Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Nov model oskrbe starejših – izkušnje iz pandemije COVID-19

(mnenje na lastno pobudo)

(2022/C 194/04)

Poročevalec:

Miguel Ángel CABRA DE LUNA

Zaprosilo	25. 3. 2021
Pravna podlaga	člen 32(2) poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	16. 12. 2021
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	19. 1. 2022
Plenarno zasedanje št.	566
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	241/3/3

1.   Cilji in okvir mnenja: oskrba starejših, zlasti oskrbovanih oseb

1.1

Namen tega mnenja na lastno pobudo je omejen na analizo različnih modelov dolgotrajne oskrbe nesamostojnih ali odvisnih oseb, starejših od 65 let, zlasti v institucionalni domski oskrbi, na analizo vpliva pandemije COVID-19 na različne modele oskrbe (oskrba v ustanovah, oskrba na domu ali drugi načini oskrbe) v državah članicah, na oblikovanje sklepov v zvezi z navedenim in na zahteve po usklajenih ukrepih, skladnih z ugotovljenimi pomanjkljivostmi, tako na področju evropskih kot tudi nacionalnih politik.

1.2

Daljšanje pričakovane življenjske dobe je hkrati izziv in priložnost v demografskem, socialnem, gospodarskem, stanovanjskem smislu in smislu spoštovanja temeljnih pravic, kar se ne nanaša samo na oskrbo starejših. Ta izziv se navezuje tudi na druge teme, povezane z dostojnim, samostojnim, aktivnim in zdravim staranjem, vendar bo treba ta večplastni pristop konkretneje obravnavati v drugih mnenjih EESO.

2.   Sklepi in priporočila

Modeli oskrbe

2.1

Po mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) bi bilo treba skrbi za starejše, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo (1), nameniti posebno pozornost in jo obravnavati v okviru demografskega prehoda, ki je osrednji element pri oblikovanju politik EU. To je še posebej pomembno, če upoštevamo, da bo leta 2050 – po podatkih izpred pandemije – več kot četrtina prebivalstva starejša od 65 let, število starejših od 80 let pa se bo podvojilo.

2.2

EESO predlaga ustanovitev evropske opazovalne skupine za oskrbo starejših, ki bo omogočila na primer zbiranje zadostnih statističnih podatkov, primerjavo dobrih praks med različnimi državnimi modeli, ugotavljanje strukturnih pomanjkljivosti nacionalnih sistemov v smislu zmogljivosti pokrivanja povpraševanja po pomoči in financiranja ter zagotavljanje tehnične pomoči za lažje sprejemanje političnih usmeritev EU, namenjenih pripravi tretjega poročila o oskrbi starejših, izvajanju akcijskega načrta za evropski steber socialnih pravic in prispevanju k oblikovanju evropske strategije o dolgotrajni oskrbi, med drugim o oskrbi, namenjeni starejšim. K temu bodo prispevala večja prizadevanja za pomoč in motivacijo starejših, da čim dlje ostanejo aktivni, samostojni ter ohranjajo dobro telesno in duševno zdravje.

2.3

EESO ocenjuje, da je treba vzpostaviti strateški okvir, usmerjen v srednjeročno prihodnost in s celostnim pristopom, da bi odgovorili na izzive, ki jih prinaša oskrba starejših v EU, v okviru postavitve temeljev za dolgoživo in zdravo družbo in medgeneracijski solidarnostni pakt v EU. Pandemija je razkrila pomanjkljivosti pri predvidevanju, usklajevanju in načrtovanju vidikov, ki vplivajo na bistvene storitve skupnosti (kot so zdravstvene in socialne storitve) in na politike biomedicinskih raziskav. Te pomanjkljivosti je treba čim prej odpraviti.

2.4

EESO zato pozdravlja pobudo Komisije, da bi vzpostavili novo evropsko strategijo oskrbe. Poziva, naj se ta strategija pripravi čim prej, v njeno snovanje pa naj se vključijo evropske posvetovalne institucije, pa tudi različne ravni evropskega socialnega dialoga, ob upoštevanju sporazumov, ki jih bodo sklenile stranke. Poleg tega je potreben državljanski dialog z evropskimi organizacijami civilne družbe, ki zastopajo starejše (med drugim platforma AGE Europe in njeni člani), ne da bi vse to vplivalo na oblikovanje posebne evropske strategije za starejše v prihodnjih letih. EESO predlaga tudi, da bi oskrbo starejših zaradi pomembnosti demografskega vprašanja uvrstili med strateške elemente za razpravo na Konferenci o prihodnosti Evrope. Obenem podpira vključevanje Evrope zdravja kot prednostno nalogo, vključno z dolgotrajno oskrbo starejših.

