(2)

Direktive, ki so bile sprejete na področju avtorske in sorodnih pravic, zagotavljajo visoko stopnjo varstva imetnikov pravic in vzpostavljajo okvir, v katerem lahko pride do izkoriščanja del in drugih zaščitenih predmetov urejanja. Ta harmonizirani pravni okvir prispeva k dobremu delovanju notranjega trga, saj spodbuja inovacije, ustvarjalnost, naložbe in produciranje novih vsebin, tudi v digitalnem okolju. Zaščita, ki jo zagotavlja ta pravni okvir prispeva tudi k doseganju cilja Unije glede spoštovanja in spodbujanja kulturne raznolikosti ter hkrati skupno kulturno dediščino postavlja v ospredje. V skladu s členom 167(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: PDEU) mora Unija pri svoji dejavnosti upoštevati kulturne vidike.

(2)

Direktive, ki so bile sprejete na področju avtorske in sorodnih pravic, prispevajo k dobremu delovanju notranjega trga , zagotavljajo visoko stopnjo varstva imetnikov pravic, olajšajo prenos pravic in vzpostavljajo okvir, v katerem lahko pride do izkoriščanja del in drugih zaščitenih predmetov urejanja. Ta harmonizirani pravni okvir prispeva k dobremu delovanju resnično povezanega notranjega trga, saj spodbuja inovacije, ustvarjalnost, naložbe in produciranje novih vsebin, tudi v digitalnem okolju, da bi se preprečila razdrobljenost notranjega trga . Zaščita, ki jo zagotavlja ta pravni okvir prispeva tudi k doseganju cilja Unije glede spoštovanja in spodbujanja kulturne raznolikosti ter hkrati skupno kulturno dediščino postavlja v ospredje. V skladu s členom 167(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: PDEU) mora Unija pri svoji dejavnosti upoštevati kulturne vidike.

(3)

S hitrim tehnološkim razvojem se še naprej spreminja tudi način ustvarjanja, produciranja, distribucije in izkoriščanja del in drugih predmetov urejanja. Še naprej se pojavljajo novi poslovni modeli in novi akterji. Cilji in načela okvira Unije za avtorske pravice še vedno veljajo. Vendar tako za imetnike pravic kot za uporabnike ostaja prisotna pravna negotovost v zvezi z nekaterimi, vključno s čezmejnimi, uporabami del in drugih predmetov urejanja v digitalnem okolju. Kot je zapisano v sporočilu Komisije z naslovom „Na poti k sodobnemu, bolj evropskemu okviru za avtorske pravice“ (2), je trenutni okvir Unije za avtorske pravice na nekaterih področjih treba prilagoditi in dopolniti. Ta direktiva določa pravila za prilagoditev nekaterih izjem in omejitev digitalnemu in čezmejnemu okolju ter ukrepe za poenostavitev nekaterih postopkov licenciranja v zvezi z razširjanjem razprodanih del in spletno razpoložljivostjo avdiovizualnih del na platformah videa na zahtevo, s čimer bi se zagotovil širši dostop do vsebin. Za oblikovanje dobro delujočega trga za avtorske pravice bi morala biti določena tudi pravila glede pravic v publikacijah, glede uporabe del in drugih predmetov urejanja s strani ponudnikov spletnih storitev, ki shranjujejo in zagotavljajo dostop do vsebin , ki jih naložijo uporabniki teh storitev , ter glede preglednosti pogodb z avtorji in izvajalci .

(3)

S hitrim tehnološkim razvojem se še naprej spreminja tudi način ustvarjanja, produciranja, distribucije in izkoriščanja del in drugih predmetov urejanja, pri čemer mora zadevna zakonodaja ustrezati tudi prihodnjim razmeram, tako da ne bo omejevala tehnološkega razvoja . Še naprej se pojavljajo novi poslovni modeli in novi akterji. Cilji in načela okvira Unije za avtorske pravice še vedno veljajo. Vendar tako za imetnike pravic kot za uporabnike ostaja prisotna pravna negotovost v zvezi z nekaterimi, vključno s čezmejnimi, uporabami del in drugih predmetov urejanja v digitalnem okolju. Kot je zapisano v sporočilu Komisije z naslovom „Na poti k sodobnemu, bolj evropskemu okviru za avtorske pravice“ (3), je trenutni okvir Unije za avtorske pravice na nekaterih področjih treba prilagoditi in dopolniti. Ta direktiva določa pravila za prilagoditev nekaterih izjem in omejitev digitalnemu in čezmejnemu okolju ter ukrepe za poenostavitev nekaterih postopkov licenciranja v zvezi z razširjanjem razprodanih del in spletno razpoložljivostjo avdiovizualnih del na platformah videa na zahtevo, s čimer bi se zagotovil širši dostop do vsebin. Za oblikovanje dobro delujočega in pravičnega trga za avtorske pravice bi morala biti določena tudi pravila glede uveljavljanja in izvajanja uporabe del in drugih predmetov urejanja, glede platform ponudnikov spletnih storitev, glede preglednosti pogodb z avtorji in izvajalci in glede računovodenja , ki izhaja iz izkoriščanja zaščitenih del v skladu s temi pogodbami .

(4)

Ta direktiva temelji na pravilih iz trenutno veljavnih direktiv s teh področij in jih dopolnjuje; zlasti gre za pravila iz Direktive 96/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4), Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5), Direktive 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6), Direktive 2009/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7), Direktive 2012/28/EU Evropskega parlamenta in Sveta (8) ter Direktive 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta (9).

(4)

Ta direktiva temelji na pravilih iz trenutno veljavnih direktiv s teh področij in jih dopolnjuje; zlasti gre za pravila iz Direktive 96/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta (10), Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta  (11), Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12), Direktive 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta (13), Direktive 2009/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14), Direktive 2012/28/EU Evropskega parlamenta in Sveta (15) ter Direktive 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta (16).

(5)

Na področju raziskav, izobraževanja in ohranjanja kulturne dediščine digitalne tehnologije omogočajo nove vrste uporab, ki niso jasno zajete v trenutna pravila Unije o izjemah in omejitvah. Poleg tega lahko neobvezna narava izjem in omejitev na teh področjih, kot so določene v direktivah 2001/29/ES, 96/9/ES in 2009/24/ES, negativno vpliva na delovanje notranjega trga. To je zlasti pomembno z vidika čezmejnih uporab, ki v digitalnem okolju postajajo vse pomembnejše. Zato bi bilo treba obstoječe izjeme in omejitve iz prava Unije, povezane z znanstvenimi raziskavami, poučevanjem in ohranjanjem kulturne dediščine, ponovno oceniti ob upoštevanju teh novih uporab. Uvesti bi bilo treba obvezne izjeme ali omejitve glede uporabe tehnologij za besedilno in podatkovno rudarjenje na področju znanstvenih raziskav, glede ilustracij pri poučevanju v digitalnem okolju in za namene ohranjanja kulturne dediščine. Za uporabe, ki niso zajete v izjemah ali omejitvah iz te direktive, bi morale še naprej veljati izjeme in omejitve iz prava Unije. Direktivi 96/9/ES in 2001/29/ES bi bilo treba prilagoditi.

(5)

Na področju raziskav, inovacij , izobraževanja in ohranjanja kulturne dediščine digitalne tehnologije omogočajo nove vrste uporab, ki niso jasno zajete v trenutna pravila Unije o izjemah in omejitvah. Poleg tega lahko neobvezna narava izjem in omejitev na teh področjih, kot so določene v direktivah 2001/29/ES, 96/9/ES in 2009/24/ES, negativno vpliva na delovanje notranjega trga. To je zlasti pomembno z vidika čezmejnih uporab, ki v digitalnem okolju postajajo vse pomembnejše. Zato bi bilo treba obstoječe izjeme in omejitve iz prava Unije, povezane z inovacijami , znanstvenimi raziskavami, poučevanjem in ohranjanjem kulturne dediščine, ponovno oceniti ob upoštevanju teh novih uporab. Uvesti bi bilo treba obvezne izjeme ali omejitve glede uporabe tehnologij za besedilno in podatkovno rudarjenje na področju inovacij in znanstvenih raziskav, glede ilustracij pri poučevanju v digitalnem okolju in za namene ohranjanja kulturne dediščine. Za uporabe, ki niso zajete v izjemah ali omejitvah iz te direktive, bi morale še naprej veljati izjeme in omejitve iz prava Unije. Zato bi morale biti obstoječe dobro delujoče izjeme na teh področjih v državah članicah še naprej dovoljene, dokler ne omejujejo področja uporabe izjem ali omejitev iz te direktive . Direktivi 96/9/ES in 2001/29/ES bi bilo treba prilagoditi.

(6)

Cilj izjem in omejitev iz te direktive je doseči pravično ravnotežje med pravicami in interesi avtorjev in drugih imetnikov pravic na eni ter uporabnikov na drugi strani. Uporabijo se lahko samo v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem del ali drugih predmetov urejanja in ne pomenijo nerazumnega posega v legitimne interese imetnikov pravic.

(6)

(Ne zadeva slovenske različice.)

(8)

Nove tehnologije omogočajo avtomatizirano računalniško analizo informacij v digitalni obliki, na primer besedil, zvočnega ali slikovnega gradiva ali podatkov, za kar se v splošnem uporablja izraz besedilno in podatkovno rudarjenje. Te tehnologije raziskovalcem omogočajo obdelavo velikih količin informacij, s čimer lahko pridobijo nova znanja in odkrijejo nove trende . Tehnologije za besedilno in podatkovno rudarjenje so razširjene v vseh vejah digitalnega gospodarstva, vendar se v splošnem priznava, da lahko besedilno in podatkovno rudarjenje v splošnem koristi predvsem raziskovalni skupnosti in pri tem spodbuja inovativnost. Vendar se v Uniji raziskovalne organizacije, kot so univerze in raziskovalni inštituti, soočajo s pravno negotovostjo v zvezi s tem, v kolikšni meri lahko izvajajo besedilno in podatkovno rudarjenje po vsebinah. V nekaterih primerih lahko besedilno in podatkovno rudarjenje vključuje dejanja, zaščitena z avtorsko pravico, in/ali podatkovne zbirke, zaščitene s pravico sui generis, zlasti reproduciranje del in drugih predmetov urejanja in/ali pridobivanje izvlečkov vsebine podatkovnih zbirk. Če ni nobene veljavne izjeme ali omejitve, morajo takšna dejanja odobriti imetniki pravic. Kadar se besedilno in podatkovno rudarjenje opravi na podlagi golih dejstev ali podatkov, ki niso zaščiteni z avtorskimi pravicami, odobritev ni potrebna.

