This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 62014CB0156
Case C-156/14: Order of the Court (Eighth Chamber) of 6 October 2015 (request for a preliminary ruling from the Consiglio di Stato — Italy) — Tamoil Italia SpA v Ministero dell'Ambiente e delle Tutela del Territorio e del Mare Reference for a preliminary ruling — Article 99 of the Rules of Procedure of the Court — Article 191(2) TFEU — Directive 2004/35/EC — Environmental liability — National legislation under which no provision is made for the administrative authorities to require owners of polluted land who have not contributed to that pollution to carry out preventive and remedial measures, and the sole obligation imposed concerns the reimbursement of the measures undertaken by those authorities — Whether compatible with the ‘polluter pays’ principle, the precautionary principle and the principles that preventive action should be taken and that environmental damage should be rectified at source as a matter of priority
Zadeva C-156/14: Sklep Sodišča (osmi senat) z dne 6. oktobra 2015 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Consiglio di Stato – Italija) – Tamoil Italia SpA/Ministero dell'Ambiente e della Tutela del Territorio e del Mare (Predhodno odločanje — Člen 99 Poslovnika Sodišča — Člen 191(2) PDEU — Direktiva 2004/35/ES — Okoljska odgovornost — Nacionalna ureditev, ki organu ne dovoljuje, da lastnikom onesnaženih zemljišč, ki niso prispevali k nastanku tega onesnaženja, odredi izvedbo preventivnih in sanacijskih ukrepov, in ki določa le obveznost povračila za ukrepe, ki jih je izvedel organ — Združljivost z načelom „plača povzročitelj obremenitve“, previdnostnim in preventivnim načelom ter načelom, da je treba okoljsko škodo odpravljati pri viru)
Zadeva C-156/14: Sklep Sodišča (osmi senat) z dne 6. oktobra 2015 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Consiglio di Stato – Italija) – Tamoil Italia SpA/Ministero dell'Ambiente e della Tutela del Territorio e del Mare (Predhodno odločanje — Člen 99 Poslovnika Sodišča — Člen 191(2) PDEU — Direktiva 2004/35/ES — Okoljska odgovornost — Nacionalna ureditev, ki organu ne dovoljuje, da lastnikom onesnaženih zemljišč, ki niso prispevali k nastanku tega onesnaženja, odredi izvedbo preventivnih in sanacijskih ukrepov, in ki določa le obveznost povračila za ukrepe, ki jih je izvedel organ — Združljivost z načelom „plača povzročitelj obremenitve“, previdnostnim in preventivnim načelom ter načelom, da je treba okoljsko škodo odpravljati pri viru)
UL C 38, 1.2.2016, p. 12–13
(BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)
1.2.2016 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 38/12 |
Sklep Sodišča (osmi senat) z dne 6. oktobra 2015 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Consiglio di Stato – Italija) – Tamoil Italia SpA/Ministero dell'Ambiente e della Tutela del Territorio e del Mare
(Zadeva C-156/14) (1)
((Predhodno odločanje - Člen 99 Poslovnika Sodišča - Člen 191(2) PDEU - Direktiva 2004/35/ES - Okoljska odgovornost - Nacionalna ureditev, ki organu ne dovoljuje, da lastnikom onesnaženih zemljišč, ki niso prispevali k nastanku tega onesnaženja, odredi izvedbo preventivnih in sanacijskih ukrepov, in ki določa le obveznost povračila za ukrepe, ki jih je izvedel organ - Združljivost z načelom „plača povzročitelj obremenitve“, previdnostnim in preventivnim načelom ter načelom, da je treba okoljsko škodo odpravljati pri viru))
(2016/C 038/16)
Jezik postopka: italijanščina
Predložitveno sodišče
Consiglio di Stato
Stranki
Tožeča stranka: Tamoil Italia SpA
Tožena stranka: Ministero dell'Ambiente e della Tutela del Territorio e del Mare
ob prisotnosti: Provincia di Venezia, Comune di Venezia, Regione Veneto
Izrek
Direktivo 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta v postopkih v glavni stvari, ki, kadar ni mogoče določiti osebe, ki je odgovorna za onesnaženje zemljišča, ali od nje ni mogoče doseči sanacije, pristojnemu organu ne omogoča, da bi odredil izvedbo preventivnih in sanacijskih ukrepov lastniku tega zemljišča, ki ni odgovoren za onesnaženje, pri čemer je zadnjenavedeni zavezan povrniti le stroške v zvezi z ukrepi, ki jih je izvedel pristojni organ, do višine tržne vrednosti zemljišča, določene po izvedbi teh ukrepov.