2.5

EESO predlaga tudi ustanovitev ad hoc skupine v okviru svojega sedanjega mandata, da bi izvedli različne pobude, povezane z oskrbo starejših ter staranjem in izzivi dolgoživosti, v skladu z medskupino Evropskega parlamenta za demografske izzive, in med drugim dejavnosti v pričakovanju zasedanja svetovne skupščine Organizacije združenih narodov o staranju, ki je predvideno za leto 2022.

2.6

EESO poziva Evropsko komisijo in države članice, naj v okviru akcijskega načrta za evropski steber socialnih pravic v kratkem oblikujejo načela v zvezi z oskrbo starejših.

2.7

EESO meni, da bi bilo treba dolgotrajno oskrbo vključiti med tako imenovane stresne teste, določene v uredbi EU o resnih čezmejnih grožnjah za zdravje.

2.8

Med pandemijo so se očitneje pokazale konceptualne, strukturne in funkcionalne pomanjkljivosti, ki so že dolgo prisotne v modelih oskrbe starejših, naj se ta izvaja v domovih za starejše, v okviru oskrbe na domu ali v družini ali pa jo izvajajo poklicni oskrbovalci.

2.9

EESO meni, da bi morale države članice določiti ali posodobiti svoje zakone o podpori starejših in zaščiti njihove samostojnosti v skladu s členom 12 Konvencije o pravicah invalidov v zvezi z dostojanstvom in človekovimi pravicami invalidov, ki jo je ratificiralo sedemindvajset držav članic in EU, ter v okviru sistemov socialne zaščite razviti področja, namenjena preventivi, izgubi samostojnosti in samoodločanja starejših. Meni, da je treba v skladu z logiko socialne zaščite za vse in varstva drugih socialnih pravic, kot so zavarovanje za primer brezposelnosti, zaščita družine, dostop do stanovanj ali zagotavljanje oskrbe, samostojnost starejših zagotavljati pod enakimi pogoji ter jo priznati kot osebno in državljansko pravico v okviru priprave stebrov socialne države.

2.10

Med pandemijo COVID-19 se je pokazalo, da je ponudba in zlasti problem dostopa do kakovostne dolgotrajne oskrbe vseh starejših po ceni, dostopni večjemu delu evropskih državljanov in njihovih družin, nezadostna. V zvezi s tem EESO meni, da morajo države članice prednostno obravnavati skupino ljudi, ki potrebuje oskrbo, vendar iz različnih razlogov nima dostopa do nje.

2.11

EESO predlaga, da bi Komisija za vzpostavitev okvira in spodbujanje takih politik in nacionalnih predpisov pripravila predloge o predvidevanju, preventivi in izgubi samostojnosti starejših, da bi jih vključili v strategijo o zdravstvenem varstvu in v prihodnje usmeritve o neodvisnem življenju starejših, ki izhajajo iz evropske strategije o invalidnosti.

2.12

Med pandemijo se je izkazalo, da je vizija v zvezi s starejšimi pristranska, podcenjujoča in celo diskriminatorna. Oskrba starejših ni težava, pač pa je težava njeno pomanjkanje.

2.13

EESO predlaga, kot je pozival že v svojih prejšnjih mnenjih in kot je pozval Evropski parlament v svojem poročilu o staranju stare celine, naj EU določi enotno opredelitev za boljšo zamejitev pojmov odvisnosti in potrebe po pomoči drugih kot posledice izgube samostojnosti ob upoštevanju raznolikosti pristopov v različnih državah in njihove svobode pri odločanju o oblikovanju sistemov socialne zaščite. Starost namreč ni za vse enaka, vsi starejši niso odvisni in nimajo akutne potrebe po oskrbi, pa tudi odvisnost, ki izhaja iz invalidnosti, je drugačna od izgube samostojnosti, ki jo povzročijo disfunkcije zaradi staranja, čeprav se v znatnem deležu primerov pojavita obe hkrati.

2.14

EESO poziva, naj Evropska komisija razglasi evropsko leto starejših v znak priznanja temeljnih pravic starejših in njihovega doprinosa k družbi, kot določa člen 25 Listine EU o temeljnih pravicah.

