9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/8

1.1

Politika konkurence Unije se je dolgo obravnavala kot največji dosežek evropskega združevanja in dosežek, o katerem ni mogoče dvomiti. Kljub temu je med razpravo o ustavni pogodbi upravičenost politike, ki želi zagotoviti „svobodno in neizkrivljeno konkurenco“, izzvala številna vprašanja. Po sprejeti reformi o instrumentih za nadzor kartelnih dogovorov in zlorab prevladujočega položaja je Evropska komisija z akcijskim načrtom sprožila reformo ureditve državnih pomoči. Predstavitev poročila iz 2004 EESO daje priložnost za splošno oceno ciljev in metod politike konkurence Skupnosti, zlasti v zvezi z:

1.2

V poročilu je najprej generalni direktor GD za konkurenco predstavil „politični okvir“, ki mu sledi splošni pregled dejavnosti Komisije, in sicer:

Leta 2004, ko se je 1. maja EU pridružilo desetih novih držav članic, je zaznamoval začetek veljavnosti reforme konkurenčnega prava Skupnosti.

2.1

Poročilo poudarja povezavo med politiko konkurence na eni strani in revidirano lizbonsko strategijo, tj. konkurenčnostjo, rastjo, zaposlovanjem in trajnostnim razvojem, na drugi strani. Tako želi Komisija svojo dejavnost osredotočiti na sektorje, bistvene za notranji trg in program lizbonske strategije, s poudarkom na odpravljanju ovir za konkurenco v sektorjih, ki so bili pred kratkim liberalizirani, in nekaterih drugih reguliranih sektorjih, kot so telekomunikacije, poštne storitve, energetika in prevoz. Povezava z lizbonsko agendo bi morala biti bolje utemeljena in jasneje opredeljena.

2.2

Prvo vprašanje, ki si ga je treba zastaviti, je, ali mora politika konkurence odražati politične prednostne naloge v določenem trenutku ali imeti lastno in neodvisno logiko. EESO daje prednost drugemu pristopu iz naslednjih razlogov:

2.2.1

Podjetja, potrošniki ter gospodarski in socialni akterji potrebujejo stabilen in predvidljiv pravni okvir. Če se bo morala politika konkurence spreminjati glede na trenutne prednostne naloge, bo postala vir pravne nestabilnosti ter tako ne bo podpirala naložb in zaposlovanja.

2.2.2

Vzpostavljanje svobodne in neizkrivljene konkurence je samo po sebi temeljni cilj, ki ni del gospodarske strategije, ampak želi zagotoviti dobro delovanje evropskega enotnega notranjega trga. V nasprotnem primeru bo ta trg izgubljal pomen in prednosti, s katerimi lahko prispeva k evropskemu gospodarstvu, kot so spodbujanje povpraševanja, širitev ponudbe in moč trga s 450 milijoni potrošnikov.

2.2.3

V današnji razširjeni Uniji so razlike med državami članicami na ravni gospodarskih in socialnih razmer velike. Zato politika konkurence v tem smislu postaja zelo pomembna. Drugače povedano, vzpostavitev resnično svobodne in neizkrivljene konkurence je odločilna, da se gospodarskim in socialnim akterjem iz najbogatejših in tudi najmanj razvitih držav, zagotovijo enake možnosti in enako obravnavanje ter da se izpolnijo pogoji za krepitev gospodarske in socialne kohezije Unije.

2.2.4

Neodvisnost politike konkurence je treba ohranjati in krepiti. Treba jo je tudi povezati z drugimi politikami Unije, kot so politike za varstvo potrošnikov, gospodarski razvoj, inovacije, rast, zaposlovanje ter gospodarsko in socialno kohezijo. Politika konkurence mora s sedanjimi in prihodnjimi reformami izražati vizijo usmerjenosti navzven. V tem smislu si mora Komisija neizogibno prizadevati za trajno ravnovesje, namenjeno čim boljšemu varstvu potrošnikov, podjetij in splošnega interesa Unije. Zato je treba oblikovanje smernic za obravnavo spornih primerov opredeliti na podlagi nekaterih zahtev, in sicer:

2.2.5

Treba je upoštevati posebni značaj storitev splošnega pomena, zlasti v sektorju zdravstva, socialnega varstva in izobraževanja, ob spoštovanju vrednot socialne pravičnosti in preglednosti v skladu z nacionalnimi tradicijami in praksami. V primeru, ko je delovanje storitev splošnega pomena v celoti ali delno prepuščeno zasebnim akterjem, se morajo organi, pristojni za konkurenco, prepričati, da je zagotovljena enaka obravnava vseh potencialnih akterjev, skupaj z učinkovitostjo, stalnostjo in kakovostjo storitve. V zvezi s tem Odbor pozdravlja delovanje Komisije, ki je po razsodbi v primeru Altmark določila pravila na področju financiranja obveznosti javnih storitev, kar bo povzročilo boljšo preglednost upravljanja storitev splošnega gospodarskega pomena.

2.2.6

Ali splošneje — težava politike konkurence Skupnosti je, da temelji na predpostavki, da enotni trg deluje na najboljši možni način: akterji prejemajo popolne in brezplačne informacije, podjetja prosto vstopajo na trg in izstopajo z njega, število trgov je enako številu možnosti ali želja akterjev, ni naraščajočih ekonomij obsega in prevladujočih položajev. Resničnost je precej drugačna, zlasti zaradi obnašanja nekaterih držav članic, ki še naprej razmišljajo „nacionalno“.

2.2.7

GD mora za konkurenco izdelati gospodarske in socialne ocene za spremljanje primerov, ki jih obravnava. Izvesti mora tudi analize o vplivu svojih najpomembnejših odločitev na gospodarski ravni, vključno s splošno konkurenčnostjo Unije, ter na socialni ravni in v zvezi s trajnostnim razvojem.

3.1

Predstavitev poročila bi bila jasnejša in sistem bi bil bolj razumljiv, če bi, zlasti kar zadeva državne pomoči, vključeval odločitve, na katere v zvezi z dodelitvijo pomoči ni bilo pripomb in ki vsebujejo obrazložitve, zakaj v nekaterih primerih pomoč ne spada v okvir določil člena 87(1). Ta pregled bi tvoril okvir dobre prakse za države članice pri dodeljevanju pomoči.

3.2

Glede na dejstvo, da je leto 2004 zaznamovala širitev EU, pa poročilo žal ponuja razmeroma malo podatkov o izvajanju politike konkurence v novih državah članicah. Odbor zato v poročilu za leto 2005 pričakuje popolnejše in bolj aktualne podatke.

3.3.1

Iz poročila izhaja, da je ekonomska analiza postala sestavni del politike konkurence, za kar si je EESO stalno prizadeval. Zato so spremembe predpisov s področja konkurenčnega prava (člena 81 in 82) zaznamovale obsežen in pragmatičen napredek, ki zajema boljšo opredelitev trga ter izboljšanje pristopa glede horizontalnih in vertikalnih ukrepov.

3.3.1.1

Iz določil člena 81(3) (razen prepovedi omejevalnih dogovorov) je razvidno, da se je ekonomska analiza izboljšala zlasti z upoštevanjem dobička zaradi boljše učinkovitosti. Tako lahko podjetja pokažejo, da uporabljajo nove tehnologije, bolj prilagojene proizvodne metode, sinergije iz združevanja sredstev in ekonomije obsega, ali pa lahko izpostavijo tehnični in tehnološki napredek v primerjavi, na primer, z dogovori o skupnih raziskavah in razvoju.

3.3.2.1

Kot dokazujejo primeri iz poročila, je politika prizanesljivosti uspešna. Treba bo poudariti, da ta mehanizem temelji na spodbujanju podjetij, ki sodelujejo v kartelnih dogovorih, da te dogovore „prijavijo“ organom, pristojnim za konkurenco, s čimer bodo v celoti ali delno oproščena predvidenih denarnih kazni. Zato so Komisija in nekatere države članice oblikovale programe prizanesljivosti, ki uporabljajo te pogoje. Omenjeni programi so zlasti pomembni za podjetja, ki, tudi če niso skrivno sklenila kartelnih dogovorov, odkrijejo, da se je določen kartelni dogovor vzpostavil brez njihove vednosti, večinoma z izmenjavo faksov in elektronske pošte med njihovimi trgovinskimi posredniki in trgovinskimi posredniki iz drugih podjetij.

