21.3.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/59

1.

pozdravlja predlog o evropskem stebru socialnih pravic, saj bo pomagal uresničiti cilje Evropske unije iz člena 3 PEU, namreč da si Unija „prizadeva […] za trajnostni razvoj Evrope, ki temelji na uravnoteženi gospodarski rasti in stabilnosti cen, za visoko konkurenčno socialno tržno gospodarstvo, usmerjeno v polno zaposlenost in socialni napredek, […]. Bori se proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbuja socialno pravičnost in varstvo, enakost žensk in moških, solidarnost med generacijami in varstvo pravic otrok. Spodbuja ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo ter solidarnost med državami članicami“;

2.

pričakuje, da bo Evropska komisija v predlogu evropskega stebra socialnih pravic upoštevala načelo subsidiarnosti ter spoštovala obsežne pristojnosti nacionalnih in podnacionalnih oblasti v socialni politiki. Hkrati je treba zagotoviti, da bo steber vsebinsko v skladu s splošnimi načeli agende za boljše pravno urejanje;

3.

pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija sklenila začeti odprto posvetovanje o stebru socialnih pravic, saj je po letih krize z visokimi stopnjami brezposelnosti in varčevanjem močno potrebna politična razprava o novi pobudi za socialne pravice; meni, da lahko ta steber prispeva k usklajevanju socialnih politik in pravic v državah članicah ter spodbuja konvergenco k višjim standardom;

4.

pozdravlja prizadevanje Komisije za razpravo o področju uporabe in vsebini prihodnjega socialnega stebra ter poudarja dodano vrednost vključevanja lokalnih in regionalnih oblasti v to razpravo, zlasti s krepitvijo in poudarjanjem pomena teritorialne razsežnosti za socialno-ekonomske teme v splošnem političnem pristopu EU in lokalnega pristopa pri oblikovanju in izvajanju socialno-ekonomskih politik;

5.

znova poziva k boljšemu usklajevanju gospodarskih in socialnih politik med evropsko in nacionalno ravnjo upravljanja v okviru evropskega semestra ter poziva k večji udeležbi lokalnih in regionalnih oblasti pri tem usklajevanju (1);

6.

vztraja, da mora biti ta socialni steber oblikovan na podlagi dokazljive lokalne, regionalne in nacionalne dodane vrednosti ter bi moral biti horizontalne narave, saj bo tako mogoče bolje upoštevati socialno razsežnost ekonomskega upravljanja ekonomske in monetarne unije (EMU), ki je ključnega pomena za delovanje in vzdržnost EMU ter za legitimnost procesa evropskega povezovanja;

7.

poudarja, da je mogoče to pobudo – če bo zajemala močno socialno zaščito, vključno z dostopom do storitev zdravstvenega varstva in izobraževanja, socialnih storitev, tudi socialnih storitev splošnega pomena, in storitev socialne varnosti – razumeti kot orodje usklajevanja v podporo državam članicam pri odpravljanju socialnih neenakosti, boju proti socialnemu dampingu, spodbujanju konvergence k višjim socialnim standardom v območju eura ter utrjevanju ciljev EU za vključujočo in trajnostno rast;

8.

ponovno poudarja, da je za izboljšanje socialne razsežnosti EMU nujno odpraviti regionalne razlike, zaradi česar je treba po potrebi posodobiti veljavne predpise in/ali razmisliti o novih ukrepih za povečanje konvergence; zato predlaga, da se kazalniki regionalnih razlik dodajo k socialnim kazalnikom EMU (2);

9.

pričakuje, da bo predlog Evropske komisije o evropskem stebru socialnih pravic pripomogel k nadaljnji krepitvi socialnih pravic – za posameznike in kolektivno – iz Listine EU o temeljnih pravicah (3);

10.

izraža zadovoljstvo, da je Evropska komisija v posvetovanje vključila pomembna vprašanja, povezana z enakostjo med spoloma, na primer nizek delež zaposlenih žensk in ločevanje trga dela glede na spol (načelo 5), razlike med spoloma v plačah in pokojninah (načeli 5 in 13), slaba združljivost poklicnega in družinskega življenja (načeli 5 in 18) ali večkratna obremenitev žensk zaradi dolgotrajne oskrbe družinskih članov (načelo 17). Evropska komisija bi morala poleg tega pojasniti, ali so predlagani ukrepi dovolj za odpravo diskriminacije žensk oziroma ali je treba razsežnost spolov obsežneje vključiti v vse ukrepe;