(8)

Nove tehnologije omogočajo avtomatizirano računalniško analizo informacij v digitalni obliki, na primer besedil, zvočnega ali slikovnega gradiva ali podatkov, za kar se v splošnem uporablja izraz besedilno in podatkovno rudarjenje. Besedilno in podatkovno rudarjenje omogočata branje in analiziranje velikih količin digitalno shranjenih informacij za pridobivanje novih znanj in odkrivanje novih trendov . Tehnologije za besedilno in podatkovno rudarjenje so razširjene v vseh vejah digitalnega gospodarstva, vendar se v splošnem priznava, da lahko besedilno in podatkovno rudarjenje v splošnem koristi predvsem raziskovalni skupnosti in pri tem spodbuja inovativnost. Vendar se v Uniji raziskovalne organizacije, kot so univerze in raziskovalni inštituti, soočajo s pravno negotovostjo v zvezi s tem, v kolikšni meri lahko izvajajo besedilno in podatkovno rudarjenje po vsebinah. V nekaterih primerih lahko besedilno in podatkovno rudarjenje vključuje dejanja, zaščitena z avtorsko pravico, in/ali podatkovne zbirke, zaščitene s pravico sui generis, zlasti reproduciranje del in drugih predmetov urejanja in/ali pridobivanje izvlečkov vsebine podatkovnih zbirk. Če ni nobene veljavne izjeme ali omejitve, morajo takšna dejanja odobriti imetniki pravic. Kadar se besedilno in podatkovno rudarjenje opravi na podlagi golih dejstev ali podatkov, ki niso zaščiteni z avtorskimi pravicami, odobritev ni potrebna.

(8a)

Da lahko pride do besedilnega in podatkovnega rudarjenja, sta v večini primerov potrebna najprej dostop do informacij in nato njihova reprodukcija. Obdelava podatkov z besedilnim in podatkovnim rudarjenjem se lahko na splošno začne šele po njihovi normalizaciji. Ko obstaja zakonit dostop do informacij, gre pri normalizaciji teh informacij za avtorsko zaščiteno uporabo, saj gre za reprodukcijo s spremembo formata informacij ali pridobivanje izvlečkov iz podatkovnih zbirk v formatu, ki je lahko predmet besedilnega in podatkovnega rudarjenja. Z avtorskimi pravicami povezani postopki pri uporabi tehnologije za besedilno in podatkovno rudarjenje zato ne pomenijo samega postopka besedilnega in podatkovnega rudarjenja, ki vključuje branje in analizo digitalno shranjenih normaliziranih informacij, temveč postopek dostopanja in proces, s katerim se informacija normalizira, da se omogoči njena avtomatizirana računalniška analiza, če ta proces vključuje pridobivanje izvlečkov iz zbirke podatkov ali reprodukcije. Izjeme za besedilno in podatkovno rudarjenje iz te direktive je treba razumeti kot sklicevanje na z avtorskimi pravicami povezane postopke, potrebne za omogočanje besedilnega in podatkovnega rudarjenja. Ta direktiva ne bi smela vplivati na tiste uporabe, ko se veljavno pravo o avtorskih pravicah ne uporablja za besedilno in podatkovno rudarjenje.

(10)

To pravno negotovost bi bilo treba odpraviti z zagotovitvijo obvezne izjeme v zvezi s pravico reproduciranja in pravico do preprečitve pridobivanja izvlečkov iz podatkovnih zbirk. Nova izjema ne bi smela posegati v veljavno obvezno izjemo v zvezi z začasnimi dejanji reproduciranja iz člena 5(1) Direktive 2001/29 , ki bi se morala še naprej uporabljati za tehnike besedilnega in podatkovnega rudarjenja, ki ne vključujejo izdelave kopij, ki bi presegale področje uporabe navedene izjeme. Izjemo lahko izkoristijo tudi raziskovalne organizacije ob sklepanju javno-zasebnih partnerstev.

(10)

To pravno negotovost bi bilo treba odpraviti z zagotovitvijo obvezne izjeme za raziskovalne organizacije v zvezi s pravico reproduciranja in pravico do preprečitve pridobivanja izvlečkov iz podatkovnih zbirk. Nova izjema ne bi smela posegati v veljavno obvezno izjemo v zvezi z začasnimi dejanji reproduciranja iz člena 5(1) Direktive 2001/29/ES , ki bi se morala še naprej uporabljati za tehnike besedilnega in podatkovnega rudarjenja, ki ne vključujejo izdelave kopij, ki bi presegale področje uporabe navedene izjeme. Izobraževalne ustanove in ustanove za varstvo kulturne dediščine, ki izvajajo znanstvene raziskave, bi bilo prav tako treba zajeti v izjemo v zvezi z besedilnim in podatkovnim rudarjenjem, če rezultati raziskav ne koristijo podjetju, ki izvaja odločilen vpliv posebej na take organizacije. Če se raziskave izvajajo v okviru javno-zasebnega partnerstva, mora imeti podjetje, ki sodeluje v javno-zasebnem partnerstvu, tudi zakonit dostop do del in drugih predmetov urejanja. Reprodukcije in pridobivanje izvlečkov za namene besedilnega in podatkovnega rudarjenja bi bilo treba shranjevati na varen način in tako, da je zagotovljeno, da se kopije uporabljajo samo za namen znanstvenega raziskovanja.

(13a)

Za spodbujanje inovacij tudi v zasebnem sektorju bi morale države članice imeti možnost, da zagotovijo izjemo, ki presega obvezno izjemo, pod pogojem da uporaba del in drugih predmetov urejanja v skladu z njo ni izključno rezervirana za imetnike pravic, vključno prek sredstev za strojno branje.

(15)

Učenje na daljavo in čezmejni izobraževalni programi se razvijajo predvsem na visokošolski ravni, digitalna orodja in viri pa se vse pogosteje uporabljajo na vseh ravneh izobraževanja, zlasti z namenom izboljšanja in oplemenitenja učne izkušnje. Izjema ali omejitev iz te direktive bi zato morala koristiti vsem osnovnošolskim, srednješolskim, poklicnim in visokošolskim izobraževalnim ustanovam pri izobraževalnih dejavnostih, ki jih izvajajo v nekomercialne namene. Organizacijska struktura in način financiranja izobraževalne ustanove nista odločilna dejavnika pri določanju, ali je dejavnost komercialne narave ali ne.

(15)

Učenje na daljavo in čezmejni izobraževalni programi se razvijajo predvsem na visokošolski ravni, digitalna orodja in viri pa se vse pogosteje uporabljajo na vseh ravneh izobraževanja, zlasti z namenom izboljšanja in oplemenitenja učne izkušnje. Izjema ali omejitev iz te direktive bi zato morala koristiti vsem osnovnošolskim, srednješolskim, poklicnim in visokošolskim izobraževalnim ustanovam pri izobraževalnih dejavnostih, ki jih izvajajo v nekomercialne namene. Organizacijska struktura in način financiranja izobraževalne ustanove nista odločilna dejavnika pri določanju, ali je dejavnost komercialne narave ali ne. Kadar imajo ustanove za varstvo kulturne dediščine izobraževalni cilj in so vključene v učne dejavnosti, bi morale imeti države članice možnost, da te institucije štejejo za izobraževalno ustanovo v okviru te izjeme, kadar gre za njihove učne dejavnosti.

(16)

Izjema ali omejitev bi morala zajemati digitalne uporabe del in drugih predmetov urejanja, kot je na primer uporaba delov ali izvlečkov iz del v podporo , oplemenitenje ali dopolnitev poučevanja , vključno s povezanimi učnimi dejavnostmi . Uporaba del ali drugih predmetov urejanja, zajeta v izjemi ali omejitvi, bi morala biti omejena na dejavnost poučevanja in učne dejavnosti, za izvajanje katerih so odgovorne izobraževalne ustanove, vključno s preverjanji znanja, ter na tisto, kar je potrebno za doseganje cilja teh dejavnosti. Izjema ali omejitev bi morala zajemati tako uporabo z digitalnimi pripomočki v učilnici kot tudi spletne uporabe preko varne elektronske mreže izobraževalne ustanove, do katere bi moral biti dostop zaščiten, po možnosti z avtentikacijskimi postopki. Izjema ali omejitev bi se morala razumeti kot izpolnjevanje specifičnih potreb invalidnih oseb po dostopnosti v kontekstu ilustracij pri poučevanju.

(16)

Izjema ali omejitev bi morala zajemati digitalne uporabe del in drugih predmetov urejanja v podporo , oplemenitenje ali dopolnitev poučevanja, vključno s povezanimi učnimi dejavnostmi. Izjema ali omejitev uporabe bi se morala odobriti, če se pri delu ali drugem predmetu urejanja navede vir, vključno z imenom avtorja, razen če to zaradi praktičnosti ne bi bilo mogoče. Uporaba del ali drugih predmetov urejanja, zajeta v izjemi ali omejitvi, bi morala biti omejena na dejavnost poučevanja in učne dejavnosti, za izvajanje katerih so odgovorne izobraževalne ustanove, vključno s preverjanji znanja, ter na tisto, kar je potrebno za doseganje cilja teh dejavnosti. Izjema ali omejitev bi morala zajemati tako uporabo z digitalnimi pripomočki na kraju, kjer se zagotavlja poučevanje, vključno kadar to poteka zunaj prostorov izobraževalne ustanove, na primer v knjižnicah ali ustanovah za varstvo kulturne dediščine, če je za uporabo odgovorna izobraževalna ustanova , kot tudi spletne uporabe preko varnega elektronskega okolja izobraževalne ustanove, do katerega bi moral biti dostop zaščiten, po možnosti z avtentikacijskimi postopki. Izjema ali omejitev bi se morala razumeti kot izpolnjevanje specifičnih potreb invalidnih oseb po dostopnosti v kontekstu ilustracij pri poučevanju.

(16a)

Varno elektronsko okolje bi bilo treba razumeti kot digitalno okolje za poučevanje in učenje, do katerega je dostop z ustreznim avtentikacijskim postopkom omejen na učiteljsko osebje izobraževalne ustanove ter učence ali študente, vpisane v študijski program.

