—

razglasi ničnost odločbe z dne 28. junija 2019 iz spisa CMS 12/042 z referenčno številko Ares(2019)4110741, da se tožeči stranki na podlagi člena 9(1)(h) Priloge IX h Kadrovskim predpisom brez zmanjšanja prekličejo pokojninske pravice;

—

razglasi ničnost odločbe z dne 30. januarja 2020 z referenčno številko Ares(2020)577152, ki je bila vročena istega dne in s katero je organ za imenovanja zavrnil pritožno tožeče stranke, ki jo je 28. septembra 2019 (referenčna št. R/538/19) vložila zoper izpodbijano odločbo;

—

toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov v skladu s Poslovnikom Splošnega sodišča Evropske unije.

1.

Prvi tožbeni razlog v zvezi z neobstojem resničnosti očitanih dejstev, izkrivljanjem dokazov, očitnimi napakami pri presoji, nezadostno obrazložitvijo in kršitvijo obveznosti obrazložitve. Tožeča stranka zlasti trdi, da gre za izkrivljanje edinega dokaza, očitanega proti njej, ker organ za imenovanje zatrjuje domnevno „nedovoljeno pogajanje o ceni“, ki temelji zgolj na elektronskem sporočilu, medtem ko samo besedilo tega sporočila izkazuje, da je tožeča stranka v popolni skladnosti z okvirno pogodbo le posredovala sopogodbeni stranki jasno in nedvoumno navodilo, kar še zdaleč ne pomeni „pogajanje“, ki bi bilo potrebno vsaj za vse razprave za dosego sporazuma s – glede na okoliščine – z opustitvijo vzajemnih zahtevkov. Tožeča stranka dodaja, da korespondenca med njo in sopogodbeno stranko dokazuje le stalni postopek sodelovanja, katerega namen je bila priprava končne različice vprašalnika in povezanih storitev, v nobenem primeru pa ni šlo za „pogajanje“. S tem naj bi se organ za imenovanja oprl na nedokazana dejstva in storil očitno napako pri presoji.

2.

Drugi tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načela razumnega roka, časom nastanka očitanih dejstev in zastaranjem disciplinske odgovornosti. Po mnenju tožeče stranke naj bi dejstva, ki so ji očitana, segala v september 2001 oziroma junij 2003, kar je 18 oziroma 16 let pred datumom izpodbijane odločbe. Disciplinski postopek je bil uveden 7. februarja 2013, torej že 11 oziroma 9 let po datumu očitanih dejstev. Tožeča stranka meni, da je rok med očitanimi dejstvi in izpodbijano odločbo očitno nerazumen. Dodaja, da bi organ za imenovanja zaradi časa nastanka dejstev moral šteti, da je njena disciplinska odgovornost zmanjšana oziroma ugotoviti, da je zastarala.

3.

Tretji tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe in kršitvijo enakosti orožij. Tožeča stranka navaja, da Komisija ni ugodila njenim številnim predlogom, ki jih je podala že na začetku postopka leta 2003, za predložitev dokumentov, ki so bili po mnenju tožeče stranke nujno potrebni za njeno obrambo, in sicer zlasti vsa njena elektronska sporočila v zvezi z dvema dejanjema, ki sta ji bila očitani, okvirno pogodbo, vmesnimi vprašalniki in zaključkom zadevne ankete, ter ustreznim finančnim spisom. Prišlo naj bi do kršitve pravice do obrambe in kršite enakosti orožij.

4.

Četrti tožbeni razlog v zvezi z formalnimi in postopkovnimi napakami ter kršitvijo obveznosti izvedbe poglobljene preiskave v njeno škodo in korist. Tožeča stranka zatrjuje, da je že 16. aprila 2018 kazensko sodišče v [zaupno] (1) presodilo, da ni dokazano nobeno dejstvo, in tožečo stranko oprostilo „vseh obtožb zoper njo“, pri čemer je pojasnila, da je to sodišče odločilo na podlagi natanko istih dejstev, na katerih temelji izpodbijana odločba, in jih razglasilo za nedokazane. Tožeča stranka tako meni, da je organ za imenovanja s tem, da disciplinskemu senatu ni posredoval tako temeljnega elementa kot je sodna odločba, ki je postala pravnomočna in s katero je bila tožeča stranka popolnoma oproščena, kršil svojo obveznost posredovanja disciplinskemu senatu vse upoštevne in koristne dokumente za pripravo mnenja in s tem storil postopkovno napako.

5.

Peti tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo domneve nedolžnosti in dolžnosti nepristranskosti. Po mnenju tožeče stranke je generalni sekretar pisal podpredsednikom Komisije, dvema članoma Komisije, generalnemu direktorju, v okviru katerega je razporejena, generalni direktorici za kadrovske zadeve in organu za imenovanja, da je preiskava „potrdila navzkrižje interesov in razkrila različne nepravilnosti pri preiskovani osebi“, kar naj bi pomenilo kršitev domneve nedolžnosti in dolžnosti nepristranskosti.

6.

Šesti tožbeni razlog, ki se nanaša na uporabo dokumenta, ki bi ga bilo treba šteti za pravno neobstoječega, na sam neobstoj navedenega dokumenta in na kršitev člena 1(1) Priloge IX h kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi). Tožeča stranka navaja, da je OLAF ni nikoli zaslišal glede zadevnih dejstev med 3. majem 2011 in 18. aprilom 2012, ko je bilo poslano njegovo poročilo, in da ta kršitev obveznosti, ki ga zavezuje, da pred zaključkom svojega poročila zasliši tožečo stranko, mora za posledico imeti pravni neobstoj tega poročila.

7.

Sedmi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 10 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, načela pravne varnosti, načela sorazmernosti in načela legitimnih pričakovanj ter očitna napaka pri presoji, ker sankcija ni bila usklajena z ugotovljenimi dejstvi. Tožeča stranka v zvezi s tem zatrjuje, da je sankcija, ki jo je izrekel OI, očitno nesorazmerna. Po njenem mnenju je pomen dejstev, ki so bila ugotovljena v zvezi z njo, zelo relativen, saj sporna vsota znaša 2000 EUR. Poleg tega gre za zelo stara dejstva. Zaradi izrečene sankcije pa bi bila družini odvzeta vsa sredstva in celotno zdravstveno zavarovanje, kar naj bi bilo očitno nesorazmerno.