4.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 291/1

Poročevalec:

Mindaugas MACIULEVIČIUS

1.1

EESO poudarja, da so podnebne spremembe globalen izziv. EU in države članice bi morale pri odločanju o prispevku EU k mednarodnem podnebnem sporazumu upoštevati različne politike po svetu ter učinke podnebnih sprememb in možnosti za njihovo ublažitev. Politike EU morajo biti kljub vse večjemu povpraševanju usmerjene v zagotavljanje prehranske varnosti, pri tem pa je treba ohraniti konkurenčnost kmetijstva in gozdarstva v EU ter povečati privlačnost lokalne proizvodnje EU, ne da bi s tem kmetom in lastnikom gozdov nalagali nepotrebne obremenitve. EU bi morala biti zgled na področju ekonomsko in socialno vzdržnega ter okoljsko trajnostnega kmetovanja. Okvir politike EU mora biti skladen in dosleden.

1.2

Upoštevati je treba globalen kontekst, da se prepreči selitev energetsko in emisijsko intenzivnih proizvodnih zmogljivosti v druge dele sveta, kar lahko privede celo do povečanja vseh emisij na svetovni ravni, hkrati pa tudi do zmanjšanja konkurenčnosti evropskega kmetijstva in gozdarstva.

1.3

Odločitev, da se v okvir politike za obdobje po letu 2020 vključijo raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo, ustvarja visoko stopnjo negotovosti za kmetijstvo in v nekaterih primerih tudi za gozdarstvo. Še vedno ni jasno, ali bo to privedlo do učinka ponorov ogljika ali pa bodo zaradi te vključitve v številnih regijah nastale dodatne emisije. Vse odločitve morajo biti znanstveno utemeljene in sprejete po izvedbi ustreznih ocen učinka različnih možnosti na ravni držav članic.

1.4

EESO poziva k prožnosti pri določanju ciljev za države članice glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v kmetijstvu in gozdarstvu v obdobju po letu 2020, zlasti v državah članicah, ki imajo trenutno znatno nižji ogljični odtis na teh dveh področjih.

1.5

Ker se pričakujejo zelo pozitivni ekonomski in socialni učinki, zlasti za ustvarjanje delovnih mest na podeželju, EESO spodbuja, naj se ob upoštevanju možnosti za trajnostno in ekonomsko vzdržno rast uporabe biomase na področju bioenergije in biogospodarstva na splošno ter za vzdržno povečanje kmetijske dejavnosti izvaja dejavna strategija, da se kmetom, lastnikom gozdov in podeželskim skupnostim zagotovijo dodatni in redni visoki prihodki ter spodbudijo naložbe v infrastrukturo in zadovoljitev socialnih potreb na podeželskih območjih.

1.6

V gozdovih in lesnih proizvodih se lahko shrani več CO2. Z dejavnim gospodarjenjem z gozdovi in večjo uporabo lesnih proizvodov se lahko poveča obseg odstranjevanja in shranjevanja CO2. Nadaljnje učinke nadomeščanja lahko pričakujemo, če se bodo namesto konvencionalnih proizvodov ali materialov uporabljali lesni proizvodi.

1.7

Kmetijstvo in gozdarstvo sta kompleksni biološki strukturi, ki ju še ne razumemo popolnoma, zato ne bi smeli predlagati večjih sprememb, ki bi jih nato izvajali kot začasne rešitve za izpolnitev kratkoročnih ciljev. Za biološke sisteme je predvideno obdobje za izpolnitev ciljev, tj. do leta 2020 in do leta 2030, prekratko. Zaradi zelo raznolikih lokalnih razmer, ki se včasih nepričakovano spreminjajo, ne bi smeli predlagati globalnih rešitev glede bioloških sistemov za celotno ozemlje EU.