3.3.2.2

Poročilo ne poudarja dovolj določenih skritih nepravilnosti: programi prizanesljivosti v okviru EU so zelo raznoliki glede osnovnih pogojev za prizanesljivost in na ravni postopka. Razen tega vsi nacionalni organi, pristojni za konkurenco, niso oblikovali programov prizanesljivosti: program prizanesljivosti ima samo osemnajst organov (in Komisija) (1).

3.3.2.3

Poleg tega pa zahteva za prizanesljivost, naslovljena na en organ, ne velja za druge organe. V takem primeru mora podjetje, če želi pridobiti imuniteto, vložiti prošnje pri vseh organih, pristojnih za konkurenco. EESO ocenjuje, da je bistveno izboljšati mehanizem tako, da bo zajel take večkratne zahteve podjetij. Poenostavitve uvedenih postopkov so nujno potrebne za izvajanje usklajenega sistema za „prijavo“ kartelnih dogovorov, s čimer bi se samodejno ustavilo vsako sodelovanje v kartelih.

3.3.3.1

Glede na poročilo se zdijo prvi rezultati Evropskega omrežja za konkurenco zadovoljivi. V okviru omrežja Evropska komisija in nacionalni organi, pristojni za konkurenco v vseh državah članicah EU, sodelujejo z medsebojnim obveščanjem o novih primerih in odločitvah. Po potrebi usklajujejo preiskave, si nudijo pomoč in izmenjujejo dokaze.

3.3.3.2

To sodelovanje pomaga oblikovati učinkovit mehanizem za onemogočanje podjetij, ki sodelujejo v čezmejnih dejavnostih, ki omejujejo konkurenco, in pripomore k odstranitvi tistih podjetij, ki zlorabljajo tržna pravila in znatno škodujejo konkurenčnosti in potrošnikom.

3.3.3.3

Ključno je vprašanje zaupnosti informacij. Zaupnost informacij zagotavlja posebna služba, „Authorised Disclosure Officer“ — ADO (pooblaščeni uslužbenec za razkritja), v okviru katere lahko ena ali več pooblaščenih oseb posreduje pri prenosu zaupnih informacij. Ti mehanizmi so bili od 1. maja 2004 večkrat uporabljeni, predvsem jih je uporabljala Komisija, in očitno uspešno.

3.3.3.4

Čeprav gospodarski akterji trdijo, da je bilo delovanje evropskega omrežja za konkurenco uspešno, EESO opozarja Komisijo na morebitno dolgoročno težavo, ki se lahko pojavi pri velikem številu primerov, z zagotavljanjem popolne zaščite pri izmenjavi zaupnih informacij.

3.4.1

Člen 82 Pogodbe prepoveduje vsako zlorabo prevladujočega položaja podjetja (nepoštene cene, delitev trga z izključnimi prodajnimi pogodbami, popusti za zvestobo, ki odvračajo kupce od konkurenčnih ponudnikov …). Razen tega to določilo velja za nadzor združevanja, kadar združitev pomeni zlorabo, ki okrepi prevladujoči položaj podjetja, ki dejavnost izvaja. Ta razlaga člena, ki je ključni del protimonopolne zakonodaje, je v nekaterih pogledih dvoumna, kar je razvidno iz analize vedenja podjetij in posledic njihove trgovinske prakse. Z drugimi besedami, koncepta zlorabe prevladujočega položaja še ni mogoče dokončno opredeliti in zato podjetja včasih težko prepoznajo, kaj lahko storijo in česa ne smejo. Na primer, glede zlorab v zvezi s cenami, kot so protikonkurenčne cene ali popusti, ima lahko določeno vedenje različne učinke: zelo učinkovit konkurent lahko uspeva na trgu, na katerem prevladujoče podjetje vzdržuje določene cene, medtem ko je lahko „manj učinkovit“ konkurent izključen s trga. Ali lahko politika konkurence zaščiti te zadnje? Ali ne bi bilo treba, nasprotno, razviti pravila na osnovi načela, po katerem je le izključitev „uspešnih“ konkurentov zlonamerna?