11.

izraža zadovoljstvo, da so – četudi se predlog Komisije nanaša samo na države članice območja eura – bile k sodelovanju povabljene tudi države članice EU zunaj območja eura;

12.

poudarja, da je potrebno tesnejše usklajevanje ekonomskih in fiskalnih politik v območju eura, pri čemer je treba hkrati v celoti upoštevati socialno razsežnost EMU;

13.

poziva, da se več pozornosti nameni financiranju socialne politike, kar je poseben izziv za lokalne in regionalne oblasti. Takšni izzivi se pojavljajo ne le zato, ker se odhodki za socialne sisteme v Evropi zelo razlikujejo, temveč tudi ker se obseg naložb na podnacionalni ravni na splošno zmanjšuje (4);

14.

poudarja pomen močne evropske socialne agende, v kateri se konkurenčnost in socialna pravičnost dopolnjujeta, pravične plače pa so njeno ključno področje, na katerem ima EU samo pristojnost usklajevanja in ki ga urejajo zakonodaja ali kolektivne pogodbe posameznih držav članic, vsekakor ob polnem upoštevanju njihove tradicije in prakse. Takšna agenda mora v skladu s členom 21 Listine o temeljnih pravicah v celoti spoštovati načelo nediskriminacije;

15.

poudarja, da mora socialni steber zaradi v zadnjih letih vse večje brezposelnosti med mladimi in vse večjega števila ljudi, ki živijo v revščini ali jim revščina grozi, upoštevati, da je nujno nemudoma zmanjšati revščino, spodbujati socialno vključevanje in se boriti proti brezposelnosti med mladimi;

16.

poudarja potrebo po tesnejšem sodelovanju med različnimi ravnmi vlade, sektorji in zainteresiranimi stranmi; nujno je, da socialni partnerji dobijo pomembnejšo vlogo in da se uvede učinkovit instrument za civilni dialog, ki bi povečal demokratično legitimnost Unije;

17.

poudarja, da nekatere lokalne in regionalne oblasti uporabljajo svoje politike javnega naročanja za spodbujanje pogodbenih strank k poštenemu plačilu zaposlenih in to od njih zahtevajo. To je lahko še dodatna spodbuda za organizacije, da sprejmejo poštene zaposlitvene prakse. V zvezi s tem opominja, da pravo EU ne izključuje možnosti, da se ponudnik, ki se noče zavezati izplačilu zakonsko določenega minimalnega dohodka za zadevne zaposlene, izključi iz postopka oddaje javnega naročila (5);

18.

izraža obžalovanje, da v predlogu Komisije ni večjega poudarka na ukrepih za soočanje z izzivi, ki spremljajo spremembe v svetu dela, vključno z večjo digitalizacijo, in na katere se je treba odzvati tako, da se posebno pozornost nameni posredovanju digitalnega znanja delovni sili. Zaradi pojava nestandardnih oblik dela prihaja do novih tveganj „sivih območij“ z vidika delavskih pravic in dostopa do socialnih storitev: zato poziva Komisijo, naj pravilno opredeli koncept prožnosti delovnih pogojev, da bi dosegli ravnovesje med prožnostjo in varnostjo;

19.

spominja, kako pomembno je, da se v kontekstu pospešene digitalizacije gospodarstva in družbe ljudem, še posebej starejšim, posredujejo digitalne spretnosti in znanja, ki so potrebni za uresničitev vključujočega socialnega modela;

20.

poudarja, da so glede na spreminjajočo se resničnost v svetu dela učenje in usposabljanje za pridobitev znanja in spretnosti ter dostop do vseživljenjskega učenja pomembnejši kot kdaj koli prej; poudarja, da morajo biti znanje in spretnosti usklajeni s potrebami na trgu dela;

21.

meni, da je mogoče demokratično legitimnost EMU povečati le, če bodo državljani Evrope prepričani, da bo upoštevano načelo socialnega napredka in enakih možnosti, tako da zaposlovanje in socialna pravila ne bodo obravnavani zgolj kot obroben element v procesu makroekonomskega prilagajanja;

22.

