31.5.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 161/72

A.

ker Sodišče Evropske unije v svoji sodni praksi že od sodb v zadevi 11-70 Internationale Handelsgesellschaft z dne 17. decembra 1970 (2) in zadevi 4-73 Nold z dne 14. maja 1974 (3) ugotavlja, da tvorijo temeljne pravice bistveni del splošnih načel prava, ki jih Sodišče ščiti,

B.

ker se Sodišče Evropske unije pri tem opira na skupne ustavne tradicije držav članic in na mednarodne instrumente za zaščito človekovih pravic, h katerim morajo države članice pristopiti, kot na primer EKČP,

C.

ker je bilo bistvo te sodne prakse s Pogodbo o Evropski uniji iz Maastrichta leta 1993 vključeno v primarno zakonodajo,

D.

ker Sodišče Evropske unije namenja posebno pozornost razvoju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, o čemer priča vse večje število sodb, ki se sklicujejo na določbe EKČP,

E.

ker Evropsko sodišče za človekove pravice načeloma domneva, da je ravnanje države članice skladno z EKČP, kadar ta država le izvaja pravo Unije,

F.

ker je Sodišče Evropske unije v mnenju z dne 28. marca 1996 ugotovilo, da Evropska skupnost ne more pristopiti k EKČP, dokler ne bo spremenjena pogodba in ne bo EU imela eksplicitno ali implicitno pristojnost, da to stori,

G.

ker je treba pri pristopu spoštovati omejitve, ki jih postavlja Lizbonska pogodba in k njej priloženi protokoli, še zlasti člen 6(2) Pogodbe o Evropski uniji in protokol št. 8 k Lizbonski pogodbi; ker te določbe Uniji ne le omogočajo pristop, temveč institucije Unije k temu obvezujejo, ob upoštevanju, da mora sporazum o pristopu Unije k EKČP odražati, da je treba ohraniti posebne značilnosti Unije in njene zakonodaje,

H.

ker lahko Unija po sklenitvi protokola št. 14 o spremembi EKČP k tej pristopi, kar zadeva države podpisnice EKČP, o pogojih in načinih pristopa pa se morajo dogovoriti Unija na eni strani in države podpisnice EKČP na drugi,

I.

ker bi moral takšen dogovor obravnavati tudi administrativna in tehnična vprašanja, kot je načelo o prispevku Unije k pokrivanju stroškov delovanja Evropskega sodišča za človekove pravice, ker je treba v tem okviru predvideti vzpostavitev samostojnega proračuna Evropskega sodišča za človekove pravice, da se olajša ocenjevanje posameznih prispevkov,

J.

ker bi bila Unija s pristopom k EKČP vključena v njen sistem varovanja temeljnih pravic in bi imela poleg notranje zaščite teh pravic s sodno prakso Sodišča Evropske unije na voljo tudi zunanji organ za zunanjo zaščito, ki je mednarodnega značaja,

K.

ker EKČP ni bila razvita le z dodatnimi protokoli, temveč tudi z uporabo drugih konvencij, listin in sporazumov, s katerimi se je vzpostavil sistem varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki se stalno razvija,

1.

poudarja glavne utemeljitve v prid pristopa Unije k EKČP, ki jih je mogoče povzeti sledeče:

2.

opozarja, da skladno s členom 6 Pogodbe o Evropski uniji in protokolom št. 8 pristop ne prinaša razširitve pristojnosti Unije, ne uvaja njene splošne pristojnosti na področju človekovih pravic ter ne vpliva na pristojnosti institucij Unije, in da je v skladu s členoma 4(2) in 6(3) Pogodbe o Evropski uniji treba ohranjati spoštovanje ustavne tradicije in identitete držav članic;

3.

potrjuje, da mora sporazum o pristopu Unije k EKČP v skladu s členom 2 protokola št. 8 k Lizbonski pogodbi zagotoviti, da pristop ne bo vplival na posebni položaj držav članic v odnosu do EKČP in na njene protokole na splošno ter na morebitna odstopanja in zadržke držav članic ter da nadalje takšne okoliščine ne smejo vplivati na položaj Unije v odnosu do EKČP;

