16.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 419/73

—

ob upoštevanju 28. letnega poročila o spremljanju uporabe prava EU (2010) (COM(2011)0588),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z naslovom Ocenjevalno poročilo sistema „EU pilot“ (COM(2010)0070),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z naslovom Drugo ocenjevalno poročilo sistema „EU pilot“ (COM(2011)0930),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. septembra 2007 z naslovom „Evropa rezultatov – uporaba prava skupnosti“ (COM(2007)0502),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. marca 2002 o odnosih s pritožnikom v zvezi s kršitvami prava Skupnosti (COM(2002)0141),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. aprila 2012 o posodobitvi načina urejanja odnosov s pritožnikom glede uporabe prava Unije (COM(2012)0154),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2011 o 27. letnem poročilu o spremljanju uporabe prava Evropske unije (2009) (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o 26. letnem poročilu o spremljanju uporabe prava Evropske unije (2008) (2),

—

ob upoštevanju delovnih dokumentov služb Komisije (SEC(2011)0193, SEC(2011)0194 in SEC(2011)1626),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2011 o razpravah Odbora za peticije v letu 2010 (3),

—

ob upoštevanju členov 48 in 119(2) Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenj Odbora za ustavne zadeve ter Odbora za peticije (A7-0330/2012),

A.

ker je Lizbonska pogodba uvedla številne nove pravne podlage, katerih namen je olajšati izvrševanje, uporabo in zagotavljanje spoštovanja prava EU;

B.

ker člen 298 PDEU določa, da institucije, organe, urade in agencije Unije pri izvajanju njihovih nalog podpira odprta, učinkovita in neodvisna evropska uprava;

C.

ker so okolje, notranji trg in obdavčenje področja, na katerih so se kršitve pojavljale najpogosteje in predstavljajo 52 % vseh primerov kršitev;

1.

ponovno opozarja, da člen 17 PEU opredeljuje temeljno vlogo Komisije kot „varuhinje pogodb“; v tem smislu ugotavlja, da so pooblastila in dolžnosti Komisije za začetek postopka za ugotavljanje kršitev proti državi članici, ki ni izpolnila obveznosti iz pogodb (4), temelj pravnega reda EU in so skladna z idejo o Uniji, ki temelji na vladavini prava;

2.

poudarja temeljni pomen pravne države kot pogoja za legitimnost vsake oblike demokratičnega vladanja ter za celovito zagotovitev državljanom, da bodo uživali pravice, ki jih določa zakon;

3.

podpira pristop Komisije, ki je v skladu z načelom pametne pravne ureditve in ki se osredotoča na vključitev spremljanja uporabe prava EU v širši politični cikel, v čemer vidi odbor ključni preventivni ukrep;

4.

ugotavlja, da je postopek za ugotavljanje kršitev sestavljen iz dveh faz: upravnega postopka (preiskava) in sodnega postopka pred Sodiščem Evropske unije; meni, da je vloga državljanov kot pritožnikov bistvena v upravni fazi, ko gre za zagotavljanje spoštovanja prava Unije v praksi;

5.

pozdravlja dejstvo, da Komisija uporablja veliko število orodij za olajšanje nemotenega poteka procesa prenosa (kontrolne sezname prenosov, priročnike ali pojasnjevalne zaznamke), in spodbuja Komisijo, naj še tesneje sledi prenosu direktiv pred iztekom roka za prenos, zlasti v primeru držav članic z „negativnimi rezultati“, tako da bo lahko hitro posredovala;

6.

opozarja na neposredno uporabnost določb direktiv, če so dovolj natančne in brezpogojne („neposredni učinek“), glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije;

7.

poziva Komisijo in države članice, naj skupaj in dosledno se lotijo reševanja problematike čezmernega urejanja;

8.

ugotavlja, da je Komisija nedavno objavila novo sporočilo o posodobitvi načina urejanja odnosov s pritožnikom glede uporabe prava Unije (COM(2012)0154), v katerem je opravila revizijo pogojev, pod katerimi se pritožba registrira, in ki torej vpliva na postopek za ugotavljanje kršitev kot celoto; poziva Komisijo, naj v zvezi s postopki za ugotavljanje kršitev ne uporablja nezavezujočih aktov, temveč naj predlaga uredbo (5), da bo Parlament pri tako bistvenem elementu pravnega reda EU v polni meri udeležen kot sozakonodajalec;

9.

vendar meni, da je izredno veliko število zadev v zvezi z neobveščanjem (470 odprtih zadev v letu 2010) vredno obžalovanja;

