1

Regija Valonija (Belgija) je leta 1991 ustanovila družbo Brussels South Charleroi Airport (BSCA) (v nadaljevanju: tožeča stranka ali BSCA), da bi ta upravljala letališče Charleroi Bruxelles‑Sud (Belgija) (v nadaljevanju: letališče Charleroi).

2

S pogodbo z dne 9. julija 1991 (v nadaljevanju: pogodba med Valonijo in družbo BSCA) je regija Valonija družbi BSCA za 50 let podelila koncesijo za storitve za komercialno upravljanje javnega dela letališča Charleroi ter koncesijo na javnem dobrem, ki se je nanašala na trajno in izključno uporabo letališkega območja.

3

Pogodba med Valonijo in družbo BSCA določa delitev stroškov med regijo Valonijo in družbo BSCA, vključno s splošnimi pogoji koncesije, ki so priloženi tej pogodbi.

4

Regija Valonija je 20. julija 2000 potrdila usmeritve iz okvirnega sporazuma, ki se je nanašal na večletni program naložb na letališču Charleroi in v katerem je bila zlasti omenjena zamisel o novem potniškem terminalu s skupnim proračunom v višini 113,74 milijona EUR.

5

Regija Valonija je 8. novembra 2000 sprejela sklep o izvajanju sklepa z dne 20. julija 2000, s katerim je spremenila predpostavke iz programa naložb in skupne stroške zvišala na 121 milijonov EUR.

6

Z odločbo z dne 23. maja 2001 je regija Valonija potrdila statut in finančni načrt družbe Société wallonne des aéroports SA (Sowaer) za obdobje 2001–2004, med drugim skupni znesek naložb na letališču Charleroi v višini približno 93 milijonov EUR, od tega 28 milijonov EUR za novi terminal.

7

Regija Valonija je 1. julija 2001 ustanovila družbo Sowaer, da bi ta razvijala njeno letališko infrastrukturo, dajala to infrastrukturo na voljo družbam upravljavkam letališč in jo ohranjala v delujočem stanju s financiranjem večjih vzdrževalnih del in popravil.

8

Z aneksom št. 3 z dne 29. marca 2002, ki sta ga sklenili družba BSCA in regija Valonija ter s katerim je bila pogodba med Valonijo in družbo BSCA spremenjena, se je regija Valonija zavezala, da bo družbi BSCA plačevala subvencijo, s katero bo ta lahko krila stroške, ki jih bo imela, ker ji bo družba Sowaer dala na voljo zemljišča, zgradbe in letališko infrastrukturo, ter subvencijo za povrnitev izdatkov družbe BSCA za vzdrževalno in gasilsko službo (v nadaljevanju: ukrep iz leta 2002).

9

Družba Sowaer, ki je 29. marca 2002 prevzela koncesijo na javnem dobrem, leta 1991 podeljeno družbi BSCA, je 15. aprila 2002 z družbo BSCA sklenila pogodbo o podkoncesiji na javnem dobrem (v nadaljevanju: pogodba iz leta 2002), v skladu s katero je imela družba BSCA do leta 2040 izključno pravico do uporabe letališkega območja za njegovo upravljanje. Družba Sowaer se je zavezala, da bo uresničila program naložb ter izvajala večja popravila in večja vzdrževalna dela na zemljiščih, zgradbah in infrastrukturi. Družba BSCA se je v zameno za to podkoncesijo zavezala, da bo družbi Sowaer plačevala letni variabilni del, ki brez davka na dodano vrednost (DDV) znaša 35 % letaliških pristojbin, pobranih v tekočem letu, pri čemer je bila za ta znesek določena zgornja meja od poslovnega leta 2002 naprej, in letno pavšalno dajatev v višini 9.371.000 EUR brez DDV, ki naj bi se sčasoma prav tako spreminjala.

10

Valonska vlada se je 3. aprila 2003 seznanila s popravkom programa naložb, s katerim je bil predviden znesek dodatnih naložb v višini 33 milijonov EUR, namenjen financiranju gradnje terminala z zmogljivostjo treh, in ne več dveh milijonov potnikov, in večjega parkirišča za vozila od tistega, ki je bilo prvotno predvideno (v nadaljevanju: ukrep iz leta 2003).

11

Pogodba iz leta 2002 je bila 4. aprila 2006 nadomeščena z novo pogodbo, v kateri je bila ponovljena večina določb pogodbe iz leta 2002, nekatere določbe, med drugim pogoji za izračun zneska koncesijskih dajatev, ki jih mora družba BSCA plačevati družbi Sowaer, pa so bile spremenjene.

12

Sočasno je bila spremenjena pogodba med Valonijo in družbo BSCA, in sicer z aneksom št. 5 z dne 10. marca 2006, ki določa, da stroške, ki jih ima družba BSCA s storitvami, povezanimi s požarno varnostjo ter varnostjo prometa na tleh in letališkega območja, odtlej nadomesti regija Valonija, pri čemer je to nadomestilo, ki se letno indeksira, navzgor omejeno.

13

Pogodba med Valonijo in družbo BSCA je bila znova spremenjena z aneksom št. 6 z dne 15. januarja 2008, s katerim je bilo družbi BSCA poleg izvajanja storitev, povezanih s požarno varnostjo ter varnostjo prometa na tleh in letališkega območja, zaupano izvajanje storitev, povezanih s spremljanjem in evidentiranjem letov, načrtovanjem predvidenih letov, usmerjanjem letal – to so operacije, katerih namen je v bistvu vodenje letal do njihovih parkirnih mest – in varnostjo, ki jih je prej zagotavljala regija Valonija. S subvencijo se odtlej krijejo vsi stroški v zvezi z zadnjenavedenimi storitvami, za storitve, omenjene zgoraj v točki 12, pa je ohranjena zgornja meja.

14

Letališče Charleroi je s 1. majem 1997 sprejelo letalskega prevoznika Ryanair Ltd. V obdobju 2000–2013 se je promet na letališču Charleroi povečal s približno 200.000 potnikov na skoraj 7 milijonov potnikov, pri čemer je delež družbe Ryanair znašal več kot 70–80 % vseh prepeljanih potnikov.

15

Komisija Evropskih skupnosti je 12. februarja 2004 sprejela Odločbo 2004/393/ES o ugodnostih, ki jih regija Valonija in družba BSCA priznavata letalski družbi Ryanair ob njeni namestitvi v Charleroiju (UL 2004, L 137, str. 1).

16

Splošno sodišče je s sodbo z dne 17. decembra 2008, Ryanair/Komisija (T‑196/04, EU:T:2008:585), Odločbo 2004/393 razglasilo za nično.

17

Komisija je 1. oktobra 2014 sprejela Sklep C(2014) 6849 final o ukrepih SA.14093 (C 76/2002), ki jih je Belgija izvedla v korist družb BSCA in Ryanair (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

18

V izpodbijanem sklepu je Komisija spomnila, da je Splošno sodišče razglasilo ničnost Odločbe 2004/393, tako da je ta razglasitev ničnosti povzročila ponovno uvedbo formalnega postopka preiskave, ki se je končal z navedeno odločbo.

19

Komisija je tudi poudarila, da je z dopisom z dne 23. julija 2010 Kraljevini Belgiji in strankam, ki so predložile pripombe v formalnem postopku preiskave, začetem 11. decembra 2002, omogočila, da predložijo nove pripombe v formalnem postopku preiskave, ki je bil ponovno uveden na podlagi sodbe z dne 17. decembra 2008, Ryanair/Komisija (T‑196/04, EU:T:2008:585).

20

Nazadnje, Komisija je navedla, da je z dopisom z dne 21. marca 2012 Kraljevino Belgijo obvestila o svoji odločitvi za razširitev postopka, določenega v členu 108(2) PDEU, in da je zainteresirane stranke pozvala, naj predložijo pripombe o zadevnih ukrepih.

21

Poleg tega je Komisija uvodoma spomnila, da Sodišče dosledno opredeljuje podjetja kot subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihov pravni status in način financiranja ter da je gospodarska dejavnost vsaka dejavnost, ki vključuje ponujanje blaga ali storitev na določenem trgu. Komisija je tudi opozorila, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 12. decembra 2000, Aéroports de Paris/Komisija (T‑128/98, EU:T:2000:290), ugotovilo, da je upravljanje letališča, ki zajema zagotavljanje letaliških storitev letalskim prevoznikom, gospodarska dejavnost.

22

Komisija je presodila, da so bili zadevni ukrepi za upravljanje in gradnjo infrastrukture tožeči stranki odobreni po 12. decembru 2000, datumu sodbe Aéroports de Paris/Komisija (T‑128/98, EU:T:2000:290). Kot je spomnila ta institucija, se je do tega datuma v skladu z njeno ustaljeno prakso štelo, da dejavnost razvoja in upravljanja letališke infrastrukture ni gospodarska dejavnost, ki bi lahko spadala na področje uporabe člena 107(1) PDEU. Po tej sodbi je Komisija ugotovila, da je zaradi postopne liberalizacije trga ta dejavnost postala gospodarska, iz tega pa so bile izvzete dejavnosti, ki niso gospodarske in običajno spadajo v pristojnost države pri izvrševanju njenih prerogativ javne oblasti (točke od 346 do 348 obrazložitve).

23

Komisija je menila, da sporazum z dne 20. julija 2000 (glej točko 4 zgoraj) in sklep z dne 8. novembra 2000 (glej točko 5 zgoraj) za regijo Valonijo ne vključujeta zaveze do tretje osebe ter nista nepreklicna, nespremenljiva in dokončna. Spomnila je, da je ustrezno merilo za določitev datuma, na katerega se šteje, da je bil morebitni ukrep pomoči odobren, datum pravno zavezujočega akta, s katerim javni organi odobrijo zadevni ukrep njegovemu upravičencu. Po mnenju Komisije je ta zavezujoči akt pogodba iz leta 2002 (točki 353 in 354 obrazložitve).

24

V zvezi s tem je Komisija na eni strani poudarila, da je bil predmet pogodbe iz leta 2002 dajanje infrastrukture na voljo tožeči stranki, in na drugi strani navedla, da je bil program naložb, vključen v pogodbo iz leta 2002, znatno spremenjen z ukrepom iz leta 2003. Tako so po mnenju Komisije ti popravki programa pomenili bistveno spremembo in torej novo državno pomoč za tožečo stranko (točki 362 in 363 obrazložitve).

25

Komisija je opozorila, da je treba v skladu s sodno prakso Sodišča izvzeti dejavnosti, ki običajno spadajo v pristojnost države pri izvrševanju njenih prerogativ javne oblasti, ker te dejavnosti niso gospodarske, pri čemer navedene dejavnosti vključujejo zlasti varnost, kontrolo zračnega prometa, policijo in carino (točka 364 obrazložitve).

