30.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 249/22

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov na podlagi skupne ribiške politike (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Naše življenjsko zavarovanje, naš naravni kapital: strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 (COM(2011)0244),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Vrh Rio+20: na poti k okolju prijaznemu gospodarstvu in boljšemu upravljanju (COM(2011)0363),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Evropa 2020 (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju okvirne direktive o morski strategiji (Direktiva 2008/56/ES) (2),

—

ob upoštevanju reformnega svežnja za skupno ribiško politiko, ki ga je Komisija predložila 13. julija 2011,

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu z dne 10. decembra 1982,

—

ob upoštevanju kodeksa odgovornega ribištva Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, sprejetega 31. oktobra 1995,

—

ob upoštevanju členov 115(5) in 110(4) Poslovnika,

A.

ker je ribištvo ena najstarejših človekovih dejavnosti; ker so ribe pomemben in nepogrešljiv element človekove prehrane in ker je treba v sklopu skupne ribiške politike zagotoviti njihovo razpoložljivost ter priznati njihov pomen in dodano vrednost;

B.

ker ribiški sektor, ki zajema tako ulov prostoživečih rib kot ribogojstvo, vključuje dejavnosti, ki prek treh glavnih panog (ribolova, predelave in trženja) prispevajo k proizvodnji nujnih skupnih dobrin; ker so zdravi ribji staleži, zdravi morski ekosistemi ter ohranjanje biotske raznovrstnosti morij pomembne skupne dobrine, ki jih je treba ohraniti;

C.

ker je trajnostno ribogojstvo, najsi gre za sladkovodno ali morsko, ob obali ali na odprtem morju, pomemben del ribiškega sektorja;

D.

ker ima mali ribolov zlasti pomembno vlogo v gospodarskem, socialnem, okoljskem in kulturnem življenju, ki jo je treba priznati in ustrezno ovrednotiti v okviru skupne ribiške politike; ker je obalne skupnosti zelo prizadel upad celotnega ribiškega sektorja, kar so zlasti močno občutila mala ribiška pristanišča v vsej EU;

E.

ker bi morali z reformo skupne ribiške politike zagotoviti okoljsko, socialno in gospodarsko trajnost ribiškega sektorja v različnih hidrografskih bazenih, tudi prek decentraliziranega upravljavskega modela, s katerim bodo središča odločanja bližje dejanskim območjem dejavnosti, pristojnosti zainteresiranih strani pa se bodo povečale;

F.

ker ribiški sektor zajema dejavnosti, ki so povsem odvisne od delujočih ekosistemov, saj so bogati staleži rib in morski ekosistemi, ki so v dobrem okoljskem stanju, nujni za dolgoročno vzdržnost ribolova, predelave in trženja ribiških proizvodov;

G.

ker evropski ribiški sektor prispeva k socialnemu razvoju, saj neposredno in posredno ustvarja delovna mesta, ter h gospodarski rasti Evrope, saj vsako leto zagotavlja 6,4 milijona ton rib;

H.

ker se večfunkcionalnost ribiškega sektorja odraža na različnih področjih, na primer skozi vpliv na socialno-ekonomska, zgodovinska, kulturna, znanstvena in okoljska vprašanja;

I.

ker dejavnosti ribištva vplivajo predvsem na obalna območja in otoke, pri čemer prispevajo k učinkovitemu upravljanju ter socialni in ekonomski dinamiki teh območij; ker je to zlasti pomembno za skupnosti na teh območjih, ki so pogosto prikrajšane zaradi pomanjkanja delovnih mest in šibkega lokalnega gospodarstva;

J.

ker bi morala biti prenovljena skupna ribiška politika povezana z drugimi ključnimi pobudami EU na področju pomorskih zadev, zlasti s tistimi, ki so opredeljene v sporočilu Komisije z naslovom „Celostna pomorska politika za Evropsko unijo” (COM(2007)0575), ki navaja, da lahko evropski ribiški sektor sproži in spodbudi številne različne znanstvene študije, s katerimi se poglablja naše poznavanje oceanografske dinamike, ekosistemov in biologije vodnih vrst, ki so neposredno ali posredno povezane z ribiško dejavnostjo;

K.

ker bi lahko dinamičen in dobro upravljan ribiški sektor prispeval vedno več evropski družbi in evropskemu gospodarstvu ter tako imel pomembno vlogo v strategiji Evropa 2020;

1.