3.4.2

Komisija je pred kratkim objavila osnutek smernic za izvajanje člena 82, ki ga EESO odobrava. Komisija želi tako oblikovati metodo, ki se bo upoštevala pri ocenjevanju nekaterih najpogostejših praks, kot so vezane prodaje ter rabati in popusti, ki lahko oslabijo konkurenco (2). EESO pozdravlja prizadevanja Komisije, ki želi usmeriti največ možnih virov proti praksam, ki lahko najbolj škodijo potrošnikom, da bi zagotovila jasnost in pravno varnost ter jasno določila, kaj lahko velja za zlorabo prevladujočega položaja. Odbor upa, da bo sedanji osnutek študije podjetjem s prevladujočim položajem omogočil, da jasno ocenijo, ali je njihovo početje dopustno, ter poziva, da je za zaključek razmisleka treba zagotoviti dialog z vsemi akterji (podjetja, zlasti mala in srednje velika podjetja, potrošniki, socialni partnerji …).

3.5.1

EESO pozdravlja pragmatični razvoj, na eni strani, za ustanovitev enotnega okenca za obvestila o združitvah in, na drugi strani, oblikovanja zelo potrebne pojasnitve preskusa konkurenčnosti, ki je bliže dejanskim gospodarskim razmeram in je bolj združljiv z veljavnimi pravili v glavnih sistemih za nadzor združitev po svetu. Čeprav je v praksi še vedno težko prikazati izboljšanje učinkovitosti, ki je rezultat združitev, obstaja upanje, da bo boljši nadzor združitev dolgoročno koristil evropskim potrošnikom.

3.5.2

V odnosih med velikimi trgovci in lokalnimi podjetji lahko že nekaj let govorimo o množičnem pojavu združitev, ki tržni delež lokalnih podjetij zmanjšujejo v korist velikih trgovcev. Ob upoštevanju razvoja trgovinske prakse, ki je včasih zelo omejevalna, cenovne politike, popustov na obseg nakupa lahko lokalna podjetja s cenami le težko dohajajo velike trgovce zaradi velikih razlik v maržah, kar še povečuje privlačnost zadnjih za kupce. Razen tega so na področju cen proizvajalci izpostavljeni pritiskom, ki so včasih prehudi. Povečevanje števila združitev pa mora nujno privesti do uskladitve ciljev politike konkurence s cilji politike potrošnikov, da se ohrani neprekinjena oskrba trga, raznolikost ponudbe pri pozicioniranju in njena kakovost. Hkrati ne bi smeli omejevati sodelovanja med majhnimi podjetji, dokler njihov globalni tržni delež na določenem področju ni velik.

3.6.1

Poročilo izraža zadovoljstvo z reorganizacijo GD za konkurenco kot odziv na kritike javnosti proti Komisiji v zvezi z nekaterimi primeri (Airtours/First Choice, Tetra Laval/Sidel in Schneider/Legrand).

3.6.2

Ustanovitev delovnega mesta glavnega ekonomista za konkurenco (Chief Competition Economist), ki mu pomaga skupina ekonomistov, imenovanje skupine izkušenih uradnikov, ki bodo oblikovali nov pogled na sklepe preiskovalcev GD za konkurenco na občutljiva združevanja in okrepitev vloge pooblaščenca za zaslišanje v postopku nadzora združevanj so ukrepi s skupnim ciljem poostritve in večje preglednosti postopka za preiskovanje združevanj. Ti ukrepi so odgovor na stalne pozive EESO in jih je treba pozdraviti.

3.6.3

EESO odobrava tudi imenovanje uradnika za stike s potrošniki, ki potrošnike zastopa pred GD za konkurenco, vendar obžaluje, da skoraj eno leto po imenovanju uradnika poročilo še vedno ne vsebuje natančnega pregleda dialoga z evropskimi potrošniki. EESO zato pričakuje, da bodo v poročilu za leto 2005 navedeni oprijemljivi podatki, ki bodo omogočili oceno uspešnosti in učinkovitosti tega dialoga. Razen tega EESO v zvezi s tem pripravlja mnenje na lastno pobudo.