(17)

Za lažjo uporabo del in drugih predmetov urejanja v izobraževalne namene so v številnih državah članicah vzpostavljene različne ureditve, ki temeljijo na izvajanju izjeme iz Direktive 2001/29/ES ali sporazumih o licenciranju, ki zajemajo nadaljnje uporabe. Takšne ureditve so bile običajno razvite ob upoštevanju potreb izobraževalnih ustanov in na različnih ravneh izobraževanja. Ker je bistvenega pomena harmonizirati področje uporabe nove obvezne izjeme ali omejitve glede digitalne uporabe in dejavnosti čezmejnega poučevanja, se načini izvajanja lahko med posameznimi državami članicami razlikujejo, kolikor ne ovirajo učinkovite uporabe izjeme ali omejitve ali čezmejne uporabe. To bi moralo državam članicam omogočiti, da nadgradijo obstoječe dogovore, sklenjene na nacionalni ravni. Zlasti bi se države članice lahko odločile, da uporabo izjeme ali omejitve v celoti ali delno pogojujejo z razpoložljivostjo ustreznih licenc, ki zajemajo najmanj enake uporabe kakor tiste, ki so dovoljene na podlagi izjeme. Ta mehanizem bi na primer omogočil dajanje prednosti licencam za gradiva, ki so v prvi vrsti namenjena izobraževalnemu trgu. Da se prepreči, da bi tak mehanizem povzročil pravno negotovost ali upravno breme za izobraževalne ustanove, bi morale države članice, ki sprejmejo takšen pristop, sprejeti konkretne ukrepe, da se zagotovi, da so sheme licenciranja, ki omogočajo digitalne uporabe del ali drugih predmetov urejanja za namene ilustracij pri poučevanju, na voljo na preprost način in da so izobraževalne ustanove seznanjene z obstojem takih shem licenciranja.

(17)

Za lažjo uporabo del in drugih predmetov urejanja v izobraževalne namene so v številnih državah članicah vzpostavljene različne ureditve, ki temeljijo na izvajanju izjeme iz Direktive 2001/29/ES ali sporazumih o licenciranju, ki zajemajo nadaljnje uporabe. Takšne ureditve so bile običajno razvite ob upoštevanju potreb izobraževalnih ustanov in na različnih ravneh izobraževanja. Ker je bistvenega pomena harmonizirati področje uporabe nove obvezne izjeme ali omejitve glede digitalne uporabe in dejavnosti čezmejnega poučevanja, se načini izvajanja lahko med posameznimi državami članicami razlikujejo, kolikor ne ovirajo učinkovite uporabe izjeme ali omejitve ali čezmejne uporabe. To bi moralo državam članicam omogočiti, da nadgradijo obstoječe dogovore, sklenjene na nacionalni ravni. Zlasti bi se države članice lahko odločile, da uporabo izjeme ali omejitve v celoti ali delno pogojujejo z razpoložljivostjo ustreznih licenc. Take licence so lahko v obliki sporazumov o kolektivnem licenciranju, sporazumov o razširjenem kolektivnem licenciranju in licenc, o katerih so potekala skupna pogajanja, kot so „krovne licence“, da se izobraževalnim ustanovam ne bi bilo treba individualno pogajati z imetniki pravic. Take licence bi morale biti cenovno dostopne in zajemati najmanj enake uporabe kakor tiste, ki so dovoljene na podlagi izjeme. Ta mehanizem bi na primer omogočil dajanje prednosti licencam za gradiva, ki so v prvi vrsti namenjena izobraževalnemu trgu ali poučevanju v izobraževalnih ustanovah ali za notne zapise . Da se prepreči, da bi tak mehanizem povzročil pravno negotovost ali upravno breme za izobraževalne ustanove, bi morale države članice, ki sprejmejo takšen pristop, sprejeti konkretne ukrepe, da se zagotovi, da so take sheme licenciranja, ki omogočajo digitalne uporabe del ali drugih predmetov urejanja za namene ilustracij pri poučevanju, na voljo na preprost način in da so izobraževalne ustanove seznanjene z obstojem takih shem licenciranja. Države članice bi morale imeti možnost, da zagotovijo sisteme, ki imetnikom pravic omogočajo pravično nadomestilo za uporabo v okviru teh izjem ali omejitev. Države članice bi bilo treba spodbujati k uporabi sistemov, ki ne povzročajo upravnega bremena, kot so sistemi, ki predvidevajo enkratna plačila.

(17a)

Če se država članica odloči, da bo uporaba izjeme odvisna od razpoložljivosti ustreznih licenc, je treba za zagotovitev pravne varnosti določiti, pod kakšnimi pogoji lahko izobraževalna ustanova uporablja zaščitena dela ali drug predmet urejanja v okviru te izjeme in kdaj bi morala delovati v okviru sheme licenciranja.

(18)

Dejanje ohranjanja lahko zahteva reprodukcijo dela ali drugega predmeta urejanja v zbirki ustanove za varstvo kulturne dediščine in torej dovoljenje ustreznega imetnika pravic. Ustanove za varstvo kulturne dediščine se ukvarjajo z ohranjanjem svojih zbirk za prihodnje rodove. Digitalne tehnologije ponujajo nove načine za ohranjanje kulturne dediščine v navedenih zbirkah, ustvarjajo pa tudi nove izzive. Glede na te nove izzive je treba prilagoditi obstoječi pravni okvir z določitvijo obvezne izjeme od pravice reproduciranja, da se omogočijo navedena dejanja ohranjanja.

(18)

Dejanje ohranjanja dela ali drugega predmeta urejanja v zbirki ustanove za varstvo kulturne dediščine lahko zahteva reprodukcijo in torej zahteva dovoljenje ustreznega imetnika pravic. Ustanove za varstvo kulturne dediščine se ukvarjajo z ohranjanjem svojih zbirk za prihodnje rodove. Digitalne tehnologije ponujajo nove načine za ohranjanje kulturne dediščine v navedenih zbirkah, ustvarjajo pa tudi nove izzive. Glede na te nove izzive je treba prilagoditi obstoječi pravni okvir z določitvijo obvezne izjeme od pravice reproduciranja, da se tem institucijam omogočijo navedena dejanja ohranjanja.

(19)

Različni pristopi ustanov za varstvo kulturne dediščine v državah članicah glede dejanj ohranjanja kulturne dediščine ovirajo čezmejno sodelovanje in izmenjavo sredstev za ohranjanje ustanov za varstvo kulturne dediščine na notranjem trgu, kar povzroča neučinkovito uporabo virov.

(19)

Različni pristopi držav članic glede dejanj reproduciranja za namene ohranjanja kulturne dediščine ovirajo čezmejno sodelovanje, izmenjavo sredstev in ustanovitev čezmejnih omrežij za ohranjanje v organizacijah na notranjem trgu, ki se ukvarjajo z ohranjanjem , kar povzroča neučinkovito uporabo virov. To lahko negativno vpliva na ohranjanje kulturne dediščine.

(20)

Države članice bi zato morale zagotoviti izjemo, s katero bi ustanovam za varstvo kulturne dediščine dovolile trajno reproduciranje del in drugih predmetov urejanja v svojih zbirkah za namene ohranjanja, na primer za reševanje tehnološke zastarelosti ali razkroja prvotnih nosilcev. Takšna izjema bi morala omogočiti izdelavo izvodov z ustreznim orodjem, sredstvom ali tehnologijo za ohranjanje v zahtevanem številu in kadar koli v življenjskem ciklu dela ali drugega predmeta urejanja v zahtevanem obsegu izključno za izdelavo izvoda za namene ohranjanja.

(20)

Države članice bi zato morale zagotoviti izjemo, s katero bi ustanovam za varstvo kulturne dediščine dovolile trajno reproduciranje del in drugih predmetov urejanja v svojih zbirkah za namene ohranjanja za reševanje tehnološke zastarelosti ali razkroja prvotnih nosilcev ali za zavarovanje del . Takšna izjema bi morala omogočiti izdelavo izvodov z ustreznim orodjem, sredstvom ali tehnologijo za ohranjanje v vseh formatih ali medijih v zahtevanem številu kadar koli v življenjskem ciklu dela ali drugega predmeta urejanja in v zahtevanem obsegu izključno za izdelavo izvoda za namene ohranjanja. Arhive raziskovalnih organizacij ali javnih radiodifuzijskih hiš bi bilo treba obravnavati kot ustanove za varstvo kulturne dediščine in zato upravičence do te izjeme. Države članice bi morale imeti možnost, da za namen te izjeme ohranijo določbe, na podlagi katerih se javno dostopne galerije obravnavajo kot muzeji.

(21)

Za namene te direktive bi se moralo šteti, da so dela in drugi predmeti urejanja trajno v zbirki ustanove za kulturno dediščino, kadar so izvodi v lasti ali trajni hrambi ustanove za varstvo kulturne dediščine , na primer kot posledica prenosa lastništva ali licenčnih sporazumov .

(21)

Za namene te direktive bi se moralo šteti, da so dela in drugi predmeti urejanja trajno v zbirki ustanove za kulturno dediščino, kadar so izvodi teh del ali drugih predmetov urejanja v lasti ali trajni hrambi teh organizacij , na primer kot posledica prenosa lastništva, licenčnih pogodb, obveznega deponiranja , ali so dolgoročno posojeni. Šteje se, da dela ali drugi predmeti urejanja, do katerih ustanove za varstvo kulturne dediščine dostopajo začasno prek strežnika tretjih strani, niso stalno v njihovih zbirkah.

(21a)

Tehnološki razvoj je omogočil storitve informacijske družbe, ki uporabnikom omogočajo, da naložijo vsebino in jo dajo na voljo v različnih oblikah ter za različne namene, vključno za ilustracijo zamisli, kritiko, parodijo ali pastiš. Takšna vsebina lahko vključuje kratke izvlečke že obstoječih zaščitenih del ali predmetov urejanja, ki so jih ti uporabniki morda spremenili, združili ali kako drugače preoblikovali.

(21b)

Kljub prekrivanju z obstoječimi izjemami ali omejitvami, kot so tiste za citiranje in parodijo, vse vsebine, ki jih naloži ali da na razpolago uporabnik in ki razumno vključujejo izvlečke iz zaščitenih del ali drugih predmetov urejanja, niso zajete v členu 5 Direktive 2001/29/ES. Tak položaj ustvarja pravno negotovost za uporabnike in imetnike pravic. Zato je treba zagotoviti novo posebno izjemo, ki bo omogočala zakonito uporabo odlomkov iz predhodno obstoječih zaščitenih del ali drugih predmetov urejanja v vsebinah, ki jih naložijo ali ustvarijo uporabniki. Kadar vsebine, ki jih ustvarijo ali dajo na razpolago uporabniki, vključujejo kratko in sorazmerno uporabo citata ali odlomka zaščitenega dela ali drugega predmeta urejanja za legitimne namene, bi bilo treba to uporabo zaščititi z izjemo iz te Direktive. Ta izjema se lahko uporabi samo v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalno uporabo dela ali drugih zadevnih predmetov urejanja in ne pomenijo nesmiselnega posega v legitimne interese imetnika pravic. Za oceno tega posega je po potrebi treba proučiti raven izvirnosti zadevnih vsebin, dolžino/obseg uporabljenega citata ali odlomka, poklicno naravo zadevne vsebine ali stopnjo ekonomske škode, pri čemer se ne izključi legitimna raba izjeme. Ta izjema ne bi smela posegati v moralne pravice avtorjev del ali drugih predmetov urejanja.

