18.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 195/104

—

Upravljanje, ki ustreza človekovemu razvoju te celine. Takšno upravljanje mora izpolnjevati predvsem naslednje zahteve:

Za dosego teh ciljev priporoča EESO predvsem večji in lažji dostop organizacij afriške civilne družbe do finančnih sredstev Skupnosti ter sistematizacijo njegovega sodelovanja glede na definicijo in izvajanje politik in strategij sodelovanja.

—

Boj proti aidsu

1.1

Evropska komisija je 12. oktobra 2005 sprejela sporočilo z naslovom Strategija EU za Afriko: k Evro-afriškemu paktu za pospešitev razvoja Afrike, naslovljeno na Evropski svet, Evropski parlament in Evropski ekonomsko-socialni odbor.

1.2

EESO se strinja z vodilno mislijo in željo po koherentnosti tega Evro-afriškega pakta, o katerem govori sporočilo. Ambiciozen projekt pa so afriške nevladne organizacije (NVO) sprejele z mešanimi občutki. Trezno se namreč sprašujejo, zakaj bi bil ta načrt uspešen na področju, na katerem so drugi propadli.

1.3

Dokument, plod dolgotrajnega projekta, ki ga je pričel izvajati komisar Luis Michel takoj ob nastopu funkcije v evropski izvršni oblasti novembra 2004, predlaga 25 članicam Evropske unije zavzetje skupne politike sodelovanja z Afriko. Opozarja tudi na veliko število političnih okvirov in ravni razvoja, ukoreninjenih v tradicionalne odnose, ki zahtevajo nov pristop.

1.4

Strategija je ambiciozna predvsem zato, ker zajema številna (vendar ne vsa) prednostna področja, ki lahko vplivajo na razvoj afriške celine.

1.5

Zaradi tega je izjemno navdihujoča in v središče razvoja ponovno vpeljuje politično razsežnost, na podlagi katere lahko Evropska unija ostane najvplivnejši partner v Afriki.

1.6

Predlagana metoda spodbuja tudi boljše evropsko usklajevanje in harmonizacijo praks na evropski ravni. S tem si prizadeva za krepitev Evropske unije, in to v trenutku, ko se širijo kritike o slabšanju razmer na tem področju.

2.1

Opozorila, da se Afriki, če Evropa in svet ne bosta ukrepala, obeta najslabše, prihajajo z vseh strani.

2.2

Če Afrika ne bo dosegla stopnje samostojnega razvoja, bodo posledice na področju migracij, bolezni, pa tudi okolja vedno hujše — če to želimo ali ne.

2.3

Zaključimo torej lahko, da morajo industrializirane države razmisliti o novih načinih pomoči Afriki. Tega opozorila ne slišimo prvič; nekateri politični ali gospodarski voditelji celo jasno govorijo o „hinavščini“ industrializiranih držav.

2.4

Predvideva se, da bodo nepretrgane migracije povzročile „pritisk, [ki] se bo v naslednjih letih povečeval. Afriško prebivalstvo bo močno naraslo, napovedi gospodarskega razvoja pa ostajajo slabe“. Prebivalstvo ima pravico iskati določeno stopnjo blaginje, dokler problemi z vodo, zdravjem, izobraževanjem in prehrambeno varnostjo ne bodo dolgoročno urejeni. Predsednik Komisije se te problematike zaveda, saj je izjavil, da „se je treba spopasti s strukturnimi vzroki za afriško nerazvitost“. Več mesecev napovedana strategija je bila oznanjena istočasno s krizo v Ceuti in Melilli.

2.5

Evropski ekonomsko-socialni odbor razume cilje tega sporočila:

2.6

Vendar se Evropski ekonomsko-socialni odbor kljub temu sprašuje, če ni to preveč ambiciozno, predvsem glede naslednjih točk:

2.7

Za skladnost z začetnimi ambicijami je torej treba izpolniti tri pogoje:

2.8

Poudariti je treba, da je treba za to skupna sredstva Evropske unije in G8 precej povečati. V 10 letih se bodo podvojila; polovica teh sredstev bo namenjena Afriki. Neizpolnjene obljube na obeh straneh pa kličejo k previdnosti; obljub je sicer res več, toda dejanski znesek pomoči nekaterih industrializiranih držav je v zadnjih letih manjši!