3.6.4

Nedavna mnenja EESO so odprla vprašanje sredstev Evropske komisije, zlasti za področje nadzora združevanj, ki so preveč omejena glede na sredstva, ki jih lahko mobilizirajo vpleteni akterji. To vprašanje ostaja še naprej odprto: izgleda, da GD za konkurenco primanjkuje kvalificiranega osebja, ki bi obravnavalo primere v zvezi z nekaterimi državami, zlasti z novimi državami članicami. Odbor je zaskrbljen in začuden zaradi premajhne pazljivosti Komisije pri upravljanju s kadrovskimi viri in zahteva nujne ukrepe za izboljšanje položaja.

3.6.5

Kljub prizadevanjem za preglednost v zadnjem času Odbor ugotavlja, da ni mogoče govoriti o dejavni politiki posvetovanja z vpletenimi akterji: glede medsektorskih primerov, ki jih je obravnaval GD za konkurenco, le omejena informacija o združevanju, objavljena na spletni strani Komisije, ne more zadostovati za oblikovanje osveščenega mnenja civilne družbe in različnih zainteresiranih organizacij v okviru dobrega upravljanja.

3.6.6

Glede na nacionalne sodne odločbe v zvezi z združevanjem, ki so objavljene na spletni strani Komisije, je treba opozoriti, da cilji informiranja in poučevanja niso izpolnjeni (člen 15(2) Uredbe ES 1/2003). Na eni strani sistem na spletni strani Komisije zagotavlja le del informacij, ki naj bi jih nudil. Predvsem nove države članice ne objavljajo ali skoraj ne objavljajo sodnih odločb nacionalnih sodišč. Tak položaj poslabšuje pregled izvajanja konkurenčnega prava v teh državah in ovira želeno uskladitev konkurenčnega prava. Na drugi strani pa so sodne odločbe, ki so na voljo, dosegljive le v izvirnem jeziku, kar omejuje ali celo onemogoča njihovo branje, čeprav imajo nedvomno velik praktični pomen pri reševanju novih problemov, ki jih odpirajo.

3.7.1

Evropska komisija je 7. junija 2005 predstavila akcijski načrt o državnih pomočeh, o katerem je EESO izrazil mnenje (3) in na katerega se nanaša sklic. Po pregledu poročila 2004 pa imamo nekaj splošnih pripomb.

3.7.2

Nujno je treba okrepiti preglednost informacij, ki se dajejo podjetjem, ki prejemajo individualno pomoč (datum uradnega obvestila, dokazila, ki jih zagotovijo države članice). Ta preglednost je toliko bolj nujna, ker tveganje vračila nezakonitih pomoči bremeni podjetja, zlasti majhna in srednje velika podjetja ter celo zelo majhna podjetja, medtem ko je postopek notifikacije vodila država članica!

3.7.3

Nacionalni organi, odgovorni za presojo, ali pomoči izpolnjujejo zahtevana merila ali ne, še vedno nimajo potrebnega znanja za uspešno izvajanje ekonomske analize kot del notifikacijskega postopka; regionalne ali lokalne oblasti pogosto na primer dodelijo pomoči za zaposlovanje in okolje, ne da bi pri tem temeljito analizirale tržne deleže, kar za podjetja pomeni precejšnjo finančno negotovost, če bi se pomoči izkazale za nezakonite.

3.7.4

Ugotavlja se, da se politika Skupnosti v okviru proučevanja pomoči za prestrukturiranje in reševanje predvsem usmerja k gospodarskim posledicam za konkurente upravičenca do javne pomoči ter zlasti na sredstva, ki jim omogočajo „povrnitev škode“. Dejansko Komisija, ki si prizadeva za preprečevanje izkrivljanja konkurence, upravičenim podjetjem predpisuje nekatere omejitve: vključujejo lahko na primer omejitev odstotka tržnih deležev na določenem geografskem območju, kot se je zgodilo v zadevi Thomson Multimédia, ali celo obveznost upravičenca do sklenitve partnerstev s svojimi konkurenti.

3.7.5

EESO obžaluje, da ta vidik prikriva drug enako pomemben vidik, in sicer učinke takšnih ukrepov na končnega uporabnika (uporabnika kot davkoplačevalca), pri čemer Komisija ne prouči dovolj skrbno, ali bo pomoč preprečila znižanje cen, širšo izbiro izdelkov ali storitev ali celo boljšo kakovost. V središču politike konkurence je še vedno interes potrošnikov in za pravico do državnih pomoči morajo nujno veljati enako stroge zahteve v obliki dolgoročne analize kot tudi za kartelne dogovore in združevanja.