(21c)

Ponudniki storitev informacijske družbe, ki spadajo v področje uporabe člena 13 te direktive, se ne bi smeli v svojo korist sklicevati na izjemo pri uporabi izvlečkov iz že obstoječih del, predvideno v tej direktivi, za uporabo citatov ali izvlečkov iz zaščitenih del ali drugih predmetov urejanja v vsebini, ki jo naložijo ali dajo na voljo uporabniki teh storitev informacijske družbe, da bi zmanjšali obseg svojih obveznosti iz člena 13 te direktive.

(22)

Ustanove za varstvo kulturne dediščine bi morale imeti koristi od jasnega okvira za digitalizacijo in razširjanje razprodanih del ali drugih predmetov urejanja, tudi čezmejno. Vendar posebne značilnosti zbirk razprodanih del pomenijo, da bi bila pridobitev predhodnega soglasja posameznih imetnikov pravic lahko zelo težavna. Razlog je lahko na primer v starosti del ali drugih predmetov urejanja, njihovi omejeni komercialni vrednosti ali dejstvu, da nikoli niso bile namenjene za komercialno uporabo. Zato je treba zagotoviti ukrepe za lažje licenciranje pravic pri razprodanih delih , ki so v zbirkah ustanov za kulturno dediščino in zato omogočajo sklenitev sporazumov s čezmejnim učinkom na notranjem trgu.

(22)

Ustanove za varstvo kulturne dediščine bi morale imeti koristi od jasnega okvira za digitalizacijo in razširjanje razprodanih del ali drugih predmetov urejanja, tudi čezmejno. Vendar posebne značilnosti zbirk razprodanih del pomenijo, da bi bila pridobitev predhodnega soglasja posameznih imetnikov pravic lahko zelo težavna. Razlog je lahko na primer v starosti del ali drugih predmetov urejanja, njihovi omejeni komercialni vrednosti ali dejstvu, da nikoli niso bile namenjene za komercialno uporabo ali bile komercialno dostopne . Zato je treba zagotoviti ukrepe za lažjo uporabo razprodanih del , ki so v zbirkah ustanov za kulturno dediščino in zato omogočajo sklenitev sporazumov s čezmejnim učinkom na notranjem trgu.

(22a)

Več držav članic je že sprejelo razširjeno ureditev kolektivnega licenciranja, zakonita pooblastila ali pravne domneve, ki lajšajo licenciranje za razprodana dela. Vendar glede na raznolikost del in drugih predmetov urejanja v zbirkah ustanov za varstvo kulturne dediščine ter glede na razlike v praksah kolektivnega upravljanja med državami članicami in sektorji kulturne produkcije taki ukrepi ne morejo zagotoviti rešitve v vseh primerih, na primer kadar za določeno vrsto dela ali predmetov urejanja ni prakse kolektivnega upravljanja. V takšnih posebnih primerih je zato treba ustanovam za varstvo kulturne dediščine dovoliti, da razprodana dela iz njihove stalne zbirke dajo na voljo prek spleta z izjemo pri avtorskih in sorodnih pravicah. Čeprav je bistveno, da se področje uporabe nove obvezne izjeme uskladi, da bi omogočili čezmejno uporabo razprodanih del, bi bilo treba državam članicam vseeno dovoliti, da uporabljajo ali še naprej uporabljajo razširjene dogovore kolektivnega licenciranja, sklenjene z ustanovami za varstvo kulturne dediščine na nacionalni ravni za kategorije del, ki so v stalnih zbirkah ustanov za varstvo kulturne dediščine. Neobstoj dogovora o pogojih licence se to ne bi smel razlagati kot neobstoj rešitev, ki temeljijo na licencah. Za uporabe v okviru te izjeme bi morale veljati enake zahteve glede izvzetja in obveščanja kot za uporabe, ki jih dovoljuje mehanizem licenciranja. Da bi zagotovili, da se izjema uporablja le, če so izpolnjeni nekateri pogoji, in da se zagotovi pravna varnost, bi morale države članice po posvetovanju z imetniki pravic, organizacijami za kolektivno upravljanje in ustanovami za varstvo kulturne dediščine ter v ustreznih časovnih obdobjih določiti, za katere sektorje in katere vrste del ne obstajajo ustrezne rešitve, ki temeljijo na licencah, in bi bilo torej treba uporabiti to izjemo.

(23)

Države članice bi morale v skladu s svojimi pravnimi običaji, praksami ali okoliščinami v okviru iz te direktive imeti prožnost pri izbiranju posebne vrste mehanizma, ki omogoča razširitev licenc za razprodana dela na pravice imetnikov pravic, ki jih ne zastopa organizacija za kolektivno upravljanje. Taki mehanizmi lahko vključujejo razširjeno kolektivno licenciranje in domneve glede zastopanja.

(23)

Države članice bi morale v skladu s svojimi pravnimi običaji, praksami ali okoliščinami v okviru iz te direktive imeti prožnost pri izbiranju posebne vrste mehanizma, ki omogoča razširitev licenc za razprodana dela na pravice imetnikov pravic, ki jih ne zastopa ustrezna organizacija za kolektivno upravljanje. Taki mehanizmi lahko vključujejo razširjeno kolektivno licenciranje in domneve glede zastopanja.

(24)

Za te mehanizme licenciranja je pomemben temeljit in dobro delujoč sistem kolektivnega upravljanja. Navedeni sistem zlasti vključuje pravila glede dobrega upravljanja, preglednosti in poročanja ter redno, skrbno in natančno razdeljevanje in plačilo zneskov, do katerih so upravičeni posamezni imetniki pravic, kot jih določa Direktiva 2014/26/EU. Dodatni ustrezni zaščitni ukrepi bi morali biti na voljo za vse imetnike pravic, ki bi morali imeti možnost izključitve takih mehanizmov za svoja dela ali druge predmete urejanja. Pogoji, povezani z navedenimi mehanizmi, ne bi smeli vplivati na njihovo praktični pomen za ustanove za kulturno dediščino.

(24)

Za te mehanizme licenciranja je pomemben temeljit in dobro delujoč sistem kolektivnega upravljanja, ki bi ga morale spodbujati države članice . Navedeni sistem zlasti vključuje pravila glede dobrega upravljanja, preglednosti in poročanja ter redno, skrbno in natančno razdeljevanje in plačilo zneskov, do katerih so upravičeni posamezni imetniki pravic, kot jih določa Direktiva 2014/26/EU. Dodatni ustrezni zaščitni ukrepi bi morali biti na voljo za vse imetnike pravic, ki bi morali imeti možnost izključitve takih mehanizmov licenciranja ali takih izjem za svoja dela ali druge predmete urejanja. Pogoji, povezani z navedenimi mehanizmi, ne bi smeli vplivati na njihovo praktični pomen za ustanove za kulturno dediščino.

(25)

Ob upoštevanju raznolikosti del in drugih predmetov urejanja v zbirkah ustanov za kulturno dediščino, ki se nahajajo v zbirkah institucij, je pomembno, da se mehanizmi licenciranja, ki jih uvaja ta direktiva, so na voljo in jih je mogoče uporabiti v praksi za različne vrste del in druge predmete urejanja, vključno s fotografijami, zvočnimi posnetki in avdiovizualnimi deli. Da bi se odrazile posebnosti različnih kategorij del in drugih predmetov urejanja v zvezi z načini objave in distribucije ter olajšala uporabnost navedenih mehanizmov , bi države članice morda morale uvesti posebne zahteve in postopke za praktično uporabo navedenih mehanizmov licenciranja. Primerno je, da se države članice pri tem posvetujejo z imetniki pravic, uporabniki in organizacijami za kolektivno upravljanje.

(25)

Ob upoštevanju raznolikosti del in drugih predmetov urejanja v zbirkah ustanov za kulturno dediščino, ki se nahajajo v zbirkah institucij, je pomembno, da se mehanizmi licenciranja, ki jih uvaja ta direktiva, so na voljo in jih je mogoče uporabiti v praksi za različne vrste del in druge predmete urejanja, vključno s fotografijami, zvočnimi posnetki in avdiovizualnimi deli. Da bi se odrazile posebnosti različnih kategorij del in drugih predmetov urejanja v zvezi z načini objave in distribucije ter olajšala uporabnost rešitev za uporabo razprodanih del, uvedeno s to direktivo , bi države članice morda morale uvesti posebne zahteve in postopke za praktično uporabo navedenih mehanizmov licenciranja. Primerno je, da se države članice pri tem posvetujejo z imetniki pravic, ustanovami za kulturno dediščino in organizacijami za kolektivno upravljanje.

(26)

Zaradi mednarodne pravne kurtoazije se mehanizmi licenciranja za digitalizacijo in razširjanje razprodanih del iz te direktive ne bi smeli uporabljati za dela ali druge predmete urejanja, ki so bila najprej objavljena ali – če niso bila objavljena – predvajana, v tretji državi ali v primeru kinematografskih ali avdiovizualnih del za dela, katerih producent ima svoj sedež ali običajno prebivališče v tretji državi. Navedeni mehanizmi se prav tako ne bi smeli uporabljati za dela ali druge predmete urejanja državljanov tretjih držav, razen če so bila najprej objavljena ali – če niso bila objavljena – predvajana, na ozemlji države članice ali v primeru kinematografskih ali avdiovizualnih del za dela, katerih producent ima svoj sedež ali običajno prebivališče v tretji državi.

(26)

Zaradi mednarodne pravne kurtoazije se mehanizmi licenciranja in izjema za digitalizacijo in razširjanje razprodanih del iz te direktive ne bi smeli uporabljati za dela ali druge predmete urejanja, ki so bila najprej objavljena ali – če niso bila objavljena – predvajana, v tretji državi ali v primeru kinematografskih ali avdiovizualnih del za dela, katerih producent ima svoj sedež ali običajno prebivališče v tretji državi. Navedeni mehanizmi se prav tako ne bi smeli uporabljati za dela ali druge predmete urejanja državljanov tretjih držav, razen če so bila najprej objavljena ali – če niso bila objavljena – predvajana, na ozemlji države članice ali v primeru kinematografskih ali avdiovizualnih del za dela, katerih producent ima svoj sedež ali običajno prebivališče v tretji državi.

