1.

Ali je treba člen 10(1)(d) Direktive 2011/95/EU (1) razlagati tako, da je treba zahodne standarde, vrednote in vedenjske vzorce, ki jih prevzamejo državljani tretjih držav med svojim prebivanjem na ozemlju države članice v znatnem delu življenjskega obdobja, v katerem si oblikujejo identiteto, pri čemer so povsem vključeni v družbeno življenje, šteti za skupno poreklo, ki je nespremenljivo, oziroma značilnosti identitete, ki so tako temeljnega pomena, da se od oseb ne bi smelo zahtevati, naj se jim odrečejo?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba državljane tretjih držav, ki so – ne glede na zadevne razloge – zaradi dejanskega prebivanja v državi članici v življenjskem obdobju, v katerem so si oblikovali identiteto, prevzeli podobne zahodne standarde in vrednote, šteti za „člane določene družbene skupine“ v smislu člena 10(1)(d) Direktive 2011/95/EU? Ali je treba pri tem vprašanje, ali gre za „določeno družbeno skupino, ki ima v zadevni državi razločno identiteto“, presojati z vidika države članice oziroma ali je treba to v povezavi s členom 10(2) Direktive 2011/95/EU razlagati tako, da je odločilno, da lahko tujec izkaže, da se ga v izvorni državi obravnava kot člana določene družbene skupine oziroma se mu v izvorni državi vsekakor pripisujejo ustrezne značilnosti? Ali je zahteva, v skladu s katero je lahko ponotranjenje zahodnega načina življenja podlaga za status begunca le, če temelji na verskih ali političnih razlogih, združljiva s členom 10 Direktive 2011/95/EU v povezavi z načelom nevračanja in pravico do azila?

3.

Ali je nacionalna pravna praksa, v skladu s katero odločujoči organ pri preučitvi prošnje za mednarodno zaščito presodi koristi otroka, ne da bi jih najprej (v vsakem postopku) konkretno ugotovil (oziroma to ugotovitev prepustil drugemu organu), združljiva s pravom Unije, zlasti s členom 24(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) v povezavi s členom 51(1) Listine? Ali je odgovor na to vprašanje drugačen, kadar mora država članica oceniti prošnjo za dovolitev prebivanja iz rednih razlogov in je treba pri odločitvi o tej prošnji upoštevati koristi otroka?

4.

Na kakšen način in v kateri fazi preučitve prošnje za mednarodno zaščito je treba ob upoštevanju člena 24(2) Listine upoštevati in presoditi koristi otroka, zlasti škodo, ki jo je mladoletnik utrpel zaradi dolgotrajnega dejanskega prebivanja v državi članici? Ali je pri tem pomembno, ali je bilo to dejansko prebivanje zakonito? Ali je pri presoji koristi otroka v okviru te preučitve pomembno, ali je država članica o prošnji za mednarodno zaščito odločila v rokih, ki so za odločitev določeni v pravu Unije, ali ni bila izpolnjena obveznost vrnitve, naložena pred tem, in ali država članica ni izvedla odstranitve, potem ko je bila izdana odločba o vrnitvi, zaradi česar je mladoletnik lahko še naprej dejansko prebival v tej državi članici?

5.

Ali je nacionalna pravna praksa, v skladu s katero se med prvimi in naknadnimi prošnjami za mednarodno zaščito razlikuje tako, da se pri naknadnih prošnjah za mednarodno zaščito ne upoštevajo redni razlogi, ob upoštevanju člena 7 Listine v povezavi s členom 24(2) Listine združljiva s pravom Unije?