1.8

V skladu s cilji podnebne politike so raziskave, inovacije in razvoj glavna gonila za prehod na trajnostno kmetijstvo in gozdarstvo, vključno z bioenergijo in biogospodarstvom. EESO poziva institucije EU in države članice, naj povečajo delež financiranja za delo na tem področju in si skupaj prizadevajo za izmenjavo dognanj med raziskovalnimi skupnostmi. Ključni dejavnik za uspešno izvajanje inovacij je, da posvetovalni organi in izobraževalne ustanove inovacije dejavno promovirajo pri končnih uporabnikih v kmetijstvu in gozdarstvu.

1.9

Politike EU bi morale v povezavi s specifičnimi programi raziskav in inovacij ter finančnimi spodbudami za kmete in lastnike gozdov:

1.10

EESO poudarja, da so dialog s civilno družbo in civilnodružbene pobude zainteresiranih strani ter lokalnih, regionalnih, nacionalnih in evropskih institucij najučinkovitejše sredstvo za oblikovanje okvira politike za kmetijstvo in gozdarstvo. Države članice bi morale izmenjati najboljše primere takega sodelovanja, zlasti primere uspešnih javno-zasebnih partnerstev.

2.1

EESO je na podlagi zaprosila latvijskega predsedstva EU sklenil, da v okviru priprave tega mnenja predstavi stališča civilne družbe o najboljših možnostih za stroškovno učinkovito zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter izboljšanje odstranjevanja CO2 v kmetijstvu in gozdarstvu, ne da bi to ohromilo trajnostni razvoj in konkurenčnost EU.

2.2

EESO priznava, da so vplivi podnebne in energetske politike EU na razvoj kmetijstva in gozdarstva kompleksni. Ob upoštevanju tega je namen mnenja opisati glavne učinke obstoječega okvira politike EU za ta dva sektorja in že vloženi prispevek k blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje, izpostaviti morebitne priložnosti za sektorja, obravnavati socialne vidike in učinke na civilno družbo ter podati priporočila glede mesta in vloge kmetijstva in gozdarstva v okviru podnebne in energetske politike EU do leta 2030.

2.3

Evropska unija je svoje energetske in podnebne cilje določila leta 2009 v svežnju zavezujočih zakonodajnih aktov (1), s katerimi naj bi uresničili t. i. cilje 20-20-20. V okviru politike za obdobje do leta 2020 niso bili določeni posebni cilji za zmanjšanje emisij v kmetijstvu ter na področju rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva.

2.4

Evropska komisija je 22. januarja 2014 objavila sporočilo z naslovom Okvir podnebne in energetske politike za obdobje 2020–2030 (2). Novi cilji, ki jih je oktobra v svojih sklepih podprl tudi Evropski svet, so: 40-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v primerjavi z ravnmi iz leta 1990, najmanj 27-odstotni delež porabe energije iz obnovljivih virov in izboljšanje energetske učinkovitosti za 27 %.

2.5

Komisija je v okviru za obdobje do leta 2030 predlagala naslednje: „Da se zagotovi stroškovno učinkovit prispevek vseh sektorjev k prizadevanjem za blaženje podnebnih sprememb, bi bilo treba kmetijstvo, rabo zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstvo vključiti v cilj za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2030.“

2.6

Poleg tega je Evropski svet Komisijo pozval, „naj razmisli, kako bi lahko najbolje spodbudili vzdržno povečanje proizvodnje hrane, hkrati pa optimizirali prispevek tega sektorja k zmanjševanju in sekvestraciji toplogrednih plinov, tudi s pogozdovanjem“ (3).

2.7

Konec leta 2015 bi morali na 21. zasedanju konference pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja v Parizu skleniti mednarodno zavezujoč sporazum o varstvu podnebja. S sporazumom se morajo države zavezati k izvajanju ukrepov za zmanjšanje emisij in prilagoditev podnebnim spremembam.

2.8

Poleg tega bi lahko bili ukrepi nove Evropske komisije v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT) ter pregleda obstoječih politik, kar EESO na splošno podpira, dobra priložnost za odpravo nasprotij in zagotovitev skladnosti politik EU na področju okolja (voda, zrak, tla), kmetijstva in gozdarstva, zlasti za kmetijski in gozdarski sektor. Prav tako sta zelo pomembna spoštovanje načela subsidiarnosti ter usklajenost posameznih nacionalnih inštitucij in regionalnih oblasti (skladnost nacionalnih in regionalnih politik).