2.15

V več državah Unije so bile na sodiščih vložene tožbe, povezane z obravnavanjem v domovih za starejše ali morebitnimi primeri nasilja nad starejšimi ali kršitvami njihovih temeljnih pravic. Zato EESO poziva k uveljavljanju načel iz Pogodb EU in konvencij Organizacije združenih narodov, ki so jih ratificirale EU in države članice, da bi zagotovili temeljne pravice in dostojanstvo starejših, k pripravi ukrepov za spremljanje starejših pri odločanju in k sprejetju tako sodnih kot izvensodnih ukrepov za pravno varstvo na področju storitev za odvisne starejše osebe. Razmislili bi lahko tudi o uvedbi zakonitih skrbnikov ali mediatorjev ali ustreznih funkcij (odvisno od pravnega sistema določene države), ki bi delovali sočutno in v kar največjem interesu odvisnih oseb. V skladu z analizami, opravljenimi v nekaterih državah, bi lahko to imelo pozitivne učinke. V zvezi s tem EESO predlaga, da se v skladu s predlogi Organizacije združenih narodov podpre sprejetje konvencije o dostojanstvu in pravicah starejših.

Strukture

2.16

Odziv na pozive k splošni deinstitucionalizaciji oskrbe starejših, ki so v domovih, pomeni spodbujanje samostojnosti, neodvisnosti, sposobnosti nadzora nad lastnim življenjem in socialnih stikov oskrbovanih starejših. Zato jim je treba dati na voljo socialno-zdravstvene vire v njihovi bližini, veliko bolj strukturirano in učinkovitejšo pomoč na domu, pa tudi nove namestitvene alternative, kot so oskrbovana, nadzorovana ali skupnostna stanovanja, enote za skupno življenje ali druge možnosti, ki obstajajo v različnih državah EU, skladne s potrebami in željami starejših, ki izgubljajo samostojnost. Za bolj odvisne osebe je treba tradicionalne domove za starejše preoblikovati, da bi ustvarili „življenje kot doma“. Slabosti sistemov oskrbe, ki so se pokazale med pandemijo, je treba odpraviti z evropskimi strukturnimi skladi in Kohezijskim skladom, mehanizmom za okrevanje in odpornost ter programom EU za zdravje (EU4Health) v skladu s priporočili o financiranju, ki so del evropskega semestra.

2.16.1

EESO poziva, naj države članice v ta namen uporabijo evropske strukturne sklade in Evropski sklad za okrevanje ter namenijo finančna sredstva za preureditev stanovanj, vzpostavitev enot za skupno življenje ali preoblikovanje različnih vrst domov za starejše, pa tudi za naložbe v delovno silo in storitve. Pri tej preureditvi je treba upoštevati najvišje zahteve glede dostopnosti, tako v smislu grajenega okolja kot spremljajočega digitalnega ekosistema.

2.17

EESO meni, da je treba socialno ekonomijo (zadruge, vzajemne družbe, združenja in fundacije), ki se kot sektor osredotoča na posameznika, upoštevati in podpirati kot ključnega akterja in gonilo inovacij ter prehoda na ta novi model v skladu z akcijskim načrtom EU za socialno ekonomijo.

Viri

2.18

Osrednja težava tega vprašanja, ki je podlaga za številne druge, je pomanjkanje financiranja. Ta dejavnik se med državami članicami precej razlikuje, in sicer financiranje sega od 0,3 % do 3,7 % BDP. To je nedvomno povezano s posameznimi modeli zaščite in oskrbe, pa tudi z učinki politik, ki izhajajo iz nedavnih kriz in so močno vplivale na to področje.

2.19

EESO meni, da je treba zaradi posledic dolžniške krize revidirati pravila, ki so prispevala k tem razmeram, in da je treba v okviru sistemov socialne varnosti zagotoviti zadostno javno financiranje v skladu z obstoječim povpraševanjem in kakovostno oskrbo.

2.20

EESO se glede na izkušnje v različnih državah članicah zaveda, da je treba ustrezno urediti različne ponudbe oskrbe starejših s sistemi javnega naročanja, v katerih bo odločilni element kakovost storitve in ne cena.

2.20.1

EESO zato priporoča, da se v državah članicah, kjer se to uporablja, ob upoštevanju njihovih obstoječih mehanizmov in postopkov, dodeljevanje mest v domovih s koncesijo in podaljševanje pogodb z njimi pogojuje s spoštovanjem kadrovskih normativov, stalnim usposabljanjem zaposlenih, zagotavljanjem primernih delovnih pogojev in izpolnjevanjem davčnih obveznosti.

2.20.2

Javno-zasebna partnerstva in zasebne službe morajo imeti – enako kot javne – jasne in učinkovite mehanizme ocenjevanja, nadzora in inšpekcijskih pregledov, tako v smislu zahteve, na katero so vezana javna sredstva za zasebne domove ali domove s koncesijo, kot v smislu javne odgovornosti za zaščito pravic starejših.