26

Najprej je Komisija vzpostavila razlikovanje med naložbami in storitvami družbe Sowaer, ki jih je bilo treba šteti za gospodarske, ter tistimi, ki jih je bilo treba šteti za negospodarske (točke od 364 do 374 obrazložitve), nato pa je konkretno preučila to razliko z vidika različnih naložb in storitev, financiranih v tem primeru (točke od 375 do 400 obrazložitve).

27

Komisija je menila, da je treba iz opredelitve državne pomoči izvzeti vse subvencije v zvezi s storitvami požarne varnosti in varnostnimi storitvami (točke od 377 do 385 obrazložitve).

28

Nasprotno pa je menila, da storitve vzdrževanja in storitve, povezane z varnostjo prometa na tleh (redno vzdrževanje letališkega območja, vzdrževanje zgradb, vzletno‑pristajalnih stez, okolice in prevoznih sredstev, manjša asfaltna dela, redno vzdrževanje in popravila vzletno‑pristajalne steze in dostopov, vzdrževanje in zagotavljanje delovanja razsvetljave in označb na vzletno‑pristajalni stezi, košnja, odstranjevanje ostankov gum z vzletno‑pristajalne steze in njeno označevanje, odstranjevanje snega ter vse druge storitve za zagotavljanje varnosti prometa na tleh, letališkega območja in infrastrukture), pomenijo gospodarske storitve (točke od 390 do 400 obrazložitve) ter da enako velja za spremljanje in evidentiranje letov, načrtovanje letov ter usmerjanje (točke od 401 do 404 obrazložitve).

29

Komisija je ugotovila, da se v podobnih okoliščinah zasebni udeleženec na podlagi predvidljivih možnosti donosa ne bi odločil sodelovati v takih transakcijah. Kot je menila, je treba v tem primeru ugotoviti, ali bi se v podobnih okoliščinah zasebni udeleženec na podlagi predvidljivih možnosti donosa, ne glede na vse dejavnike socialne narave oziroma regionalno ali sektorsko politiko, odločil sodelovati v enakih transakcijah kot subjekt, ki je odobril ukrep. Zato je Komisija uporabila merilo zasebnega udeleženca v tržnem gospodarstvu za različne izvedene naložbe in sprejete ukrepe (točke od 406 do 472 obrazložitve).

30

Komisija je pojasnila razloge, iz katerih je bilo te ukrepe mogoče pripisati javnim organom (točke od 473 do 483 obrazložitve).

31

Komisija je, prvič, preučila združljivost pomoči v korist družbe Ryanair in na podlagi svoje analize ugotovila, da ukrepi v korist tega letalskega prevoznika ne pomenijo državne pomoči (točke od 488 do 581 obrazložitve).

32

Komisija je, drugič, preučila združljivost pomoči v korist tožeče stranke z notranjim trgom. Presodila je, da je bila pomoč v korist letališča Charleroi dodeljena za spodbujanje regionalnega razvoja ter da je imela pozitiven učinek na gospodarstvo in zaposlovanje v Charleroiju in regiji. Čeprav je ta pomoč prispevala k cilju v splošnem interesu, in sicer h gospodarskemu razvoju Charleroija in regije, je Komisija vseeno menila, da mora preveriti, ali na podlagi točke 114 sporočila Komisije o Smernicah o državni pomoči letališčem in letalskim prevoznikom (UL 2014, C 99, str. 3, v nadaljevanju: Smernice) navedena pomoč ne spodbuja pomnoževanja nedobičkonosnih letališč. Presodila je, da so obeti za uporabo letališča Charleroi zadoščali za upravičenost naložb, in navedla, da je imela družba BSCA ob koncu leta 2013 dobiček iz poslovanja pred obdavčitvijo, ki je znašal 14,86 milijona EUR, kar presega znesek prejete pomoči. Vendar je bilo ugotovljeno, da je ta pomoč povzročila precejšnje izkrivljanje konkurence s tem, da je vplivala na rast števila potnikov na letališču Bruxelles‑National (Belgija). Komisija je opozorila, da v skladu s točko 119 Smernic promet letališča za upravičenost do pomoči za tekoče poslovanje ne sme preseči 3 milijonov potnikov. Ker je to veljalo za letališče Charleroi, je Komisija menila, da se ta določba ne uporablja za pomoč, dodeljeno pred 4. aprilom 2014, datumom, od katerega se uporabljajo Smernice (točka 171 navedenih smernic). Zato je Komisija sklenila, da ukrepi, ki jih je Kraljevina Belgija izvedla v korist tožeče stranke v skladu s pogodbo iz leta 2002 ter ukrepoma iz leta 2002 in leta 2003, na podlagi člena 107(3)(c) PDEU do 3. aprila 2014 pomenijo državno pomoč, ki je združljiva z notranjim trgom, od 4. aprila 2014 pa državno pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom (točke od 582 do 649 obrazložitve).

33

Komisija je zavrnila možnost, da bi se za pomoč v korist tožeče stranke uporabljal zastaralni rok, zlasti ker je ukrep iz leta 2002 vključeval bistvene spremembe pomoči, ki je bila prvotno dodeljena s pogodbo med Valonijo in družbo BSCA (točke od 650 do 666 obrazložitve).

34

Komisija je zavrnila tudi možnost, da bi se za subvencijo, ki jo je plačevala regija Valonija, uporabljalo načelo varstva legitimnih pričakovanj, in navedla razloge, iz katerih se tožeča stranka ni mogla sklicevati na tako načelo (točke od 667 do 678 obrazložitve).

35

Nazadnje je Komisija ugotovila, da je Kraljevina Belgija s sprejetjem pogodbe iz leta 2002 ter ukrepov iz leta 2002 in leta 2003 izvajala pomoč v korist tožeče stranke v nasprotju s členom 108(3) PDEU. Komisija je presodila, da to pomoč predstavlja razlika med pristojbino, ki bi jo zahteval zasebni udeleženec v tržnem gospodarstvu, in pristojbinami, ki jih je tožeča stranka dejansko plačevala subjektu, ki ga sestavljata regija Valonija in družba Sowaer (točka 679 obrazložitve).

36

Izrek izpodbijanega sklepa tako določa:

„Člen 1

1.   Ukrepi v korist družbe Ryanair […], in sicer zaveza valonske vlade do družbe Ryanair z dne 6. novembra 2001, pogodba med družbama BSCA in Ryanair z dne 2. decembra 2001, pogodba Promocy z dne 12. decembra 2001, pogodba med družbama Promocy in Leading Verge z dne 31. januarja 2002, ministrski odlok z dne 11. junija 2004, dopis družbe BSCA družbi Ryanair z dne 24. junija 2004, poslovni dogovor med družbama BSCA in Ryanair z dne 9. decembra 2005, aneks z dne 6. decembra 2010 k pogodbi med družbama BSCA in Ryanair ter prodaja deležev družbe BSCA v družbi Promocy 31. marca 2010, niso državna pomoč v korist družbe Ryanair Ltd na podlagi člena 107(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

2.   Ukrepi v korist družbe [BSCA], ki jih sestavljajo pogodba med družbama [Sowaer] in BSCA z dne 4. aprila 2006, aneks št. 5 k pogodbi med Valonijo in družbo BSCA z dne 10. marca 2006 in aneks št. 6 k pogodbi med Valonijo in družbo BSCA z dne 15. januarja 2008, niso državna pomoč v korist družbe BSCA na podlagi člena 107(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Člen 2

1.   Ukrepi, ki jih je [Kraljevina] Belgija nezakonito, s kršitvijo člena 108(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije, izvedla v korist družbe BSCA na podlagi pogodbe o podkoncesiji z dne 15. aprila 2002 med družbama S[owaer] in BSCA, aneksa št. 3 z dne 29. marca 2002 k pogodbi med Valonijo in družbo BSCA ter odločitve Valonije o naložbah z dne 3. aprila 2003[,] do 3. aprila 2014 pomenijo državno pomoč, ki je združljiva z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(c) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

2.   Ob predpostavki, da pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, je povečanje kapitala družbe BSCA, ki ga je 3. decembra 2002 vpisala družba S[owaer], državna pomoč, ki je združljiva z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(c) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Člen 3

Ukrepi, ki jih je [Kraljevina] Belgija nezakonito, s kršitvijo člena 108(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije, izvedla v korist družbe BSCA na podlagi pogodbe o podkoncesiji z dne 15. aprila 2002 med družbama S[owaer] in BSCA, aneksa št. 3 z dne 29. marca 2002 k pogodbi med Valonijo in družbo BSCA ter odločitve Valonije o naložbah z dne 3. aprila 2003[,] od 4. aprila 2014 pomenijo državno pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom, v skladu s členom 107(1) navedene pogodbe.

Člen 4

1.   [Kraljevina] Belgija mora odpraviti pomoč iz člena 3, tako da koncesijsko dajatev, ki jo mora plačati družba BSCA, zviša vsaj na raven koncesijske dajatve v skladu s tržno ceno in od upravičenca zahteva vračilo pomoči, ki je bila na podlagi ukrepov iz člena 3 prejeta od 4. aprila 2014.

2.   Zneskom za vračilo se prištejejo obresti za obdobje od datuma, ko je bila pomoč dana na voljo upravičencu, do datuma njenega dejanskega vračila.

3.   Obresti se izračunajo na podlagi obrestnoobrestnega računa v skladu s poglavjem V Uredbe (ES) št. 794/2004.

4.   [Kraljevina] Belgija z dnem sprejetja tega sklepa prekliče vsa še neizvedena plačila pomoči iz člena 3.

Člen 5

1.   Izterjava pomoči iz člena 3 se izvede takoj in učinkovito.

2.   [Kraljevina] Belgija zagotovi, da se ta sklep izvede v štirih mesecih po uradnem obvestilu o tem sklepu.

Člen 6

1.   [Kraljevina] Belgija v dveh mesecih od datuma uradnega obvestila o tem sklepu Komisiji predloži naslednje informacije:

2.   [Kraljevina] Belgija Komisijo obvešča o napredku nacionalnih ukrepov, sprejetih za izvajanje tega sklepa, dokler ni pomoč iz člena 3 v celoti vrnjena. Na zahtevo Komisije takoj predloži vse informacije o že sprejetih in načrtovanih ukrepih za uskladitev s tem sklepom. Prav tako predloži podrobne informacije o zneskih pomoči in obrestih, ki jih je upravičenec že vrnil.