4.

ugotavlja, da je bil sistem EKČP dopolnjen z nizom dodatnih protokolov v zvezi z varovanjem pravic, ki niso predmet EKČP, in priporoča, da se Komisiji podeli mandat za pogajanje o pristopu k vsem protokolom, ki se nanašajo na pravice, ki se ujemajo z Listino o temeljnih pravicah, in to neodvisno od njihove ratifikacije s strani držav članic Unije;

5.

poudarja, da je treba pristop EU k EKČP z ozirom na dejstvo, da gre za pristop nedržavne strani k pravnemu instrumentu, ustanovljenemu za države, izpeljati brez spreminjanja lastnosti EKČP in s čim manj spremembami pravnega sistema; meni, da je pomembno in v interesu strank iz Evropske unije in tretjih držav, ki iščejo pravico pred sodiščem, da se da prednost tistim pristopnim ureditvam, ki bodo najmanj obremenile Evropsko sodišče za človekove pravice;

6.

poudarja, da je vzporedno s politično zavezanostjo, ključno, da se najdejo ustrezni odgovori in rešitve za glavna tehnična vprašanja, tako da bo lahko pristop EU k EKČP uporabljen v korist državljanov; opaža, da lahko nerešene in nejasne podrobnosti povzročijo zmedo in ogrozijo sam cilj pristopa; vseeno poudarja, da tehnične ovire ne semjo upočasniti procesa;

7.

poudarja, da Unija s pristopom k EKČP ne postaja članica Sveta Evrope, vendar je njena udeležba pri organih konvencije v določeni meri potrebna, da bi zagotovili njeno uspešno vključitev v sistem EKČP in da bi Unija s tem pridobila določene pravice, še zlasti:

8.

meni, da bi si morale države članice v medsebojnih odnosih in v odnosih z Unijo po pristopu k EKČP prizadevati, da se ne bi zatekale k meddržavnim pritožbam zaradi domnevnega neizpolnjevanja obveznosti po členu 33 EKČP, kadar bi dejanje ali opustitev dejanja, ki je predmet spora, sodilo v področje uporabe zakonodaje Unije, saj to ne bi bilo v skladu s členom 344 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

9.

ocenjuje, da je poglavitna dodana vrednost pristopa EU k EKČP možnost pritožbe posameznika zoper dejanja institucij in držav članic pri izvajanju zakonodaje Unije in da bi posledično morala biti vsaka pritožba pravne ali fizične osebe glede določenega dejanja ali njegove opustitve s strani institucije ali organa Unije uperjena izključno proti Uniji; enako bi morala biti vsaka pritožba, katere predmet je akt države članice, s katerim ta izvaja pravo Unije, uperjena samo proti tej državi članici, je pa lahko uperjena proti Uniji in državi članici hkrati, kadar obstaja dvom glede delitve odgovornosti med njima;

10.

meni, da mora vlagatelj za izpolnitev zahteve, da morajo biti izčrpani vsi notranji pravni ukrepi iz člena 35 EKČP, izčrpati pravna sredstva zadevne države, pa tudi uporabiti postopek sprejetja predhodne odločbe pred sodiščem v Luksemburgu; ta postopek velja za izpeljanega tudi takrat, ko nacionalno sodišče po zahtevi pritožnika za vložitev predloga za predhodno odločbo presodi, da zahteva ni upravičena;

11.

ugotavlja, da se po pristopu EU k EKČP lahko zgodi, da bosta za določene zadeve pristojni obe sodišči, Evropsko sodišče za človekove pravice in Sodišče Evropske unije, ter poudarja, da se ni dopustno, da bi se takšna zadeva hkrati predložila obema sodiščema;

12.

meni, da je v interesu dobrega upravljanja in pravičnosti ustrezno, da brez poseganja v člen 36(2) EKČP, Unija lahko nastopi kot sotožena stranka v vsaki zadevi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, kjer se lahko pojavi vprašanje glede prava Unije in kjer je tožena stran država članica, v vsaki tožbi proti Uniji pa lahko pod enakimi pogoji kot sotožena stranka nastopi država članica; ta možnost mora biti opredeljena z določbami, vključenimi v pogodbo o pristopu, in sicer jasno, vendar dovolj široko;

