Choose the experimental features you want to try

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52010IE0255

    Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o učinku sporazumov o gospodarskem partnerstvu na najbolj oddaljene regije (območje Karibov) (mnenje na lastno pobudo)

    UL C 347, 18.12.2010, p. 28–33 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

    18.12.2010   

    SL

    Uradni list Evropske unije

    C 347/28


    Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o učinku sporazumov o gospodarskem partnerstvu na najbolj oddaljene regije (območje Karibov)

    (mnenje na lastno pobudo)

    (2010/C 347/04)

    Poročevalec: g. COUPEAU

    Evropski ekonomsko-socialni odbor je 26. februarja 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

    Učinek sporazumov o gospodarskem partnerstvu na najbolj oddaljene regije (območje Karibov).

    Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 2. februarja 2010.

    Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje soglasno sprejel na 460. plenarnem zasedanju 17. in 18. februarja 2010 (seja z dne 17. februarja).

    1.   Sklepi in priporočila

    1.1   Področje uporabe sporazuma o gospodarskem partnerstvu (SGP), ki ga je 15. oktobra 2008 podpisalo 15 držav članic Karibskega foruma (1) držav AKP (2) in EU, je izredno obsežno. Nekaj dejavnikov, ki jih SGP sicer omenja, pa vendarle ovira doseganje ciljev regionalnega povezovanja, trajnostnega razvoja in tudi sodelovanja med državami Cariforuma in najbolj oddaljenimi regijami. Čeprav imajo najbolj oddaljene regije dolgo evropsko tradicijo, so geografsko, zgodovinsko, kulturno in gospodarsko povezane z državami Cariforuma. Njihov strateški položaj jim omogoča, da s sosednjimi otoki navežejo trajne trgovinske odnose, zato so to tiste evropske regije, ki jih SGP najbolj zadeva.

    1.2   EESO se zaveda, da so bila pogajanja zapletena, da SGP prinaša potencialna tveganja in priložnosti tako za države Cariforuma kot za najbolj oddaljene regije in EU na splošno.

    1.3   EESO toplo priporoča, da se v vsa posvetovanja, povezana s SGP EU-Cariforum, vključi tudi lokalne oblasti najbolj oddaljenih regij. Čeprav so te najbolj oddaljene regije za razliko od držav Cariforuma tudi francoski departmaji v Ameriki (DFA, Départements français d'Amérique), pa lahko tudi same pomagajo pri vzpostavljanju resničnega regionalnega povezovanja.

    1.4   EESO ocenjuje, da je civilno družbo in lokalne oblasti najbolj oddaljenih regij enako pomembno v večji meri vključiti v razprave in različne odbore za spremljanje izvajanja SGP, s čimer bi lahko dosegli cilj regionalnega povezovanja, ki ga zahteva ta sporazum.

    1.5   Postopnega vključevanja držav Cariforuma v svetovno gospodarstvo ne bo mogoče doseči, če ne bodo odpravljene težave, povezane s prevozom (infrastrukturo in prevoznimi sredstvi). EESO Komisiji predlaga, naj vprašanje prevoza vključi v širšo vizijo in se bolj poglobi v konkretne rešitve, ki jih skupaj predlagajo države Cariforuma in najbolj oddaljene regije.

    1.6   Za spodbujanje trgovinskih odnosov na območju Karibov EESO zainteresiranim stranem predlaga, naj razmislijo o predčasnem zmanjšanju carinskih dajatev med najbolj oddaljenimi regijami in državami Cariforuma.

    1.7   EESO je zadovoljen, da SGP upošteva potrebo po uvedbi jasnega postopka glede sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov. EESO vseeno predlaga, da se najbolj oddaljene regije vključi v pristojni organ za izvajanje sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov s ciljem spodbujanja medregionalne trgovine ter v pogajanja, povezana z dvostranskimi ureditvami. EESO tudi priporoča, da bi najbolj oddaljenim regijam omogočili uporabo oznake porekla „najbolj oddaljene regije“, ki bi njihove izdelke odlikovala zaradi kakovosti in spoštovanja standardov ES.

    1.8   EESO izrecno priporoča, da se območja ribolova in akvakulture v najbolj oddaljenih regijah upravlja v dogovoru z državami Cariforuma.