2.9

Med posameznimi državami članicami se razmere, pogoji in strategije na področju gozdarstva in kmetijstva razlikujejo. Zaradi teh razlik bi bilo težko najti eno rešitev, ki ustreza vsem. Vendar pa bi morala naloga EU biti, da spodbuja in med državami članicami razširja najboljše prakse na področju gozdarstva in kmetijstva ter prispeva h krepitvi zmogljivosti nosilcev odločanja, lokalnih skupnosti, lastnikov zemljišč, ustreznih industrijskih panog in raziskovalcev.

3.1

V posameznih regijah EU imajo podnebne spremembe številne tako negativne kot pozitivne učinke za kmetijstvo in gozdarstvo. Čeprav ni jasno, kakšen bo obseg teh učinkov v prihodnje, pa smo že priča številnim pomembnim spremembam, kot so spremembe vzorcev letnih in sezonskih padavin, ekstremni dogodki, spremembe glede razpoložljivosti vodnih virov, škodljivci in bolezni ter spremembe tal. Te spremembe pa vplivajo na količino in kakovost pridelkov ter na stabilnost proizvodnje hrane, kar ima posledice tako za kmetijstvo in gozdarstvo kot za potrošnike. To pomeni tudi večja tveganja na podeželskih območjih, na primer večje tveganje za poplave in poškodbe infrastrukture.

3.2

Pri ocenjevanju, kako bi lahko emisije, ki jih povzročajo kmetijstvo ter raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo, vključili v okvir ukrepov do leta 2030, je treba upoštevati vlogo kmetijstva in gozdarstva zaradi ogromne rezerve ogljika v tleh in njunega znatnega prispevka k zmanjšanju odvisnosti EU od uvoza energije v okviru zagotavljanja oskrbe z bioenergijo. Kmetijstvo prispeva okrog 10 % vseh emisij toplogrednih plinov v EU-28 in 18 % emisij v sektorjih, ki niso vključeni v sistem EU za trgovanje z emisijami, ki jih ureja odločba o porazdelitvi prizadevanj. Treba pa je priznati, da se je delež ekvivalentov emisij CO2 v kmetijstvu EU od leta 1990 zmanjšal za okrog 18 %, medtem ko se je njegov delež v celotni EU v istem obdobju zmanjšal za 17 %. Hkrati se je kmetijska proizvodnja povečala.

3.3

Zaradi uvedbe podnebnih ciljev so potrebne oblike kmetijstva, ki so gospodarne z viri in učinkovite glede CO2. Pri določanju stroškovno učinkovitih ciljev za ta sektor je treba upoštevati ekvivalent CO2 na proizvedeno enoto. Poleg tega je treba upoštevati globalni kontekst, da se prepreči selitev energetsko in emisijsko intenzivnih proizvodnih zmogljivosti v druge dele sveta, kar lahko privede celo do povečanja vseh emisij, hkrati pa tudi do zmanjšanja konkurenčnosti evropskega kmetijstva in gozdarstva.

3.4

Kmetijstvo in gozdarstvo v EU sta močno odvisna od fosilnih goriv, predvsem zaradi uporabe gnojil in goriva za stroje. Prihodnje politike EU bi morale v povezavi s specifičnimi programi raziskav in inovacij ter finančnimi spodbudami za kmete in lastnike gozdov:

Poleg tega bi bilo treba spodbujati trajnosten model kmetijstva in gozdarstva z zaprtim proizvodnim ciklom, da se poveča konkurenčnost teh sektorjev na svetovni ravni.