2.21

EESO meni, da je potrebna dobro strukturirana razprava na različnih ravneh in med različnimi akterji, da bi zagotovili financiranje oskrbe starejših, ki bi zajela vse, in da se tega vprašanja ne sme analizirati samo z vidika stroškov, temveč tudi z vidika naložbe. Zato je treba razmisliti o delovanju sistema v različnih državah, modelih financiranja in različnih možnostih za pokritje naložbe: javnih, koncesioniranih ali dopolnilnih. Navedena analiza bi morala vključevati pozitivne zunanje učinke v smislu prihranka, ki jih je med drugim mogoče doseči z uvajanjem novih tehnologij, naložbami v politiko aktivnega in zdravega staranja ali spodbujanjem zdravja in preprečevanjem bolezni, pri čemer se vedno daje prednost cilju kakovosti življenja.

2.22

EESO predlaga, naj se določijo ukrepi za zagotavljanje ustreznega izobraževanja oskrbovalcev, da se razvijejo specializirane in institucionalizirane smeri izobraževanja za oskrbovalce, in se za delo na področju nudenja socialne pomoči starejšim zahteva potrdilo osnovnih kvalifikacijah. Poleg tega priporoča uporabo portalov za priznavanje teh kvalifikacij med državami, finančna sredstva za izobraževanje oskrbovalcev starejših pa naj se zagotovijo iz Evropskega socialnega sklada.

2.23

EESO meni, da bi bilo v evropski socialni dialog primerno vključiti temo zaposlenih na področju oskrbe v EU, ki vključuje številne vidike, vključno s pravico do kolektivnih pogajanj, kar se je začelo uresničevati s Samostojnim okvirnim sporazumom evropskih socialnih partnerjev o aktivnem staranju in medgeneracijskem pristopu (2017). Socialni dialog bi moral potekati tudi na medzvezni, zvezni in sektorski ravni (osebna oskrba in socialne storitve).

2.24

EESO v skladu z zahtevo Sveta (COM(2013) 152 final) podpira ratifikacijo konvencij Mednarodne organizacije dela št. 177 iz leta 1996 o delu na domu in št. 189 iz leta 2011 o dostojnem delu za delavce v gospodinjstvu, pa tudi Priporočila št. 201, ki dopolnjuje Konvencijo št. 189, s strani držav članic.

2.25

Tehnološke spremembe lahko zagotavljajo bistveno podporo pri oskrbi starejših, čeprav ne morejo nikoli nadomestiti dela ljudi. Tak primer so telemedicina ali telerehabilitacija, izobraževanje strokovnjakov, socialni stiki prek video klicev itd. Drugi primeri vključujejo uporabo posteljnih ali osebnih senzorjev za zaznavanje življenjskih znakov in preprečevanje padcev ali uporabo infrastrukture in arhitekture, kot je avtomatizacija doma, za ustvarjanje prijaznih okolij ali rešitev za mobilnost starejših.

2.25.1

EESO zato meni, da morajo vsi, ki sodelujejo pri oskrbi starejših, bolje uporabljati inovacije, ki izhajajo iz digitalnih tehnologij in ki bi jih lahko spodbudili s programi strukturnih skladov. Predlaga tudi razmislek o izobraževanju starejših, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, na področju digitalnih tehnologij.

2.26

Na drugi strani v nasprotju s tem, kar se včasih zatrjuje, varstvo starejših, ki potrebujejo oskrbo, ni nezdružljivo z obravnavanjem mladih. EESO meni, da je treba ta lažni konceptualni okvir zavrniti. Tako kot mora biti ekološki in digitalni prehod povezan s socialnim prehodom, morata demografski izziv in priložnost temeljiti na medgeneracijskem dogovoru, katerega temeljni cilj mora biti dostop do kakovostnega izobraževanja za vse, formalne zaposlitve in dostojnega dela ter razvitih globalnih sistemov socialne zaščite, zlasti v družbah, kot so evropske, v katerih socialni pakt temelji na medgeneracijski solidarnosti. Zato je dogovor o sodelovanju med generacijami temelj prenove evropske socialne pogodbe. Preoblikovanje družbe, ki zdaj poteka, in ponovni zagon po pandemiji ne bosta mogoča brez vezi med generacijami.