(27)

ker projekti masovne digitalizacije lahko pomenijo znatne naložbe za ustanove za kulturno dediščino, jim licence, odobrene v okviru mehanizmov, predvidenih v tej direktivi, ne bi smele preprečiti ustvarjanja razumnih prihodkov za kritje stroškov in stroškov za digitalizacijo in razširjanje del in drugih predmetov urejanja, ki jih zajema dovoljenje.

(27)

ker projekti masovne digitalizacije lahko pomenijo znatne naložbe za ustanove za kulturno dediščino, jim licence, odobrene v okviru mehanizmov, predvidenih v tej direktivi, ne bi smele preprečiti kritja stroškov in stroškov za digitalizacijo in razširjanje del in drugih predmetov urejanja, ki jih zajema dovoljenje.

(28)

Informacije o prihodnji in tekoči uporabi razprodanih del in drugih predmetov urejanja s strani ustanov za kulturno dediščino na podlagi mehanizmov licenciranja iz te direktive in ureditvah, ki so vzpostavljene za vse imetnike pravic, da bi lahko izključili uporabo licenc za njihova dela ali druge predmete urejanja, bi morale biti ustrezno objavljene. To je zlasti pomembno, kadar uporaba poteka prek meja na notranjem trgu. Zato je primerno zagotoviti enoten, javno dostopen spletni portal za Unijo, da bi bile takšne informacije na voljo javnosti v razumnem roku pred začetkom čezmejne uporabe. Z Uredbo (EU) št. 386/2012 Evropskega parlamenta in Sveta je Urad Evropske unije za intelektualno lastnino pooblaščen za nekatere naloge in dejavnosti, ki se financirajo iz njegovih lastnih proračunskih sredstev in katerih namen je olajšati in podpirati dejavnosti nacionalnih organov, zasebnega sektorja in institucij Unije pri boju proti kršitvam pravic intelektualne lastnine, vključno s preprečevanjem teh kršitev. Zato se je ustrezno zaupati navedenemu uradu nalogo vzpostavitve in upravljanja evropskega portala, ki bi take informacije dal na voljo.

(28)

Informacije o prihodnji in tekoči uporabi razprodanih del in drugih predmetov urejanja s strani ustanov za kulturno dediščino na podlagi mehanizmov licenciranja ali izjeme iz te direktive in ureditvah, ki so vzpostavljene za vse imetnike pravic, da bi lahko izključili uporabo licenc ali izjeme za njihova dela ali druge predmete urejanja, bi morale biti ustrezno objavljene. To je zlasti pomembno, kadar uporaba poteka prek meja na notranjem trgu. Zato je primerno zagotoviti enoten, javno dostopen spletni portal za Unijo, da bi bile takšne informacije na voljo javnosti v razumnem roku pred začetkom čezmejne uporabe. Z Uredbo (EU) št. 386/2012 Evropskega parlamenta in Sveta je Urad Evropske unije za intelektualno lastnino pooblaščen za nekatere naloge in dejavnosti, ki se financirajo iz njegovih lastnih proračunskih sredstev in katerih namen je olajšati in podpirati dejavnosti nacionalnih organov, zasebnega sektorja in institucij Unije pri boju proti kršitvam pravic intelektualne lastnine, vključno s preprečevanjem teh kršitev. Zato se je ustrezno zaupati navedenemu uradu nalogo vzpostavitve in upravljanja evropskega portala, ki bi take informacije dal na voljo.

(28a)

Države članice bi morale spodbujati dialog med deležniki v posameznih sektorjih, da bi zagotovile, da so mehanizmi licenciranja, vzpostavljeni za razprodana dela, ustrezni in primerno delujejo, da so imetniki pravic s temi mehanizmi ustrezno zaščiteni, licence ustrezno objavljene in je pravna jasnost, kar zadeva reprezentativnost organizacij za kolektivno upravljanje pravic in kategorizacijo del, zagotovljena.

(30)

Za lažje licenciranje pravic v avdiovizualnih delih na platformah videa na zahtevo ta direktiva od držav članic zahteva , da vzpostavijo pogajalski mehanizem, ki stranem, ki so pripravljene skleniti sporazum, omogoča, da uporabijo pomoč nepristranskega organa. Organ bi se moral sestati z obema stranema in pomagati pri pogajanjih s strokovnim in zunanjim svetovanjem. Glede na navedeno bi morale države članice določiti pogoje delovanja mehanizma pogajanja, vključno s časovnim razporedom in trajanjem pomoči za pogajanja in nošenja stroškov . Države članice bi morale zagotoviti sorazmernost upravnih in finančnih obremenitev, da se zagotovi učinkovitost pogajalskega foruma.

(30)

Za lažje licenciranje pravic v avdiovizualnih delih na platformah videa na zahtevo bi morale države članice vzpostaviti pogajalski mehanizem, ki ga upravlja obstoječi ali novo ustanovljeni nacionalni organ in ki stranem, ki so pripravljene skleniti sporazum, omogoča, da uporabijo pomoč nepristranskega organa. Sodelovanje v tem pogajalskem mehanizmu in izhajajoča sklenitev sporazumov bi morali biti prostovoljni. Kadar pogajanja vključujejo strani iz različnih držav članic, bi se morale te predhodno dogovoriti o pristojni državi članici, če bi se odločile za pogajalski mehanizem. Organ bi se moral sestati z obema stranema in pomagati pri pogajanjih s strokovnim, nepristranskim in zunanjim svetovanjem. Glede na navedeno bi morale države članice določiti pogoje delovanja mehanizma pogajanja, vključno s časovnim razporedom in trajanjem pomoči za pogajanja, delitvijo morebitnih nastalih stroškov in sestavo teh organov . Države članice bi morale zagotoviti sorazmernost upravnih in finančnih obremenitev, da se zagotovi učinkovitost pogajalskega foruma.

(30a)

Ohranjanje dediščine Unije je nadvse pomembno in bi ga bila treba okrepiti v korist prihodnjih generacij. To bi bilo treba doseči predvsem z zaščito objavljene dediščine. Zato bi bilo treba uvesti deponiranje obveznega izvoda Unije, da bi zagotovili sistematično zbiranje publikacij o Uniji, kot so pravo Unije, njena zgodovina in povezovanje, politika Unije ter njena demokracija, institucionalne in parlamentarne zadeve in politike, s tem pa intelektualnih dosežkov Unije in prihodnje objavljene dediščine. Tovrstno dediščino bi bilo treba ohraniti z ustanovitvijo arhiva Unije za publikacije, ki obravnavajo zadeve v zvezi z Unijo, na voljo pa bi jo bilo treba dati tudi državljanom Unije in prihodnjim generacijam. Knjižnico Evropskega parlamenta naj se kot knjižnica edine institucije Unije, ki neposredno zastopa državljane Unije, bi bilo treba imenovati za depozitno knjižnico Unije. Da ne bi pretirano obremenili založnikov, tiskarjev in uvoznikov, naj bi se v knjižnici Evropskega parlamenta deponirale le elektronske publikacije, kot so e-knjige, e-časopisi in e-revije. Knjižnica Evropskega parlamenta bi morala bralcem ponujati publikacije, ki jih deponira kot obvezne izvode Unije, za namene raziskav ali študija in pod svojim nadzorom. Tovrstne publikacije ne bi smele biti na voljo prek spleta izven institucije.

(31)

Svobodni in pluralni mediji so bistvenega pomena za zagotavljanje kakovostnega novinarstva in dostopa državljanov do informacij. Temeljno prispevajo k javni razpravi in pravilnemu delovanju demokratične družbe. Pri prehodu iz tiskanih v digitalne medije se založniki medijskih publikacij soočajo s težavami pri izdajanju licenc za spletno uporabo svojih publikacij in povrnitvi naložb. Ker založniki medijskih publikacij niso priznani kot imetniki pravic, sta licenciranje in izvrševanje v digitalnem okolju pogosto kompleksna in neučinkovita.

(31)

Svobodni in pluralni mediji so bistvenega pomena za zagotavljanje kakovostnega novinarstva in dostopa državljanov do informacij. Temeljno prispevajo k javni razpravi in pravilnemu delovanju demokratične družbe. Zaradi vse večjega neravnovesja med močnimi platformami in medijskimi hišami, ki so lahko tudi tiskovne agencije, je že prišlo do opaznega nazadovanja v medijskem okolju na regionalni ravni. Pri prehodu iz tiskanih v digitalne medije se založniki in tiskovne agencije za medijske publikacije soočajo s težavami pri izdajanju licenc za spletno uporabo svojih publikacij in povrnitvi naložb. Ker založniki medijskih publikacij niso priznani kot imetniki pravic, sta licenciranje in izvrševanje v digitalnem okolju pogosto kompleksna in neučinkovita.

(32)

Priznati je treba organizacijski in finančni prispevek založnikov pri proizvodnji tiskanih publikacij ter ju dodatno spodbujati, da se zagotovi trajnost založniške panoge. Zato je treba na ravni Unije zagotoviti harmonizirano pravno varstvo za tiskane publikacije v zvezi z digitalnimi uporabami . Tako varstvo bi bilo treba uspešno zagotoviti tako, da bi v pravo Unije uvedli avtorskim sorodne pravice za reproduciranje in dajanje na voljo tiskanih publikacij v zvezi z digitalnimi uporabami.

(32)

Priznati je treba organizacijski in finančni prispevek založnikov pri proizvodnji tiskanih publikacij ter ju dodatno spodbujati, da se zagotovi trajnost založniške panoge in s tem dostopnost zanesljivih informacij . Zato morajo države članice na ravni Unije zagotoviti pravno varstvo za tiskane publikacije v Uniji za digitalno uporabo . Tako varstvo bi bilo treba uspešno zagotoviti tako, da bi v pravo Unije uvedli avtorskim sorodne pravice za reproduciranje in dajanje na voljo tiskanih publikacij v zvezi z digitalnimi uporabami, da bi za take uporabe zagotovili pravično in sorazmerno nadomestilo. Iz te navedbe bi bilo treba izključiti zasebne uporabe. Poleg tega navedbe v iskalniku ne bi smeli obravnavati kot pravično in sorazmerno nadomestilo.