poudarja, da je ribištvo pomemben sektor, ki državljanom EU zagotavlja visoko kakovost hrane ter ustvarja gospodarsko in socialno dodano vrednost za Evropsko unijo; zato meni, da mora reformirana skupna ribiška politika zagotoviti trajnostno izkoriščanje ribolovnih virov ter ohranjanje staležev rib na zdravi ravni, tako da se bodo lahko ribolovne dejavnosti na dolgi rok nadaljevale v tradicionalnih območjih in skupnostih;

2.

meni, da so okoljska, gospodarska in družbena trajnost pomembni cilji skupne ribiške politike, ter poudarja, da bi morala biti najpomembnejša naloga skupne ribiške politike vzpostavitev trajnostnega ribiškega sektorja, s čimer bi zagotovili, da bodo sedanje in prihodnje generacije še naprej uživale okoljske, socialne in ekonomske koristi ribištva;

3.

poudarja, da bi lahko ribištvo, če bi se z njim pravilno upravljalo, prispevalo več za evropsko družbo, kar zadeva zanesljivo preskrbo s hrano, zaposlovanje in ohranjanje dinamičnih ribiških skupnosti, pa tudi na številne druge načine; poudarja, da sta obstoj zdravih staležev rib in zdravih morskih ekosistemov ter ohranjanje biotske raznovrstnosti morja sama po sebi skupni dobrini, ki ju je mogoče zagotoviti le, če se staleže rib upravlja na trajnosten način in če se čim bolj zmanjšajo vsakršni nepotrebni negativni vplivi na okolje;

4.

meni, da je bistvenega pomena, da se morja – ki pokrivajo več kot dve tretjini površine našega planeta – priznajo kot vir, ki ima ključno vlogo pri zagotavljanju drugih naravnih virov (npr. ribištva); meni tudi, da je strateško nujno, da bi skupna ribiška politika zajemala jasne in natančne ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da bo lahko izpolnila svojo strateško vlogo prek ekosistemskega pristopa;

5.

poudarja, da skupna ribiška politika z ukrepi za zagotavljanje trajnostnega ribolova, previdnostnimi ukrepi za odpravo uničujočega ribarjenja, z zagotavljanjem obnove preveč izkoriščenih staležev rib ter z ukrepi za zaščito neciljnih vrst prispeva k uresničevanju ciljev strategije EU 2020 glede biotske raznovrstnosti ter k nameri EU, da do leta 2020 zaustavi izgube biotske raznovrstnosti in slabšanje ekosistemskih storitev;

6.

opominja, da ribiški sektor (tudi ribogojstvo) na ekonomski ravni po nekaterih ocenah ustvari 34,2 milijarde EUR letnega prihodka, na socialni ravni pa več kot 350 000 delovnih mest vzdolž celotne verige v ribištvu, vključno s sektorjema predelave rib in trženja, zlasti na obalnih območjih, v oddaljenih regijah in na otokih;

7.

poudarja, da ima ribiški sektor večfunkcionalno razsežnost ter da ima poleg svojih treh tradicionalnih področij dejavnosti in vidnih vplivov na gospodarski, okoljski in socialni ravni pomembno vlogo tudi na številnih drugih področjih, kot so okolje, kultura, rekreacija in turizem, znanost, energija in izobraževanje; v tem smislu poudarja zlasti pomen sektorja malega ribolova;

8.

poziva Komisijo, naj ustrezno upošteva pomembno vlogo ribiškega sektorja za naslednja področja:

9.

poudarja, da ribiški sektor glede na svojo večfunkcionalno razsežnost skupnostim prinaša skupne dobrine, ki niso koristne samo za tiste, ki so neposredno ali posredno povezani z ribištvom, temveč tudi za državljane EU na splošno, to pa je treba priznati in ceniti; poleg tega ugotavlja, da veliko državljanov EU, zlasti tistih, ki živijo na obalnih območjih, uživa koristi večfunkcionalnih ribiških dejavnosti; meni, da je treba pri financiranju skupne ribiške politike v celoti upoštevati večfunkcionalnost ribiškega sektorja; poudarja, da proizvodnja teh dodatnih javnih dobrin ne sme služiti kot izgovor za zavlačevanje nujnih reform skupne ribiške politike;

10.

poziva Komisijo, naj pomaga malim ribiškim pristaniščem, ki jih je močno prizadel upad iztovora zaradi prekomernega ribolova;

11.

poudarja, da je ribiški sektor (ki zajema tako trajnostni ulov prostoživečih rib kot ribogojstvo) eden od najpomembnejših stebrov zanesljive preskrbe s hrano v Evropski uniji ter da je zaradi tega treba z reformo skupne ribiške politike zagotoviti tudi njegovo trajnost in stabilnost, tako da bi lahko v prihodnosti ustvarili dovolj ustrezno kakovostnih ribiških proizvodov za zadovoljitev povpraševanja več kot pol milijarde državljanov EU;