3.5

EESO pozdravlja okoljske ukrepe, sprejete v okviru nedavne reforme SKP, vendar opozarja na razlike glede klimatskih pogojev in oblik kmetij ter na druge posebnosti, vključno s pomanjkanjem ozaveščenosti v državah članicah EU. Pri oblikovanju prihodnjih ukrepov je treba zagotoviti tudi prožnost za kmete. Varstvo okolja, kmetijsko proizvodnjo in gospodarjenje z gozdovi je treba povezati, tako da se trajno okrepijo proizvodne zmogljivosti in se prispeva k učinkovitosti, produktivnosti in inovacijam.

3.6

Po navedbah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) se bo do leta 2050 delež svetovnega povpraševanja po hrani povečal za do 70 %, predvsem povpraševanje po proizvodih živalskega izvora, bogatih z beljakovinami. Kmetijstvo v EU se odločno osredotoča na povečanje učinkovitosti rabe virov na kmetijah, pri čemer bi z izvajanjem trajnostnih praks zmanjšali delež emisij na proizvedeno enoto. Tovrstne prakse bi morale vključevati visoke standarde dobrobiti živali in tudi EU bi si morala prizadevati za mednarodno priznanje tega vidika. Vendar pa EESO priznava, da se lahko celo v primeru znatnih prizadevanj in vlaganj v zmanjšanje emisij metana pri živinoreji s povečanjem števila živali potencialno poveča delež neto emisij.

3.7

Zaradi vpliva podnebnih sprememb na kmetijstvo in gozdarstvo se spreminjajo tudi tradicionalne površine za pridelavo poljščin. EESO ugotavlja, da so potrebne znatne raziskave in razvoj, da se razvijejo najboljše, najbolj produktivne, stroškovno učinkovite in trajnostne tehnike in sorte rastlin (kultivarji) ob upoštevanju podnebnih sprememb ter specifičnih lokalnih in regionalnih pogojev za kmetijstvo in gozdarstvo v Evropi. To bi lahko zagotovili s tradicionalnimi tehnikami gojenja in izbire, prednost pa bi morali dati lokalnim sortam rastlin. Ključnega pomena za učinkovito rabo virov sta proizvodna sposobnost tal in vzdržno povečanje proizvodnje.

4.1

EESO poziva, naj se ustrezna pozornost nameni obravnavi tako obstoječih kot prihodnjih izzivov, hkrati pa naj se poiščejo pametne rešitve glede izzivov, ki jih že predstavljajo podnebne spremembe, pri tem pa tudi priznava, da so ambiciozni cilji v zvezi s podnebno in energetsko politiko po letu 2020 priložnost za kmetijstvo in gozdarstvo v EU, ki bosta imela pomembno vlogo v tem okviru politike. EESO priznava, da so potrebna skupna in dejavna prizadevanja civilne družbe, lokalne in regionalne ravni, držav članic in EU.

4.2

Ukrepi, ki se bodo izvajali na področju kmetijstva in gozdarstva, morajo dolgoročno imeti pozitiven učinek na emisije toplogrednih plinov in odstranjevanje CO2 z vidika rabe zemljišč, saj se lahko s številnimi ukrepi za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v gozdarstvu kratkoročno emisije povečajo, dolgoročno pa lahko imajo ti ukrepi bistveno bolj pozitiven učinek. Za biološke sisteme je predvideno obdobje za izpolnitev ciljev, tj. do leta 2020 in do leta 2030, prekratko.

4.3

EESO meni, da ima kmetijstvo v Evropi izjemno pomembno vlogo, zlasti za družinsko kmetovanje, prehransko varnost, zaposlovanje na podeželju, socialno vključenost in trajnostni razvoj na podeželju. Da bi to dejavnost ohranili, je treba temeljito, celovito in z ustreznim upoštevanjem nacionalnih vidikov oceniti odločitve o prihodnjem razvoju sektorja, vključno z odločitvami o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov.

4.4

Gozdovi imajo pomembno vlogo pri blaženju podnebnih sprememb. Treba je priznati njihovo večfunkcionalnost na gospodarskem, okoljskem in socialnem področju. EESO države članice spodbuja k oblikovanju dejavnih nacionalnih strategij za gozdove in posodobitvi obstoječih nacionalnih programov za gozdove ob upoštevanju načel in ciljev strategije EU za gozdove.