3.7.6

Na splošno EESO izraža zaskrbljenost zaradi izkrivljanja konkurence, ki lahko izhaja iz razlik pri odobravanju državnih pomoči med različnimi državami članicami. EESO je zlasti zaskrbljen zaradi pogosto zelo diskriminacijskega značaja javnih pomoči. Zato države pogosto delujejo v korist naložbam in reševanja velikih podjetij, pri čemer zanemarjajo mala in srednje velika podjetja (ki v resnici ustvarjajo štiri petine delovni mest v Uniji) in dajejo prednost nekaterim sektorjem ali tipom podjetij. Te razmere so neugodne za razvoj podjetniškega duha in vodijo do zastoja razvoja gospodarske strukture, ki ni dovolj dinamična in ki je neugodna za nove konkurente na trgu.

4.1.1

Komisija mora v prihodnjih poročilih posebno pozornost nameniti učinkom širitve in celo posebno poglavje nameniti pregledu sprememb zakonodaje in nadzora uporabe zakonodaje Skupnosti.

4.1.2

Poenostavitev sistema prizanesljivosti je bistvena za boljšo pravno varnost. Glede na občutljivosti podatkov, ki jih je treba zagotoviti, in ovire, ki jo predstavlja izvajanje enakega postopka pri različnih organih (kartelni dogovor, ki vpliva na več držav članic), bi bila primerna reforma z medsebojnim priznavanjem ali celo sistemom „enega samega okenca“.

4.1.2.1

Razen tega je zelo zaželeno, da se nacionalni programi prizanesljivosti bolj uskladijo s prožno in neposredno uskladitvijo, ki bi lahko imela obliko „najboljših praks“.

4.1.3

Kot del tekoče revizije politike Komisije v zvezi z zlorabo prevladujočega položaja na podlagi predloga smernic je treba pojasniti nekaj vprašanj za osredotočenje presoje takšnih zlorab na škodo, ki je povzročena potrošniku. Komisija mora natančno določiti, kaj je treba razumeti kot prevladujoči položaj, in zlasti, kaj je zloraba in kakšne so vrste zlorabe. Dokončno mora potegniti ločnico med zakonito konkurenco na podlagi učinkovitosti in zlonamerno konkurenco, ki ogroža delovanje konkurence in zato potrošnika.

4.1.4

Da bi ocenili korist upoštevanja večje učinkovitosti v zvezi z nadzorom združevanj bi lahko poročilo Komisije v prihodnosti proučilo razvoj teh poslov in njihovih posledic na potrošnike.

4.1.5

Za zagotovitev bolj pravičnega ravnotežja med proizvodnjo in distribucijo ter na sami ravni distribucije (z zagotovitvijo, da podjetja na ogroženih podeželskih ali mestnih območjih ali redko poseljenih območjih ne izginejo v celoti), je treba premisliti o instrumentih konkurence, gospodarske ureditve ali podpore majhnim družbam, da se možnim akterjem ne prepreči dostop do trga in omogoči MSP, da izkoristijo državne pomoči.

4.1.6

Koristno bi bilo, da bi prihodnja poročila vsebovala opis pregleda povezav med „odgovornim za odnose s potrošniki“ in organizacijami potrošnikov pri obravnavi zadev: lahko te organizacije, če je to potrebno, pripravijo mnenje ali Komisiji zagotovijo podatke o združevanjih, kartelnih dogovorih ali zlorabah prevladujočega položaja? Bistveno je prikazati učinkovitost dela odgovorne osebe za odnose s potrošniki.

4.1.7

Za izboljšanje delovanja sistema objav sodnih odločb nacionalnih sodišč bi bilo primerno vzpostaviti mrežo informatorjev, odgovornih za zbiranje sodnih odločitev, da bi sedanji sistem postal bolj učinkovit v realnem času. Ta določba bi morala vplivati na najpomembnejše človeške vire in finančna sredstva.

