1.

Ali je treba pri presoji, ali je beguncu status upravičenca do azila, ki mu ga je pred tem priznal pristojni organ, dovoljeno preklicati iz razloga, navedenega v členu 14(4)(b) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev), (1) opraviti tehtanje interesov kot samostojno merilo tako, da morajo za preklic javni interesi za vračanje pretehtati interese begunca, da ohrani zaščito države zatočišča, pri čemer je treba zavrženost kaznivega dejanja in morebitno nevarnost za splošno javnost primerjati z interesi tujca za zaščito, vključno z obsegom in vrsto ukrepov, ki mu grozijo?

2.

Ali določbe Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, (2) zlasti njen člen 5, člen 6, člen 8 in člen 9, nasprotujejo nacionalnemu pravnemu položaju, po katerem je treba proti državljanu tretje države, ki se mu s preklicem statusa upravičenca do azila odvzame pravica do prebivanja kot begunec, ki jo je imel do takrat, odločbo o vrnitvi izdati tudi, če je že v trenutku izdaje odločbe o vrnitvi jasno, da odstranitev zaradi načela nevračanja za nedoločen čas ni dopustna in je to tudi ugotovljeno na način, ki omogoča pravnomočnost?