10.

obžaluje dejstvo, da v omenjenem sporočilu ni sklicevanja na sistem „EU pilot“, ki je, kot to opredeljuje Komisija sama, dobro uveljavljena metoda dela (6), ki jo Komisija uporablja za obravnavo pritožb, to pa je prva stopnja postopka za ugotavljanje kršitev vedno, ko se uporabi ta postopek (7); ugotavlja, da se sistem „EU pilot“ v sporočilu po imenu niti ne omenja in da ni sklicevanja na nobeno od pravic ali na zaščito, ki pritožniku gre po tem sistemu; zato zaključuje, da nobena odločitev Komisije, sprejeta pred postopkom za ugotavljanje kršitev ali ki ga izključuje, v tem primeru ne spoštuje pravil preglednosti in odgovornosti ter jo sprejme Komisija popolnoma po lastnem preudarku;

11.

poziva Komisijo, naj razjasni status sistema „EU pilot“ in jasno opredeli okvir ter pravila njegove uporabe tako, da jih bodo državljani razumeli;

12.

opozarja, da je bilo število držav članic, ki sodelujejo pri projektu „EU pilot“ (18 do konca leta 2010), in veliko število primerov, ki so bili zaključeni po tem, ko je država članica podala odgovor, ocenjeno za sprejemljivo (81 % primerov); poudarja pomen in kakovost teh ocen, v smislu veljavnih in preverjenih informacij in spoštovanja splošnih načel upravnega prava, ki jih priznava Sodišče Evropske unije;

13.

ponovno poudarja svoje mnenje, da mora diskrecijska pravica, ki jo Pogodbe podeljujejo Komisiji za postopek ugotavljanja kršitev, spoštovati vladavino prava, načelo pravne jasnosti, zahteve preglednosti in odprtosti ter načelo sorazmernosti in da se pod nobenim pogojem ne sme ogroziti temeljnega namena te pravice, ki je zagotavljanje pravočasnega in pravilnega izvajanja prava Unije (8);

14.

ugotavlja, da je bilo v letu 2010 spodbudnih 88 % vseh postopkov za ugotavljanje kršitev zaključenih, „ne da bi bile predložene Sodišču, ker so zadevne države članice odpravile pravne pomisleke, ki jih je izpostavila Komisija, še preden bi prišlo do naslednje faze v postopku za ugotavljanje kršitev“; kljub temu meni, da je nujno še naprej pozorno spremljati ukrepe držav članic, saj se nekatere peticije nanašajo na težave, prisotne celo potem, ko je posamezna zadeva že končana (glej na primer peticije 0808/2006, 1322/2007, 0492/2010, 1060/2010 in 0947/2011);

15.

v splošnem poudarja, da si je treba pri komunikaciji med Parlamentom in Komisijo še bolj prizadevati za večjo preglednost in vzajemnost; ugotavlja na primer, da bi lahko omogočili širši dostop do informacij o pritožbah, primerih kršitev in drugih mehanizmih izvrševanja, ne da bi bil pri tem ogrožen namen preiskav, in da lahko prevladujoč javni interes upraviči dostop do teh informacij, zlasti če gre za nevarnost za zdravje ljudi in nepopravljivo škodo okolju;

16.

ugotavlja, da je Komisija za uspešno delovanje sistema „EU pilot“ v praksi vzpostavila „zaupno podatkovno bazo“, ki služi za komuniciranje med službami Komisije in organi držav članic; ponovno opozarja na pomanjkanje preglednosti v odnosu do pritožnikov v sistemu „EU pilot“ in ponavlja svojo zahtevo, naj se mu omogoči dostop do podatkovne baze, kjer so zbrane vse pritožbe, da bo lahko bolje nadzoroval vlogo Komisije kot varuhinje pogodb;

17.

obžaluje odsotnost nadaljnjih ukrepov v zvezi z zgoraj omenjeno resolucijo Parlamenta o 27. letnem poročilu, zlasti po pozivu iz te resolucije k postopkovnim predpisom v obliki uredbe po členu 298 PDEU, ki bi določili različne vidike postopka ugotavljanja kršitev, vključno s predhodnim postopkom, obveščanjem, zavezujočimi roki, pravico do zaslišanja, obveznostjo navedbe razlogov ter pravico vsakega posameznika, da dostopa do svojega spisa, da bi se tako okrepile pravice državljanov in zagotovila preglednost;

18.