poziva, naj se v okviru evropskega stebra socialnih pravic zagotovi podpora lokalnim in regionalnim oblastem pri prizadevanjih za izvajanje ustreznih politik zaposlovanja in socialnih politik, vključno s podporo in krepitvijo zmogljivosti za razvoj politik za usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, v skladu z nedavnim predlogom Evropske komisije. Zato je treba obravnavati lokalne in regionalne izzive na teh področjih in olajšati izmenjavo dobrih praks na lokalni in regionalni ravni;

23.

ugotavlja, da se Evropa spopada z velikimi socialnimi izzivi in da so med evropskimi regijami izrazite ekonomske in demografske razlike. Mnogi mladi se soočajo s številnimi izzivi, kot so izobraževalni sistem, ki ni usklajen s potrebami trga, težave pri iskanju zaposlitve, ovire, povezane z mobilnostjo, zlasti za mlade, ki živijo v majhnih krajih na obrobnih, najbolj oddaljenih, otoških ali podeželskih območjih, prisilna mobilnost ali socialna izključenost. Univerzalne politične rešitve ni, zato je treba pri vseh – javnih ali zasebnih – političnih ukrepih upoštevati lokalne in regionalne posebnosti, na primer posebnosti regij, ki se soočajo z demografskimi izzivi in/ali begom možganov, mladim pa zagotoviti najosnovnejše možnosti na socialnem in gospodarskem področju ter področju izobraževanja. Hkrati OR zaradi še vedno visoke stopnje brezposelnosti med mladimi znova opozarja, da bi moralo jamstvo za mlade veljati do 30. leta (in ne le do 25. leta) (6);

24.

poudarja, da je v okviru evropskega stebra socialnih pravic treba prednostno pozornost nameniti splošnemu dostopu do kakovostnih socialnih sistemov in javnih storitev, pri čemer je treba tudi spoštovati pristojnosti držav članic na tem področju;

25.

poudarja vlogo regionalnih in lokalnih vlad pri oblikovanju prožnih delovnih praks in ustvarjanju pravičnih delovnih pogojev na delovnem mestu, in sicer po posvetovanju z uslužbenci in sindikati ter na podlagi načel enakosti in spoštovanja;

26.

predlaga, da Komisija prouči možnost uvedbe spodbujevalnih ukrepov za države EMU, ki izvajajo reforme za dosego socialnih ciljev strategije Evropa 2020 in preprečitev socialnih neravnovesij;

27.

Komisijo poziva, naj v okviru evropskega semestra podpre države članice v prizadevanjih za posodobitev sistemov socialnega varstva; pričakuje tudi, da bo Komisija predlagala fiskalno zmogljivost za euroobmočje, ki bo dostopna za vse države članice in bi tudi omogočila evropsko usklajevanje proticikličnih politik;

28.

ponovno opozarja, da lahko dolgotrajna brezposelnost vodi v začaran krog, ki povzroči slabe zaposlitvene možnosti, izgubljanje spretnosti in znanja, zmanjševanje možnosti za zaslužek ter večje doživljenjsko tveganje revščine in socialne izključenosti;

29.

poudarja, da bo staranje evropskega prebivalstva povzročilo vrzeli na trgih dela v številnih državah članicah. Ena od možnih rešitev tega problema je mobilnost delavcev; soglaša s stališčem Komisije, da je število mobilnih delavcev v Evropi še vedno prenizko, da bi ga lahko obravnavali kot resnični evropski trg dela; zato je bistvenega pomena, da se kvalifikacije mobilnih delavcev EU priznavajo hitro, preprosto in zanesljivo (7);

30.

poudarja, da so starejši državljani ena od skupin prebivalstva, ki jim še posebej grozita revščina in socialna izključenost. V večini držav članic so to v glavnem ljudje, ki živijo na odročnih podeželskih območjih ali prikrajšanih mestnih območjih. Poleg tega starejši pogosto vztrajajo v skupnostih, iz katerih se je večina izselila ali ki celo izginjajo;

31.

kot je Odbor regij že navedel v mnenju o odzivu EU na demografske izzive, je treba vzpostaviti učinkovitejše in uspešnejše javne storitve ter določiti nove načine za izboljšanje kakovosti življenja ter telesne, duševne in socialne blaginje državljanov. Izkoristiti je treba priložnosti, ki jih prinašajo demografske spremembe, saj so to tudi priložnosti za zaposlitev, povezane s storitvami za starejše ljudi v okviru „gospodarstva sivolasih“ (fizične, digitalne storitve, zdrav življenjski slog itd.). Dostop do teh storitev spada med njihove temeljne pravice;