Člen 7

Ta sklep je naslovljen na Kraljevino Belgijo.“

37

Tožeča stranka je 19. decembra 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

38

Komisija je 8. aprila 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo.

39

Družbi Brussels Airlines SA/NV (v nadaljevanju: Brussels Airlines) in Brussels Airport Company SA (v nadaljevanju: Brussels Airport) sta 3. oziroma 15. aprila 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili predloga za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Komisije.

40

Tožeča stranka je 1. junija 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog, naj se nekateri podatki in informacije, vsebovani v tožbi in prilogah k njej ter v odgovoru na tožbo in prilogah k njemu, obravnavajo zaupno v razmerju do družb Brussels Airport in Brussels Airlines.

41

Tožeča stranka je 15. junija 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila repliko, 16. junija 2015 pa še nezaupno različico te replike.

42

Z dopisom, ki je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložen 16. junija 2015, je tožeča stranka predlagala, naj se nekateri podatki in informacije, vsebovani v repliki in prilogah k njej, obravnavajo zaupno v razmerju do družb Brussels Airport in Brussels Airlines.

43

Komisija je 31. julija 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila dupliko.

44

Z dopisom, ki je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložen 24. avgusta 2015, je tožeča stranka predlagala, naj se nekateri podatki in informacije, vsebovani v dupliki in prilogah k njej, obravnavajo zaupno v razmerju do družb Brussels Airport in Brussels Airlines.

45

Predsednik devetega senata Splošnega sodišča je s sklepoma z dne 7. septembra 2015, BSCA/Komisija (T‑818/14, neobjavljen, EU:T:2015:724), in z dne 7. septembra 2015, BSCA/Komisija (T‑818/14, neobjavljen, EU:T:2015:729), družbama Brussels Airport in Brussels Airlines dovolil intervenirati v obravnavani zadevi v podporo predlogom Komisije ter pridržal odločitev o utemeljenosti predloga za zaupno obravnavo.

46

Predsednik devetega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 28. januarja 2016, BSCA/Komisija (T‑818/14, neobjavljen, EU:T:2016:75), ugodil predlogu za zaupno obravnavo, kar zadeva nekatere informacije, vsebovane v tožbi in odgovoru na tožbo, ter nekatere podatke, vsebovane v več prilogah, v preostalem pa je predlog za zaupno obravnavo zavrnil. Poleg tega je sodni tajnik tožeči stranki določil rok za posredovanje nezaupne različice dokazil, omenjenih v točkah 1 in 2 izreka navedenega sklepa, ki je bila vročena intervenientkama. Nazadnje, odločitev o stroških je bila pridržana.

47

Tožeča stranka je 2. marca 2016 vložila predlog za popravo sklepa, omenjenega zgoraj v točki 46.

48

Komisija je 5. aprila 2016 Kraljevini Belgiji vročila popravek izpodbijanega sklepa, pri čemer je pojasnila, da napake, ki so bile odkrite v navedenem sklepu, nikakor ne vplivajo na sklepne ugotovitve, podane v njem.

49

Predsednik devetega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 11. aprila 2016, BSCA/Komisija (T‑818/14 REC, neobjavljen, EU:T:2016:302), popravil sklep z dne 28. januarja 2016, omenjen zgoraj v točki 46.

50

Predsednik devetega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 13. aprila 2016, BSCA/Komisija (T‑818/14, neobjavljen, EU:T:2016:712), razveljavil sklep z dne 28. januarja 2016, BSCA/Komisija (T‑818/14, neobjavljen, EU:T:2016:75), ter razširil predlog za zaupno obravnavo na druge informacije in podatke.

51

Tožeča stranka je 23. junija 2016 zaradi sprememb, ki jih je Komisija vnesla v izpodbijani sklep s popravkom z dne 5. aprila 2016, vložila prilagoditveno vlogo.

52

Družbi Brussels Airlines in Brussels Airport sta 5. in 6. julija 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili vsaka svojo intervencijsko vlogo.

53

Tožeča stranka je 15. septembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila stališče glede intervencijske vloge tako družbe Brussels Airlines kot družbe Brussels Airport in temu stališču priložila priloge.

54

Komisija je 22. septembra 2016 vložila stališče glede prilagoditvene vloge tožeče stranke.

55

Z odločbo z dne 6. oktobra 2016 je bila obravnavana zadeva v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti predodeljena drugemu sodniku poročevalcu.

56

Predsednik osmega senata je z odločbo z dne 11. oktobra 2016 odločil, da obravnavane zadeve ne združi z zadevo T‑474/16, Société wallonne des aéroports/Komisija.

57

Družbi Brussels Airport in Brussels Airlines sta 24. novembra 2016 vložili vsaka svoje stališče glede prilagoditvene vloge tožeče stranke.

58

Družba Sowaer je 12. januarja 2017 vložila predlog za intervencijo v ustnem delu postopka v podporo predlogom tožeče stranke.

59

S sklepom z dne 9. marca 2017 je bilo družbi Sowaer dovoljeno intervenirati v morebitnem ustnem delu postopka v podporo predlogom tožeče stranke.

60

Splošno sodišče je 5. aprila 2017 odločilo, da se ta zadeva predodeli osmemu razširjenemu senatu.

61

Tožeča stranka in – na obravnavi – družba Sowaer Splošnemu sodišču predlagata, naj:

62

Komisija, Brussels Airport in Brussels Airlines Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

63

Na obravnavi je tožeča stranka želela Splošnemu sodišču predložiti preglednici, v katerih naj bi bili povzeti številčni podatki, vsebovani v izpodbijanem sklepu.

64

Splošno sodišče je na podlagi člena 85(3) svojega poslovnika sklenilo, da se navedeni preglednici štejeta za nedopustni, ker tožeča stranka ni upravičila zamude pri njuni predložitvi.

65

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja devet tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava in očitno napako Komisije pri presoji glede določitve datuma, na katerega je regija Valonija sprejela odločitev o odobritvi financiranja. Drugi tožbeni razlog se nanaša na zastaranje ukrepanja Komisije. Tretji tožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava, napačno ugotovljeno dejansko stanje in očitno napako Komisije pri presoji glede opredelitve „Instrument Landing System“ (sistem za instrumentalno pristajanje, v nadaljevanju: ILS) za gospodarsko naložbo ter na neobstoj obrazložitve pri opredelitvi sistema ILS za gospodarsko naložbo. Četrti tožbeni razlog se nanaša na napačno ugotovljeno dejansko stanje in očitno napako Komisije pri presoji glede upoštevanja, da je negospodarski uporabi ustrezalo 7 % stroškov naložb v novi terminal, ter na neobstoj obrazložitve pri upoštevanju tega odstotka. Peti tožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava, napačno ugotovljeno dejansko stanje, očitne napake pri presoji in neobstoj obrazložitve Komisije pri določitvi neto diskontiranih vrednosti ukrepov iz leta 2002 in leta 2003, kar naj bi pripeljalo do kršitve člena 107(1) PDEU. Šesti tožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava, napačno ugotovljeno dejansko stanje in očitne napake Komisije pri presoji glede določitve neto diskontiranih vrednosti ukrepov iz leta 2002 in leta 2003 ter posledično pri izračunu dodatne dajatve, ki jo tožeča stranka plačuje od 4. aprila 2014. Sedmi tožbeni razlog se nanaša na neobstoj obrazložitve in na to, da je Komisija napačno uporabila pravo pri določitvi zneska dodatne dajatve, ki jo je treba plačevati od 1. januarja 2016. Osmi tožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava, napačno ugotovljeno dejansko stanje, očitno napako pri presoji in neobstoj obrazložitve Komisije pri preučitvi zadevnega trga in domnevnega izkrivljanja konkurence med letališčem Charleroi in letališčem Bruxelles‑National, ki naj bi ga povzročila pomoč. Deveti tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj.

66

Po mnenju tožeče stranke je šlo pri ukrepih iz leta 2002 in leta 2003 dejansko za ukrepe, sprejete v sklepu z dne 20. julija 2000, kot je bil potrjen s sklepom z dne 8. novembra 2000, tako da so bili ti ukrepi sprejeti pred sodbo z dne 12. decembra 2000, Aéroports de Paris/Komisija (T‑128/98, EU:T:2000:290). V zvezi s tem opozarja, da je program naložb, predviden za letališče Charleroi in priložen pogodbi iz leta 2002, enak programu naložb, o katerem je regija Valonija odločila 20. julija 2000 in ki je bil potrjen 8. novembra 2000. Tožeča stranka poleg tega poudarja, da so bili že v njeni poslovni strategiji, predvideni za julij 2000, omenjeni med drugim novi terminal, parkirišče za vozila in podaljšanje vzletno‑pristajalne steze.

67

Tožeča stranka tudi trdi, da se je regija Valonija 20. julija in 8. novembra 2000 zavezala dodeliti pomoč. Sklepa, sprejeta na ta datuma, sta bila zavezujoča, ker sta bila dovolj natančna glede na zadevni projekt. Tožeča stranka dodaja, da sta bila ta sklepa precej več kot načelni sporazum, ki je po definiciji abstrakten, in sta konkretno določala dodelitev naložb. Navedenih sklepov namreč ni mogoče šteti zgolj za izjavi o nameri, saj sta vključevala načelno zavezo valonske vlade, določitev skupnega zneska financiranja na podlagi takrat razpoložljivih informacij in s tem povezan finančni načrt. Kot dodaja tožeča stranka, sta zadevna akta dejansko vsebovala vse informacije, ki zadoščajo za opredelitev nepreklicnih zavez k financiranju. Pogodba iz leta 2002 naj bi bila le potrditev teh sklepov. V zvezi s tem tožeča stranka opozarja, da je bila s sklicevanjem v finančnem načrtu družbe Sowaer na sklepa z dne 20. julija in 8. novembra 2000 poudarjena njuna zavezujoča narava.

68

Nazadnje, tožeča stranka opozarja, da je bila o odobritvi ukrepov, sprejetih s sklepoma z dne 20. julija in 8. novembra 2000, obveščena veliko pred 12. decembrom 2000.

69

Komisija predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne.

70

V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 12. decembra 2000, Aéroports de Paris/Komisija (T‑128/98, EU:T:2000:290), ugotovilo, da je upravljanje letališča, ki zajema zagotavljanje letaliških storitev letalskim prevoznikom, gospodarska dejavnost (glej zlasti točki 107 in 120 navedene sodbe).