4.5

Trenutno je razpoložljivih gozdnih virov v Evropi na regionalni ravni več, kot jih je mogoče porabiti. Vendar pa se v EU povečuje povpraševanje po biomasi. Treba je spodbuditi nadaljnje pogozdovanje, da se zagotovi zadostna lokalna preskrba za zadovoljitev energetskih potreb, za lesnopredelovalne panoge in biogospodarstvo na splošno. S tem bi spodbudili tudi uporabo ostankov in odpadkov, kot so veje, lesni odpadki in hlodovina nizke vrednosti. Treba pa je izpostaviti pomen bolj učinkovite rabe biomase ter prednost dati proizvodnji blaga visoke vrednosti in zagotavljati pogoje za to, da se blago ob koncu življenjske dobe uporabi za proizvodnjo energije.

4.6

Pogozdovanje, kjer je smiselno, ima zelo pozitiven učinek, ne samo na zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ampak tudi na povečanje biotske raznovrstnosti in zmanjšanje pomanjkanja vode. Tovrstno dejavnost bi bilo treba predvideti tudi v regijah, ki se spoprijemajo s pomanjkanjem vode, saj bi s tem trajno rešili težave tako z gospodarskega kot socialnega vidika. Dodatne družbene koristi bi lahko zagotovili z mestnimi gozdovi in zasajanjem drevja zunaj gozdov, na primer ob avtocestah.

4.7

Razvoj trajnostne proizvodnje biomase bi moral potekati v jasno opredeljenem okviru politike ob upoštevanju omejitev glede proizvodnje in uporabe, socialnih vidikov in biotske raznovrstnosti. EU mora imeti vodilno vlogo pri zagotavljanju nadaljnjega razvoja biogospodarstva, tako da bi to prinašalo družbene, gospodarske in okoljske koristi.

4.8

V gozdovih in lesnih proizvodih se lahko shrani več CO2. Z dejavnim gospodarjenjem z gozdovi in večjo uporabo lesnih proizvodov se lahko poveča obseg odstranjevanja in shranjevanja CO2. Nadaljnje učinke nadomeščanja lahko pričakujemo, če se bodo namesto konvencionalnih proizvodov ali materialov uporabljali lesni proizvodi.

4.9

EESO poudarja potrebo po trajnostnem in dejavnem gospodarjenju z gozdovi, ki temelji na učinkoviti rabi gozdnih dobrin ter na produktivnosti in trajnostno usmerjenem obnavljanju gozdov. Poleg tega je treba predvideti učinkovite, znanstveno utemeljene in usmerjene ukrepe, kot so odvodnjavanje, regenerativna sečnja, redčenje, posipavanje s pepelom in gnojenje degradiranih tal, saj se s tem povečujejo gozdni donos in možnosti za odstranjevanje CO2.

4.10

Na ogromnih površinah produktivnih gozdov sta raba biomase in nadaljnje povečanje možnosti za odstranjevanje CO2 omejena zaradi ekonomske nedostopnosti teh območij. Potrebne so naložbe za razvoj gozdne infrastrukture in tehnologij, da bodo ti viri postali dostopni. To bi lahko zagotovili z uporabo sredstev EU, namenjenih za izpolnjevanje kohezijskih ciljev.

4.11

V večini držav članic EU se trenutno ogromne površine zemljišč ne uporabljajo, na primer nekdanji pašniki, ki niso primerni za pridelavo žitaric ali podobnih pridelkov, pa tudi njivske površine, ki se zaradi poslabšanja infrastrukture in pomanjkljivih naložb v sisteme odvodnjavanja in drugih okoljskih omejitev uporabljajo ekstenzivno. Če bi tem območjem zagotovili podporo v okviru raziskav in inovacij, bi jih lahko znova uporabljali za gojenje tradicionalnih kmetijskih pridelkov in energetskih pridelkov ali pa namenili za pogozdovanje.