    1.9   EESO še predlaga boljšo organizacijo storitev, da bi ustvarili pravi karibski turizem.

    1.10   EESO je pozoren na vključitev načel spoštovanja okolja in socialne varnosti v sporazum in bi lahko pripravil vizijo prihodnjega razvoja za celotno območje.

    2.   Uvod in splošne ugotovitve

    2.1   Člena 349 in 355 Pogodbe o delovanju Evropske unije priznavata posebnost najbolj oddaljenih regij. Evropska komisija je leta 1986 oblikovala medresorsko skupino za najbolj oddaljene regije ter ji zaupala nalogo usklajevanja ukrepov Skupnosti za te regije in posredovanja v odnosih z vpletenimi nacionalnimi in regionalnimi upravami. Od leta 1989 te regije sodelujejo v posebnem programu za krepitev socialno-ekonomskih ukrepov, da bi se bolj približale ostalim delom Evropske unije.

    Člen 239 SGP EU-Cariforum upošteva geografsko bližino najbolj oddaljenih regij območja Karibov (Martinika in Guadeloupa) in držav Cariforuma: „z namenom krepitve gospodarskih in socialnih povezav med temi regijami in državami Cariforuma si pogodbenice prizadevajo zlasti pospeševati sodelovanje na vseh področjih, ki jih zajema ta sporazum, olajševati trgovino z blagom in storitvami, pa tudi spodbujati naložbe ter prometne in komunikacijske povezave med najbolj obrobnimi regijami in državami Cariforuma“. Ta člen omogoča tudi skupno udeležbo držav Cariforuma in najbolj oddaljenih regij v okvirnih in posebnih programih na področjih, ki jih zajema ta sporazum.

    2.2.1   EESO želi poudariti pomen nizozemskih čezmorskih ozemelj, tj. otokov Bonaire, Curaçao, Saba, Sint Eustatius, Sint Maarten in Aruba, ki se nahajajo na območju Karibov. Vendar so z evropskega vidika ti otoki „čezmorske države in ozemlja“ in se torej pravno razlikujejo od najbolj oddaljenih regij območja Karibov. EESO pa mora podčrtati, da regionalno povezovanje, kot ga določa SGP, ne more zaživeti brez večjega upoštevanja ozemelj, povezanih z državami članicami EU (Nizozemska, Združeno kraljestvo, Francija).

    2.3   EESO je želel analizirati gospodarski in socialni učinek tega sporazuma na območje Karibov in zlasti na najbolj oddaljene regije. Treba je torej ugotoviti kratko- in dolgoročno učinkovitost prizadevanj za regionalno povezovanje glede blaga, storitev, sodelovanja in odgovornega gospodarskega upravljanja na področjih, povezanih s trgovino (konkurenca, naložbe, intelektualna lastnina…).

    Regionalno povezovanje v „najširšem smislu“ (Strategija EU za najbolj oddaljene regije) je eden od glavnih ciljev SGP, obenem pa eden od ciljev, povezanih z regionalnim vključevanjem najbolj oddaljenih regij. Vendar nekaj elementov sporazuma škoduje po eni strani regionalnemu povezovanju, po drugi strani pa učinkovitosti SGP.

    2.4.1   Dejstvo, da v okviru pogajanj za SGP ni bilo posvetovanj z regionalnimi in departmajskimi sveti najbolj oddaljenih regij, je bistveno zmanjšalo njihovo vlogo na Karibih. Ti imajo določene izkušnje iz „ofenzivnih ‚in‘ defenzivnih“ (3) sektorjev najbolj oddaljenih regij in po zaslugi regionalnih usmerjevalnih odborov lahko v vsakem trenutku predstavijo rezultate svojih študij; pobuda francoske vlade za pregled stanja čezmorskih departmajev pa prinaša veliko elementov, ki bi lahko bili odgovor na ovire SGP. Zaradi geografske in kulturne bližine imajo te ustanove že zdaj nekaj vezi z državami Cariforuma.

    2.4.2   Dejstvo, da najbolj oddaljene regije niso zastopane v Odboru Cariforum-ES za trgovino in razvoj, Parlamentarnem odboru Cariforum-ES in zlasti Posvetovalnem odboru Cariforum-ES, zmanjšuje njihov vpliv v Evropski uniji. EESO zato predlaga, da se v naštete odbore za spremljanje ustrezno vključi poslance, člane organizirane civilne družbe ali predstavnike lokalnih oblasti iz najbolj oddaljenih regij.

