18.1.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 17/28

1.

meni, da so razmetavanje s hrano in odpadki, ki nastajajo pri proizvodnji, predelavi, distribuciji in potrošnji hrane, resen problem na svetovni ravni, ki znatno ovira doseganje gospodarskih, socialnih in okoljskih ciljev. Problem je mogoče rešiti le z močnim in odločnim sodelovanjem različnih upravnih ravni in političnih področij. Civilno družbo in podjetja je treba v celoti vključiti v sprejemanje ukrepov;

2.

meni, da je sedanje stanje (1) nevzdržno, saj:

3.

je pripravil to mnenje na lastno pobudo, da bi podprl in spodbudil celotno mednarodno skupnost, tudi Združene narode in njegove specializirane agencije, pri prizadevanjih za izboljšanje sedanjih razmer glede z doseganja ciljev trajnostnega razvoja 2 in 12 (popolna odprava lakote ter odgovorna potrošnja in proizvodnja), da bi se količina živilskih odpadkov do leta 2030 prepolovila (2);

4.

meni, da so tudi pobude Evropske komisije o učinkoviti rabi virov in krožnem gospodarstvu dobra priložnost za pripravo projektov in zakonodaje za izboljšanje trajnosti proizvodnje in potrošnje hrane;

5.

poziva Evropsko komisijo, naj čim prej sprejme enotno evropsko terminologijo in opredelitve na tem področju ter sodeluje pri oblikovanju mednarodnega dialoga in zagotovi, da bodo mednarodne ugotovitve in priporočila vplivala na ukrepe EU. To bi olajšalo opredelitev problemov in primerjavo ter upoštevanje teh vprašanj v zakonodaji EU in sodelovanju s trgovinskimi in razvojnimi partnerji (3). EU je med drugim enotni trg in ima skupno kmetijsko politiko, zato potrebujemo skupne koncepte in postopke ter primerljive kazalnike. To bi lahko bila podlaga za vzpostavitev primerljivih meril na regionalni in medregionalni ravni za zmanjšanje in preprečevanje nastajanja nepotrebnih živilskih odpadkov;

6.

predlog revizije direktive o odpadkih (Direktiva 2008/98/ES) je poskus nadaljnjega zmanjšanja ustvarjanja odpadkov, vključno z živilskimi odpadki.

7.

Kar zadeva skupno kmetijsko politiko, so potrebna dodatna prizadevanja, da bi posebno pozornost namenili z viri gospodarni proizvodnji hrane in ukrepom za varstvo narave in okolja. „Kmetovanje za kmetijske subvencije“ in omejevanje proizvodnje so prakse, ki povzročajo nizke donose in nepobrane pridelke, kar predstavlja razmetavanje tako z vidika končnega rezultata kot celotne proizvodnje.

8.

Trgovinska in potrošniška politika tako na domačem kot mednarodnem trgu bi morali spodbujati pogodbene prakse in postopke, ki zmanjšujejo nastajanje odpadkov. Velikost embalaže, ki se uporablja v prodaji na drobno, in standardi, ki veljajo za obliko in velikost živilskih proizvodov, na primer vodijo v precejšnjo potrato živil. S spodbujanjem prodaje nezapakiranih proizvodov in omogočanjem uporabe lastne embalaže za ponovno uporabo bi se za potrošnika zmanjšali stroški, s čimer bi lahko izobraževali kupce, naj kupujejo samo tisto, kar potrebujejo, namesto vnaprej zapakiranih količin, ki so pogosto prevelike ali privlačne zaradi nižje cene;

9.

Način določanja roka trajanja in označevanja živil zaradi spodbujanja varstva potrošnikov in javnega zdravja ni ustrezen za vse vrste proizvodov, zaradi česar se užitna hrana po nepotrebnem znajde v smeteh. Komisija ima odločilno vlogo pri ugotavljanju, ali je mogoče pripraviti smernice za boljšo izrabo virov, na primer z darovanjem živil dobrodelnim organizacijam in bankam hrane ter uporabo živil, ki jim je pretekel rok trajanja, za krmo, v skladu z zahtevami glede varnosti živil. Vse ciljne skupine, proizvajalce, trgovce na drobno in potrošnike je treba ustrezno izobraziti, da bodo bolje razumeli oznake glede roka trajanja. Na primer, pojasniti je treba, da „uporabno najmanj do“ ne pomeni, da je hrana po tem roku pokvarjena;

10.

V okviru razvojne politike bi Evropska unija morala združiti moči z drugimi pomembnimi donatorji, da bi zagotovili regionalne sporazume o gospodarskem in trgovinskem sodelovanju in vlagali v procese, ki bolje povezujejo potrošnike s proizvodnjo, v infrastrukturo in tehnologijo, ter predvsem v trajnostni razvoj naravnih virov in kmetijstva. K temu lahko pomembno prispevajo programi pravične trgovine, zlasti tisti, ki jih podpirajo lokalne in regionalne oblasti. Okrepiti je treba predvsem delovanje lokalnih trgov in dostop do njih za lokalne proizvode, zlasti z internalizacijo zunanjih stroškov (na primer prevoz hrane).