12.

poudarja potencial morskega in sladkovodnega ribogojstva, ki lahko dopolni vlogo ribištva in pomembno prispeva k zanesljivi preskrbi s hrano v EU; poudarja, da je potrebna posebna politika za zagotovitev okoljske trajnosti sektorja ribogojstva; poziva Komisijo, naj določi splošna kvalitativna merila za ribogojstvo, ki bi morala biti izpolnjena v celotni EU in ki bodo upoštevala okoljske in socialne posledice ribogojstva; ob tem poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo uvoženi proizvodi iz ribogojstva proizvedeni v skladu z ustreznimi standardi EU glede trajnosti in kakovosti, se pravi z okoljskimi merili ali standardi dobrega počutja živali;

13.

ugotavlja, da športni ribolov ni bil obravnavan v predlogih Komisije z dne 13. julija 2011; poudarja, da bi ga bilo treba obravnavati posebej kot del reformnega procesa skupne ribiške politike;

14.

poudarja, da bi lahko nadaljnja diverzifikacija dejavnosti, ki so neposredno ali posredno povezane z ribištvom, pomagala upočasniti odhod delavcev iz tega sektorja, ohraniti žive regionalne običaje in tradicije ter ustaviti upadanje števila prebivalcev na nekaterih obalnih območjih;

15.

poudarja, da upravljanje ribištva čedalje bolj temelji na znanstvenih podatkih, ki spodbujajo uporabne raziskave na tem področju, kar promovira znanje ter krepi tehnološki razvoj in inovativnost v skladu s strategijo EU 2020 za spodbujanje pametne rasti;

16.

poudarja, da je ribiški sektor v celoti odvisen od zdravja staležev in ravnovesja ekosistema, tako da se bo treba ob reformi skupne ribiške politike znova osredotočiti na vlogo tega sektorja kot varuha in upravljavca morskih virov, katerega namen je ustvarjanje učinkovitejšega, okolju prijaznejšega in bolj konkurenčnega gospodarstva v skladu s strategijo EU 2020 za spodbujanje trajnostne rasti;

17.

poudarja, da ribolovne dejavnosti ob upoštevanju vseh razsežnosti (vključno s trajnostnim ribogojstvom), neposrednega in posrednega vpliva ter skupnih dobrin, proizvedenih z ribiškimi dejavnostmi, zagotavljajo socialno in teritorialno kohezijo ter spodbujajo poklicno usposabljanje ter socialno in gospodarsko dinamiko v skladu s strategijo EU 2020 za spodbujanje vključujoče rasti;

18.

poudarja, da mora ribiški sektor, tako sam po sebi kot skozi celostno pomorsko politiko, prispevati k uresničevanju ciljev vrha Rio+20 za odprto gospodarstvo, pa tudi k ustvarjanju delovnih mest in izkoreninjenju revščine;

19.

meni, da imajo ribolovne dejavnosti pomembno vlogo v širšem obsegu celostne pomorske politike in so odločilni element politik na področju pomorskega prostorskega načrtovanja in v okviru Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo;

20.

poziva Komisijo, naj prizna večfunkcionalnost ribiškega sektorja ter vrednost proizvodnje široke in raznolike palete skupnih dobrin v tem sektorju;

21.

poziva Komisijo, naj v svojih prihodnjih političnih predlogih in odločitvah zagotovi, da bo skupna ribiška politika prispevala k splošnim cilje njene politike, na primer ciljem iz strategije EU 2020; meni, da je treba v tem ključnem reformnem procesu priznati skupno ribiško politiko kot vir razvoja v okviru evropskega projekta rasti ter ustvariti pogoje, ki bodo omogočili, da se v celoti izkoristi potencial skupne ribiške politike; poziva Komisijo, naj pri razvijanju in izvajanju teh politik upošteva posebne značilnosti ribištva in obalnih regij;

22.

poziva Komisijo, naj v reformirano skupne ribiške politike vključi koncept „pogojevanja“, ki se že uporablja v skupni kmetijski politiki, s čimer bo zagotovila ugodnejši položaj za okolju prijazno ribolovno prakso, na primer z lažjim dostopom do finančnih sredstev;

23.

poziva Komisijo, naj spodbudi razvoj vzporednih dejavnosti, in sicer s pravno rešitvijo, ki bo ribičem omogočila razvoj drugih virov prihodka iz široke palete dejavnosti, povezanih z ribištvom, ne da bi jih finančno kaznovala;

24.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.