71

Poleg tega je Komisija v točkah 346 in 347 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila:

72

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso merilo za ugotovitev, kdaj je bila pomoč dodeljena, merilo pravno zavezujočega akta, s katerim se je pristojni nacionalni organ zavezal, da bo dodelil pomoč njenemu upravičencu (sodba z dne 19. maja 2015, Diputación Foral de Bizkaia/Komisija, T‑397/12, neobjavljena, EU:T:2015:291, točka 33; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 14. januarja 2004, Fleuren Compost/Komisija, T‑109/01, EU:T:2004:4, točki 73 in 74, in z dne 30. novembra 2009, Francija in France Télécom/Komisija, T‑427/04 in T‑17/05, EU:T:2009:474, točka 321), z brezpogojno in pravno zavezujočo obljubo (glej v tem smislu sodbo z dne 15. februarja 2001, Avstrija/Komisija, C‑99/98, EU:C:2001:94, točka 38, in sklep z dne 5. oktobra 2016, Diputación Foral de Bizkaia/Komisija, C‑426/15 P, neobjavljen, EU:C:2016:757, točka 30). To merilo nujno pomeni, da je na dan dodelitve pomoči mogoče opredeliti njenega upravičenca.

73

Točka B 12 IV sklepa z dne 20. julija 2000, naslovljena „Pogoji za razvoj regionalnih letališč in z njim povezani okoljski ukrepi. Okvirni sporazum“, se glasi:

„Vlada potrjuje usmeritve programa naložb za letališče [Charleroi] in ministru, pristojnemu za upravljanje letališč, naroča, naj ji predloži s tem povezan konkretni večletni program.“

74

Iz tega sklepa je torej jasno razvidno, da se valonska vlada ni zavezala, da bo tožeči stranki dodelila pomoč, temveč se je, nasprotno, pristojni minister zavezal le, da bo navedeni vladi predložil ukrepe za izvajanje programa naložb. Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni opredeljena kot morebitni upravičenec do pomoči.

75

V odstavku 2 točke B 15 sklepa z dne 8. novembra 2000, naslovljene „Izvajanje okvirnega sporazuma z dne 20. julija 2000 v zvezi z regionalnimi letališči. Večletni program naložb za letališče [Charleroi]“, je pojasnjeno, da je valonska vlada odobrila „konkretni večletni program naložb 2000–2004“. Ta program naložb zlasti v devetem in desetem odstavku določa:

„[…] [P]reurediti [je treba] prvotni pogodbeni okvir, ki ureja razmerja med regijo Valonijo in njenim koncesionarjem, družbo BSCA, ki upravlja letališče [Charleroi]; namen tega je izboljšati učinkovitost subjekta, ki je trenutno navzoč na letališkem območju.

Torej bo treba obstoječo dokumentacijo (koncesijsko pogodbo, splošne pogoje koncesije in priložene protokole) prilagoditi novi formuli, ki naj bi se uporabila za financiranje naložb.“

76

Ta določba ne dopušča nobenega dvoma o tem, da so bile konkretne zaveze med regijo Valonijo in tožečo stranko odvisne od prilagoditve zgoraj navedenih besedil.

77

Iz tega sledi, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, sklepa z dne 20. julija in 8. novembra 2000 nista vsebovala zavezujočih in natančnih pravnih zavez valonske vlade do tožeče stranke. Kot tožeča stranka sicer tudi sama priznava v repliki, sta ta sklepa pomenila zavezo valonske vlade z vidika njenih političnih ciljev in sta bila rezultat ministrskega konsenza znotraj te vlade. Nasprotno pa že ob branju pogodbe iz leta 2002 postane jasno, da so bile podrobnosti v zvezi z infrastrukturo in storitvami šele v tem dokumentu določene v obliki pravnih obveznosti. Ta pogodba iz leta 2002 namreč določa program naložb, izdatke, h katerim se je zavezal subjekt, ki ga sestavljata regija Valonija in družba Sowaer, ter koncesijsko dajatev, v katere plačevanje je v zameno privolila tožeča stranka.

78

Iz tega sledi tudi, da so ob neobstoju zavezujočih in natančnih obveznosti v sklepih z dne 20. julija in 8. novembra 2000 trditve tožeče stranke glede domnevnega ujemanja med preglednico, ki je bila priložena pogodbi iz leta 2002, sklenjeni med tožečo stranko in družbo Sowaer, ter preglednico v sklepih z dne 20. julija in 8. novembra 2000, glede domnevne obveščenosti o sklepu z dne 20. julija 2000 pred datumom sodbe z dne 12. decembra 2000, Aéroports de Paris/Komisija (T‑128/98, EU:T:2000:290), ter glede pogajanj, ki so potekala med njo in družbo Ryanair od septembra 2000, neupoštevne in jih je mogoče le zavrniti.

79

Nazadnje, ni sporno, da je tožeči stranki infrastrukturo dajala na voljo družba Sowaer. Ta pa je bila ustanovljena šele 1. julija 2001.

80

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

81

Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom trdi, da se za pomoč, dodeljeno leta 2000, uporablja desetletni zastaralni rok iz člena 15(1) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339), ker je od njene dodelitve do 20. aprila 2011, ko je Komisija Kraljevini Belgiji poslala prvo zahtevo za informacije v zvezi s pomočjo, ki je predmet izpodbijanega sklepa, preteklo več kot deset let.

82

Komisija predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne.

83

V zvezi s tem je treba opozoriti, da ta tožbeni razlog temelji izključno na predpostavki, da je bila sporna pomoč dodeljena s sklepoma z dne 20. julija in 8. novembra 2000.

84

V okviru preučitve prvega tožbenega razloga pa je bilo ugotovljeno prav to, da sporna pomoč ni bila dodeljena s sklepoma z dne 20. julija in 8. novembra 2000, temveč je bila dodeljena s pogodbo iz leta 2002, kar pomeni, da je med dodelitvijo pomoči in 20. aprilom 2011, ko je Komisija Kraljevini Belgiji poslala prvo zahtevo za informacije, preteklo manj kot deset let, tako da je ta predpostavka napačna.

85

Iz tega sledi, da je treba drugi tožbeni razlog prav tako zavrniti.

86

S tretjim tožbenim razlogom tožeča stranka v okviru prvega dela Komisiji v bistvu očita, da je napačno uporabila pravo in storila očitno napako pri presoji s tem, da je sistem ILS opredelila za gospodarsko naložbo, ter da opredelitve sistema ILS za gospodarsko naložbo ni obrazložila.

87

Po navedbah tožeče stranke je ILS sistem, ki letalom omogoča prilet na vzletno‑pristajalno stezo ob slabši vidljivosti. Sestav tega sistema ima v bistvu tri dele: prvi del, to je „oddajnik smeri prileta“ (localizer), zagotavlja lateralno vodenje letala, drugi del, to je „oddajnik drsne poti“ (glide slope), zagotavlja vertikalno vodenje letala, tretji del, in sicer „označevalniki“, pa najavlja prilet na vzletno‑pristajalno stezo. Tako naj bi bilo treba sistem ILS obravnavati kot nepogrešljivo opremo za navigacijo v zračnem prometu ter za varnost in zanesljivost vzletno‑pristajalnih stez in naprav in za njihovo skladnost s pravili. V zvezi s tem se tožeča stranka sklicuje na opredelitev tega sistema, ki sta jo podala Belgocontrol (belgijska organizacija za kontrolo zračnega prometa) in Eurocontrol. Poleg tega se sklicuje na omembe sistema ILS v Uredbi Komisije (ES) št. 2096/2005 z dne 20. decembra 2005 o skupnih zahtevah za izvajanje navigacijskih služb zračnega prometa (UL 2005, L 335, str. 13), Uredbi Komisije (ES) št. 859/2008 z dne 20. avgusta 2008 o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 3922/91 glede skupnih tehničnih predpisov in upravnih postopkov, ki se uporabljajo za komercialni prevoz z letali (UL 2008, L 254, str. 1), Uredbi Komisije (EU) št. 965/2012 z dne 5. oktobra 2012 o tehničnih zahtevah in upravnih postopkih za letalske operacije v skladu z Uredbo (ES) št. 216/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2012, L 296, str. 1) ter Uredbi Komisije (EU) št. 139/2014 z dne 12. februarja 2014 o določitvi zahtev in upravnih postopkov v zvezi z aerodromi v skladu z Uredbo (ES) št. 216/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2014, L 44, str. 1). Tožeča stranka pojasnjuje, da je izvajanje navigacijskih služb zračnega prometa v Uredbi (ES) št. 550/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2004 o izvajanju navigacijskih služb zračnega prometa na enotnem evropskem nebu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 31) in v Smernicah opredeljeno kot negospodarska storitev, pri čemer sistem ILS kot instrument, potreben za navigacijo v zračnem prometu, ni gospodarske narave. Dejstvo, da namestitev sistema ILS ni zakonsko zahtevana, naj ne bi pri tem ničesar spremenilo.

88

Poleg tega tožeča stranka Komisiji očita, da ni obrazložila razlogov, iz katerih sistem ILS kategorije III ne bi spadal med potrebno opremo za navigacijo v zračnem prometu, ki ni gospodarske narave.

89

V okviru drugega dela tega tožbenega razloga tožeča stranka navaja, da je označevanje vzletno‑pristajalnih stez prav tako negospodarska dejavnost.

90

Komisija predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne.

91

Spomniti je treba, da je Komisija v točki 367 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila:

„Nasprotno pa Komisija naložbe in večja popravila v zvezi s sistemom ILS kategorije III in označevanjem vzletno‑pristajalnih stez šteje za gospodarske dejavnosti. Ti stroški se namreč ne navezujejo na pristojnosti javnega organa [prerogative javne oblasti], temveč so neločljivo povezani s komercialnim upravljanjem letališča, kar vključuje njihovo dajanje na voljo letalskim prevoznikom v zadovoljivih varnostnih pogojih. Zlasti zagotavljanje varnosti prometa na tleh (tudi med pristajanjem in vzletanjem) je sestavni del komercialnega upravljanja letališča in torej gospodarska dejavnost. Poleg tega je bila v nedavni odločbi Komisije v zvezi z letališčem Marseille varnost obratovanja izključena iz ‚negospodarskih‘ dejavnosti.“

92

Uvodoma je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni izpodbijala ugotovitve Komisije, da so sistem ILS in označbe na vzletno‑pristajalnih stezah ločena oprema.

93

Glede označevanja vzletno‑pristajalnih stez pa tožeča stranka – kot pravilno poudarja Komisija, ki uveljavlja nedopustnost tega dela – ni navedla nobene trditve, da gre za negospodarsko dejavnost.