11.

Ukrepi za pomoč ogroženim bi morali še naprej vključevati element pomoči v hrani ter izboljšati povezavo med humanitarnimi organizacijami ter lokalnimi proizvajalci, maloprodajnim sektorjem in podjetji za pripravo in dostavo hrane, vključno z neposredno prodajo živil blizu poteka roka za simbolično ceno, ob spoštovanju dostojanstva in zasebnosti posameznika, ki jih prejme ali kupi na ta način. Sodelovanje s tretjim sektorjem bi moralo temeljiti na bližini lokalne mreže in donacij ali dostave na dom v posameznih občinah ali mrežah občin, da bi se čim bolj preprečilo skladiščenje in distribucija doniranih proizvodov prek širokih regionalnih mrež. Količina hrane, ki konča v smeteh, se bo zmanjšala s povečanjem raznolikosti živil in vključitvijo lokalnih in sezonskih proizvodov v te programe (4).

12.

Pravila javnega naročanja bi lahko vsebovala določbe za zmanjšanje količine in preprečevanje nastajanja odvečnih živilskih odpadkov.

13.

opominja Evropsko komisijo na njeno preteklo zavzemanje za konkretnejše cilje in 30-odstotno zmanjšanje živilskih odpadkov do leta 2025 (5) in jo poziva, naj razvije enoten način zbiranja podatkov za revizijo ciljev za zmanjšanje razmetavanja s hrano;

14.

pozdravlja zavezo Evropske komisije za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja s sprejetjem ustreznih ukrepov, vključitvijo zainteresiranih strani, izmenjavo dragocenih in uspešnih inovacij ter ustreznimi primerjalnimi analizami (6);

15.

poziva Komisijo, naj razmisli o določitvi posamičnih ciljev za zmanjšanje odpadkov skozi celotno živilsko verigo: od proizvodnje, predelave, prodaje, gostinskih storitev, gospodinjstev do ravnanja z živilskimi odpadki. Ti cilji bi lahko postali splošni skupni cilj EU s programi in cilji za posamezno državo na podlagi njihovih značilnosti v vsaki navedeni fazi, tako kot, na primer, pri politiki o podnebnih spremembah. Programe in načrte za posamezne države bi skupaj pripravile vse ravni oblasti, da bi se v celoti upoštevale tehnične, gospodarske in okoljske razmere;

16.

priporoča Evropski komisiji, naj ustanovi evropsko platformo, ki bo združevala različne ravni oblasti in ustrezne akterje v prizadevanjih za preprečevanje razmetavanja s hrano in zmanjšanje količine živilskih odpadkov ter boljše ravnanje z živilskimi odpadki; izraža zanimanje za sodelovanje pri dejavnostih, povezanih z vrednotenjem praktičnih ukrepov in spodbujanjem najboljših praks;

17.

poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja in pospeši sklepanje sporazumov med maloprodajnim živilskim sektorjem in dobrodelnimi organizacijami v državah članicah EU (pobuda, ki jo je uvedla Francija, ki je nedavno sprejela zakon, ki večjim trgovinam preprečuje, da bi zavrgle užitna živila, ki se jim približuje minimalni rok trajanja, ali uničile neprodana živila, ki so primerna za prehrano). Smernice o darovanju hrane potrebujejo tudi industrija in dobrodelne organizacije, da bi se pojasnila odgovornost in spodbudilo podjetja, naj v svoje procese dobavne verige vključijo mehanizme za razdeljevanje. Podobne postopke bi bilo treba uvesti tudi v drugih delih prehranske verige, kot so gostinske in turistične storitve. Vprašanja varnosti in javnega zdravja je treba presoditi za vsako področje posebej na podlagi ustreznih meril;

18.

poziva lokalne in regionalne oblasti, naj za živila, ki so bila umaknjena ali odstranjena iz primarne distribucije, vzpostavijo učinkovite sekundarne distribucijske verige (po modelu socialnih trgovin) in prikrajšanim ljudem zagotovijo dostop do še užitne hrane; priporoča, da se dobrodelnim organizacijam in bankam hrane dodeli finančna podpora, da bodo lahko okrepile svojo delovno zmogljivost;

19.

poleg tega opozarja na zavržke rib, ki predstavljajo velik del zavržene hrane; poziva Evropsko komisijo, naj pripravi celovit načrt (priporočila/smernice) za obdelavo in trženje ribjih izdelkov, pridobljenih iz prilova. V ta načrt lahko vključi priporočila o uporabi neželenega ulova, ki je primeren za prehrano ljudi;