4.2.1.1

Ocena delovanja politike konkurence mora pomagati ugotoviti, ali slednja dejansko spodbuja „svobodno in neizkrivljeno konkurenco“ v Evropski uniji, ter omogočiti presojo učinkovitosti boja proti dejanskim monopolom in zlorabam prevladujočega položaja, njihov vpliv na ustanavljanje novih podjetij in podjetniški duh. Komisija ne bi smela omejevati sporazumov med MSP za soočanje s konkurenco velikih povezanih skupin. Namesto tega bi morala zbrati sredstva za učinkovit boj proti najhujšim izkrivljanjem.

4.2.1.2

V zvezi s svobodnimi poklici je Komisija po sporočilu z dne 9. februarja 2004 objavila poročilo o konkurenci v sektorju (4), v katerem je predstavljen dosežen napredek v zvezi s črtanjem nepotrebnih omejitev konkurence, kot so predpisane cene, pravila na področju obveščanja javnosti, omejitve dostopa do poklica in nekatere rezervirane naloge. EESO poziva Komisijo, da upošteva svojo obveznost in potrdi soglasno izražen vidik v svojem mnenju o poročilu o politiki konkurence 2003, po katerem bo uvedba najugodnejših mehanizmov za konkurenco svobodnim poklicem omogočila izboljšanje kakovost in ponudbo njihovih storitev, od katerih bodo imeli potrošniki in podjetja neposredno korist.

4.2.2.1

EESO meni, da je treba analizirati vprašanja konkurence glede na splošno kohezijo Unije in se vprašati, ali delovanja, ki so še vedno preveč nacionalno usmerjena (neposredne ali „prikrite“ državne pomoči nacionalnim prvakom, pomoči za pridobitev naložb, diskriminacijska vedenja, vztrajnost dejanskih monopolov in zlorabe prevladujočega položaja itd.), ne povzročajo delitve enotnega trga in ovirajo tesnejših stikov med gospodarskimi akterji Unije. V tem smislu se mora Komisija posvetiti tudi ekonomskim in socialnim analizam o celotnem vplivu svojih političnih odločitev in pozvati Svet in države članice, da k zagotovijo spremembe vedenja in prakse, ki povzročajo delitev trga, ki škoduje interesom gospodarskih in socialnih akterjev.

4.2.3.1

EESO Komisiji ponuja pomoč pri razmisleku o ukrepih, namenjenih zagotovitvi večje preglednosti — v mejah, ki omogočajo upoštevanje poslovnega sveta — glede akterjev, na katere vpliva politika konkurence: podjetja, ekonomski in socialni partnerji, potrošniki in drugi akterji civilne družbe. Zlasti je na področju združevanja treba posvetiti pozornosti temu, da se jih dejavneje vključi s posvetovalnim postopkom in predstavitvami, kar bi upravičilo skrb za dobro upravljanje in participativno demokracijo. Bolj splošno, vzpostaviti je treba lokalne mreže obveščanja za boljšo ozaveščenost o prednostnih nalogah politike konkurence in obveščati podjetja in potrošnike o njihovih pravicah in dolžnostih. Opiralo bi se na mrežo Evropskega informativnega središča GD za podjetništvo in celotno mrežo gospodarskih zbornic in potrošniških organizacij. To prizadevanje za stalno in učinkovito obveščanje je zlasti nujno v novih državah članicah in državah kandidatkah.

4.2.4.1

Politika konkurence je temeljni element za zagotovitev učinkovitega delovanja evropskega notranjega trga. Nepravilnosti, ki jih razkriva, poudarjajo pomembno potrebo po dokončni vzpostavitvi enotnega trga in prenehanja praks, ki sistematično težijo k delitvi trga. Vendar ta politika sama po sebi ne bo dovolj, potrebno je usklajevanje vseh politik Unije, da bi zagotovili uspeh revidirane lizbonske strategije in učinkovitost politike varstva potrošnikov. V vsakem primeru je za Unijo nujno opredeliti ekonomski in socialni projekt usklajevanja, s katerim bi politika konkurence ohranila posebno vlogo in pridobila novo legitimnost: zagotoviti vsem enake možnosti za dostop do enotnega trga, da bi potrošniki, podjetniki in zaposleni od največjega svetovnega trga imeli resnične koristi.