Tožba, vložena 20. junija 2006 — Komisija Evropskih skupnosti proti Republiki Avstriji

(Zadeva C-270/06)

(2006/C 212/29)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Tožeča stranka: Komisija Evropskih skupnosti (zastopnika: H. Støvlbæk, zastopnik, B. Wägenbaur, Rechtsanwalt)

Tožena stranka: Republika Avstrija

Predlogi tožeče stranke:

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Na podlagi člena 56(1) ES so prepovedani vsi nacionalni predpisi, ki omejujejo pretok kapitala med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami. Ta prepoved velja vzporedno z odpravo neenakega obravnavanja udeležencev na finančnem trgu zaradi državljanstva in v splošnem obsega vsako omejitev, ki otežuje izvajanje te temeljne pravice. V skladu s prakso Sodišča, se ukrepi države članice štejejo za omejitve pretoka kapitala, če je zanje značilno, da rezidente odvračajo od tega, da bi v drugi državi članici sklepali posojila ali kupovali naložbe.

Komisija meni, da predstavlja določba avstrijskega zveznega zakona o bančništvu, ki določene, centralnemu zavodu priključene, kreditne zavode zavezuje, da določen delež svojih likvidnostnih rezerv daje na razpolago njegovemu centralnemu zavodu, omejitev prostega pretoka kapitala. Ta zakonska obveznost namreč preprečuje primarnim poslovnim bankam, da bi znaten del njihovih likvidnostnih sredstev v višini te obvezne rezerve naložile pri drugih evropskih kreditnih ustanovah in jih ovira, da bi pri mednarodnem prenosu teh likvidnostnih sredstev v drugi državi članici dosegle višje donose od tistih, ki jim jih jamči centralna ustanova.

Sporne določbe avstrijskega zveznega zakona o bančništvu naj ne bi bilo mogoče upravičiti niti na podlagi razlogov, navedenih v členu 58 ES, niti z razlogi varstva potrošnikov ali drugimi obveznimi zahtevami splošnega interesa.

Po prepričanju Komisije, sporna obvezna rezerva pri centralni ustanovi za namen varstva potrošnikov ni potrebna. Prvič, v Avstriji naj bi že obstajali zakonski predpisi za zagotavljanje likvidnosti, ki veljajo za vse banke, drugič, naj bi obstajala druga sredstva za doseganje zadostne likvidnosti, ki prostega pretoka kapitala ne ovirajo oziroma ga manj ovirajo. Obstoječa ureditev naj bi na varstvo potrošnikov delovala celo neproduktivno, saj primarne poslovne banke ovira pri tem, da bi svoje likvidnostne rezerve v interesu strank naložile v tujini in po možnosti bolj rentabilno. Nadalje, obstajali naj ne bi nikakršni pokazatelji za to, da bi plačilna nesposobnost posameznih primarnih poslovnih bank za seboj nujno sprožila verižno reakcijo in naval na hranilne vloge drugih primarnih poslovnih bank sektorja. Ta katastrofalni scenarij naj bi bil neprepričljiv že zato, ker podobni sistemi v drugih državah članicah dobro shajajo brez zakonske obvezne rezerve in trdno delujejo mnoga desetletja, ne da bi tam prihajalo do serijskih bančnih zlomov.

Ker naj predložena zakonska obveznost zadevnih kreditnih ustanov prav tako ne bi bila potrebna niti za čistost in dober glas avstrijskega finančnega sektorja niti za uresničenje učinkovitega nadzora nad finančnimi ustanovami, predstavlja nesorazmerno omejitev prostega pretoka kapitala.