13.

ocenjuje, da sprejetje statusa sotožene stranke ne preprečuje drugih posrednih možnosti, ki jih ponuja EKČP (člen 36, I), kot je na primer pravica Unije, da v vsaki pritožbi državljana Unije nastopi kot tretja stranka;

14.

meni, da si mora Evropska unija glede na dejstvo, da je Evropsko sodišče za človekove pravice potrdilo eksteritorialno veljavnost EKČP, prizadevati za popolno spoštovanje te obveznosti pri svojih zunanjih odnosih in dejavnostih;

15.

meni, da odnosov med Sodiščem Evropske unije in Evropskim sodiščem za človekove pravice ne bi bilo pametno formalizirati z uvedbo postopka predhodnega odločanja pred Evropskim sodiščem za človekove pravice ali z vzpostavitvijo organa ali odbora, ki bi sprejel odločitev takrat, kadar bi eno izmed dveh sodišče nameravalo sprejeti razlago EKČP, ki bi se razlikovala od razlage drugega; v zvezi s tem izpostavlja izjavo št. 2 o členu 6(2) Pogodbe o Evropski uniji, ki ugotavlja obstoj rednega dialoga med Sodiščem Evropske unije in Evropskim sodiščem za človekove pravice, ki bi ga bilo treba okrepiti s pristopom Unije k EKČP;

16.

se jasno zaveda dejstva, da lahko Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovi kršitev v zadevi, o kateri je Sodišče Evropske unije že odločilo, in poudarja, da to nikakor ne bo zbudilo dvomov v verodostojnosti Sodišča Evropske unije kot najvišjega razsodnika v pravosodnem sistemu EU;

17.

poudarja, da bo po pristopu k EKČP ta predstavljala minimalni standard varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Evropi in da bo obvezno veljala zlasti v primerih, v katerih bo varstvo, ki ga zagotavlja Evropska unije, slabše od varstva, ki ga določa EKČP; poudarja, da je EKČP okrepila varstvo pravic, ki jih priznava Listina o temeljnih pravicah in področje njene uporabe, in da Listina priznava tudi druge pravice in načela, ki jih EKČP ne vsebuje, vendar pa jih vsebujejo njeni dodatni protokoli in z njo povezanimi instrumenti;

18.

opozarja, da je spodbujanje spoštovanja človekovih pravic, ki je kot temeljno načelo EU vključeno v ustanovno pogodbo, skupni temelj njenih odnosov s tretjimi državami; zato meni, da se bo s pristopom dodatno okrepilo zaupanje državljanov v Evropsko unijo in povečala verodostojnost EU v pogovorih o človekovih pravicah z državami nečlanicami; prav tako poudarja, da je za zagotovitev verodostojnosti v teh pogovorih v enaki meri pomembno tudi enotno in popolno izvajanje Listine o temeljnih pravicah na ravni EU;

19.

ugotavlja, da ima EKČP pomembno vlogo pri razlagi Listine o temeljnih pravicah, saj se morajo pravice, zajamčene z listino in ki se ujemajo s pravicami, priznanimi z EKČP, razlagati v skladu z EKČP in se v skladu s členom 6(3) Pogodbe o Evropski uniji Sodišče pri oblikovanju splošnih načel prava Unije zgleduje po EKČP; prav tako ugotavlja, da se EKČP, v skladu z njenim členom 53, ne sme razlagati kot da omejuje ali ogroža pravice, ki jih priznava Listina o temeljnih pravicah, ki ohranja vso svojo pravno veljavnost;

20.

vztraja, da sta EKČP in sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice pomembna za vzpostavitev pravnega okvira in temeljnih načel za sedanje in prihodnje ukrepanje Evropske unije na področju državljanskih svoboščin, pravosodja in notranjih zadev, zlasti ob upoštevanju novih oblik vključevanja in usklajevanja državljanskih svoboščin, pravosodja in notranjih zadev, ki so bile uvedene z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe in s sprejetjem stockholmskega programa;