2.27

EESO meni, da bi bilo treba v okviru politik in ukrepov, usmerjenih v spremljanje in oskrbo starejših, pripraviti širok nabor strategij za (a) zgodnje odkrivanje občutljivosti, ki lahko povzroči izgubo samostojnosti, ter predvidevanje in preprečevanje izgube samostojnosti in neodvisnosti, rehabilitacijo v primerih, ko do tega pride, ter financiranje boja proti procesu, ki vodi v izgubo samostojnosti in neodvisnosti; (b) odložitev pojava odvisnosti z ravnanji za krepitev zdravja na področju prehrane, telesne aktivnosti ali delovnih pogojev; (c) predvidevanje učinka življenjskih prelomnic (izguba zaposlitve, ločitve, prehodi med zaposlitvami in v upokojitev) in osamljenosti na zdravje; (d) prepoznavanje ranljivejših oseb, da bi se lahko spopadli s posebnimi stanji (nevrodegenerativne bolezni, depresija in tveganje za samomor, rak ipd.); (e) zadostno in trajno financiranje skupne odgovornosti za oskrbo starejših in (f) pomoč in podporo družinskim oskrbovalcem prek instrumentov, usposabljanja, ukrepov za uravnovešanje poklicnega življenja in oskrbe ter upoštevanje, da lahko vloga oskrbovalca posameznika pripelje do izgube lastne neodvisnosti, brez pravice do zaščitnih ukrepov za lastno starost.

3.   Ozadje in kontekst

Razvoj

3.1

V EU že več desetletij potekajo razprave v zvezi s potrebami po oskrbi, ki jih imajo starejše odvisne osebe.

3.2

K spremembi prvotnega koncepta dolgoročne oskrbe je prispevalo več dejavnikov. Z vizije oskrbe kot varstva smo prešli k celovitejši viziji, ki je tako zdravstvena kot socialna, univerzalno dostopna, osredotočena na posameznika in visokokakovostna ter mora po mnenju Sveta in Evropske komisije izpolnjevati tri temeljna merila: dostopnost za vse, ne glede na prihodke ali premoženje, kakovost oskrbe ter zadostno financiranje iz sistemov zdravstvenega in socialnega varstva.

3.3

H krepitvi te usmeritve so pripomogle družbene spremembe, kot so samo staranje prebivalstva, delež starejših, ki potrebuje oskrbo ali je izgubil samostojnost, naraščanje primerov duševnih bolezni pri starejšem delu prebivalstva, množično vključevanje žensk v plačane zaposlitve, naraščanje števila posameznikov, ki živijo sami, in spremembe družinskih modelov.

3.4

Zaradi vpliva teh sprememb sta postali vprašljivi varstvena narava socialnih storitev in osrednja vloga družine, večinoma žensk, pri taki oskrbi, zaradi česar se je poleg pokojnin, izobraževanja, zdravstva in oskrbe pojavila potreba po pripravi novega stebra socialne države, ki se nanaša na socialne storitve.

3.5

Vendar so zlasti od dolžniške krize in varčevalnih politik, zaradi katerih je med drugim v državah članicah EU prišlo do različnih rezov v proračune za zdravstvo in socialne storitve oskrbe, v državah članicah opazne različne težnje po ponovnem poudarjanju varstva in naraščajoči prednostni obravnavi najhujših stopenj odvisnosti ali oseb z manj finančnimi sredstvi, upočasnjevanju selitev oskrbe iz družinskega okolja kot temelja sistema in povečanju komercializacije zagotavljanja oskrbe z javnim financiranjem ali brez njega.

3.6

Vse to se v različni meri glede na posamezno državo članico dogaja v okoliščinah večjega proračunskega pritiska na pokojninske sisteme, velikega povečanja povpraševanja po dolgotrajni oskrbi, naraščanja brezposelnosti v nekaterih državah članicah, prekarnih zaposlitev in prekinjanja poklicnih poti ter prednostnega odpuščanja delavcev iz skupine starejših od 50 let v okviru načrtov podjetij za zmanjšanje števila zaposlenih. Obstaja tveganje, da bodo te razmere pripeljale do nižjih pokojnin od sedanjih in večjih neenakosti v dostopu do oskrbe, če ne bo podpore javnih politik za rešitev problema.

3.7

Drugi bistven vidik je določanje, ali naj se oskrba, pomoč in skupno življenje izvajajo doma ali v domovih za starejše. Glede na številne raziskave si večina zadevnih oseb želi ostati doma in v okolju svoje skupnosti.

3.8

Ta želja poleg tega ustreza strukturni zahtevi z ekonomsko podlago, ki bi omogočila povečanje števila aktivnih prebivalcev: 25 % žensk v EU navaja, da se ne morejo zaposliti ali pa ne po lastni volji delajo samo za skrajšan delovni čas zaradi opravljanja nalog oskrbe, tudi starejših, v primerjavi s 3 % moških. Ker so družine manjše in gospodinjstva v številnih primerih ni mogoče vzdrževati s samo eno plačo, razen v enočlanskih družinah, je nudenje oskrbe v družini vedno manj vzdržno. Če nočemo, da bi imele dostop do oskrbe samo osebe z najvišjimi dohodki, bo treba povečati financiranje.