2.9

Evropski ekonomsko-socialni odbor se strinja z duhom tega sporočila, še posebej z opisano opredelitvijo politike človekovih pravic. Od leta 2001 je v nekaterih državah na področju človekovih pravic in procesa demokratizacije prišlo do napredka, vendar želi EESO še enkrat poudariti, da je treba človekove pravice in proces demokratizacije še naprej krepiti. Za zagotovitev pravice in pravne države je treba podpirati krepitev in organiziranje civilne družbe, zlasti socialne partnerje, katerih dialog je treba zagotoviti v skladu s predpisi ILO.

2.10

Evropski ekonomsko-socialni odbor kljub vsemu meni, da je treba prednostne naloge opredeliti, za kar moramo poglobiti analizo s tem povezanih ključnih vprašanj, predvsem pa:

2.11

Evropski ekonomsko-socialni odbor opozarja tudi, da je nesporno treba nameniti prednost vprašanju razvoja podeželja. To vprašanje je bilo dolgo časa podcenjevano, a moramo nanj ostati pozorni. V Afriki je pomen kmetijstva zaradi vseh naštetih razlogov namreč jasen: prehrambna samozadostnost je ključna za razvoj in stabilizacijo prebivalstva. Velik delež participativne civilne družbe sestavljajo kmetje in rejci, zato je ključnega pomena, da jim pri oblikovanju podeželske politike prisluhnemo in jih vključimo v njeno izvajanje ter tako povečamo možnosti za njeno učinkovitost.

2.12

Evropski ekonomsko-socialni odbor ponovno opozarja na pomen vprašanja infrastrukture, ki ostaja aktualno zaradi odsotnosti infrastrukture ali pomanjkanja ustvarjalnosti na tem področju, pa naj gre za nacionalne ali medregijske komunikacijske sisteme ali dostop do vode, ki ima jasno geopolitično razsežnost.

2.13

Evropski ekonomsko-socialni odbor zahteva tudi prekinitev vse neposredne proračunske podpore.

2.14

Vsega tega brez okrepljenega sodelovanja civilne družbe v okviru splošno izboljšanega upravljanja, ki je pomembno za vse javne, gospodarske in družbene oblasti, ni možno izvesti.

—

Afriki je nedvomno treba dati prednost, vendar je treba v ta namen v okviru novega upravljanja močno povečati dostop civilne družbe v vsej svoji raznolikosti in dejanskosti.

—

boj proti aidsu mora biti najnujnejša prednostna naloga, saj se pred našimi očmi odvija še ena tragedija več — in to v ozračju relativnega ravnodušja.

3.1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor podpira namen Evropske komisije, da v podsaharski Afriki ustvari prednostno območje razvojne pomoči Evropske unije. Vendar mora ta pristop, če želi biti učinkovit, upoštevati tudi boljše upravljanje v Afriki, tako na nacionalni kot na regionalni ravni, kar vključuje afriške meddržavne organizacije, posamezne države in organizacije civilne družbe. Te organizacije lahko zaradi svoje neodvisnosti — ki jo je treba spodbujati –, bližine z državljani in svoje odzivnosti pomagajo državljanom, ki so neposredno potrebni pomoči. Razlogi za afriško zaostajanje v razvoju so nedvomno različni, toda delno je zagotovo odgovorna tudi premajhna neodvisnost civilne družbe in pomanjkanje njene krepitve, kar ima precejšen vpliv na položaj. Koncept delegacije, ki ga Kotonovski sporazum predvideva posebej za reševanje te težave, ni uspešen, saj je izvajanje neposredne pomoči združenjem –seveda pod določenimi pogoji — težko uresničiti.

3.1.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor zato predlaga:

3.1.3

Evropska unija zagovarja nedotakljivost človekovih pravic. Evropski ekonomsko-socialni odbor poziva Evropsko unijo, da udejanji podporo civilni družbi in pri tem upošteva vprašanja človekovih pravic:

3.1.4

Enaka težava se lahko pojavi pri uresničevanju sporazumov o gospodarskem sodelovanju (SGP). Za uresničitev pravega programa enotnega trga, torej za resnični program reforme, je treba upoštevati:

3.1.5

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozorno spremlja odpiranje pogajanj pri sklepanju SGP z različnimi regionalnimi bloki in izraža upanje, da bo ta proces pripeljal do ugodnega izida za trajnostni razvoj in do izkoreninjenja revščine. Da bi bili ti sporazumi zares ugodni za prebivalstvo, Evropski ekonomsko-socialni odbor zahteva, uresničitev naslednjih točk:

3.1.6

Da bi zagotovili, da ugodnosti gospodarskega razvoja pomagajo čim več ljudem in da ne bi prišlo do zlorab, Evropski ekonomsko-socialni odbor želi, da dejavnosti pomoči upoštevajo načela socialne kohezije in dostojnega dela za vse. Če se vzpostavi pristen socialni dialog in na splošno dialog s predstavniki civilne družbe, bodo ta načela še v večji meri zagotovljena.

3.1.7

Evropski ekonomsko-socialni odbor zato predlaga: sodelovanje z afriškimi ekonomskimi, socialnimi in kulturnimi odbori za izmenjavo izkušenj in znanj, kot predlaga sporočilo Evropske komisije (2) še posebno za to, da za sektorsko ali geografsko usmerjevanje investicij in pomoči dobimo afriške partnerje;

Morda je to znak, da se Evropska unija zaveda, da civilna družba ni dovolj prisotna in da jo je treba v okviru te nove strategije upoštevati.

3.2.1

V zvezi z vprašanjem aidsa Evropski ekonomsko-socialni odbor poziva vse politične, ekonomske in socialne voditelje, da se združijo. Pozdravlja tudi nedaven obisk Odbora s strani ključnih odgovornih predstavnikov Mednarodne organizacije delodajalcev (OIE) in Mednarodne konfederacije svobodnih sindikatov (ICFTU), ki so Odbor zaprosili za sodelovanje pri različnih načrtih boja, začetega leta 2003 v osmih državah južne Afrike.

3.2.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor mora biti glasnik tega boja na vseh ravneh — na regionalnih in lokalnih posvetih ter na plenarnih zasedanjih. Izobraževalni sistem in pritegnitev družine, ki jo izvajajo akterji civilne družbe, dajejo iskrico upanja, saj je v Senegalu, Ugandi, Zimbabveju prvič potrjeno upadanje širjenja aidsa, pričakovana življenjska doba pa se viša. Toda zaradi tega ne smemo na tej točki odnehati. Komisija napoveduje programski načrt boja proti aidsu, ki jih bo zaupala nacionalnim partnerjem.

3.2.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor poudarja, da so za ta boj potrebna velika finančna sredstva, če želimo izvajati stalne preventivne politike in zdravljenje na podlagi učinkovitih in bolj preprostih terapij. Stroški teh terapij in podpora raziskav glede zanesljivega in univerzalnega cepiva morajo biti v celoti vključeni v sporazume TRIP (Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine) Svetovne trgovinske organizacije.

3.2.4

Človeške, družbene in gospodarske posledice pandemij držav v razvoju, predvsem virusa HIV in aidsa v podsaharski Afriki, so že sedaj pogubne in zahtevajo izjemno veliko pomoč. Ta je skrajno nujna, saj se v državah z veliko razširjenostjo aidsa (45 % — 49 %), uveljavlja lakota. Evropski ekonomsko-socialni odbor priporoča ukrepanje Evropske unije na dveh ravneh:

3.2.5

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da je treba povečati mobilizacijo vseh akterjev — NVO, socialnih partnerjev, političnih voditeljev — in da mora sam v tem ključnem boju igrati povezovalno vlogo med vsemi vključenimi oblastmi. Evropski ekonomsko-socialni odbor želi biti varuh tega boja, saj gre za prednostno in ključno nalogo za vse prizadete države. Ne smemo si zakrivati oči — poleg aidsa se zaradi pomanjkanja vključenosti akterjev že povečuje lakota.

3.2.6

Evropska unija se mora osredotočiti na znižanje farmacevtskih stroškov in v ta namen ustvariti posebno partnerstvo s STO. Odbor poziva države članice EU, da se pridružijo pobudi za obsežna dolgotrajna in financiranja zdravil (pariška konferenca, februar 2006). Odbor ugotavlja, da bi to financiranje lahko okrepilo sodelovanje nacionalnih ESS in jih vključilo v izvajanje, oceno in tudi nadzorovanje, da bi pripomogli k zagotovitvi resničnega spremljanja tega novega instrumenta.