a)

razglasitev ničnosti dopisa Evropske komisije z dne 3. julija 2014 v zadevi COMP/38354 – Industrijske vreče – Trioplast Industrier AB;

b)

razglasitev ničnosti ali znižanje zamudnih obresti v višini 6 74  033,32 EUR, ki so bile tožeči stranki naložene z dopisom Komisije;

c)

naložitev Komisiji, naj tožeči stranki povrne stroške v višini 4  686,64 EUR za zavarovanje plačila zamudnih obresti.

a)

zneska zamudnih obresti ali njegovega dela; in

b)

stroškov v višini 4  686,64 EUR za zavarovanje zamudnih obresti.

—

odločba Komisije z dne 30. novembra 2005, kakor je bila spremenjena z odločbo Komisije z dne 7. decembra 2005 v zadevi COMP/38354 – Industrijske vreče – Trioplast Industrier AB (v nadaljevanju: odločba iz leta 2005) naj ne bi bila nikoli veljavna podlaga za zahtevo proti tožeči stranki glede plačila zamudnih obresti, saj v njej ni naveden natančen in brezpogojen znesek globe, naložene tožeči stranki. Poleg tega je Splošno sodišče s sodbo z dne 13. septembra 2010 v zadevi T-40/06 Trioplast Industrier AB/Komisija (v nadaljevanju: sodba iz leta 2010) odločbo razglasilo za nično v delu, v katerem je bila tožeči stranki naložena globa.

—

dopis Komisije naj bi bila odločba, ki jo je protipravno sprejel uslužbenec generalnega direktorata za proračun, ki ni bil pristojen, da bi Komisijo zavezal s tako odločitvijo. Ni mogoče šteti, da se z dopisom Komisije zgolj izvaja prejšnja odločbe in da je zato pomožni ukrep za upravljanje. Ker niti z odločbo iz leta 2005 niti z odločbo iz leta 2010 ni bil določen znesek, ki ga mora tožeča stranka plačati, je dopis Komisije odločba, s katero je določen natančni znesek globe. Taka odločba bo imela zavezujoče pravne učinke le, če jo sprejme kolegij komisarjev.

—

Komisija naj bi s tem, da od tožeče stranke zahteva, naj izplača sporne obresti, to dejansko kaznovala za položaj, ki je nastal zaradi kršitve načela pravne varnosti in načela, da se morajo globe nanašati samo na kršitelja in na kršitev, ki jo je sama storila. Komisija še ni odpravila te kršitve.

—

Komisija naj bi kršila člen 266 PDEU, ker se ni uskladila s sodbo iz leta 2010. Iz dopisa Komisije naj bi bila razvidna končna odločitev Komisije, da ne bo sprejela uradne odločbe o določitvi natančnega zneska, ki ga mora tožeča stranka plačati, kljub njeni obveznosti, da to stori po sodbi iz leta 2010. Dopis je torej dokončna in končna izjava, ki odraža voljo Komisije, da ne bo izpolnila svojih obveznosti iz člena 266 PDEU.

—

Komisija naj ne bi spoštovala načela sorazmernosti s tem, da je tožeči stranki naložila plačilo zamudnih obresti za globo, katere višina nikoli ni bila jasna in ki je bila v celoti razglašena za nično, ne da bi Komisija sprejela novo končno odločbo o znesku globe, ki jo mora plačati tožeča stranka. Pogoji pravil, po katerih sme Komisija zahtevati plačilo zamudnih obresti v drugih primerih, v tem primeru niso izpolnjeni. Podredno pa naj bi bilo vsaj nesorazmerno zahtevati plačilo kazenskih zamudnih obresti, ker se tožeča stranka temu plačilu ni mogla izogibati zaradi ravnanja Komisije.

—

z navedeno sodbo je Splošno sodišče razglasilo ničnost odločbe iz leta 2005 , s katero je bilo prvotno naloženo plačilo glob, Komisija pa ni imela na voljo nobenega zahtevka proti tožeči stranki do sprejetja nove odločbe. Komisija je s tem, da ni sprostila bančnega jamstva po sodbi iz leta 2010, ravnala v nasprotju s sodbo. Ta napačna uporaba prava je tožeči stranki neposredno povzročila nadaljnje stroške za ohranitev bančnega jamstva. Podredno, Komisija naj bi vsaj znižala višino bančnega jamstva takoj po sodbi na najvišji znesek, ki ga je določilo Splošno sodišče.