3.9

Zato je nujno poudariti pozitivne socialne in ekonomske učinke vključujočega sistema kakovostne in tople oskrbe, najprej s potrditvijo, da je treba financiranje storitev pomoči šteti za naložbo z velikimi in večplastnimi donosi. Zmanjšajo se negativni zunanji učinki nezadostne ali nedostopne oskrbe v smislu zdravstvenih in socialnih stroškov. Izboljša se socialna razsežnost na področju podpore družinam, usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, skrbi za druge sorodnike, čustvene podpore, izvajanja solidarnostnih aktivnosti in zgodovinskega spomina. Z gospodarskega vidika omogoča ustvarjanje več milijonov delovnih mest, financiranje velikega deleža gospodinjstev z nizkimi prihodki, povečanje davčnih prihodkov, potrošnjo, prenos prihrankov na potomce, vzdržnost in produktivno podjetništvo. Možnost oskrbe na domu je na splošno veliko celovitejša in bolj prilagojena posamezniku, pa tudi cenejša kot v domovih za starejše, razen v nekaterih primerih, kot je oskrba oseb, ki so izgubile velik del samostojnosti, v domovih za starejše.

3.10

Bistveni steber sistemov institucionalne domske oskrbe in oblik oskrbe na domu so zaposleni oskrbovalci, ki jih je v nekaterih primerih premalo, imajo prekarne pogodbe, nimajo potrebne podpore v smislu usposabljanja, njihov poklic ni dovolj cenjen in je premalo plačan ali so delavci brez urejenega statusa (v nekaterih državah je njihov delež znaten). Zato je med drugim bistveno vključiti izobraževalne programe, povezane z oskrbo starejših, tudi odvisnih, v različne faze poklicnega usposabljanja, da se omogoči kombinacija usposabljanja v izobraževalni ustanovi in na delovnem mestu.

Učinki pandemije in izkušnje iz nje

3.11

Pandemija je – večinoma prek škode, ki jo je povzročila – prispevala k temu, da je postalo še očitneje, da staranje prebivalstva pomeni temeljni strateški izziv za EU in njene države članice. V tem okviru se je pokazalo, kakšne so zahteve glede oskrbe starejših zaradi izgube samostojnosti in položaja odvisnosti. V skladu s Poročilom o dolgotrajni oskrbi iz leta 2021, ki sta ga pripravila Evropska komisija in Odbor za socialno zaščito, bo čez 30 let 130,1 milijona starejših od 65 let, kar je 41 % več kot danes. Ker se primeri invalidnosti in potrebe po dolgotrajni oskrbi in podpori s starostjo povečujejo, tako kot tudi pričakovana življenjska doba zdravih oseb, se predvideva, da se bo število ljudi v EU 27, ki bodo verjetno potrebovali tovrstno oskrbo, s 30,8 milijona v letu 2019 zvišalo na 33,7 milijona v letu 2030 in 38,1 milijona v letu 2050.

3.12

K temu povečanju ozaveščenosti javnosti o izzivih, povezanih z daljšo pričakovano življenjsko dobo, je prispevalo več dejavnikov. Zaradi pandemije COVID-19 se je povečala relativna umrljivost predvsem starejših in zlasti najranljivejših med njimi, ki so prebivali v domovih za starejše. Med pandemijo so se pokazali predsodki in stereotipi v zvezi s skupino starejših, sprejete so bile diskriminatorne odločitve pri presejanju v zdravstvu in pojavili so se implicitni ali eksplicitni dvomi o vrednosti te skupine in njenem prispevku k družbi.

3.12.1

V javni razpravi se je širila tudi popačena zgodba o domnevnem nasprotju interesov med mladimi in „starimi“. Razkrite so bile konceptualne, strukturne in funkcionalne napake modelov oskrbe starejših. Okrepila se je želja, da bi se ti bolj osredotočali na kakovostno oskrbo in njeno dostopnost, spoštovanje dostojanstva in pravic starejših, čim daljše ohranjanje njihove življenjske samostojnosti in socialnih okolij, zagotavljanje usklajevanja med socialnimi in zdravstvenimi storitvami ter zagotavljanje financiranja zanje (javna poraba je v povprečju znašala 1,7 % evropskega BDP in predvideva se, da bi jo lahko do leta 2050 podvojili, če bi dosegli konvergenco med državami v smeri rasti).

3.12.2

Pokazale so se tudi pomanjkljivosti, ki vplivajo na bistven steber dolgotrajne oskrbe, to so oskrbovalci in zaposleni v tem sektorju, ki zaposluje 6,4 milijona ljudi, predvideva pa se, da bo do leta 2030 ustvarjenih še 7 milijonov delovnih mest. Poleg tega se je bolj kot kadar koli prej začel poudarjati prispevek nepoklicnih oskrbovalcev, ki opravljajo dolgotrajno oskrbo (in spolna pristranskost celotnega sektorja), pa tudi potreba po tem, da se razširijo nekateri ukrepi za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja in zaščito te skupine. Čas je za ukrepanje.