zato ponovno poziva Komisijo, naj predlaga „postopkovne predpise“ v obliki uredbe na novi pravni podlagi, ki jo zagotavlja člen 298 PDEU;

19.

je seznanjen z odgovorom Komisije na prošnjo Parlamenta po oblikovanju postopkovnih predpisov, v katerem je Komisija izrazila dvom o možnostih za sprejetje nove zakonodaje na osnovi člena 298 PDEU, in sicer zaradi diskrecijske pravice, ki ji je s pogodbami dodeljena za urejanje načinov vodenja postopkov za ugotavljanje kršitev in z njimi povezanih dejavnosti za pravilno uporabo prava EU; je prepričan, da postopkovni predpisi ne bi nikakor omejili diskrecijske pravice Komisije, temveč bi samo zagotovili, da bi Komisija pri njenem uveljavljanju spoštovala načela odprte, učinkovite in neodvisne evropske uprave iz člena 298 PDEU in pravico do dobrega upravljanja iz člena 41 Listine EU o temeljnih pravicah.

20.

poudarja pomen preglednosti postopkov o kršitvah, tudi zaradi možnosti, da Parlament spremlja uporabo prava Evropske unije; v zvezi s tem opozarja, da se v revidiranem okvirnem sporazumu o odnosih s Parlamentom Komisija zavezuje, da „da Parlamentu na razpolago strnjene informacije v zvezi z vsemi postopki o kršitvah od uradnega opomina, […] pa tudi podatke o vprašanjih, ki so povezana s postopkom o kršitvah, če Parlament to zahteva“, ter pričakuje, da se ta določba dobroverno uporablja v praksi;

21.

poudarja, da so peticije ustrezen instrument državljanov, organizacij civilne družbe in podjetij za poročanje o nespoštovanju prava EU na različnih ravneh s strani organov držav članic; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj si prizadeva za preglednost postopkov za ugotavljanje kršitev, ki so v teku, tako da pravočasno in ustrezno obvešča državljane o ukrepih, ki so bili sprejeti na njihovo zahtevo;

22.

poudarja, da državljani in organizacije civilne družbe mehanizem peticij še naprej uporabljajo v glavnem za poročanje in pritožbe o neizpolnjevanju prava EU s strani organov držav članic na različnih ravneh; v zvezi s tem poudarja ključno vlogo Odbora za peticije, ki je učinkovita vez med državljani, Parlamentom in Komisijo;

23.

pozdravlja dejstvo, da je na zahtevo Parlamenta v 28. letno poročilo vključen poseben oddelek o peticijah, v katerem Komisija razčlenjuje nove prejete peticije; pozdravlja poročilo Komisije, ki pravi, da so bili „na podlagi peticij, naslovljenih na Evropski parlament,“ na številnih področjih „sproženi postopki za ugotavljanje kršitev“; poudarja, da predstavljajo peticije, tudi v primerih, ki ne zadevajo kršitev, za Parlament in Komisijo bogat vir informacij o težavah državljanov;

24.

izpostavlja pomembno število prejetih peticij o zadevah, povezanih z okoljsko zakonodajo in še zlasti z določbami o ravnanju z odpadki; opozarja na točke, ki jih je poudaril predsedujoči na konferenci Komisije o izvajanju okoljske zakonodaje EU, ki je bila 15. junija 2011 in ki je opozorila na pogosto pomanjkanje zanesljive presoje vpliva na okolje, neupoštevanje javnega posvetovanja in na več drugih pomanjkljivosti pri delovanju sistemov za ravnanje z odpadki;

25.

opozarja, da je bila prvotna naloga Listine uzakoniti temeljne pravice, ki jih uživajo državljani EU, in da so voditelji držav in vlad večkrat slovesno izjavili, da Listina predstavlja pravice državljanov EU; poziva vse države članice, naj ponovno razmislijo o potrebnosti člena 51 Listine, in jih spodbuja, naj enostransko izjavijo, da na podlagi določb v navedenem členu na svojem ozemlju ne bodo omejile pravic posameznikov;

26.

poudarja, da državljani, ki Evropskemu parlamentu predložijo peticijo, pričakujejo, da jih bodo določbe Listine varovale, in sicer ne glede na to, v kateri državi članici prebivajo in ali se zakonodaja EU izvaja ali ne; s tem v zvezi je še naprej zaskrbljen, da imajo državljani občutek, da se jih zavaja glede dejanskega področja uporabe Listine; zato meni, da je bistvenega pomena, da se načelo subsidiarnosti pravilno razloži in da se razjasni področje uporabe Listine z vidika Evropskega parlamenta na podlagi člena 51 Listine;