21.

poudarja, da bo tak pristop najprej in predvsem prispeval k skladnejšemu notranjemu sistemu človekovih pravic v Evropski uniji; meni, da bo okrepil kredibilnost Evropske unije v očeh njenih državljanov na področju varstva človekovih pravic, saj bo zagotovil polno in učinkovito spoštovanje temeljnih pravic vedno, ko gre za pravo EU;

22.

poudarja, da po tem pristopu ne bo več možno spodbijati pristojnosti Evropskega sodišča za človekove pravice pri obravnavanju primerov iz področja EKČP na podlagi notranjih pravnih struktur EU; poudarja tudi, da pristojnosti Evropskega sodišča za človekove pravice ne smejo biti omejene na evropske državljane ali geografsko ozemlje Evropske unije (na primer v primerih misij ali delegacij);

23.

ugotavlja, da bo pristop EU k EKČP zagotovil dodaten mehanizem za uveljavljanje človekovih pravic, predvsem možnost vložitve pritožbe pri Evropskem sodišču za človekove pravice v zvezi z ukrepanjem ali opustitvijo ukrepanja institucije EU ali države članice, ki izvaja pravo EU in hkrati spada pod pristojnost EKČP; vseeno poudarja, da to ne spreminja sedanje ureditve pristojnosti Sodišča Evropske unije ali pristojnosti Evropskega sodišča za človekove pravice in da zahteva, da so notranja pravna sredstva izčrpana, ostane pogoj za dopustnost zahteve; poziva, naj se zahteve in pritožbe državljanov obravnavajo v razumnem roku; Komisijo spodbuja, naj v sodelovanju s Sodiščem Evropske unije in Evropskim sodiščem za človekove pravice pripravi nekaj smernic o notranjih pravni sredstvih v Uniji in o vprašanju predhodnega odločanja v pravu Unije; glede tega poudarja, da bo treba zagotoviti, da bodo v primeru obravnave spornega vprašanja v zvezi s temeljnimi pravicami sodišča držav članic zadevo predložila Sodišču Evropske unije;

24.

poudarja, da bo pristop hkrati zahteval povečano sodelovanje med nacionalnimi sodišči, Sodiščem Evropske unije in Evropskim sodiščem za človekove pravice na področju varstva temeljnih pravic. meni, da bo sodelovanje med dvema evropskima sodiščema pospešilo razvoj skladnega sistema sodne prakse na področju človekovih pravic;

25.

poleg tega pozdravlja, da člen 1 EKČP zagotavlja varstvo ne le državljanom EU in drugim posameznikom na ozemlju Unije, ampak tudi vsem posameznikom, ki spadajo v njeno pristojnost tudi zunaj njenega ozemlja;

26.

se zaveda dejstva, da pristop sam po sebi ne bo rešil zelo resnih težav, s katerimi se sooča sistem EKČP, in sicer s preveliko delovno obremenitvijo zaradi eksponentnega naraščanja števila pritožb posameznikov ter z reformo strukture in delovanja Sodišča za rešitev tega problema; ugotavlja, da Evropsko sodišče za človekove pravice priznava dejstvo, da deluje v zapletenih sodnih in političnih razmerah, ter nadalje ugotavlja, da bi začetek veljavnosti protokola št. 14 s 1. junijem 2010 nedvomno pripomogel k zmanjšanju števila nezaključenih postopkov, vendar pa ne tudi k njihovi odpravi; poudarja, da je treba v okviru reforme Evropskega sodišča za človekove pravice upoštevati pomen deklaracije iz Interlakna in zlasti njenega četrtega odstavka, ki poziva k enotnemu in strogemu izvajanju meril glede sprejemljivosti zahtevkov in pristojnosti sodišča;

27.

meni, da je nujno ohraniti neodvisnost osebja in proračunske politike Evropskega sodišča za človekove pravice;

28.