94

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora na podlagi člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, in člena 76(d) Poslovnika vsaka tožba vsebovati predmet spora, navajane razloge in trditve ter povzetek navedenih razlogov.

95

V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo biti te navedbe dovolj jasne in natančne, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa, da glede na okoliščine primera o tožbi odloči brez drugih dodatnih podatkov. Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti morajo biti bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih tožba temelji – da bi bila ta dopustna – vsaj na kratko, vendar pregledno in razumljivo razvidne že iz besedila tožbe (sklep z dne 7. novembra 2013, Arbos/Komisija, C‑615/12 P, neobjavljen, EU:C:2013:742, točka 33; glej tudi sodbo z dne 25. oktobra 2012, Arbos/Komisija, T‑161/06, neobjavljena, EU:T:2012:573, točka 23 in navedena sodna praksa).

96

Ugotoviti pa je treba, da tožba v tem pogledu ni v skladu s členom 76(d) Poslovnika, ker se tožeča stranka zgolj sklicuje na negospodarsko naravo dejavnosti označevanja vzletno‑pristajalnih stez, vendar ne navaja nobene trditve v zvezi s tem. Iz tega sledi, da je treba drugi del tretjega tožbenega razloga razglasiti za nedopusten.

97

V okviru preučitve trditev, ki jih tožeča stranka navaja v utemeljitev negospodarske narave sistema ILS kategorije III, je treba spomniti, da je gospodarska dejavnost vsaka dejavnost, ki vključuje ponujanje blaga ali storitev na določenem trgu (sodba z dne 24. oktobra 2002, Aéroports de Paris/Komisija, C‑82/01 P, EU:C:2002:617, točka 79), pri čemer je ta dejavnost nasprotje dejavnosti, ki spadajo v izvajanje prerogativ javne oblasti.

98

Torej je treba v obravnavanem primeru ugotoviti, ali je zadevna dejavnost po svoji naravi, cilju in pravilih, ki veljajo zanjo, povezana z izvajanjem prerogativ, ki so značilne za prerogative javne oblasti (glej v tem smislu sodbo z dne 19. januarja 1994, SAT Fluggesellschaft, C‑364/92, EU:C:1994:7, točka 30).

99

V zvezi s tem dejavnosti obvladovanja in nadzora zračnega prostora praviloma pomenijo dejavnosti, ki spadajo v prerogative javne oblasti (glej v tem smislu sodbi z dne 19. januarja 1994, SAT Fluggesellschaft, C‑364/92, EU:C:1994:7, točka 30, in z dne 26. marca 2009, SELEX Sistemi Integrati/Komisija, C‑113/07 P, EU:C:2009:191, točka 71).

100

Opozoriti je treba, da je sistem ILS kategorije III – kot ga je opredelila Komisija, ne da bi ji tožeča stranka oporekala – instrument za prilete, ki uporablja radijski signal za povečanje natančnosti pristajanja letala ob priletu na pristajalno stezo in tako omogoča pristanek brez tveganj v slabših vremenskih razmerah.

101

Kot je razvidno iz odgovorov, ki sta ju na vprašanje Splošnega sodišča na obravnavi podali tožeča stranka in družba Sowaer v podporo tožeči stranki, pa tudi iz elementov v spisu, gre za instrument, ki je koristen za navigacijo v zračnem prometu v fazi pristajanja oziroma ki je za nekatera letališča glede na naravo njihovega prometa celo potreben ali nepogrešljiv, čeprav ni obvezen na podlagi belgijskih ali mednarodnih varnostnih standardov, ki se uporabljajo v sektorju navigacije v zračnem prometu. Pri letališču, ki nima take opreme, imajo lahko letalski prevozniki pomisleke glede opravljanja rednih letov do tega letališča zaradi težav s pristajanjem, do katerih lahko pride v slabših vremenskih razmerah.

102

Kljub temu ta instrument, tudi če bi bil obvezen in čeprav ni sporno, da enako kot drugi sistemi prispeva k varnosti pristankov, ne prispeva niti k obvladovanju in nadzoru zračnega prostora, kot sta na obravnavi priznali tožeča stranka in intervenientka v podporo njenim predlogom, niti k nobeni drugi prerogativi javne oblasti, ki se lahko izvaja na letališču. Prispeva k zagotavljanju storitev, ki jih civilno letališče v konkurenčnem kontekstu ponuja letalskim prevoznikom v okviru svoje splošne dejavnosti, ki je gospodarska (glej v tem smislu sodbo z dne 24. oktobra 2002, Aéroports de Paris/Komisija, C‑82/01 P, EU:C:2002:617, točka 78).

103

Dalje, opozoriti je treba, da tožeča stranka ni izpodbijala trditve Komisije, v skladu s katero ima neobstoj take opreme zgolj to posledico, da v določenih vremenskih razmerah letalski prevozniki, ki uporabljajo neko letališče, odpovejo svoje lete ali jih preusmerijo na druga letališča, ki imajo tako opremo. Tako je letališče, ki ni opremljeno s sistemom ILS kategorije III, v manj ugodnem konkurenčnem položaju v primerjavi z letališčem, ki ima nameščeno tako opremo, ne da bi ta ugotovitev omogočala izvzetje navedene opreme iz njene opredelitve za gospodarsko dejavnost.

104

Trditev tožeče stranke, da je Kraljevina Belgija v upravnem postopku, ki mu je sledilo sprejetje izpodbijanega sklepa, izjavila, da je po njenem mnenju sistem ILS kategorije III „nujen, da se lahko sprejmejo letalski prevozniki s stacioniranimi letali in rednimi linijami“, ne more spremeniti te presoje.

105

Če se neka dejavnost nanaša na sprejem letalskih prevoznikov „s stacioniranimi letali in rednimi linijami“, to namreč ne more pomeniti, da taka dejavnost spada v izvajanje prerogativ javne oblasti.

106

Iz tega sledi, da se tožeča stranka ne more upravičeno sklicevati na domnevno potrebo, povezano z navigacijo v zračnem prometu, po sistemu ILS kategorije III, da bi se ta oprema uvrstila pod izvajanje prerogativ javne oblasti in posledično ne bi bila opredeljena kot sistem, ki je gospodarske narave.

107

Te ugotovitve nikakor ni mogoče omajati z drugimi trditvami, ki jih navaja tožeča stranka.

108

Okoliščina, da Belgocontrol – kot navaja tožeča stranka – obravnava sistem ILS kategorije III kot opremo za pomoč pri navigaciji in da ga Eurocontrol opredeljuje kot enega od treh pristajalnih sistemov, ki omogočajo natančno priletno zmogljivost v smislu navigacije, glede na ugotovitve v točki 102 zgoraj ne pomeni, da ima ta oprema naravo prerogativ javne oblasti.

109

Navedba v točki 14 Priloge I k Uredbi št. 965/2012, v skladu s katero se „[o]peracija kategorije III [izvede] na podlagi sistema ILS“, zadeva le opredelitev za namene tehničnih zahtev, predpisanih v navedeni uredbi. Enako velja za navedbo v poddelu E Priloge k Uredbi št. 859/2008, s katero je bila nadomeščena Priloga III k Uredbi Sveta (EGS) št. 3922/91 z dne 16. decembra 1991 o uskladitvi tehničnih predpisov in upravnih postopkov na področju civilnega letalstva (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 1, str. 348).

110

Nazadnje, čeprav drži, da mora upravljavec letališča zagotoviti, da se vzpostavijo in izvajajo sredstva in postopki za zagotavljanje varnih razmer „za izvajanje aerodromskih operacij pri zmanjšani vidljivosti“ (Priloga IV k Uredbi št. 139/2014, del ADR.OPS.B.045, „Operacije pri zmanjšani vidljivosti“, točka (a)), pa iz tega glede na ugotovitve, podane zgoraj v točki 102, ne izhaja, da namestitev sistema ILS kategorije III prispeva k izvajanju prerogativ javne oblasti.

111

Tožeča stranka tudi navaja, da sistem ILS kategorije III kot oprema za navigacijo v zračnem prometu ni gospodarske narave glede na to, da je v skladu z uvodno izjavo 5 Uredbe št. 550/2004 „[i]zvajanje služb zračnega prometa[,] kakor predvideva ta uredba[,] […] povezano z izvajanjem pooblastil javnega organa [prerogativ javne oblasti], ki niso ekonomske narave in zato ne upravičujejo uporabe konkurenčnih pravil iz Pogodbe“.

112

V zvezi s tem je treba poudariti, da se Uredba št. 550/2004 uvršča v okvir določb Uredbe (ES) št. 549/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2004 o določitvi okvira za oblikovanje enotnega evropskega neba (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 23), v katere členu 2 so opredeljeni različni pojmi. Iz člena 2, točka 4, Uredbe št. 549/2004 je razvidno, da „navigacijske službe zračnega prometa“ zajemajo „službe zračnega prometa, komunikacijske službe, navigacijske in nadzorovalne službe, meteorološke službe za navigacijo v zračnem prometu in letalske informacijske službe“. V členu 2, točka 30, Uredbe št. 549/2004 so „navigacijske službe“ opredeljene kot „tiste naprave in storitve, ki zrakoplovu zagotavljajo informacije o položaju in časovnem razporedu“. Te navigacijske službe se torej razlikujejo od „služb zračnega prometa“, ki so opredeljene v členu 2, točka 11, Uredbe št. 549/2004 in zajemajo med drugim „službo za kontrolo zračnega prometa“, ki je sama opredeljena v členu 2, točka 1, te uredbe kot služba, katere namen je preprečevanje trčenja med zrakoplovi ter pospeševanje in vzdrževanje urejenega pretoka zračnega prometa. „Navigacijske službe zračnega prometa“ vključujejo, kot je bilo navedeno zgoraj, tako „navigacijske službe“ kot „službe zračnega prometa“. Oprema, kot je sistem ILS kategorije III, ki zrakoplovom zaradi pristanka zagotavlja informacije o njihovem položaju glede na vzletno‑pristajalno stezo, očitno spada v okvir navigacijskih služb v zgoraj navedenem smislu.