3.13

Večja pozornost, ki so je bili deležni demografski izzivi in priložnosti ter, kar je pomembno za vsebino tega mnenja, oskrba starejših zaradi izgube samostojnosti in neodvisnosti, je pripomogla k temu, da so evropske institucije pripravile pomembne dokumente v zvezi z navedenimi izzivi in temo, ki se obravnava v tem mnenju.

3.14

Med njimi so Zelena knjiga Evropske komisije o staranju, akcijski načrt za evropski steber socialnih pravic, resolucija Evropskega parlamenta o staranju na stari celini, poročilo in sklepi Sveta EU o vključevanju staranja v javne politike, poročilo Evropske komisije in Odbora za socialno zaščito o trendih, izzivih in priložnostih v starajoči se družbi, delovni dokument Odbora regij o prihodnjem načrtu za sektor oskrbe in oskrbovalce: lokalne in regionalne priložnosti evropskega izziva ter zlasti predlog predsednice Komisije Ursule von der Leyen iz govora v Evropskem parlamentu o stanju v Uniji, da se pripravi nova evropska strategija oskrbe.

3.15

Med krizo se je pokazala potreba po boljši seznanjenosti s to temo po vsej Uniji. Ugotavlja se, da je na voljo le malo statističnih podatkov o starejših, da je potrebno boljše splošno poznavanje modelov socialne zaščite in oskrbe, ki so v državah članicah zelo raznoliki, da bi bilo koristno zbirati in razširjati primere dobre prakse med državami članicami ter da je treba preiskovati in preprečevati diskriminacijo odvisnih starejših in nasilje nad njimi. Skratka, potrebno je podrobno in trajno spremljanje tega področja.

3.15.1

V zvezi s tem je treba poudariti, da je namen tega mnenja, in sicer analiza in primerjava razmer v različnih državah, podprt z različnimi študijami in poročili, med drugim Evropske komisije in Odbora za socialno zaščito, ki so bila objavljena tik pred pripravo tega mnenja.

3.15.2

V njih so poleg raznolikih modelov oskrbe in razmer, ki se razlikujejo med državami članicami, navedena enaka spoznanja. Ta so med drugim naslednja: (i) želja po oskrbi na domu ali kot doma; (ii) potreba po boljšem usklajevanju med socialnimi in zdravstvenimi službami; (iii) bistvena vloga osebja, ki izvaja oskrbo, in potreba po priznavanju njenih različnih vidikov, vključno z razširjenostjo neprijavljenega dela; (iv) nezadostno kritje potrebe po oskrbi; (v) nujno obravnavanje potreb po zadostnem, dostopnem in vzdržnem financiranju; (vi) obvezno preprečevanje delnih pristopov in pristopov, ki ne upoštevajo priznavanja in dostojanstva starejših; (vii) potreba po večji prepoznavnosti, priznavanju, zaščiti in podpori neformalnih oskrbovalcev; (viii) nezadostnost statističnih in socioloških podatkov o starejših; (ix) nujno obravnavanje oskrbe na domu in znotraj doma v analizi; (x) medsebojno učinkovanje različnih vidikov, ki vplivajo na oskrbo starejših; (xi) pomembna razsežnost spola, ki obstaja v tem sektorju; (xii) potreba po določitvi protokolov ukrepanja, ocenjevalnih sistemov in ukrepov za ureditev modelov oskrbe.

3.16

Med pandemijo so se očitneje pokazale pomanjkljivosti, ki so že dolgo prisotne v modelih oskrbe starejših, bodisi da se ta izvaja v domovih za starejše ali v okviru storitev oskrbe na domu, bodisi da jo izvajajo družinski člani ali zasebni oskrbovalci.

3.17

Te pomanjkljivosti se kažejo, najsi gre za oskrbo za vse ali ne, v raznolikosti in razdrobljenosti ponudbe storitev, pomanjkljivih predpisih zanje, težavah pri usklajevanju ravni upravljanja, težavah na stičišču socialnih in zdravstvenih storitev, naraščajoči komercializaciji storitev ter potrebi po politikah in preventivnih ukrepih. Na strukturni ravni so lahko modeli odvisni od koncentracije zlasti najbolj odvisnih starejših v domovih za starejše in se ne zanašajo na pristope, osredotočena na posameznika. S funkcionalnega vidika gre v veliki meri za nezadostno financiranje, pomanjkanje zaščitnih sredstev ali kadra, prekarnost, poklicna tveganja (vključno z duševnim zdravjem) ter nezadostno izobrazbo in cenjenost poklica in dela zaposlenih.

