskih dejavnosti, kot je predstavljeno v točkah od 50 do 55, so lahko upravičene do izvzetja v skladu s členom 86(2) Pogodbe ES.

(86)

Nasprotno pa dodeljene pomoči v zvezi s stroški, ki izhajajo iz komercialnih dejavnosti, izpolnjujejo vse pogoje, da štejejo za državno pomoč in zato spadajo med določbe člena 87(1) Pogodbe ES.

(87)

Komisija obžaluje, da je bil način, ki predstavlja državno pomoč v skladu s členom 87(1) Pogodbe ES izveden s kršenjem člena 88(3) Pogodbe ES, zato je bil ukrep pomoči za reformo sistema poklicnega usposabljanja nezakonit.

(88)

Podprograma „izvedba in vzdrževanje operativnih struktur in opreme po varnostni zakonodaji in za potrebe invalidov“ v delu, ki se nanaša na dodatne stroške za zaposlovanje invalidov, in „izobraževanje nosilcev usposabljanja za pridobitev sposobnosti, ki jih zahteva standard certifikacije struktur“ sta upravičena do izvzetja v skladu z Uredbo Komisije 2204/2002 z dne 12. decembra 2002, o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za državne pomoči na področju zaposlovanja (32), in Uredbe Komisije 68/2001 z dne 12. januarja 2001, o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomoči za usposabljanje (33).

(89)

Pomoči, dodeljene za podprograme „dodelitev finančnih sredstev za plačilo obveznosti iz preteklosti“, „spodbude za prostovoljne odpovedi kadrov“ in „izvedba in vzdrževanje operativnih struktur in opreme po zakonodaji o varnosti in za potrebe invalidov“, so v tistem delu, ki se nanaša na prilagoditev obveznim varnostnim predpisom, nezdružljive s skupnim trgom.

(90)

Komisija ugotavlja, da bi se pravilo „de minimis“ (34) lahko uporabilo le pod določenimi pogoji, v kolikor le-ti ne bi dopuščali ne izključenih sektorjev uporabe, ne pomoči za dejavnosti, ki so povezane z izvozom ali s spodbujanjem uporabe domačih izdelkov. Poleg tega morajo biti izpolnjeni vsi pogoji pravila „de minimis“ in zlasti prag 100 000 EUR za vsako obdobje treh let, ki se nanaša na posamezne upravičence, da se dodeljena pomoč na osnovi obravnavanih pravil lahko šteje kot „de minimis“, torej ne spada v okvir uporabe člena 87(1) Pogodbe ES.

(91)

To odločbo o obravnavanem ukrepu pomoči je treba izpolniti takoj. V ustaljeni praksi Komisije je, da v skladu s členom 87 Pogodbe ES od upravičenca zahteva vračilo pomoči, ki je bila v skladu s členom 88 Pogodbe ES dodeljena nezakonito in je nezdružljiva. Ta praksa je potrjena v členu 14 Uredbe Sveta (ES) št. 659/99 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (35).

(92)

Komisija ugotavlja tudi, da odločba o ukrepu pomoči ne vpliva na možnost, da individualni ukrepi ne bi mogli predstavljati pomoči (ker je individualno dodeljevanje pomoči določeno s pravilom de minimis) ali pa šteje, deloma ali v celoti, za združljivo s skupnim trgom na podlagi svojih značilnostih (npr. v skladu z uredbo o izvzetju).

(93)

V skladu s členom 14(2) Uredbe (ES) št. 659/99 o vračilu pomoči je potrebno dodati obresti, obračunane po ustrezni obrestni meri, ki jo določi Komisija. Obresti se obračunavajo od dne, ko je upravičenec začel razpolagati s pomočjo, do dne vračila.

(94)

Obresti je treba obračunati v skladu z določbami iz poglavja V Uredbe Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (36).

(95)

Italija bo od morebitnih upravičencev ukrepa zahtevala v roku dveh mesecev od datuma Odločbe povračilo pomoči z obrestmi, kot je navedeno v točki 94. Celotni znesek mora biti vrnjen najkasneje do konca prvega proračunskega leta od dneva uradnega obvestila o tej odločbi.

(96)

Italija bo Komisiji predložila zahtevane podatke v vprašalniku iz Priloge I k tej odločbi in pripravila seznam prejemnikov ter jasno navedla predvidene in že izvedene ukrepe za prejem takojšnjega vračila nezakonitih državnih pomoči. Italija bo Komisiji v dveh mesecih od datuma Odločbe posredovala vse dokumente v zvezi z dokazili, da je bil sprožen postopek za vračilo pri prejemnikih nezakonite pomoči (okrožnice, določbe o vračilu, itd.)