4.12

Uporaba trajnostno proizvedene biomase za energijo pomembno prispeva k ciljem energetske neodvisnosti v okviru splošne energetske politike EU. Prav tako bo zelo pozitivno vplivala na splošno trgovinsko bilanco, saj to pomeni, da se lahko uporablja lokalno proizvedena biomasa in ni treba plačevati uvoza fosilnih goriv iz tretjih držav.

4.13

EESO poziva k nadaljnji podpori raziskav in inovacij v gozdarstvu, da se opredelijo in zagotovijo trajnostne tehnike in metode gospodarjenja z gozdovi ob upoštevanju izzivov zaradi podnebnih sprememb, različnih okoljskih razmer v evropskih regijah in gospodarskega pritiska, s katerim se sooča sektor pri svojih prizadevanjih, da ohrani ali poveča konkurenčnost.

4.14

Raziskovalni in inovativni projekti na področju bioenergije bi morali prispevati k temu, da bi bila celotna proizvodna veriga stroškovno učinkovita, trajnostna in ekonomsko vzdržna, ki v prihodnje ne bi bila odvisna od kakršnih koli evropskih ali nacionalnih subvencij za proizvodnjo bioenergije. Za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev bi bilo treba postopno ukiniti vse subvencije ali drugo nefinančno podporo za energijo iz fosilnih goriv.

4.15

EESO pozdravlja medsektorski pristop Komisije, ki na splošno podpira biogospodarstvo, in poziva k nadaljnjemu sodelovanju med generalnimi direktorati Komisije pri spodbujanju trajnostne proizvodnje biomase.

4.16

EESO poudarja, da uporaba novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) ter obstoječih programov Komisije, kot je Galileo, v gozdarstvu in kmetijstvu prispeva k izboljšanju trajnostnih tehnik za proizvodnjo surovin v EU. EESO poziva k nadaljnjim raziskavam in razvoju na tem področju.

4.17

Evropska komisija ima vlogo pri spodbujanju uporabe doslednega pristopa pristojnih organov v državah članicah, da bi se programi na nacionalni ravni uspešno izvedli.

4.18

EESO je seznanjen s tem, da je bilo za financiranje projektov na področju trajnostnega kmetijstva in gozdarstva v sedmem okvirnem programu za raziskave na voljo več kot 220 milijonov EUR. Poziva, naj bo raziskovalni in inovativni okvirni program Obzorje 2020 še bolj ambiciozen. Poudarja, da bo na koncu uspeh raziskav odvisen od tega, kako učinkovito bodo rezultati raziskovalnih projektov predstavljeni končnim uporabnikom v kmetijstvu in gozdarstvu.

4.19

EESO poudarja, da je raba biomase najbolj trajnostna na lokalni ravni. Strinja pa se, da je sedanji trg bioenergije mednaroden. Treba je priznati specifičen položaj držav s presežno proizvodnjo biomase, saj pri proizvodnji biomase v državah izvoznicah nastajajo emisije, ki jih povzroča sektor rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva, v državah uvoznicah pa se emisije v energetskem sektorju zmanjšujejo. Pri določanju ciljev EU glede emisij, ki jih povzroča sektor rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva, so za države izvoznice potrebni posebni kompenzacijski instrumenti.

5.1

Razvoj podeželskih območij v Evropski uniji je močno odvisen od vzdržnosti kmetijstva in gozdarstva. EESO poudarja, da bi povečana raba trajnostno proizvedene biomase in vzdržno povečanje kmetijske proizvodnje, zlasti živinoreje, morala imeti zelo pozitiven primarni učinek za podeželske skupnosti z vidika ustvarjanja novih delovnih mest in prihodka.