(33)

Za namene te direktive je treba opredeliti pojem tiskane publikacije tako, da zajema le medijske publikacije, ki jih objavi ponudnik storitve, ki se občasno ali redno posodabljajo v vseh medijih za obveščanje ali zabavo. Take publikacije bi na primer vključevale dnevne časopise, tedenske ali mesečne revije splošnega ali posebnega interesa in spletne strani z aktualno-informativnimi vsebinami. Periodičnih publikacije, ki se objavijo v znanstvene ali akademske namene, na primer znanstvene revije, ne bi smela zajemati zaščita, ki se prizna medijskih publikacijam na podlagi te direktive. Ta zaščita ne zajema dejanj v zvezi z vstavljanjem hiperpovezav, ki ne predstavljajo priobčitve javnosti .

(33)

Za namene te direktive je treba opredeliti pojem tiskane publikacije tako, da zajema le medijske publikacije, ki jih objavi ponudnik storitve, ki se občasno ali redno posodabljajo v vseh medijih za obveščanje ali zabavo. Take publikacije bi na primer vključevale dnevne časopise, tedenske ali mesečne revije splošnega ali posebnega interesa in spletne strani z aktualno-informativnimi vsebinami. Periodičnih publikacije, ki se objavijo v znanstvene ali akademske namene, na primer znanstvene revije, ne bi smela zajemati zaščita, ki se prizna medijskih publikacijam na podlagi te direktive. Ta zaščita ne zajema dejanj v zvezi z vstavljanjem hiperpovezav. Zaščita prav tako ne zajema dejanskih informacij, o katerih se poroča v novinarskih člankih iz medijske publikacije in zato nikomur ne preprečuje poročanja o teh dejanskih informacijah.

(34)

Pravice, ki se s to direktivo dajejo založnikom medijskih publikacij, bi morale imeti enako področje uporabe kakor pravice do reproduciranja in dajanja na voljo javnosti, zagotovljene z Direktivo 2001/29/ES, kar zadeva digitalno uporabo. Zanje bi morale veljati tudi enake določbe o izjemah in omejitvah kot za tiste, ki se uporabljajo za pravice, zagotovljene z Direktivo 2001/29/ES, vključno z izjemo za namene citiranja, kot je kritika ali ocena, določena v členu 5(3)(d) navedene direktive.

(34)

Pravice, ki se s to direktivo dajejo založnikom medijskih publikacij, bi morale imeti enako področje uporabe kakor pravice do reproduciranja in dajanja na voljo javnosti, zagotovljene z Direktivo 2001/29/ES, kar zadeva digitalno uporabo. Države članice bi morale imeti možnost, da za te pravice uvedejo enake določbe o izjemah in omejitvah kot za tiste, ki se uporabljajo za pravice, zagotovljene z Direktivo 2001/29/ES, vključno z izjemo za namene citiranja, kot je kritika ali ocena, določena v členu 5(3)(d) navedene direktive.

(35)

Zaščita, ki je s to direktivo zagotovljena založnikom medijskih publikacij, ne bi smela vplivati na pravice avtorjev in drugih imetnikov pravic v delih in drugih predmetih urejanja, ki so zajete v njih, vključno glede obsega, v katerem lahko avtorji in drugi imetniki pravic izkoriščajo svoja dela ali druge predmete urejanja neodvisno od medijske publikacije, katere del so. Zato založnikom medijskih publikacij ne bi smelo biti omogočeno, da prekličejo zaščito, ki jih je bila priznana, napram avtorjem in drugim imetnikom pravic. To ne posega v pogodbene ureditve, sklenjene med založniki medijskih publikacij na eni strani in avtorji ter drugimi imetniki pravic na drugi strani.

(35)

Zaščita, ki je s to direktivo zagotovljena založnikom medijskih publikacij, ne bi smela vplivati na pravice avtorjev in drugih imetnikov pravic v delih in drugih predmetih urejanja, ki so zajete v njih, vključno glede obsega, v katerem lahko avtorji in drugi imetniki pravic izkoriščajo svoja dela ali druge predmete urejanja neodvisno od medijske publikacije, katere del so. Zato založnikom medijskih publikacij ne bi smelo biti omogočeno, da prekličejo zaščito, ki jih je bila priznana, napram avtorjem in drugim imetnikom pravic. To ne posega v pogodbene ureditve, sklenjene med založniki medijskih publikacij na eni strani in avtorji ter drugimi imetniki pravic na drugi strani. Ne glede na to, da avtorji del, vključenih v medijsko publikacijo, prejmejo ustrezno plačilo za uporabo svojih del na podlagi pogojev licenciranja dela medijski hiši, bi morali imeti ti avtorji, katerih delo je vključeno v medijsko publikacijo, pravico do ustreznega deleža novih dodatnih dohodkov, ki jih medijske hiše prejmejo od ponudnikov storitev informacijske družbe za nekatere oblike sekundarne uporabe njihovih medijskih publikacij glede pravic iz člena 11(1) te direktive. Pri znesku nadomestila za avtorje bi bilo treba upoštevati posebne standarde licenciranja v tem sektorju za dela, vključena v medijske publikacije, ki jih posamezna država članica sprejme kot ustrezne; nadomestilo avtorjem ne bi smelo vplivati na pogoje licenciranja, dogovorjene med avtorjem in medijsko hišo, da lahko medijska hiša uporabi avtorjev članek.

(36)

Založniki, tudi založniki medijskih publikacij, knjig ali znanstvenih publikacij, pogosto delujejo na podlagi prenosa avtorjevih pravic s pogodbenimi dogovori ali zakonskimi določbami . V tej zvezi založniki vlagajo z namenom izkoriščanja del , ki jih vsebujejo njihove publikacije , in lahko v nekaterih primerih izgubijo prihodke, če se taka dela uporabljajo v okviru izjem ali omejitev, kot so izjeme ali omejitve za zasebno kopiranje in reprografijo. V več državah članicah si nadomestilo za uporabo v okviru teh izjem delijo avtorji in založniki. Da bi lahko države članice upoštevale ta položaj in izboljšale pravno varnost za vse udeležene strani, bi jim moralo biti dovoljeno določiti , da imajo založniki takrat , kadar je avtor prenesel svoje pravice založniku ali mu zanje podelil licenco oziroma s svojimi deli kako drugače prispeva k publikaciji in so vzpostavljeni sistemi za zagotavljanje nadomestila za škodo , ki jo je utrpel zaradi izjeme ali omejitve , pravico zahtevati del takega nadomestila, pri čemer breme za založnika, da utemelji svoj zahtevek , ne sme presegati bremena , ki je določeno v veljavnem sistemu .

(36)

Založniki, tudi založniki medijskih publikacij, knjig ali znanstvenih in glasbenih publikacij, delujejo na podlagi pogodbenih dogovorov z avtorji . V tej zvezi založniki vlagajo in pridobijo pravice , na nekaterih področjih tudi pravice , da zahtevajo delež nadomestila v okviru skupnih organizacij avtorjev in založnikov za kolektivno upravljanje, z namenom izkoriščanja del in v nekaterih primerih se jim lahko zgodi, da izgubijo prihodke, če se taka dela uporabljajo v okviru izjem ali omejitev, kot so izjeme ali omejitve za zasebno kopiranje in reprografijo. V številnih državah članicah si nadomestilo za uporabo v okviru teh izjem delijo avtorji in založniki. Da bi lahko države članice upoštevale ta položaj in izboljšale pravno varnost za vse udeležene strani, bi jim bilo treba omogočiti , da zagotovijo enakovreden sistem delitve nadomestil , če je tak sistem v državi članici deloval pred 12. novembrom 2015. Delež takega nadomestila za avtorje in založnike bi lahko določili v internih pravilih o distribuciji organizacije za kolektivno upravljanje, ki deluje v imenu avtorjev in založnikov, ali pa bi jih določile države članice z zakonom ali pravilnikom v skladu z enakovrednim sistemom, ki je v tej državi članici deloval pred 12. novembrom 2015. Ta določba ne posega v ureditve držav članic v zvezi s pravicami do javnega posojanja, upravljanjem pravic, ki ne temeljijo na izjemah ali omejitvah avtorske pravice, kot so razširjene sheme kolektivnega licenciranja, ali v zvezi s pravicami do nadomestila na podlagi nacionalnega prava.

(36a)

Kulturni in ustvarjalni sektor ima osrednjo vlogo pri ponovni industrializaciji Evrope, je gonilna sila rasti ter ima strateški položaj, da spodbudi inovativne učinke prelivanja v druge panoge. Polega tega je ta sektor gonilo inovacij in razvoja informacijske in komunikacijske tehnologije v Evropi. Kulturni in ustvarjalni sektor v Evropi zagotavlja več kot 12 milijonov delovnih mest s polnim delovnim časom, kar je 7,5 % delovne sile Unije, pri čemer ustvarja dodano vrednost k BDP v višini približno 509 milijard EUR (5,3 % skupne bruto dodane vrednosti EU). Varstvo avtorskih in sorodnih pravic je jedro dohodka kulturnega in ustvarjalnega sektorja.

(37)

V zadnjih letih je postalo delovanje trga s spletno vsebino kompleksnejše. Spletne storitve, ki omogočajo dostop do avtorsko zaščitenih vsebin, ki so jih naložili njihovi uporabniki, ne da bi se obrnili na imetnike pravic, so se razširile in postale glavni viri spletnega dostopa do vsebin. To vpliva na možnosti imetnikov pravic, da ugotovijo, ali in pod katerimi pogoji se uporabljajo njihovo delo ali drugi predmeti urejanja, ter kakšne so njihove možnosti, da bodo zanje dobili ustrezno nadomestilo.

(37)

V zadnjih letih je postalo delovanje trga s spletno vsebino kompleksnejše. Spletne storitve, ki omogočajo dostop do avtorsko zaščitenih vsebin, ki so jih naložili njihovi uporabniki, ne da bi se obrnili na imetnike pravic, so se razširile in postale glavni viri spletnega dostopa do avtorsko zaščitenih vsebin. Spletne storitve so sredstvo za zagotavljanje širšega dostopa do kulturnih in ustvarjalnih del, kulturnemu in ustvarjalnemu sektorju pa ponujajo odlične priložnosti za razvoj novih poslovnih modelov. Storitve sicer omogočajo raznolikost in lahek dostop do vsebin, vendar ustvarjajo tudi izzive, če je avtorsko zaščitena vsebina naložena brez predhodnega dovoljenja imetnikov pravic. To vpliva na možnosti imetnikov pravic, da ugotovijo, ali in pod katerimi pogoji se uporabljajo njihovo delo ali drugi predmeti urejanja, ter kakšne so njihove možnosti, da bodo zanje dobili ustrezno nadomestilo, saj nekatere storitve za vsebino, ki jo naložijo uporabniki, niso vključene v sporazume o licenciranju, ker naj bi bile vključene v izjemo „varnega pristana“iz Direktive 2000/31/ES .