32.

poudarja, da Evropejci živijo dlje, zato se bodo stroški zdravstvenega in socialnega varstva znatno povečali, in sicer na okoli 9 % BDP EU leta 2050; pri tem je IKT lahko močan zaveznik za ohranjanje stroškovno učinkovitega zdravstvenega in socialnega varstva, saj ljudem vseh starosti kjer koli omogoča boljšo skrb za zdravje in kakovost življenja;

33.

spominja, da so naložbe v IKT ključno orodje regij in mest pri njihovih prizadevanjih za obvladovanje izziva, ki ga pomeni staranje prebivalstva. Tovrstne naložbe lahko povečajo kakovost življenja, podpirajo socialno vključenost, omogočajo starejšim, da so seznanjeni z novim razvojem na evropski ali nacionalni ravni, da prispevajo svoje dolgoletne izkušnje in znanje k razvoju družbe ter da z uporabo novih izdelkov in storitev spodbujajo konkurenčnost in rast na lokalni in regionalni ravni.

34.

Načelo 2(a) (Poglavje I) se za stavkom „Zagotoviti je treba enako obravnavanje […] Preprečiti je treba […] prekarnih in začasnih delovnih razmerij,“ doda: „s strožjimi pogoji glede spoštovanja standardov iz delovnih pogodb, ki jih morajo izpolnjevati podjetja, da bi lahko črpala evropska sredstva in se hkrati izognila tveganju socialnega dampinga“.

35.

Načelo 2(b) (Poglavje I) bi se moralo glasiti tako: „Prožni pogoji za zaposlitev lahko odprejo vrata na trg dela in ohranijo zmožnost delodajalcev, da se hitro odzovejo na spremembe v povpraševanju. Po možnosti je treba kljub temu zagotoviti prehod k pogodbam za nedoločen čas.“

36.

Prvi stavek v načelu 7(c) (Poglavje II) bi se moral glasiti tako: „Odpust delavca, ki je uspešno zaključil poskusno dobo, mora biti obrazložen, odpovedni rok, določen na nacionalni ravni, mora biti razumno dolg, obstajati morata tudi ustrezno nadomestilo, če je odpust neupravičen, ter dostop do hitre in učinkovite pritožbe v okviru nepristranskega sistema reševanja sporov.“

37.

Prvi stavek načela 8(a) (Poglavje II) bi se moral glasiti tako: „Zaposlitev mora biti pošteno plačana in mora omogočati dostojen življenjski standard. Države članice v zakonodaji ali s kolektivnimi pogajanji na pregleden in predvidljiv način določijo plače in po potrebi minimalne plače, pri čemer se dosledno spoštujeta tradicija in praksa v posamezni državi. Plačna politika mora zagotavljati dostop do zaposlitve in ohranjati motivacijo za iskanje dela, gibanje plač pa mora biti v skladu z gibanjem produktivnosti.“

38.

Načelo 11(a) (Poglavje III) bi se moralo glasiti tako: „Potrebna je integracija dajatev in storitev socialne zaščite v največji možni meri, vsaj na sosednjih ozemljih in tam, kjer imajo lokalne oblasti večjo vlogo, da bi okrepili doslednost in uspešnost teh ukrepov ter pomagali pri vključevanju v družbo in na trg dela.“

39.

Prvi stavek v načelu 12(a) (Poglavje III) bi se moral glasiti tako: „Vsakdo mora imeti pravočasen dostop do kakovostnega preventivnega in kurativnega zdravstvenega varstva ter storitev oskrbe za starejše in/ali od pomoči odvisne osebe, potreba po zdravstvenem varstvu ali storitvah oskrbe za starejše pa ne sme povzročati revščine ali finančne stiske.“

40.

Prvi stavek v načelu 12(c) (Poglavje III) bi se moral glasiti tako: „Vsem delavcem, ne glede na vrsto pogodbe o zaposlitvi, mora biti med boleznijo zagotovljen ustrezno plačan bolniški dopust – odvisno od pravic, ki so jih do takrat pridobili v okviru nacionalnega sistema socialnega varstva; spodbujati je treba udeležbo samozaposlenih v sistemih zavarovanja.“ Denarnih nadomestil za primer bolezni ni mogoče določiti brez upoštevanja drugih pravil na področju socialne varnosti, ki veljajo v posamezni državi članici, saj bi sicer prišlo do zahtev glede socialne varnosti, ki ne bi bile povezane z osebnimi prispevki posameznika, to pa bi pomenilo kršitev načela subsidiarnosti.