113

Čeprav se zdi, da je v uvodni izjavi 5 Uredbe št. 550/2004, na katero se sklicuje tožeča stranka, navedeno, da „[navigacijske] službe zračnega prometa“ spadajo v izvajanje prerogativ javne oblasti, pa je v uvodni izjavi 13 iste uredbe, ki je natančnejša, izrecno navedeno, da je treba „navigacijske službe“ – in tudi nekatere druge navigacijske službe zračnega prometa – organizirati pod tržnimi pogoji, pri čemer je treba upoštevati posebne lastnosti teh služb in ohraniti visoko raven varnosti. Iz različnih določb navedene uredbe namreč izhaja, da se določitev izvajalcev služb zračnega prometa ali izvajalcev meteoroloških služb lahko izvede brez upoštevanja tržnih načel, vendar pa se nobena tovrstna določba ne uporablja za navigacijske službe. Zato uvodna izjava, na katero se sklicuje tožeča stranka, kljub svoji posploševalni naravi ne vodi do nobene konkretne določbe, na podlagi katere bi bilo mogoče presoditi, da sistem ILS kategorije III, ki je oprema navigacijskih služb, spada v izvajanje prerogativ javne oblasti, ne pa v okvir gospodarske dejavnosti, ki se opravlja pod tržnimi pogoji.

114

Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso uvodne izjave akta Unije nimajo pravno zavezujoče veljave in se nanje ni mogoče učinkovito sklicevati, da bi se odstopilo od določb zadevnega akta (glej sodbo z dne 2. aprila 2009, Tyson Parketthandel, C‑134/08, EU:C:2009:229, točka 16 in navedena sodna praksa) ali a fortiori od pravil, določenih v Pogodbi DEU, kot sta člena 107 in 108 PDEU o pomoči, ki jo dodelijo države, zlasti z omejevanjem njihovega področja uporabe v primerjavi s tem, kar izhaja iz razlage njihovega besedila in cilja, kot jo poda sodišče Unije.

115

Nazadnje, tožeča stranka se sklicuje na točko 35 Smernic, iz katere izhaja, da se „[d]ejavnosti na letališču, kot so kontrola zračnega prometa, policija, carina, gasilci, dejavnosti, nujne za varovanje civilnega letalstva pred dejanji nezakonitega vmešavanja in naložbe v zvezi z infrastrukturo in opremo, potrebno za izvajanje navedenih dejavnosti, […] na splošno štejejo za negospodarske“.

116

Vendar poleg tega, da v točki 35 Smernic niso omenjene oprema ali naprave za prilete, tožeča stranka ni ugovarjala ugotovitvi Komisije, v skladu s katero opreme zato, ker krepi varnost, ni treba nujno opredeliti kot opremo negospodarske narave.

117

Iz tega sledi, da Komisija s tem, da je sistem ILS kategorije III opredelila kot sistem gospodarske narave, ni storila napake pri presoji, ki jo zatrjuje tožeča stranka.

118

Nazadnje, trditev tožeče stranke, da Komisija ni zadostno obrazložila razlogov, iz katerih naj bi bil sistem ILS kategorije III gospodarske narave, je treba prav tako zavrniti.

119

Ugotoviti je namreč treba, da poleg tega, da je iz točke 367 obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno razvidno, da je po mnenju Komisije „zagotavljanje varnosti prometa na tleh (tudi med pristajanjem in vzletanjem) […] sestavni del komercialnega upravljanja letališča in torej gospodarska dejavnost“, že predstavitev tretjega tožbenega razloga od tožeče stranke same zadostno potrjuje, da je odlično razumela razloge, iz katerih je Komisija menila, da je treba sistem ILS kategorije III šteti za sistem gospodarske narave. Točka 367 obrazložitve izpodbijanega sklepa je torej tožeči stranki omogočila, da se seznani z utemeljitvami izpodbijanega sklepa, Splošnemu sodišču pa, da izvede nadzor nad njimi (glej v tem smislu sodbo z dne 13. januarja 2004, Thermenhotel Stoiser Franz in drugi/Komisija, T‑158/99, EU:T:2004:2, točka 94).

120

Iz vsega navedenega sledi, da je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.

121

Tožeča stranka s četrtim tožbenim razlogom Komisiji očita, prvič, da je napačno ugotovila dejansko stanje in storila očitno napako pri presoji, ker je upoštevala, da negospodarski uporabi ustreza zadevni odstotek stroškov naložb v novi terminal, in drugič, da ni obrazložila upoštevanja tega odstotka.

122

Tožeča stranka v zvezi z novim terminalom letališča Komisiji v bistvu očita, da je uporabila neprimeren razdelitveni ključ za razlikovanje negospodarskih dejavnosti od gospodarskih dejavnosti. Tako trdi, da je iz njenega sporočila, ki ga je Komisiji poslala 8. aprila 2014, razvidna razdelitev na 14,9 % za prostore, katerih uporaba je negospodarska, in 85,1 % za prostore, katerih uporaba je gospodarska.

123

Komisija predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne.

124

Spomniti je treba, da je Komisija v točki 366 obrazložitve izpodbijanega sklepa presodila:

„Komisija šteje za negospodarske tudi stroške, povezane z naložbami ter vzdrževanjem stavb in opreme, ki se hkrati uporabljajo za gospodarske in negospodarske dejavnosti, in sicer v sorazmerju z njihovo uporabo za negospodarsko dejavnost. Natančneje, 7 % stroškov naložb v novi terminal je mogoče šteti za negospodarske, saj 7 % površine letališča zavzemajo policijska in carinska služba, uslužbenci za pregled potnikov in prtljage ter uslužbenci valonske javne službe, pristojne za varovanje letališkega območja.“

125

Uvodoma je treba opozoriti, da ima Komisija na področju državnih pomoči široko diskrecijsko pravico, katere izvajanje vključuje gospodarsko presojo, ki jo je treba izvesti v okviru Evropske unije, vendar to ne pomeni, da mora sodišče Unije opustiti nadzor nad razlago, ki jo v zvezi z gospodarskimi podatki poda Komisija (sodba z dne 2. septembra 2010, Komisija/Scott, C‑290/07 P, EU:C:2010:480, točka 64).

126

V skladu s sodno prakso Sodišča mora namreč sodišče Unije med drugim preveriti ne le vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji zapletene situacije, in ali lahko utemeljijo iz njih izvedene sklepe (sodba z dne 2. septembra 2010, Komisija/Scott, C‑290/07 P, EU:C:2010:480, točka 65; glej po analogiji tudi sodbo z dne 15. februarja 2005, Komisija/Tetra Laval, C‑12/03 P, EU:C:2005:87, točka 39).

127

Vendar sodišče Unije v okviru tega nadzora ne more s svojo gospodarsko presojo nadomestiti presoje Komisije. Nadzor, ki ga sodišča Unije izvajajo nad zapleteno gospodarsko presojo Komisije, je namreč omejen, in sicer nujno omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in obrazložitve, pravilnosti dejanskega stanja ter morebitnega obstoja očitnih napak v presoji in zlorabe pooblastil (glej sodbo z dne 2. septembra 2010, Komisija/Scott, C‑290/07 P, EU:C:2010:480, točka 66 in navedena sodna praksa). V zvezi s tem, kadar mora Komisija, da bi preverila, ali ukrep spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU, uporabiti merilo zasebnega vlagatelja, običajno uporaba tega merila pomeni, da mora Komisija opraviti zapleteno gospodarsko presojo (glej v tem smislu sodbo z dne 2. septembra 2010, Komisija/Scott, C‑290/07 P, EU:C:2010:480, točka 68).

128

Ob upoštevanju teh meril v zvezi z obsegom stopnje nadzora, ki se sodišču Unije priznava v sodni praksi, je treba preučiti četrti, peti, šesti in sedmi tožbeni razlog.

129

Že tu je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni prerekala izjave, ki jo je Komisija podala v odgovoru na tožbo, in sicer, da jo je Kraljevina Belgija trikrat (z dopisi z dne 24. februarja, 21. marca in 4. aprila 2014) obvestila, da stroški negospodarskih naložb v novi terminal znašajo 7 % skupnih stroškov izvedenih naložb.

130

V sporočilu z dne 8. aprila 2014, poslanem Komisiji, v katerem je bilo pojasnjeno, da je 14,9 % površin novega terminala namenjenih negospodarskim dejavnostim, je tožeča stranka prostorom, ki so jih zasedale izključno zvezna policija in druge službe z nalogami javnih organov ali varnostnimi nalogami ter ki jih je opredelila kot prostore za „naloge javne službe“ in so predstavljali 7 % površin terminala, dodala 7 % površin, ki so jih zasedale tehnične naprave, kot so naprave za ogrevanje, 7 % površin vsakdanjega gibanja, kot so površine stopnišč in hodnikov, ki jih je opredelila kot „skupne letališke“ prostore, ter 100 % površin, na katerih so se v zvezi z javnostjo ali blagom izvajale zgoraj omenjene naloge javnih organov ali varnostne naloge, na primer naloge, namenjene kontroli potnih listov, in ki jih je opredelila kot „skupne javne“ prostore.

131

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se potniki, kot je tožeča stranka navedla v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča na obravnavi, sicer gibljejo po hodnikih zaradi izvajanja carinskih kontrol, vendar pa zlasti izvajanje prerogativ javne oblasti nikakor ne poteka v teh hodnikih, temveč samo v prostorih, ki so posebej namenjeni tem kontrolam. Poleg tega prehodnih točk in kavarn, kot je Komisija pravilno navedla na obravnavi, ni mogoče šteti za prostore, v katerih se izvajajo prerogative javne oblasti.

132

Tako iz preučitve okoliščin obravnavane zadeve ni razviden razlog, iz katerega naj bi bila metodologija, ki jo je tožeča stranka uporabila za določitev razdelitvenega ključa, primernejša od tiste, ki jo je trikrat (z dopisi z dne 24. februarja, 21. marca in 4. aprila 2014) podala Kraljevina Belgija in ki jo je sprejela Komisija.

133

Glede tega je treba navesti, da v nasprotju s tem, kar je tožeča stranka trdila na obravnavi, razdelitev po ključu 7 % za prostore, katerih uporaba je negospodarska, ni približna ali izmišljena ocena belgijske vlade, saj so bili, kot izhaja iz odgovora te vlade na vprašanja Komisije z dne 11. marca 2014, „načrti […] uporabljeni kot podlaga za ta izračun“.

134

Na obravnavi je tožeča stranka trdila še, da se letališče Charleroi v nasprotju z velikimi letališči, kot je Paris‑Charles‑de‑Gaulle (Francija) ali London‑Heathrow (Združeno kraljestvo), katerih število potnikov je že 20 let nespremenjeno, neprestano razvija, tako da se odstotek prostorov za negospodarsko uporabo na letališču Charleroi spreminja.

135

Vendar je treba tudi ob predpostavki, da je ta trditev dokazana, ugotoviti, da tožeča stranka ni mogla zatrjevati razvoja letališča Charleroi med trojico dopisov belgijske vlade z dne 24. februarja, 21. marca in 4. aprila 2014 ter njenim lastnim sporočilom, poslanim 8. aprila 2014 oziroma štiri dni po zadnjem dopisu navedene vlade.