(37a)

Nekatere storitve informacijske družbe so že v okviru običajne uporabe zasnovane tako, da javnosti omogočajo dostop do avtorsko zaščitene vsebine ali drugih predmetov urejanja, ki jih naložijo uporabniki. Opredelitev ponudnikov storitev skupne rabe spletnih vsebin na podlagi te direktive zajema ponudnike storitev informacijske družbe, ki se ukvarjajo predvsem s hrambo in zagotavljanjem dostopa javnosti ali s pretočnim predvajanjem velike količine avtorsko zaščitenih vsebin, ki so jih naložili/dali na voljo uporabniki, in ki optimizirajo vsebino in za pridobitne namene spodbujajo med drugim prikazovanje, označevanje, pripravljanje in sekvenciranje naloženih del ali drugih predmetov urejanja ne glede na uporabljena sredstva, s čimer je njihovo ravnanje aktivno. Posledično zanje ne more veljati izjema glede odgovornosti iz člena 14 Direktive 2000/31/ES. Opredelitev ponudnikov storitev skupne rabe spletnih vsebin na podlagi te direktive ne zajema mikro- in majhnih podjetij v smislu naslova 1 Priloge k Priporočilu Komisije št. 2003/361/ES niti ponudnikov storitev, ki delujejo v nekomercialne namene, kot so spletne enciklopedije, niti ponudnikov spletnih storitev, kjer se vsebina naloži z dovoljenjem vseh zadevnih imetnikov pravic, kot so znanstveni ali izobraževalni repozitoriji. Ponudniki storitev v oblaku za individualno uporabo, ki ne zagotavljajo neposrednega dostopa javnosti, platforme za razvoj odprtokodne programske opreme in spletne tržnice, katerih glavna dejavnost je maloprodaja fizičnega blaga, ne bi smeli veljati za ponudnike storitev skupne rabe spletnih vsebin v smislu te direktive.

(38)

Če izvajalci storitev informacijske družbe hranijo avtorsko zaščitena dela ali druge predmete urejanja , ki so jih naložili njihovi uporabniki, ali javnosti omogočajo dostop do njih, s tem pa njihova dejavnost presega zgolj zagotavljanje fizičnih zmogljivosti in gre pri njej za priobčitev javnosti , so dolžni skleniti licenčne sporazume z imetniki pravic, če niso upravičeni do izjeme glede odgovornosti iz člena 14 Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta  (17).

Glede na člen 14 je treba preveriti, ali ima ponudnik storitev dejavno vlogo, tudi z optimizacijo predstavitve naloženih del ali predmetov urejanja ali njihove promocije, ne glede na naravo sredstev, ki jih v ta namen uporablja.

Da bi kakršen koli licenčni dogovor lahko deloval, bi morali ponudniki storitev informacijske družbe, ki hranijo velike količine avtorsko zaščitenih del ali drugih predmetov urejanja, ki so jih naložili njihovi uporabniki, ali javnosti omogočajo dostop do njih, sprejeti primerne in sorazmerne ukrepe za zagotovitev zaščite del ali drugih predmetov urejanja, kot je uporaba učinkovitih tehnologij. Ta obveznost bi morala veljati tudi, če so ponudniki storitev informacijske družbe upravičeni do izjeme glede odgovornosti iz člena 14 Direktive 2000/31/ES.

(38)

Ponudniki storitev skupne rabe spletnih vsebin opravljajo priobčitev javnosti, zaradi česar so odgovorni za svoje vsebine , zato bi morali skleniti pravične in ustrezne licenčne sporazume z imetniki pravic. Če se tak sporazum sklene, bi moral v enaki meri in obsegu zajemati tudi odgovornost uporabnikov , ki delujejo v nekomercialne namene. V skladu s členom 11(2a) odgovornost ponudnikov storitev skupne rabe spletnih vsebin iz člena  13 ne zajema vstavljanja hiperpovezav v zvezi z medijskimi publikacijami . V digitalnem svetu je dialog deležnikov nujen. Opredeliti bi morali najboljšo prakso za zagotovitev delovanja licenčnih sporazumov in sodelovanja med ponudniki storitev skupne rabe spletnih vsebin in imetniki pravic. Navedena najboljša praksa bi morala upoštevati obseg vsebin, ki kršijo avtorske pravice, v storitvi.

(39)

Sodelovanje med izvajalci storitev informacijske družbe , ki hranijo velike količine avtorsko zaščitenih del ali drugih predmetov urejanja , ki so jih naložili njihovi uporabniki, ali javnosti omogočajo dostop do njih , in imetniki pravic, je bistvenega pomena za delovanje tehnologij, kot so tehnologije za prepoznavanje vsebine. V takih primerih bi morali imetniki pravic zagotoviti potrebne podatke , s katerimi bi omogočili , da storitve prepoznajo njihovo vsebino, storitve pa bi morale biti pregledne za imetnike pravic glede uporabljenih tehnologij, da bi bila omogočena ocena njihove ustreznosti . Storitve bi morale imetnikom pravic zagotoviti predvsem informacije o vrsti uporabljene tehnologije, načinu njenega upravljanja in stopnji njihove uspešnosti pri prepoznavanju vsebin imetnikov pravic. Te tehnologije bi morale imetnikom pravic omogočati tudi , da od ponudnikov storitev informacijske družbe pridobijo informacije o uporabi njihovih vsebin , za katere velja dogovor .

(39)

Države članice bi morale določiti , da bi v primeru, če imetniki pravic ne želijo sklepati licenčnih sporazumov , ponudniki ponudnikov storitev skupne rabe spletnih vsebin in imetniki pravic morali v dobri veri sodelovati , da bi zagotovili , da na njihovih storitvah ne bodo na voljo nedovoljena zaščitena dela ali drugi predmeti urejanja . Sodelovanje med ponudniki storitev spletnih vsebin in imetniki pravic ne bi smelo povzročiti nedostopnosti del , s katerimi pravice niso kršene, ali drugih zaščitenih vsebin, vključno s tistimi , za katere velja izjema ali omejitev avtorskih pravic .

(39a)

Države članice bi morale zagotoviti, da ponudniki storitev spletnih vsebin iz odstavka 1 vzpostavijo učinkovite in hitre mehanizme za pritožbe in odškodnine, ki so na voljo uporabnikom v primeru sodelovanja iz odstavka 2a, ki povzroči, da je njihova vsebina neupravičeno odstranjena. Vsaka pritožba, vložena v okviru takih mehanizmov, bi morala biti obravnavana brez nepotrebnega odlašanja. Imetniki pravic bi morali razumno utemeljiti svoje odločitve, da ne bi bile pritožbe samovoljno zavrnjene. Poleg tega v skladu z Direktivo 95/46/ES, Direktivo 2002/58/ES in splošno uredbo o varstvu podatkov sodelovanje ne bi smelo povzročiti identifikacije posameznih uporabnikov ali obdelave njihovih osebnih podatkov. Države članice bi morale tudi zagotoviti, da bodo imeli uporabniki dostop do neodvisnega organa za reševanje sporov in sodišča ali drugega pristojnega pravosodnega organa za uveljavljanje izjeme ali omejitve avtorske pravice.

(39b)

Komisija in države članice bi morale čim prej po začetku veljavnosti te direktive organizirati dialog med deležniki, da bi uskladili in opredelili dobre prakse. Izdati bi morale smernice, s katerimi bi zagotovili delovanje licenčnih sporazumov in sodelovanje med ponudniki storitev skupne rabe spletnih vsebin in imetniki pravic za uporabo njihovih del ali drugih predmetov urejanja v smislu te direktive. Pri opredelitvi dobrih praks bi bilo treba posebej upoštevati temeljne pravice, uporabo izjem in omejitev. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti tudi zagotavljanju, da ostane breme za MSP ustrezno in se prepreči samodejno onemogočanje vsebin.

(39c)

Države članice bi morale zagotoviti posredniški mehanizem, s pomočjo katerega bi lahko ponudniki storitev in imetniki pravici našli sporazumno rešitev v sporih zaradi pogojev v sporazumih o sodelovanju. V ta namen bi morale države članice imenovati nepristranski organ z ustrezno pristojnostjo in potrebnimi izkušnjami za pomoč stranem pri reševanju spora.

(39d)

Načeloma bi morali imetniki pravic vedno prejeti pošteno in ustrezno nadomestilo. Avtorji in izvajalci, ki so sklenili pogodbe s posredniki, kot so znamke in producenti, bi morali od njih prejeti pošteno in ustrezno nadomestilo, in sicer na podlagi individualnih pogodb in/ali kolektivnih pogodb, pogodb o kolektivnem upravljanju ali pravil s podobnim učinkom, na primer skupnih pravil o nadomestilu. V pogodbah bi moralo biti nadomestilo izrecno omenjeno glede na posamezen način izkoriščanja, vključno s spletnim izkoriščanjem. Države članice bi morale preučiti posebnosti vsakega sektorja ter imeti možnost zagotoviti, da nadomestilo velja za pošteno in ustrezno, če se določi v skladu s kolektivno pogodbo ali skupno pogodbo o nadomestilu.

(40)

Nekateri imetniki pravic, kot so avtorji in izvajalci, informacije potrebujejo za oceno gospodarske vrednosti svojih pravic, ki so harmonizirane s pravom Unije. To še posebej velja, če taki imetniki pravic podeljujejo licenco ali prenos pravic v zameno za nadomestilo. Avtorji in izvajalci so pri podeljevanju licenc ali prenosu svojih pravic navadno v podrejenem pogodbenem položaju, zato potrebujejo informacije, da bi lahko ocenili nadaljnjo gospodarsko vrednost svojih pravic v primerjavi z nadomestilom, ki so ga prejeli za licenco ali prenos teh pravic, vendar pogosto naletijo na pomanjkljivo preglednost. Deljenje ustreznih informacij s strani nasprotnih pogodbenih strank ali njihovih pravnih naslednikov je zato pomembno za preglednost in uravnoteženost sistema, ki ureja nadomestilo za avtorje in izvajalce.