41.

Načelo 13(a) (Poglavje III) bi se moralo glasiti tako: „[…], na primer z ustreznim priznavanjem obdobij varstva, pri čemer imajo zaposleni še vedno pravico do nadaljnjega izplačila plač ali nadomestila za plače, odvisno od pravic, ki so jih do takrat pridobili v okviru sistema socialnega varstva. V skladu z nacionalnimi posebnostmi je treba spodbujati udeležbo samozaposlenih v sistemih pokojninskega zavarovanja.“

42.

Načelo 15(a) (Poglavje III) bi se moralo glasiti tako: „Osebam brez zadostnih sredstev za dostojen življenjski standard je treba glede na prakso v posamezni državi članici zagotoviti ustrezne minimalne socialne prejemke. Pri osebah v delovni dobi, sposobnih za delo, je treba to državno jamstvo za eksistenčni minimum pogojiti z zahtevami po sodelovanju, kot je udeležba v aktivni podpori, da bi spodbudili (ponovno) vključevanje na trg dela. Prejemanje tega dohodka ne bi smelo biti ovira za zaposlitev.“

43.

Načelo 18(b) (Poglavje III) bi se moralo glasiti tako: „Na zgodnji stopnji je treba sprejeti ukrepe in preventivne pristope za odpravo revščine otrok, tudi posebne ukrepe za spodbujanje udeležbe pri otrocih iz prikrajšanih okolij. Zato je treba prilagoditi sisteme zaščite tako, da se da poudarek zaščiti otrok in družin z majhnimi otroki.“

44.

Besedilo načela 19(a) (Poglavje III) bi se moralo glasiti tako: „Prikrajšanim in socialno ogroženim osebam, tudi brezdomcem, in stanovalcem v zdravju škodljivih, neprimernih ali prenatrpanih stanovanjih, je treba prednostno zagotoviti dostop do socialnih stanovanj ali pomoč pri nastanitvi. Odpraviti je treba socialna stanovanja, ki ne izpolnjujejo standardov. Ranljive osebe brez zagotovljene alternativne nastanitve je treba zaščititi pred deložacijo.“ (1) Kot v prejšnjih mnenjih OR predlaga razširitev opredelitve socialnih stanovanj, da se upošteva manevrski prostor držav članic pri načrtovanju, zagotavljanju, financiranju in organizaciji gradnje socialnih stanovanj, zagotovi demokratična pravica do izbire in da prednost pravici do dostojnega in cenovno dostopnega bivalnega prostora, saj stanovanjski trgi trenutno ne zmorejo pokriti vseh potreb po stanovanjih. (2) Glede deložacij velja, da ne smejo biti na splošno prepovedane, saj je to v nasprotju z lastninsko pravico in načelom subsidiarnosti. Zaščita pred deložacijo mora biti namenjena samo ranljivim osebam in povezana z zahtevo po zagotovitvi alternativne nastanitve. (3) Spodbujanje dostopa gospodinjstev z nizkimi ali srednje visokimi dohodki do lastnega stanovanjskega prostora ne bi smelo biti pravna zahteva (kot to velja tudi v Listini EU o temeljnih pravicah), saj so njegove ekonomske in socialne koristi odvisne od globalnega, nacionalnega, regionalnega in lokalnega ozadja, pa tudi od političnih prednostnih nalog, o katerih se v skladu z načelom subsidiarnosti odloča na nacionalni oziroma regionalni ali lokalni ravni.

45.

Besedilo načela 20(a) (Poglavje III) bi se moralo glasiti tako: „Vsem ljudem mora biti zagotovljen cenovno dostopen dostop do storitev splošnega gospodarskega pomena, vključno z elektronskimi komunikacijami, energijo, prevozom in finančnimi storitvami. Podpirajo se ukrepi za lažji dostop do teh storitev.“ Pojem „osnovne storitve“ v nasprotju s storitvami splošnega gospodarskega pomena (glej tudi člen 36 Listine o temeljnih pravicah) ni opredeljen v evropski primarni ali sekundarni zakonodaji. Poleg tega je treba na splošno spodbujati dostop do teh storitev, ne le za socialno ogrožene osebe.