    2.4.3   To, da v posvetovanja ni vključena civilna družba najbolj oddaljenih regij, ki se vsak dan sooča s težavami pri trgovanju z državami Karibov (infrastruktura, kvote, „črni seznami“), škodi neposrednim izmenjavam s civilno družbo držav Cariforuma.

    2.4.4   EESO spodbuja vpletene strani, naj bodo naklonjene vključitvi najbolj oddaljenih regij v karibske regionalne institucije, kot sta Cariforum ali OECS (4) kot opazovalk. V okviru teh organizacij se namreč sprejemajo nekatere odločitve, ki veljajo za karibsko regijo, in dokler ne bodo najbolj oddaljene regije prisotne vsaj kot opazovalke, ne moremo govoriti o dejanskem regionalnem vključevanju.

    2.5   Promet

    2.5.1   EESO poudarja, da liberalizacije blaga in storitev ni mogoče izpeljati drugače kot s prilagojenimi prevoznimi sredstvi in infrastrukturo. Območje Karibov nima zadostnih prevoznih sredstev. Dve letalski in dve pomorski družbi sicer skrbijo za prevoz potnikov med otoki, vendar pa ne zagotavljajo rednih linij in prevoza blaga. Čeprav so najbolj oddaljene regije (Guadeloupe, Martinik in Gvajana) dobile poseben znesek 275,6 milijona EUR kot nadomestilo za večje stroške, povezane z njihovim geografskim položajem, imajo najbolj oddaljene regije z območja Karibov težave s prevozom tovora, ki je zelo drag, in z evropsko zakonodajo o kabotaži, ki ni prilagojena otoškim regijam.

    2.5.2   Da bi omilili te težave, so tako najbolj oddaljene regije kot države Cariforuma razmišljale o posebnem sistemu za tovor ali trajekt. Brez potrebnih sredstev pa ti projekti niso mogli biti uresničeni.

    2.5.3   Člen 37 SGP omenja prevoz v poglavju o kmetijstvu in ribištvu, vendar ne ponuja jasnih rešitev, čeprav so najbolj oddaljene regije in države Cariforuma že našle skupne rešitve.

    2.5.4   V okviru naslednjega programa Evropskega razvojnega sklada bi bilo primerno vzpostaviti ambiciozno strukturno politiko, da bi celotno območje Karibov dobilo prometni sistem, prilagojen otoškim regijam.

    2.6   Reševanje civilnih in trgovinskih sporov v SGP sploh ni omenjeno. Nobena določba ne omogoča reševanja konfliktov pristojnosti, zakonodaje ali postopka exequatur (priznanja izvršljivosti tuje sodne odločbe) v primeru spora med podjetjem iz Cariforuma in podjetjem iz najbolj oddaljenih regij. Sporazum predvideva zgolj reševanje sporov, ki izhajajo iz tolmačenja in uporabe SGP. V okviru SGP pa bi bilo primerno predvideti tudi pravne možnosti, ki bi bile na ravni takšnega sporazuma.

    3.   Posebne ugotovitve – analiza območja Karibov

    3.1   Kmetijstvo

    Banana je sadež, ki se ga na območju Karibov veliko prideluje, in je eden glavnih gospodarskih virov najbolj oddaljenih regij. Z bananami je povezanih več kot 10 000 delovnih mest in izvoz banan predstavlja 14 % oziroma 24 % izvoza Guadeloupa oziroma Martinika v Evropsko unijo. Banane imajo izjemno gospodarsko in socialno težo v najbolj oddaljenih regijah. Evropska unija se je vedno zavedala strateškega pomena pridelave banan: program pomoči POSEI, ki ga je Evropska komisija potrdila 22. avgusta 2007, za te najbolj oddaljene regije predvideva letno vsoto 129,1 milijona EUR. Ta pomoč pa kot kaže še zdaleč ni dovolj, kajti poleg težav, povezanih s podnebnimi pogoji, banane iz najbolj oddaljenih regij ogrožajo tudi dobavitelji t. i. „dolarskih“ banan, katerih delež na trgu EU po liberalizaciji trga znaša 73,4 % (po podatkih ODEADOM (5)). Poleg tega je EU 15. decembra 2009 parafirala sporazum s proizvajalci iz Južne Amerike, katerega cilj je znižanje carinskih dajatev na banane z 176 EUR na tono na 114 EUR na tono do leta 2017: položaj najbolj oddaljenih regij in nekaterih držav Cariforuma je s tem še bolj negotov.