(40)

Nekateri imetniki pravic, kot so avtorji in izvajalci, informacije potrebujejo za oceno gospodarske vrednosti svojih pravic, ki so harmonizirane s pravom Unije. To še posebej velja, če taki imetniki pravic podeljujejo licenco ali prenos pravic v zameno za nadomestilo. Avtorji in izvajalci so pri podeljevanju licenc ali prenosu svojih pravic navadno v podrejenem pogodbenem položaju, zato potrebujejo informacije, da bi lahko ocenili nadaljnjo gospodarsko vrednost svojih pravic v primerjavi z nadomestilom, ki so ga prejeli za licenco ali prenos teh pravic, vendar pogosto naletijo na pomanjkljivo preglednost. Deljenje celovitih in ustreznih informacij s strani nasprotnih pogodbenih strank ali njihovih pravnih naslednikov je zato pomembno za preglednost in uravnoteženost sistema, ki ureja nadomestilo za avtorje in izvajalce. Informacije, ki jih imajo avtorji in izvajalci pravico pričakovati, bi morale biti sorazmerne in se nanašati na vse načine izkoriščanja, ustvarjene neposredne in posredne prihodke, vključno s prihodki iz prodaje, ter pripadajoče nadomestilo. Med informacije o izkoriščanju bi morale biti vključene tudi informacije o identiteti morebitnih pridobiteljev podlicence ali prevzemnikov. Obveznost glede preglednosti pa se uporablja samo pri pravicah, povezanih z avtorsko pravico.

(42)

Nekatere pogodbe za izkoriščanje pravic, harmoniziranih na ravni Unije so dolgotrajne in nudijo avtorjem in izvajalcem le malo možnosti, da bi se o njih ponovno pogajali s svojimi nasprotnimi pogodbenimi strankami ali njihovimi pravimi nasledniki. Zato bi moral brez poseganja v zakonodajo, ki se za pogodbe uporablja v državah članicah, obstajati mehanizem za prilagoditev nadomestila za primere, ko je nadomestilo, ki je bilo prvotno dogovorjeno v okviru licence ali prenosa pravic, nesorazmerno nizko v primerjavi z zadevnimi prihodki in koristmi, ki izhajajo iz izkoriščanja dela ali posnetka izvedbe, tudi glede na preglednost, ki jo zagotavlja ta direktiva. Pri oceni položaja bi bilo treba upoštevati posebne okoliščine vsakega primera ter posebnosti in prakse različnih vsebinskih sektorjev. Če se stranki ne dogovorita za prilagoditev nadomestila, bi moral imeti avtor ali izvajalec pravico do uveljavljanja zahtevka po sodni poti ali pri drugem pristojnem organu.

(42)

Nekatere pogodbe za izkoriščanje pravic, harmoniziranih na ravni Unije so dolgotrajne in nudijo avtorjem in izvajalcem le malo možnosti, da bi se o njih ponovno pogajali s svojimi nasprotnimi pogodbenimi strankami ali njihovimi pravimi nasledniki. Zato bi moral brez poseganja v zakonodajo, ki se za pogodbe uporablja v državah članicah, obstajati mehanizem za prilagoditev nadomestila za primere, ko je nadomestilo, ki je bilo prvotno dogovorjeno v okviru licence ali prenosa pravic, nesorazmerno nizko v primerjavi z zadevnimi neposrednimi ali posrednimi prihodki in koristmi, ki izhajajo iz izkoriščanja dela ali posnetka izvedbe, tudi glede na preglednost, ki jo zagotavlja ta direktiva. Pri oceni položaja bi bilo treba upoštevati posebne okoliščine vsakega primera, posebnosti in prakse različnih vsebinskih sektorjev, pa tudi naravo in prispevek dela avtorja ali izvajalca. Tako zahtevo za prilagoditev pogodbe lahko vloži tudi organizacija v imenu avtorja ali izvajalca, ki ga zastopa, razen če bi zahteva škodila interesom avtorja ali izvajalca . Če se stranki ne dogovorita za prilagoditev nadomestila, bi moral imeti avtor ali izvajalec ali na njegovo zahtevo predstavniška organizacija, ki jo je avtor ali izvajalec imenoval , pravico do uveljavljanja zahtevka po sodni poti ali pri drugem pristojnem organu.

(43)

Avtorji in izvajalci svoje pravice napram svojim pogodbenim partnerje pogosto neradi uveljavljajo pred sodiščem. Zato bi morale države članice zagotoviti alternativen postopek reševanja sporov, ki bi obravnaval zahtevke, povezane z obveznostjo glede preglednosti, in mehanizem prilagoditve pogodbe.

(43)

Avtorji in izvajalci svoje pravice v razmerju do svojih pogodbenih partnerjev pogosto neradi uveljavljajo pred sodiščem. Zato bi morale države članice zagotoviti alternativen postopek reševanja sporov, ki bi obravnaval zahtevke, povezane z obveznostjo glede preglednosti, in mehanizem prilagoditve pogodbe. Predstavniške organizacije avtorjev in izvajalcev, vključno z organizacijami za kolektivno upravljanje pravic in sindikati, bi morale imeti možnost, da na zahtevo avtorjev in izvajalcev začnejo tovrstne postopke. Podrobnosti o tem, kdo je začel postopek, bi morale ostati tajne.

(43a)

Kadar avtorji in izvajalci prenesejo svoje pravice ali zanje podelijo licenco, pričakujejo, da se bo njihovo delo ali izvedba izkoristila. Vendar se dogaja, da se dela ali izvedbe, ki so bila prenesena ali se je zanje podelila licenca, sploh ne izkoriščajo. Če se te pravice prenesejo izključno, se avtorji in izvajalci za izkoriščanje svojega dela ne morejo obrniti na drugega partnerja. V takem primeru in po poteku razumnega obdobja bi morali avtorji in izvajalci imeti pravico do preklica, ki bi jim morala omogočiti, da prenesejo svojo pravico na drugo osebo ali drugi osebi zanjo podelijo licenco. Preklic bi moral biti mogoč tudi, če prevzemnik pravic ali pridobitelj licence ni izpolnil obveznosti glede poročanja/preglednosti iz člena 14 te direktive. Preklic bi moral biti na razpolago šele potem, ko se izčrpajo vse vrste alternativnega reševanja sporov, zlasti v zvezi s poročanjem. Ker je izkoriščanje del med sektorji lahko različno, bi se lahko na nacionalni ravni sprejele posebne določbe, da bi se upoštevale posebnosti sektorjev (kot je avdiovizualni sektor) ali del in predvidenih obdobij izkoriščanja, zlasti z določitvijo rokov za pravico do preklica. Da bi se preprečile zlorabe ter bi se upoštevalo, da je potreben določen čas, preden se delo dejansko izkoristi, bi morali avtorji in izvajalci imeti možnost uveljavljati pravico do preklica šele po določenem obdobju po sklenitvi sporazuma o prenosu ali licenci. Nacionalno pravo bi moralo urejati uveljavljanje pravice do preklica v primeru del, ki vključujejo več avtorjev ali izvajalcev, ob upoštevanju sorazmerne pomembnosti posameznih prispevkov.

(43b)

Komisija bi morala v sodelovanju z državami članicami spodbujati izmenjavo najboljših praks in dialog na ravni Unije, da bi podprla učinkovito izvajanje ustreznih določb te direktive v vseh državah članicah.

(46)

Pri vsaki obdelavi osebnih podatkov na podlagi te direktive bi se morale spoštovati temeljne pravice, vključno s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja in pravico do varstva osebnih podatkov iz členov 7 in 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, taka obdelava pa mora biti v skladu z Direktivo 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktivo 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta .

(46)

Pri vsaki obdelavi osebnih podatkov na podlagi te uredbe bi se morale spoštovati temeljne pravice, vključno s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja in pravico do varstva osebnih podatkov iz členov 7 in 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, taka obdelava pa mora biti v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 in Direktivo 2002/58/ES. Spoštovati bi bilo treba določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov, vključno s „pravico do pozabe“.

(46a)

Poudariti je treba, kako pomembna je anonimnost pri obdelavi osebnih podatkov v komercialne namene. Poleg tega je treba spodbuditi privzeto možnost neposredovanja osebnih podatkov pri uporabi vmesnikov spletnih platform.

(1)

„ raziskovalna organizacija“pomeni univerzo, raziskovalno ustanovo ali drugo organizacijo, katere glavni cilj je izvajati znanstvene raziskave ali izvajati znanstvene raziskave ter opravljati izobraževalne storitve:

(1)

„ raziskovalna organizacija“pomeni univerzo, vključno z njenimi knjižnicami , raziskovalno ustanovo ali drugo organizacijo, katere glavni cilj je izvajati znanstvene raziskave ali izvajati znanstvene raziskave ter opravljati izobraževalne storitve:

(2)

„besedilno in podatkovno rudarjenje“pomeni vsako avtomatsko analitično tehniko, katere namen je analiza besedila in podatkov v digitalni obliki, da se ustvarijo informacije, kot so vzorci , trendi in korelacije;

(2)

„besedilno in podatkovno rudarjenje“pomeni vsako avtomatsko analitično tehniko, ki analizira dela in druge predmete urejanja v digitalni obliki, da se ustvarijo informacije, ki med drugim vključujejo vzorce , trende in korelacije;

(4)

„ medijska publikacija“pomeni postavitev zbirke književnih del novinarske narave, ki lahko zajema tudi druga dela ali predmete urejanja ter predstavlja posamezni del v periodični ali redno posodabljani publikaciji pod istim naslovom, kot je časopis ali revija splošnega ali posebnega interesa, ki ima namen obveščanja o novicah ali drugih temah ter je objavljena v katerem koli mediju na pobudo ponudnika storitev, za katero je uredniško odgovoren in jo nadzira.

(4)

„ medijska publikacija“pomeni zbirko književnih del novinarske narave, ki jo postavijo založniki ali tiskovne agencije in ki lahko zajema tudi druga dela ali predmete urejanja ter predstavlja posamezni del v periodični ali redno posodabljani publikaciji pod istim naslovom, kot je časopis ali revija splošnega ali posebnega interesa, ki ima namen obveščanja o novicah ali drugih temah ter je objavljena v katerem koli mediju na pobudo ponudnika storitev, za katero je uredniško odgovoren in jo nadzira. Ta opredelitev ne obsega periodičnih publikacij, ki se objavijo v znanstvene ali akademske namene, na primer znanstvene revije ;

(4a)

(4b)

(4c)

„storitev informacijske družbe“pomeni storitev v smislu točke (b) člena 1(1) Direktive (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta  (18);

(4d)