opozarja na dejstvo, da Pogodba o delovanju Evropske unije ob upoštevanju ustavnega pomena pristopa Unije k EKČP za pristop določa stroga pravila, saj mora Svet po odobritvi Evropskega parlamenta odločitev o sklenitvi sporazuma sprejeti soglasno, sporazum pa ne bo začele veljati, dokler ga v skladu s svojimi ustavnimi predpisi ne bodo potrdile vse članice;

29.

spodbuja nacionalne parlamente držav članic EU, naj jasno izrazijo svojo voljo in pripravljenost za pospeševanje pristopnega procesa s tem, da vključijo nacionalna sodišča in ministrstva za pravosodje;

30.

ugotavlja, da Unija s pristopom k EKČP posredno priznava celotni sistem zaščite človekovih pravic, kot se je razvil in uzakonil s številnimi dokumenti in organi Sveta Evrope; v tem smislu predstavlja pristop Unije k EKČP prvo ključno dejanje, ki ga je med drugim treba dokončati s pristopom Unije k Evropski socialni listini, podpisani v Torinu 18. oktobra 1961 in revidirani v Strasbourgu 3. maja 1996, kar bi bilo skladno z napredkom, ki je že bil dosežen z Listino o temeljnih pravicah in s socialno zakonodajo Unije;

31.

poziva tudi, naj se Unija pridruži organom Sveta Evrope, kot so Odbor za preprečevanje mučenja, Evropska komisija proti rasizmu in nestrpnosti ter Evropska komisija za učinkovito pravosodje; prav tako poudarja, da mora biti Unija vključena v delo komisarja za človekove pravice, Evropskega odbora za socialne pravice, Vladnega odbora za Evropsko socialno listino in Evropskega odbora za migracije ter zahteva, da se ga ustrezno obvešča o zaključkih in sklepih teh organov;

32.

meni, da je treba v korist državljanov, demokracije in človekovih pravic v Evropi in EU ter za zagotovitev njihovega spoštovanja in zagotavljanja okrepiti sodelovanje med institucijami Evropske unije in posebnimi organi Sveta Evrope, da bi se na vseevropski ravni poskusilo prispevati k večji usklajenosti in dopolnjevanju na področju človekovih pravic;

33.

predlaga, naj Svet Evrope in EU preučita razvoj smernic z jasnimi obrazložitvami vseh posledic in vplivov, ki jih bo prinesel pristop, da se državljane ozavesti o dodani vrednosti, ki jo prinaša; vztraja, da morajo Komisija in države članice zagotoviti informacije državljanom EU, da bodo ti lahko v celoti razumeli, kaj so novi mehanizmi in kako jih ustrezno uporabiti;

34

poudarja pomen neformalnega organa za usklajevanje izmenjave informacij med Evropskim parlamentom in Parlamentarno skupščino Sveta Evrope;

35.

poudarja, da pristop k EKČP zadeva ne le institucije EU, temveč tudi državljane Unije, zato je treba pridobiti mnenje Evropskega parlamenta, ga vključiti v celoten postopek pogajanj in ga na vseh stopnjah pogajanj vključevati in takoj in v celoti obveščati, kot je določeno v členu 218(10) Pogodbe o Evropski uniji;

36.

pozdravlja zavezanost trenutnega španskega predsedstva, da pristop obravnava kot „nujno zadevo“ ter pozitiven in sodelovalen odnos Sveta Evrope v tem pogledu; poziva belgijsko in madžarsko predsedstvo, naj si čimbolj prizadevata pristop končati ob prvi ustrezni priložnosti ter na tem bolj enostaven in dostopen način, da bodo državljani Unije kar najhitreje lahko uživali koristi pristopa Unije k EKČP;

37.

vztraja pri tem, da mora biti Evropski parlament glede na pomembno vlogo, ki mu jo Lizbonska pogodba dodeljuje pri sklenitvi pristopnega sporazuma, ustrezno obveščen o opredelitvi pogajalskega mandata v zvezi s pristopom k EKČP ter tesno sodelovati pri predhodnih razpravah in poteku pogajanj o samem besedilu sporazuma v skladu z določbami člena 218 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

38.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.