3.18

Med pandemijo COVID-19 se je pokazalo, da je ponudba dolgotrajne oskrbe vseh starejših po ceni, dostopni večjemu delu evropskih državljanov, nezadostna. V tem smislu je prednostna naloga ugotoviti številčnost skupine starejših, ki potrebujejo oskrbo, vendar iz različnih razlogov ne morejo dostopati do nje (pomanjkanje mest, finančno breme itd.; v EU 27 je leta 2014 storitve oskrbe na domu dejansko uporabljala samo tretjina starejših od 65 let, ki imajo resne težave pri vsakdanjih opravilih) in jo upoštevati. Modele socialne zaščite držav članic bi bilo treba prilagoditi tako, da bi te nove potrebe zajeli z razpoložljivimi, dostopnimi, vzdržnimi, cenovno dostopnimi in kakovostnimi javnimi ali subvencioniranimi storitvami.

3.19

Če je bila institucionalizacija oskrbe starejših v okviru domov za starejše zelo vprašljiva že pred pandemijo, se je njeno zavračanje zaradi pandemije še povečalo, razen v primeru nekaterih nesamostojnih ali močno pomoči potrebnih starejših. Med njenimi pomanjkljivostmi izstopajo: večje tveganje za okužbe, izguba nadzora uporabnika nad lastnim življenjem, neprilagodljivost urnikov vsakdanjega življenja, kopičenje in zelo različni profili stanovalcev, pomanjkanje zasebnosti (običajno si sobo delita dve osebi), premajhna udeležba uporabnika ali njegove družine pri nadzoru upravljanja doma, oslabitev družinskih in socialnih odnosov ter izgubljenost in odstranitev iz okolja skupnosti. Prav tako je treba okrepiti pravice in izrecno voljo starejših v teh domovih z oblikami skrbništva, ki spoštujejo njihovo dostojanstvo in posebni položaj, zlasti v primeru starejših s kognitivnimi in psihičnimi težavami.

3.20

Omeniti je treba tudi nestalnost storitev pomoči na domu, pomanjkanje socialnih stikov na domu, težave pri dostopu do osnovnih storitev ipd., s čimer se srečujejo starejši, ki so prejemniki oskrbe na domu.

3.21

Na splošno se je med pandemijo pokazalo stereotipno in celo diskriminatorno dojemanje starejših, čeprav staranja ne bi smeli doživljati kot težave, temveč kot priložnost. V več državah so bile na sodiščih vložene tožbe, povezane z obravnavanjem v domovih za starejše ali morebitnimi kršitvami temeljnih pravic. S tem je postala očitna potreba po vzpostavitvi trajnih mehanizmov za skrb za dobrobit in pravice starejših ter boj proti diskriminaciji te skupine ljudi.

3.22

Zaradi pandemije so se v mnogih državah pokazale velike pomanjkljivosti v zvezi z zaposlenimi v oskrbi, kot so (1) pomanjkanje kadra, visok delež pogodb za določen čas in skrajšan delovni čas, pogosto menjavanje osebja, nizke plače, nizka cenjenost poklica, pomanjkanje delavskih pravic, kot je zavarovanje za brezposelnost ali v nekaterih primerih priznanje bolezni COVID-19 kot poklicne bolezni, ter v nekaterih državah celo znaten delež delavcev brez pogodbe, v mnogih primerih brez socialnih pravic in brez pravic iz socialnega zavarovanja; (2) pomanjkanje usposabljanja in priznavanja kvalifikacij oskrbovalcev (geriatrični strežnik, oskrbovalec ali oskrbovalec za pomoč na domu), ki zagotavljajo veliko večino storitev oskrbe v domovih za starejše in na domu (2).

---

(1)  Opozarjamo, da v mnenju „oskrba“ pomeni vse vrste oskrbe starejših. Včasih zaradi jezikovne razlage prihaja do razhajanj, saj v nekaterih jezikih oskrba pomeni predvsem zdravstveno oskrbo (na primer „soins“ v francoščini), v slovenščini pa se nanaša na vse vrste oskrbe, vključno s podporo pri nalogah, kot so pomoč starejšim s pogovori in sprehodi, pomoč pri mobilnosti, nakupovanje, čiščenje doma, kuhanje in druga gospodinjska opravila ali pomoč pri oblačenju. Pojem „oskrba“ se v mnenju uporablja v tem splošnem smislu, zato vključuje tudi podporo.

(2)  Priloga k mnenju SOC/687 (samo v angleščini).