27.

poudarja, da se precejšnje število peticij, povezanih s temeljnimi pravicami, nanaša na prosto gibanje oseb in da pravice, ki izhajajo iz državljanstva Unije, – kot je jasno razvidno iz Poročila o državljanstvu Unije 2010 – na splošno pomenijo pomemben pogoj za državljane, da lahko v celoti izkoriščajo enotni trg; poudarja, da lahko državljani z okrepljeno izrabo priložnosti, ki jih prinaša enotni trg, sprostijo precejšen potencial za rast, in zato glede na trenutne gospodarske izzive v Evropi ponovno zahteva od Komisije in držav članic, naj si na tem področju bolj prizadevajo za popoln in pravočasen prenos prava EU;

28.

poleg tega poudarja, da imajo državljani občutek, da se jih zavaja tudi glede veljavnosti prava Unije v primerih poznega prenosa; opozarja na zaskrbljujoče dejstvo, da državljani, ki se ne morejo sklicevati na veljavno pravo Unije, ker ga zadevna država članica še ni prenesla, ne morejo uporabiti nobenega drugega pravnega sredstva;

29.

podpira mnenje pravne službe Evropskega parlamenta, da so glede dopustnosti peticij področja dejavnosti Evropske unije širša, kot so njene pristojnosti; poudarja, da bi to stališče moralo biti podlaga za obravnavanje peticij s strani Parlamenta in Komisije;

30.

ponavlja, da pritožbe državljanov in podjetij še naprej veljajo za najpomembnejši vir za prepoznavanje kršitev prava EU in posledično sprožitev postopkov za ugotavljanje kršitev; zato poziva k sprejetju učinkovitejših, pravno zavezujočih upravnih predpisov, ki bodo zanesljivo opredelili odnos v postopku med Komisijo in državljanom oz. podjetjem pritožnikom pred, med in po postopku za ugotavljanje kršitev, da bi s tem predvsem okrepili položaj pritožnika posameznika;

31.

pozdravlja novi element, vsebovan v členu 260 PDEU, ki Komisiji dopušča, da Sodišče Evropske unije, kateremu predloži zadevo v skladu s členom 258 PDEU, zaprosi, da državi članici naloži denarno kazen zaradi poznega prenosa direktive,

32.

pozdravlja zavezo Komisije, da bo kot načelo v primeru neizpolnitve obveznosti iz člena 260(3) PDEU, ki se nanaša na prenos direktiv, sprejetih v skladu z zakonodajnim postopkom, uporabila instrument iz tega člena;

33.

meni, da je zelo pomembno, da Komisija uporabi to možnost, skupaj z drugimi možnimi sredstvi za zagotovitev, da države članice pravočasno in pravilno prenesejo zakonodajo Unije; meni, da bi bilo treba objaviti, katere države članice zaostajajo in niso pravočasno začele izvajati zakonodaje;

34.

opozarja, da so po objavi tega poročila Parlament, Svet, Komisija in države članice dosegle dogovor o vprašanju obrazložitvenih dokumentov, ki opredeljujejo razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos („korelacijske tabele“); ugotavlja, da so se vse tri institucije in države članice dogovorile, da bodo v direktive vključile uvodno izjavo, da mora zadevna država članica zagotoviti korelacijsko tabelo, kadar je to v danem primeru potrebno in sorazmerno;

35.

poudarja, da so korelacijske tabele neprecenljivo orodje, ki Komisiji in Parlamentu omogoča nadzor pravilnega prenosa in uporabe prava Unije v državah članicah, ker je razmerje med direktivo in ustreznimi nacionalnimi določbami pogosto zelo zapleteno in mu je včasih skoraj nemogoče slediti;

36.

poziva Komisijo, naj Parlamentu posreduje jasne smernice za izdelavo, vključevanje in uporabo korelacijskih tabel v pravu Skupnosti in opravi pregledno oceno, ki bo znatno pripomogla k oceni izvajanja te zakonodaje na ravni držav članic;

37.

ugotavlja, da imajo nacionalna sodišča bistveno vlogo pri uporabi prava EU, in v celoti podpira prizadevanja EU, da okrepi in uskladi pravno usposabljanje za pravne, sodne in upravne organe ter pravosodne delavce, uradnike in javne uslužbence v nacionalnih upravah ter regionalne in lokalne organe na evropski ravni;

38.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, Sodišču Evropske unije, Evropskemu varuhu človekovih pravic in parlamentom držav članic.