    3.1.1.1   Banane imajo poseben pomen tudi za druge države Cariforuma. Na primer na Dominiki pridelovanje banan predstavlja kar 18 % BDP in zaposluje 28 % delovne sile. Kriza v sektorju banan ni prizadela le najbolj oddaljenih regij: na Saint Lucii danes ni več kot 2 000 plantažnikov banan, še leta 1990 pa jih je bilo 10 000.

    3.1.1.2   EESO ocenjuje, da bi bilo dobro ustanoviti poklicno organizacijo za Karibe, katere cilj bi bil EU zagotoviti večji delež v distribuciji karibskih banan, predvsem zato, ker nekatere države Cariforuma (kot sta Saint Lucia in Dominika) banane izvažajo v druge države (kot je Kanada), ki imajo podobne zdravstvene standarde in standarde sledljivosti kot EU.

    3.1.2   Sladkorni trs – rum: tudi sektor sladkornega trsa ima v najbolj oddaljenih regijah zelo pomembno vlogo; pokriva 32 % kmetijskih zemljišč v uporabi na Guadeloupu in 13 % na Martiniku ter zaposluje več kot 6 500 delavcev s polnim delovnim časom. V sezoni 2006–2007 so na Martiniku pridelali 5 849 ton sladkorja, na Guadeloupu pa 80 210 ton. Proizvodnja ruma, ki je na Martiniku znašala 79 352 HČA (6), na Guadeloupu pa 74 524 HČA, ima tudi nezanemarljiv strateški pomen pri trženju zunaj najbolj oddaljenih regij.

    Sadje in zelenjava glede na plodna tla teh najbolj oddaljenih regij niso dovolj izkoriščeni viri. Kaže pa, da so se najbolj oddaljene regije odločile za diverzifikacijo svoje kmetijske proizvodnje. Leta 2006 so na Guadeloupu proizvedli 17 218 ton sadja, na Martiniku pa 8 666 ton. Istega leta so na Guadeloupu proizvedli 43 950 ton sveže zelenjave, na Martiniku pa 37 892 ton. Poleg tega na Guadeloupu pridelujejo aromatične rastline in dišavnice (vanilija), kavo, kakav, začimbe, zdravilne rastline (vrtnarstvo zajema 179 ha), na Martiniku pa pridelujejo predvsem ananas in nekatere začimbe (vrtnarstvo zajema 105 ha). Gre torej za kmetijski sektor prihodnosti, saj si te najbolj oddaljene regije želijo razširiti izmenjavo z drugimi karibskimi državami tako glede regionalne in mednarodne trgovine s proizvodi kot glede raziskav in razvoja.

    3.1.3.1   Cilj te diverzifikacije je v celoti zadostiti notranje potrebe po hrani (samozadostnost), saj je bila za kmetijstvo najbolj oddaljenih regij značilna prevlada pridelave banan in sladkornega trsa za izvoz. Leta 2008 se je na primer uvoz svinjine povečal za 10 % na Martiniku in za 68,2 % na Guadeloupu. Poleg tega zelenjava predstavlja 67 % vsega uvoza svežih proizvodov na Guadeloupu. Da bi dosegli samozadostnost, so se kmetovalci najbolj oddaljenih regij nedavno odločili za medpanožne organizacije, ki združujejo akterje iz sektorja proizvodnje, kmetijske predelave, dobave in distribucije. Tako je zastopana celotna veriga in vsak član ima pomembno vlogo pri sprejemanju medpanožnih odločitev (7). Ta pravni sistem pa ne obstaja na sosednjih otokih, ki jih slaba organiziranost ovira pri trgovanju s kmetijskimi proizvodi z najbolj oddaljenimi regijami.