136

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da ni mogoče šteti, da je Komisija napačno ugotovila dejansko stanje ali storila očitno napako pri presoji s tem, da je na podlagi primernih podatkov, ki ji jih je predložila Kraljevina Belgija, presodila, da je 7 % skupne površine letališča namenjenih negospodarskim dejavnostim, in s tem, da se v izpodbijanem sklepu ni sklicevala na sporočilo z dne 8. aprila 2014.

137

Nazadnje, kar zadeva neobstoj obrazložitve izpodbijanega sklepa v tem pogledu, je treba poudariti, da je iz točke 366 obrazložitve tega sklepa jasno razviden razdelitveni ključ, ki ga je uporabila Komisija in ki ga je tej instituciji, kot je bilo že ugotovljeno, trikrat predložila belgijska vlada. Poleg tega, čeprav Komisija v točki 366 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni omenila sporočila tožeče stranke z dne 8. aprila 2014, je treba ugotoviti, prvič, da je iz točke 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da se ta izrecno sklicuje na obvestilo belgijskih organov z dne 5. maja 2014, v katerem je pojasnjeno, da „odstotek površin, namenjenih negospodarskim javnim službam, glede na prostore, namenjene gospodarskim dejavnostim, znaša 14,9 %“, in drugič, da je Komisija jasno obrazložila razloge, iz katerih je bilo treba potrditi podatke, ki jih je trikrat predložila Kraljevina Belgija (z dopisi z dne 24. februarja, 21. marca in 4. aprila 2014), kar je tožeči stranki nujno omogočilo, da je razumela razloge, iz katerih njenih podatkov ni bilo mogoče potrditi, Splošnemu sodišču pa, da je izvedlo nadzor. Z navedbo, da je „7 % stroškov naložb v novi terminal […] mogoče šteti za negospodarske, saj 7 % površine letališča zavzemajo policijska in carinska služba, uslužbenci za pregled potnikov in prtljage ter uslužbenci valonske javne službe, pristojne za varovanje letališkega območja“, je namreč Komisija v bistvu pojasnila, da so negospodarski samo stroški, ki so dejansko in nujno povezani s takimi službami, kar je tožeča stranka tudi odlično razumela, kot je razvidno iz trditev, ki jih je navedla v utemeljitev tega tožbenega razloga.

138

Zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.

139

Tožeča stranka s petim tožbenim razlogom v bistvu izpodbija presojo merila zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu, ki jo je izvedla Komisija. Po njenem mnenju so tako metoda kot nekateri dejavniki izračuna, ki jih je uporabila Komisija, napačni. Ta tožbeni razlog je razdeljen na sedem delov.

140

Pred preučitvijo različnih delov petega tožbenega razloga je treba na začetku odgovoriti na očitek tožeče stranke, da študija iz leta 2001, naslovljena „Risk Premiums for Other Markets“ (premije za tveganje za druge trge), ni bila dostopna na internetnem naslovu, ki ga je navedla Komisija.

141

V zvezi s tem je dovolj ugotoviti – poleg tega, da je bila ta študija omenjena v opombi, vstavljeni pod točko 437 obrazložitve izpodbijanega sklepa – da okoliščina, da ustrezni internetni naslov, ki ga je navedla Komisija, ni bil dostopen, nikakor ne more povzročiti, da bi se v obravnavani zadevi izpodbijani sklep s tega vidika štel za nezadostno obrazložen.

142

Točka 431 obrazložitve izpodbijanega sklepa vsebuje preglednico 13, naslovljeno „Stroški naložb, ki jih je bilo treba na dan 15. aprila 2002 še izvesti (v milijonih EUR)“. Navedena preglednica vsebuje te vrstice:

143

Tožeča stranka trdi, da zadnji stolpec v preglednici, prikazani zgoraj v točki 142, vsebuje napake.

144

Komisija je v odgovoru na tožbo priznala, da so nekateri številčni podatki v tej preglednici napačni. Vendar trdi, da so zneski, razen napak, ki jih omenja tožeča stranka, vneseni za vsako leto posebej, in vsote v preglednici 13 pravilni. Neto diskontirana vrednost ukrepa iz leta 2002 je bila izračunana na podlagi preglednice 14, naslovljene „Stroški gospodarskih naložb, ki jih je Komisija upoštevala pri izračunu neto diskontirane vrednosti ukrepa iz leta 2002“, v kateri so navedeni pravilni številčni podatki. Zato po mnenju Komisije nepravilnosti, opažene v preglednici 13, niso imele nobenega učinka na vsoto naložb, prikazanih v preglednici 13, in torej na izračun diskontirane vrednosti.

145

Komisija je v svojem popravku z dne 5. aprila 2016 zadevne številčne podatke popravila (1,78 > 1,55, 0,62 > 0,27 in 0,05 > 0,03).

146

Čeprav so take napake vredne obžalovanja, je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne prereka tega, da zadevne napake niso imele nobenega učinka na izračun neto diskontirane vrednosti ukrepa iz leta 2002 v skladu z metodo in vrednostmi, ki jih je uporabila Komisija. Ko je Splošno sodišče na obravnavi tožeči stranki postavilo vprašanje o tem, ni bila zmožna pokazati vpliva, ki bi ga te napake imele na izračun neto diskontirane vrednosti ukrepa iz leta 2002.

147

Iz tega sledi, da je prvi del petega tožbenega razloga brezpredmeten in ga je treba zato zavrniti.

148

Po mnenju tožeče stranke je Komisija storila napake pri izračunu neto diskontirane vrednosti denarnih tokov po 9‑odstotni diskontni stopnji in neto diskontirane vrednosti ukrepa iz leta 2002.

149

Medtem ko je za ukrep iz leta 2002 Komisija v točki 438 obrazložitve izpodbijanega sklepa dobila neto diskontirano vrednost denarnih tokov po 9‑odstotni diskontni stopnji v višini ‑76,48 milijona EUR in neto diskontirano vrednost ukrepa iz leta 2002 v višini ‑75 milijonov EUR, so strokovnjaki, ki jih je za to pooblastila tožeča stranka, ugotovili neto diskontirano vrednost denarnih tokov po isti diskontni stopnji v višini [zaupno] ( 1 ) milijonov EUR in neto diskontirano vrednost navedenega ukrepa v višini [zaupno] milijonov EUR.

150

Komisija je v odgovoru na tožbo priznala, da je pravilni znesek ‑83,70 milijona EUR in da neto diskontirana vrednost znaša [zaupno] milijonov EUR. Razlika med zneskoma [zaupno] milijonov EUR in [zaupno] milijonov EUR je bila posledica dveh napak v zvezi z dejstvi, ki ju tožeča stranka ni uveljavljala.

151

Spomniti je treba, da je Komisija v točkah od 437 do 439 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila:

152

Ni sporno, da je Komisija s popravkom z dne 5. aprila 2016 nadomestila v točki 438 obrazložitve izpodbijanega sklepa številko „‑76,48“ s številko „‑83,7“, v točki 439 obrazložitve tega sklepa številko „1,48“ s številko „8,07“ in v točki 440 obrazložitve navedenega sklepa številko „75“ s številko „75,63“.

153

Ne glede na storjene napake je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne izpodbija trditve Komisije, da so popravljeni številčni podatki manj ugodni za tožečo stranko od tistih, ki so bili navedeni v izpodbijanem sklepu, in da tožeča stranka prav tako ni izpodbijala ugotovitve Komisije, da so pozitivni neto denarni tokovi, predvideni za leta od 2007 do 2009, očitno nezadostni za izničenje negativnih tokov iz drugih let ter zlasti naložb iz let 2002 in 2003, zaradi česar je Komisija sklenila, da zadevnih naložb ne bi izvedel noben zasebni vlagatelj.

154

Dalje, tožeča stranka navaja, da so njeni svetovalci, ko so poskušali ponoviti rezultate z isto formulo, dobili bistveno drugačne vrednosti kot Komisija in da so predlagali nadomestne formule, ki jih običajno uporablja finančni sektor, kar dokazuje, da je analizo Komisije mogoče grajati.

155

V zvezi s tem zgolj okoliščina, da je svetovalec tožeče stranke z isto formulo ali drugačno formulo dobil drugačne rezultate, ne zadošča, da bi se formula, uporabljena za izračun tehtanega povprečnega stroška kapitala družbe Sowaer ob odobritvi ukrepa, ki jo je izbrala Komisija, štela za očitno napačno (glej v tem smislu sodbo z dne 2. septembra 2010, Komisija/Scott, C‑290/07 P, EU:C:2010:480, točka 72).

156

Trditev tožeče stranke, da so podatki, ki jih je Komisija zagotovila v zvezi s formulo, nenatančni, je brezpredmetna, saj je Komisija priznala, da so izračuni svetovalca tožeče stranke pravilni.

157

Tožeča stranka Komisiji tudi očita, da ni obrazložila izbire formule za izračun tehtanega povprečnega stroška kapitala družbe Sowaer ob odobritvi ukrepa ter izbire dejavnikov in uporabljenih vrednosti oziroma jih je obrazložila zelo nezadostno ter da zadevnih podatkov ni podkrepila s poročili neodvisnih svetovalcev ali strokovnjakov.

158

V zvezi s tem je treba opozoriti, da niti iz osnovne uredbe, to je Uredbe št. 659/1999, niti iz sodne prakse, ki jo navaja tožeča stranka, ne izhaja, da bi imela Komisija za določitev metode, ki se uporabi, ali za preveritev svojih izračunov in njihovo potrditev obveznost posvetovati se z neodvisnimi strokovnjaki (glej v tem smislu sodbe z dne 25. junija 1998, British Airways in drugi/Komisija, T‑371/94 in T‑394/94, EU:T:1998:140, točka 72; z dne 16. marca 2000, Astilleros Zamacona/Komisija, T‑72/98, EU:T:2000:79, točka 55, in z dne 16. marca 2016, Frucona Košice/Komisija, T‑103/14, EU:T:2016:152, točka 177).

159

Glede očitka, da izpodbijani sklep ni zadostno obrazložen, je treba poudariti, da so bili formula za izračun neto diskontirane vrednosti ukrepa iz leta 2002 in uporabljeni podatki povzeti v točki 437 obrazložitve izpodbijanega sklepa ter da je svetovalec tožeče stranke na podlagi te informacije lahko ugotovil napake, ki jih je Komisija storila pri uporabi te formule in ki so bile pozneje popravljene tako, kot je nakazala tožeča stranka. Iz tega sledi, da se ta ne more pritoževati nad neobstojem obrazložitve izpodbijanega sklepa.

