Pritožba Kraljevine Švedske zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (peti razširjeni senat) z dne 30. novembra 2004 v zadevi IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds gGmbH, ob podpori Kraljevine Nizozemske, Kraljevine Švedske in Kraljevine Danske proti Komisiji Evropskih skupnosti, ob podpori Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, T-168/02, vložena dne 14. februarja 2005

(Zadeva C-64/05 P)

(2005/C 115/18)

Jezik postopka: angleščina

Kraljevina Švedska, ki jo zastopa K. Wistrand, zastopnik, je dne 14. februarja 2005 na Sodišču Evropskih skupnosti vložila pritožbo zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (peti razširjeni senat) z dne 30. novembra 2004 v zadevi IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds gGmbH, ob podpori Kraljevine Nizozemske, Kraljevine Švedske in Kraljevine Danske proti Komisiji Evropskih skupnosti, ob podpori Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, T-168/02 (1).

Pritožnik Sodišču predlaga, naj:

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Švedska vlada navaja, da je Sodišče prve stopnje kršilo pravo Skupnosti v sodbi, zoper katero je vložena pritožba.

Sodišče prve stopnje je najprej pripomnilo, da pravica do dostopa do dokumentov institucij, določena v členu 2 Uredbe (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije („uredba odprtosti“), zajema vse dokumente, ki jih hranijo te institucije in, kot posledica, se lahko od njih zahteva, v ustreznih primerih, da dajo na razpolago dokumente, ki izvirajo od tretjih strank, vključno in še posebej iz držav članic. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da tako imenovano pravilo avtorstva, se pravi načelo, da ima oseba, ki je pripravila dokument, nadzor nad dokumentom in tako določa, ali je lahko razkrit, ne glede na to, kdo hrani dokument, ni bilo vključeno v Uredbo.

Sodišče prve stopnje je kljub temu zavzelo stališče, da člen 4(5) uredbe odprtosti pomeni, da za države članice velja posebno obravnavanje in da pravilo avtorstva zato velja za dokumente, ki jih pripravljajo države članice. Za utemeljitev tega stališča je Sodišče prve stopnje navedlo, prvič, da bi obveznost pridobiti soglasje iz člena 4(5) uredbe odprtosti drugače lahko postalo samo črka na papirju in drugič, da ni ne cilj ne namen te uredbe, da spreminja notranjo zakonodajo. Po mnenju Sodišča prve stopnje država članica ni dolžna navesti razlogov za kakršnokoli njeno prošnjo iz člena 4(5) uredbe odprtosti.

Švedska vlada pa ugotavlja, da v sporni določbi ali kjerkoli drugje v uredbi odprtosti ni izrecne in nedvoumne podpore v prid razlagi Sodišča prve stopnje. V teh okoliščinah nobeden od argumentov, na katerih sloni razlaga Sodišča prve stopnje, le njegova ali zajeta skupaj z drugimi, ne more predstavljati razloga za neupoštevanje temeljnega pravila, na katerem temelji uredba odprtosti. V skladu z uredbo institucija, ki hrani dokument, presodi o tem, ali naj bo dokument razkrit. Če ni uporabljiva nobena od izjem od pravila razkritja iz člena 4(1, 3) uredbe odprtosti, je treba dokument razkriti. Obveznost pridobiti soglasje iz člena 4(5) uredbe odprtosti je procesno pravilo, ki bi služilo svojemu namenu tudi, če države članice ne bi imele absolutne pravice veta. Odsotnost pravice veta pa tudi ne povzroči kakršnekoli spremembe notranje zakonodaje.

V skladu z uredbo odprtosti je lahko sprejeta odločitev zavrniti dostop do dokumenta le na podlagi ene od izjem, določenih v členu 4(1, 3). Če zadevna država članica ne navede razlogov za svojo zavrnitev razkritja dokumenta, s tem povzroči tveganje, da institucija ne bo mogla ugotoviti, da obstaja posebna potreba po zaupnosti, ki lahko predstavlja razlog, da se dokumenta ne razkrije v skladu z izjemami od pravila razkritja uredbe odprtosti.

Nobena od trditev, na katere Sodišče prve stopnje opira svojo odločitev, ne zadostuje, da bi naredili izjemo glede dokumentov držav članic od temeljnega pravila, da je institucija, ki hrani dokument, pristojna presojati, ali naj bo le-ta razkrit. Odločba Sodišča prve stopnje je tako kršila pravo Skupnosti.

(1)  UL C 202, 24.8.2002, str. 30.