    3.1.4   Ovire trgovini s kmetijskimi proizvodi med najbolj oddaljenimi regijami in državami Cariforuma.

    3.1.4.1   Kmetijstvo je najpomembnejše sredstvo za preživljanje in razvoj regije in je zato za najbolj oddaljene regije „defenziven“ sektor. Glavna skrb regije so zlasti varnost preskrbe s hrano, pomanjkanje infrastrukture in carinske dajatve, ki omejujejo regionalno trgovino, ter socialna varnost.

    3.1.4.2   Glede varnosti preskrbe s hrano – proizvodnja sadja in zelenjave v državah Cariforuma ne ustreza v celoti evropski zakonodaji. Čeprav uporabljajo metode sistema HACCP (8), njihova proizvodnja ne izpolnjuje standardov evropske zakonodaje. Položaj je toliko bolj zapleten, ker najbolj oddaljene regije nimajo nekaterih proizvodov, ki jih imajo države Cariforuma v izobilju.

    3.1.4.3   Člen 40 SGP, ki se ukvarja z varnostjo preskrbe s hrano, omenja, da lahko države podpisnice v razmerah, ki povzročajo ali utegnejo „povzročiti večje težave“ uporabijo zaščitno klavzulo. Najbolj oddaljene regije pa utegnejo imeti težave pri nagli uporabi te možnosti. Poleg tega določbe o sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih Sporazuma  (9) predvidevajo vzpostavitev znotraj-regionalnih standardov za sanitarne in fitosanitarne ukrepe, v skladu s standardi Svetovne trgovinske organizacije, da bi se z dvostranskimi ureditvami o priznanju enakovrednosti sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov ti uskladili z ukrepi v EU. Najbolj oddaljene regije veže evropska zakonodaja, vendar pa njihovi kmetijski ali morski proizvodi nimajo vedno oznake porekla „najbolj oddaljene regije“, čeprav so to večkrat zahtevali EESO  (10) , lokalne skupnosti  (11) in poslanci Evropskega parlamenta  (12) . Najbolj oddaljene regije niso vključene v pristojni organ za izvajanje sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov, katerih cilj je spodbujanje medregionalne trgovine, niti v pogajanja, povezana z dvostranskimi ureditvami.

    3.1.4.4   EESO si tako kot SGP želi doseči razvoj zmogljivosti izvoznega trženja „tako za trgovino med državami Cariforuma kot za trgovino med pogodbenicami, in opredelitev možnosti za izboljšanje marketinške infrastrukture in transporta“ (člen 43(2)(b)). Sporazum še določa, da je opredelitev možnosti financiranja in sodelovanja za proizvajalce in trgovce del glavnih ciljev na področju kmetijstva in ribištva.

    3.1.4.5   Nekaj predelanih proizvodov (marmelade, kava ipd.) iz najbolj oddaljenih regij je uvrščenih na „črne sezname“ (carinske dajatve) pri carinah v nekaterih drugih karibskih državah, zaradi česar se v teh državah težje prodajajo. Kljub členom SGP od člena 9 naprej, ki se nanašajo na carinske dajatve, ter ob upoštevanju posebnega položaja najbolj oddaljenih regij na Karibih in njihovih posebnosti, ki jih priznavata člena 349 in 355 Pogodbe o delovanju Evropske unije, EESO vpletenim stranem priporoča, da razmislijo o vnaprejšnjem zmanjšanju carinskih dajatev med najbolj oddaljenimi regijami in državami Cariforuma, da bi pospešili trgovinsko izmenjavo na območju Karibov.

    3.2   Ribištvo

    3.2.1   Na področju ribištva je, po začetnih nesoglasjih glede tega, ali naj ribištvo sodi v SGP ali naj bo predmet ločenega sporazuma, potrebno še veliko narediti. Evropska skupnost vprašanja regionalnega ribištva ni hotela obravnavati kot ločen sporazum in je raje sklenila dvostranske sporazume o dostopu do ribolovnih virov.

    3.2.2   SGP v členu 43(2)(e) predvideva pomoč subjektom Cariforuma za izpolnjevanje nacionalnih, regionalnih in mednarodnih tehničnih in zdravstvenih standardov ter standardov kakovosti za ribe in proizvode iz rib.