20.

poziva lokalne in regionalne oblasti, ki nudijo gostinske storitve, da oblikujejo svoj program za preprečevanje razmetavanja s hrano in učinkovito uporabo živilskih odpadkov. Poleg tega poziva podjetja, ki zagotavljajo gostinske storitve javnim organom, da uvedejo enake ukrepe (7);

21.

poudarja, da je treba spodbujati izmenjavo dobrih praks. To bi moralo zajemati predvsem spodbujanje programov za razvoj lokalne potrošnje proizvodov v okviru kratkih oskrbovalnih verig in donacij. Z uporabo najboljših praks se lahko na podlagi pridobljenih izkušenj spodbuja sprejemanje ustreznih ukrepov in lokalnim organom omogoči dovolj informacij za izvajanje takega razvojnega programa, hkrati pa spodbuja razvoj tistih, ki še niso dosegli napredka v tej smeri;

22.

priporoča čim večjo uporabo lokalnih in regionalnih ter sezonskih proizvodov pri pripravi hrane v gostinstvu (vključno z javnimi gostinskimi obrati, turistično infrastrukturo in nastanitvami, restavracijami in drugimi, ki se ukvarjajo s podobno dejavnostjo) in predlaga lobiranje za lokalno pridelana živila, da bi skrajšali verigo proizvodnje in porabe, s čimer bi zmanjšali število vmesnih faz in s tem tudi količino odpadkov, ki nastanejo v različnih fazah;

23.

priporoča izvajanje kodeksov dobre prakse za živilska in gostinska podjetja ter hotele, ki naj si prizadevajo za optimalno uporabo proizvodov in odvečno hrano prek učinkovitih mrež dostave namenijo socialnim ustanovam in prikrajšanim družinam in jim zajamčijo, da jo bodo lahko uporabile;

24.

spodbuja občine in lokalne organe, ki skrbijo za osnovne šole in druge izobraževalne storitve, naj vključijo vprašanje razmetavanja s hrano in njegovega preprečevanja v šolski program, na primer s tematskimi dnevi, študijskimi obiski in seznanjanjem učencev s pripravo hrane v njihovi šoli ter denimo z vključevanjem učencev in drugih uporabnikov gostinskih storitev v razvoj gostinskih storitev. Čim več učencev, dijakov in študentov bi moralo že med šolanjem dobiti celovito sliko o tem, kako proizvodnja in poraba hrane vplivata na gospodarstvo, okolje ter socialno in etično trajnostno ravnanje potrošnikov.

Poleg tega so potrebne informativne in izobraževalne kampanje o odgovorni potrošnji, namenjene vsem potrošnikom, ne le šolarjem, pri čemer se je treba osredotočiti predvsem na kupovanje proizvodov glede na dejanske potrebe in njihovo shranjevanje;

25.

se zavzema tudi za vključitev zmanjšanja in preprečevanja nastajanja odvečnih živilskih odpadkov v programe vseživljenjskega učenja, pri čemer so učne metode in pristopi prilagojeni različnim starostnim skupinam in razvojnim stopnjam;

26.

poziva občine in lokalne organe, naj skupaj z organizacijami civilne družbe organizirajo kampanje za ozaveščanje o tem, kako pomembno je načrtovanje priprave hrane doma;

27.

poudarja pomembno vlogo in predanost organizacij civilne družbe in zainteresiranih strani iz raznih regij, ki se ukvarjajo z zbiranjem in razdeljevanjem neporabljenih in zavrženih živil. Z vidika subsidiarnosti meni, da je potrebno tesnejše sodelovanje lokalnih in regionalnih organov ter socialnih ustanov, ki se ukvarjajo z zbiranjem in razdeljevanjem neporabljenih in zavrženih živil;

28.

priporoča, naj lokalne in regionalne oblasti, odgovorne za ravnanje z odpadki, sprejmejo sistem ločevanja in recikliranja odpadkov, jasneje navedejo delež živilskih odpadkov in omogočijo splošni dostop do teh podatkov, da bi povečali stopnjo recikliranja živilskih odpadkov, na primer v bioplin in kompost. To bi lahko pozitivno vplivalo na lokalno gospodarstvo, zaposlovanje in inovacije na lokalni ravni;

29.

spodbuja vse člane OR, naj v svojih lokalnih in regionalnih skupnostih predstavljajo cilje tega mnenja in pripravijo lastne programe za zmanjšanje in preprečevanje nastajanja odvečnih živilskih odpadkov. Gre za enega od najučinkovitejših in najhitrejših načinov, ki lokalnim in regionalnim oblastem omogoča neposredno ukrepanje za dosego ekološko in ekonomsko trajnostnega razvoja.