5.2

EESO poudarja, da bi bilo treba na lokalni ravni spodbujati nadaljnjo predelavo surove biomase ali kmetijskih proizvodov za ustvarjanje proizvodov visoke vrednosti, saj ima to zelo pozitivne sekundarne učinke na ustvarjanje delovnih mest in prihodkov na podeželju. EESO pozdravlja dosedanje delo Komisije na področju raziskav in inovacij, ki preučuje nove možnosti za doseganje večje vrednosti biomase in kmetijskih proizvodov. Poziva k še bolj ambicioznemu naložbenemu programu, da se zagotovi vodilna vloga EU v svetu na tem področju.

5.3

EESO ugotavlja, da proizvodnja sončne in vetrne energije ponuja nove trajnostne priložnosti za podeželska območja. Stroški za te sisteme se še naprej zmanjšujejo, njihova učinkovitost pa se povečuje, vendar je treba kmete in podeželske skupnosti spodbuditi k uporabi tovrstnih možnosti proizvodnje energije na podeželju. Decentralizirani sistemi posameznikom in skupnostim omogočajo delitev stroškov in koristi obnovljivih virov energije ter opredelitev možnosti za boljše usklajevanje ponudbe in povpraševanja.

5.4

Dodatni prihodki od vzdržnega povečanja kmetijske proizvodnje, nadaljnje predelave surovin, proizvodnje in nadaljnje predelave biomase ter proizvodnje energije iz obnovljivih virov bi lahko pomenili dodaten in reden visok prihodek za kmete, lastnike gozdov in podeželske skupnosti. S tem bi lahko zagotovili in spodbudili tudi dodatne javne ali zasebne naložbe v infrastrukturo na podeželju.

5.5

EESO poudarja, da bi lahko z nadaljnjim razvojem biogospodarstva na splošno zagotovili možnosti za kakovostna delovna mesta ter tako ljudi spodbudili, da ostanejo na podeželju ali se tja preselijo, s čimer bi rešili problem odseljevanja s podeželja, ki je velik izziv za EU.

5.6

Teritorialna in socialna kohezija bi morali biti ključni cilj vseh politik EU in k temu bi morali prispevati vsi ukrepi, tudi ukrepi, sprejeti v okviru energetske in podnebne politike EU.

5.7

Neposredni in posredni učinki podnebnih sprememb bodo verjetno močno vplivali na biotsko raznovrstnost. Vendar pa ima biotska raznovrstnost pomembno vlogo pri prilagajanju podnebnim spremembam in blažitvi njihovih posledic. EESO izpostavlja pomen naravnih območij in zaščitenih naravnih parkov za povečanje biotske raznovrstnosti in vlogo obstoječih instrumentov za varstvo okolja, kot sta LIFE in Natura 2000. Ta območja imajo pomembno vlogo za kmetijstvo in gozdarstvo ter pomembne socialne koristi.

5.8

EESO ugotavlja, da številni lastniki gozdov v Evropi s svojimi gozdovi ne gospodarijo ustrezno, ker za to nimajo znanja ali sredstev, ter poudarja, da bi lahko s sodelovanjem omogočili bolj učinkovito in boljše gospodarjenje s temi zemljišči.

5.9

Izobraževanje in tehnična podpora za kmete in lastnike gozdov bi morala biti prednostna naloga tako za EU kot nacionalne institucije. Nacionalni centri znanja in svetovalni organi morajo obsežno spodbujati inovacije ter trajnostne modele kmetijstva in gozdarstva, ki so nastali na podlagi raziskovalnih in razvojnih projektov, ki jih je financirala EU.

5.10

Treba bi bilo zagotoviti enostavna izvedbena orodja za obračunavanje emisij toplogrednih plinov v kmetijstvu in gozdarstvu. Ta bi morala temeljiti na znanju in znanstvenih predpostavkah. Zahteve iz okvira energetske in podnebne politike EU do leta 2030 ne bi smele voditi v prekomerno zakonsko regulacijo kmetijstva in gozdarstva ali povzročiti nepotrebne obremenitve za kmete ali lastnike gozdov, pri tem pa je treba upoštevati, da so kmetje in lastniki gozdov zaposleni ves dan in imajo omejene vire za opravljanje administrativnega dela.