    3.2.3   Cilj Evropske unije in njene skupne ribiške politike (SRP) je dati prednost dolgoročni viziji upravljanja ribištva. SRP upošteva načelo previdnosti, da bi zaščitili in ohranili ribolovne vire in čimbolj zmanjšali posledice, ki jih imajo ribolovne dejavnosti na morske ekosisteme. Vendar pa za celotno območje Karibov ne veljajo iste razmere, saj so najbolj oddaljene regije zavezane zelo strogi zakonodaji (območja popolne prepovedi ribolova, urejanje lova na raroge, morske polže strombus gigas in morske ježke, naprava za združevanje rib… (13)), ki je druge države Cariforuma ne poznajo. Urejanje ribištva je v pristojnosti vsake države članice, vendar pa se pri tem ne upoštevajo posebnosti območja Karibov, kar otežuje ribolov na odprtem morju na tem območju.

    3.2.4   EESO torej priporoča, da se ribištvo na karibskem območju upravlja v dogovoru z državami Cariforuma.

    3.3   Akvakultura

    3.3.1   Ribolov na Karibih zadeva predvsem živalske vrste, ki živijo v bližini obale: to so lambi (strombus gigas, velik morski polž, katerega meso se pojavlja v številnih lokalnih receptih), kirnja, rarog, hlestač, pa tudi druge živalske vrste, ki živijo v koralnih grebenih. Izkoriščanje virov iz globokega morja se šele začenja, ker ni veliko ladij za plovbo po odprtem morju in zaradi težav, povezanih s tropskimi vodami.

    3.3.2   V zadnjih letih se je po zaslugi turistične industrije razvilo povpraševanje na lokalnih trgih. Temu je treba dodati spodbude za izvoz na ameriško in evropsko tržišče, rezultat pa je pretirano izkoriščanje, ki utegne na koncu pripeljati do bistvenega zmanjšanja ribjih virov v vsej regiji.

    3.3.3   Trenutno skoraj vse države območja Karibov uvažajo morske proizvode. Do zdaj je obilje preprečilo vse zanimanje za akvakulturo in večina držav tega območja ima z njo le malo izkušenj. Kljub porastu akvakulture na svetu je ribogojna proizvodnja na območju Karibov slabo razvita.

    3.3.4   Šele po letu 2000 je opaziti dejansko izboljšanje na področju akvakulture. Leta 2004 je ribogojna proizvodnja na Martiniku dosegla 97 ton (10 ton rečnih škampov, 12 ton kovačev in 75 ton rdečih grb).

    3.3.5   Pomoč za ribogojno proizvodnjo v najbolj oddaljenih regijah prihaja predvsem iz regionalnih svetov in FIUR (14). Ta pomoč se zdi nezadostna, saj je prednost nekaterih karibskih držav tako velika (FAO ocenjuje, da je leta 2002 proizvodnja na Jamajki znašala 6 000 ton), pa tudi zato, ker še ni odpravila potrebe najbolj oddaljenih regij po uvozu morskih proizvodov iz Venezuele, Evropske unije in nekaterih azijskih držav.

    3.3.6   EESO toplo priporoča, da se razmisli o skupnem razvoju akvakulture na območju Karibov s sredstvi iz skladov, kot sta Evropski razvojni sklad in Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja.

    3.4   Turizem

    3.4.1   Turizem je pomemben vir dohodkov najbolj oddaljenih regij. Območje Karibov ima prednost že na začetku: naravno okolje za turizem je tu nemogoče primerjati z drugimi regijami sveta. Edinstven je tudi njegov geografski položaj, saj se nahaja med najpomembnejšimi turističnimi tržišči na svetu. Glede na svetovno turistično tržišče poleg tega turistični proizvodi na obeh straneh Atlantika prinašajo nove, zahtevnejše standarde, da bi ustregli pričakovanjem turistov, ki obiskujejo območje Karibov.

    3.4.2   EESO mora vseeno poudariti razlike v turistični infrastrukturi najbolj oddaljenih regij in drugih karibskih držav: slednje se osredotočajo na množični in bolj raznolik turizem (križarjenja, navtični turizem in, v manjši meri, ekološki turizem), medtem ko so se najbolj oddaljene regije prisiljene omejiti na ožjo obliko turizma, ki je bolj sezonski in predvsem usmerjen v francosko govoreče goste. Te razlike omogoča določena šibkost socialnega položaja, v katerem živijo zaposleni v državah Cariforuma.

    3.4.3   EESO želi tudi poudariti, da je turizem med otoki precej omejen. Če ne štejemo turističnih križarjenj, le dve letalski in dve pomorski družbi prevažajo potnike med Karibskimi otoki. In če želijo prebivalci držav Cariforuma na obisk v sosednje najbolj oddaljene regije, morajo zaprositi za vizum, torej utegne trajati več mesecev, preden lahko gredo na pot. Ta dva elementa skupaj omejujeta turizem, pa tudi regionalne trgovinske odnose.

    3.4.4   EESO je zadovoljen, da SGP upošteva turistične storitve in vključuje več določb s področja preprečevanja protikonkurenčne prakse, MSP, standardov kakovosti in okoljskih standardov, sodelovanja in tehnične pomoči. Nobena določba pa ne omenja karibskega turizma, zlasti z najbolj oddaljenimi regijami; SGP omenja zgolj začasno prisotnost fizičnih oseb iz poslovnih razlogov.

    3.4.5   Karibski prostor, kot ga je opredelil sekretariat Združenih narodov (15), ima 250 milijonov prebivalcev, na Karibskih otokih pa živi 41 milijonov ljudi. Vendar so za ta prostor značilne tudi težave zaradi slabih povezav med otoki, kar ne koristi regionalnemu turizmu. Če bi torej izpustili priložnost za razvoj karibskega turističnega tržišča v najširšem smislu, bi škodili tako najbolj oddaljenim regijam kot državam Cariforuma.

    3.4.6   EESO ocenjuje, da bi bilo koristno oblikovati karibsko turistično območje z učinkovitejšim organiziranjem storitev.

    3.5   Storitve

    3.5.1   Trgovina s storitvami je v razcvetu: uspeh tega sektorja je realen, zato je to za najbolj oddaljene regije „ofenziven“ sektor. Delež izvoza blaga v gospodarstvu Karibov se je zmanjšal, delež izvoza storitev pa se je povečal, predvsem po zaslugi turizma. Regija se dobro zaveda potenciala trgovine s storitvami. Turizem, zavarovalništvo, gradbeništvo, okoljske storitve, obnovljivi viri energije, svetovanje (kakovost in marketing), kvalificirano vzdrževanje, komunikacije, promet, vse to so sektorji, ki spodbujajo trgovino in gospodarsko rast regije.

    3.5.2   EESO ocenjuje, da imajo najbolj oddaljene regije pomembno vlogo v izvozu storitev v okviru območja Karibov, saj si države, kot sta Haiti in Dominikanska republika, ki imata sama skoraj 20 milijonov prebivalcev, želijo zagotoviti take zdravstvene storitve ali storitve za podjetja, kot jih imajo v najbolj oddaljenih regijah. Poleg tega so na področju mobilne telefonije nekateri operaterji že prisotni v nekaterih karibskih državah (Dominikanska republika), vendar bi lahko imeli pomembnejšo vlogo, ki si je tudi želijo.

    3.5.3   Kljub členom SGP od člena 75 naprej, ki obravnavajo zgolj trgovino med državami Cariforuma in celinsko EU, bi pospešena liberalizacija storitev na Karibih (Dominikanska republika) z vključitvijo najbolj oddaljenih regij omogočila izkoristiti določene priložnosti za vse podpisnice Sporazuma po logiki „zmagaš-zmagam“.

    3.6   MSP/MSI

    3.6.1   Mala in srednje velika podjetja ter mala in srednje velika industrija potrebujejo stabilno okolje s preglednimi pravili in dostop do najnovejših postopkov. Od leta 2000 so tri četrtine podjetij, ki sestavljajo gospodarsko osnovo najbolj oddaljenih regij, majhne enote brez zaposlenih (INSEE (16)). Leta 2007 so zabeležili nezanemarljivo povečanje števila ustanovljenih novih podjetij. Pomemben skok so naredili industrija (18 %), trgovina na debelo in drobno (12,8 %), predvsem pa storitve (nekaj več kot polovica vseh novih podjetij).

    3.6.2   MSP/MSI čezmorskih departmajev imajo neizogibno večje stroške in višje cene kot podjetja iz sosednjih držav, prinašajo pa tudi jamstvo kakovosti in standardov ES. Ta jamstva, ki so najbolj oddaljenim regijam vsiljena in ki jih države Cariforuma ne uporabljajo, bi morala biti zajeta v oznaki porekla „najbolj oddaljene regije“ (glej tudi 3.1.4.3).

    3.6.3   V celoti vzeto EESO ocenjuje, da bi bilo za dobro delovanje karibskega trga zelo koristno izboljšati dostop do tovrstnih struktur. Na skupni podlagi dela, ki sta ga se lotila Komisija (17) in EESO (18) v okviru EU, bi bilo dobro predlagati konkretne rešitve za oblikovanje malih in srednje velikih proizvodnih enot. Uvedba plačilnih rokov, zmanjšanje birokratskih obremenitev, vzpostavitev omrežij, naložbe in tudi vseživljenjsko učenje v malih in srednje velikih podjetjih bi bili instrumenti, ki bi karibski regiji lahko omogočili trajno konkurenčnost.

    3.6.4   V okviru programa regionalnega razvoja in/ali prihodnjega programa Evropskega razvojnega sklada bi bilo torej koristno vzpostaviti drzno politiko, ki bi bila naklonjena oblikovanju MSP/MSI, mrežno povezanih s celotno karibsko regijo.

    V Bruslju, 17. februarja 2010

    Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

    Mario SEPI


    (1)  Sporazumu se je 11. decembra 2009 pridružil še Haiti.

    (2)  Države AKP so 79 afriških, karibskih in pacifiških držav, ki so leta 1975 podpisale Lomejsko konvencijo, leta 2000 pa še Cotonoujski sporazum.

    (3)  Posvetovalni odbori najbolj oddaljenih regij so opredelili nekaj sektorjev, na katerih imajo velik tržni delež in ki so obetavni za njihova gospodarstva (pomembni sektorji) in druge sektorje, ki so ogroženi in bi brez pomoči EU naglo izginili (defenzivni sektorji).

    (4)  Organisation of the Eastern Caribbean States (Organizacija vzhodnokaribskih držav): regionalna organizacija, ki povezuje devet karibskih držav.

    (5)  Francoski urad za razvoj čezmorskega kmetijskega gospodarstva.

    (6)  Hektolitrov čistega alkohola.

    (7)  IGUAFLHOR je medpanožna organizacija za sadje, zelenjavo in vrtnarstvo na Guadeloupu.

    (8)  Hazard Analysis and Critical Control Point: sistem samonadzora, ki so ga razvili v Ameriki, se uporablja v agroživilskem sektorju, temelji pa na sedmih temeljnih načelih. Gre za sistem, ki opredeli, oceni in obvlada pomembne nevarnosti za varnost živil. Vključen je v nekatere evropske akte (Direktiva 93/43 o higieni živil), v druge pa ne (Uredba 178/2002).

    (9)  Členi SGP od člena 52 naprej.

    (10)  UL C 211, 19.8.2008, str. 72.

    (11)  Pregled stanja čezmorskih departmajev.

    (12)  Na primer evropska poslanka Madeleine Degrandmaison.

    (13)  Sporočilo Generalnega direktorata za notranjo politiko EU, ribištvo na Martiniku, januar 2007.

    (14)  Finančni instrument za usmerjanje ribištva, ki ga Komisija uporablja za prilagajanje in posodabljanje opreme v tem sektorju.

    (15)  Karibski prostor obsega Antilske otoke (Velike in Male Antile), polotok Jukatan, karibsko obalo Srednje Amerike ter obalne ravnine Kolumbije, Venezuele in Gvajansko višavje.

    (16)  Institut National de la Statistique et des Etudes Economiques, francoski nacionalni institut za statistiko in gospodarske študije.

    (17)  COM(2007) 724 konč. in COM(2008) 394 konč.

    (18)  Mnenje o različnih političnih ukrepih, razen primernega financiranja, za prispevek k rasti in razvoju malih in srednje velikih podjetij, UL C 27, 3.2.2009, str. 7; mnenje o mednarodnih javnih naročilih, UL C 224, 30.8.2008, str. 32; mnenje o Sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu svetu in Odboru regij Najprej pomisli na male – Akt za mala podjetja za Evropo, UL C 182, 4.8.2009, str. 30.


    Top