160

Čeprav so napake, ki jih je Komisija storila v točkah od 438 do 440 obrazložitve izpodbijanega sklepa, vredne obžalovanja in so tožeči stranki otežile pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa izvedbo nadzora nad izpodbijanim sklepom, je treba vseeno ugotoviti, da ni razvidno, da bi lahko popravljeni številčni podatki povzročili neveljavnost ugotovitve Komisije, v skladu s katero merilo zasebnega udeleženca v obravnavani zadevi ni bilo upoštevano.

161

Poleg tega, če tožeča stranka navaja, da je tudi sama uporabila isto formulo kot Komisija, vendar z drugimi vrednostmi parametrov, bo ta element konkretno preučen v okviru naslednjih delov tega tožbenega razloga, s katerimi se izpodbijajo ravno vrednosti teh parametrov, ki jih je upoštevala Komisija.

162

Posledično je treba drugi del petega tožbenega razloga zavrniti.

163

Tožeča stranka Komisiji očita, da je napačno ugotovila dejansko stanje in storila očitno napako pri presoji, ker je opredelitev količnika beta napačna. Po njenem mnenju se s količnikom beta ne meri „relativna dobičkonosnost sredstva glede na trg“, temveč „relativna nestanovitnost sredstva glede na trg“. Tožeča stranka dodaja, da vrednosti količnika beta ne ustrezajo vrednostim, ki jih je ugotovil njen svetovalec. Navaja, da so ti približki in nepravilnosti vplivali na izračun neto diskontirane vrednosti ukrepov iz leta 2002 in leta 2003, ker je količnik beta vključen v izračun stroška kapitala.

164

V zvezi s tem je dovolj navesti, da tudi ob predpostavki, da je opredelitev količnika beta, ki jo je podala Komisija, napačna, ni razvidno, da je ta napaka vplivala na izračune stroška kapitala in da je torej lahko vplivala na ugotovitev Komisije, v skladu s katero zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu ne bi izvedel zadevnih naložb. Poleg tega zgolj okoliščina, da je svetovalec tožeče stranke ugotovil druge vrednosti količnika beta, ne zadošča za dokaz očitne napake Komisije pri presoji glede izbire navedenega količnika.

165

Trditev tožeče stranke, da ni mogla preveriti pravilnosti podatkov in opredelitve količnika beta, kot jo je povzela Komisija, je treba zavrniti, ker iz listin iz spisa nesporno izhaja, da je tožeča stranka lahko preverila te elemente in se sklicevala na napako, ki naj bi bila storjena, na podlagi preglednic, sporočenih v okviru upravnega postopka.

166

Iz navedenega sledi, da je treba tretji del petega tožbenega razloga zavrniti.

167

Po mnenju tožeče stranke je Komisija, prvič, napačno ugotovila dejansko stanje s tem, da je kot referenco vzela davčno stopnjo v višini 40,2 %, da je ocenila neto diskontirano vrednost ukrepa iz leta 2003, čeprav je bila ta stopnja od 1. januarja 2003 znižana na 33,99 %, in drugič, storila očitno napako pri presoji s tem, da je svoj izračun oprla na to napačno vrednost.

168

Komisija je v odgovoru na tožbo priznala, da je davčna stopnja v višini 40,2 % za leto 2003 napačna, tako da razpon količnika beta za to leto namesto 0,91–1,23 znaša 0,91–1,25.

169

Ugotoviti je treba, da je ta del mogoče le zavrniti, ker v obravnavanem primeru ni razvidno, da je napaka pri davčni stopnji za leto 2003 lahko vplivala na ugotovitev Komisije, v skladu s katero zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu ne bi izvedel zadevnih naložb.

170

Tožeča stranka navaja, da je Komisija pri določanju neto diskontirane vrednosti za leto 2002 storila očitno napako pri presoji s tem, da se je oprla na obrestno mero za belgijske desetletne obveznice in da je ocenila strošek pred obdavčitvijo kapitala, vloženega brez tveganja. Po njenem mnenju bi se namreč družba Sowaer ob sklenitvi posla leta 2002 prav tako lahko oprla na obrestno mero za nemške desetletne obveznice. Poleg tega naj Komisija v okviru ukrepa iz leta 2003 ne bi upoštevala upoštevne obrestne mere za april 2003, temveč tisto, ki je ustrezala aprilu 2002.

171

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne navaja, v kolikšnem obsegu bi lahko opiranje na obrestno mero za nemške desetletne obveznice spremenilo ugotovitev Komisije, v skladu s katero zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu ne bi izvedel zadevnih naložb, to je v kolikšnem obsegu bi lahko sprememba te reference pripeljala do pozitivne neto diskontirane vrednosti. Ni namreč navedla, koliko bi v tem primeru znašala neto diskontirana vrednost v primerjavi s številko ‑83,7 milijona EUR, navedeno v točki 438 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ali s številko ‑75,63 milijona EUR po izračunu vrednosti med celotnim trajanjem koncesije (do leta 2040), navedeno v točki 440 obrazložitve tega sklepa.

172

Nazadnje, v nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeča stranka, je Komisija strošek pred obdavčitvijo kapitala, vloženega brez tveganja, ocenila na podlagi obrestne mere za belgijske desetletne obveznice aprila 2003.

173

Tožeča stranka v repliki Komisiji očita, da ni upoštevala možnosti odbitka amortizacije naložb in obresti, čeprav je učinek teh davčnih ugodnosti na dobiček podjetij in donosnost naložb bistven.

174

V zvezi s tem je dovolj opozoriti, da tožeča stranka s tem razlogovanjem dejansko navaja nov razlog, ki ni niti izrecno niti implicitno naveden v tožbi, tako da mora biti razglašen za nedopusten.

175

Zaradi celovitosti je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni prerekala trditev Komisije, v skladu s katerimi nadomestna metoda, ki je bila predlagana, da bi se upoštevali davčni vidiki, ni primerna v okviru strukturnih čistih izgub in zanjo ne bi bila ugodnejša od metode, ki jo je uporabila Komisija.

176

Iz navedenega izhaja, da je treba peti del petega tožbenega razloga zavrniti.

177

Po mnenju tožeče stranke je Komisija storila napake s tem, da je finančni vzvod družbe Sowaer ocenila na 30 % na podlagi naknadne analize, ki je temeljila na bilanci stanja za leto 2002. Z izvedbo naknadne analize naj Komisija ne bi upoštevala načela, da je treba spoštovanje načela zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu presojati na predhodni osnovi. Dalje, svetovalec tožeče stranke naj bi prišel do drugačnih številčnih podatkov. Nazadnje, tožeča stranka poudarja, da družba Sowaer ni niti letalski prevoznik niti letališče in da je Komisija zmotno opravila primerjavo s finančnim vzvodom letalskih prevoznikov.

178

V zvezi z očitkom, da je Komisija izvedla naknadno analizo, je ta pojasnila – ne da bi ji tožeča stranka oporekala – da bi bila bilanca stanja za leto 2001, če bi obstajala, prezgodnja, da bi zagotovila dober prikaz iskanega finančnega vzvoda, kot je bil določen na dan 15. aprila 2002, to je s predhodnega vidika, in da se je, ker je bila družba Sowaer ustanovljena 28. junija 2001, njeno prvo poslovno leto razširilo na obdobje 18 mesecev, ki mu je ustrezala bilanca stanja za leto 2002. Iz tega sledi, da tožeča stranka Komisiji ne more očitati, da je storila očitno napako pri presoji, ker je analizo izvedla na podlagi bilance stanja za leto 2002.

179

Zgolj okoliščina, da je svetovalec tožeče stranke prišel do drugačnega finančnega vzvoda, ne zadošča za dokaz, da je Komisija storila očitno napako pri presoji. Poleg tega je Komisija v dupliki, ne da bi ji tožeča stranka oporekala, pojasnila razlike med svojimi številčnimi podatki in številčnimi podatki svetovalca tožeče stranke, ki jih je mogoče razložiti s tem, da je Komisija iz svojega izračuna izključila nefinančne obveznosti, kar je pri tovrstni naložbi utemeljeno.

180

Nazadnje, trditev tožeče stranke, da družba Sowaer ne pripada letalskemu sektorju, je brezpredmetna, ker Komisija za izračun neto diskontirane vrednosti zadevnih naložb ni uporabila povprečnega finančnega vzvoda letalskih prevoznikov, temveč je uporabila dejanski finančni vzvod družbe Sowaer. Podatek o povprečnem finančnem vzvodu letalskih prevoznikov se v opombi 163 izpodbijanega sklepa pojavi le kot element primerjave, ki ni vplival na zadevni izračun.

181

Tožeča stranka v repliki graja Komisijo, ker je za določitev finančnega vzvoda izbrala obdobje 2002–2010. Po njenem mnenju je to obdobje veliko prekratko.

182

V zvezi s tem je dovolj ugotoviti, da tožeča stranka ni primerno oporekala trditvi Komisije, da je bilo navedeno obdobje edino, za katero so bili na voljo številčni podatki.

183

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba šesti del petega tožbenega razloga zavrniti.

184

Po mnenju tožeče stranke je ocena premije za tveganje na 5,51 % napačna. Komisija naj bi namreč upoštevala eno samo vrednost, ugotovljeno na ameriškem trgu, čeprav obstaja podrobna in javno dostopna študija za belgijski trg. Zato naj izračuni, izvedeni upoštevajoč ta številčni podatek, ne bi bili zanesljivi.

185

Tega očitka ni mogoče sprejeti.

186

Ne da bi ji tožeča stranka oporekala, je Komisija namreč navedla, da kljub njenim pozivom tožeča stranka v upravnem postopku ni predložila nobene druge ocene.

187

Poleg tega je treba v zvezi z očitkom tožeče stranke, da Komisija ni obrazložila izpodbijanega sklepa v tem pogledu, ugotoviti, da je Komisija v točki 437 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla podlago premije za tveganje v višini 5,51 %, in sicer študijo, omenjeno zgoraj v točki 140 (glej opombo 164 izpodbijanega sklepa).

188

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba sedmi del petega tožbenega razloga zavrniti, s tem pa tudi peti tožbeni razlog v celoti.

189

Tožeča stranka se s šestim tožbenim razlogom pritožuje nad posledicami napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe prava in očitnih napak Komisije pri presoji glede določitve neto diskontiranih vrednosti ukrepov iz leta 2002 in leta 2003 za izračun dodatne dajatve, ki jo mora plačevati družbi Sowaer od 4. aprila 2014. Glede na to, da v skladu z izpodbijanim sklepom razlika med dajatvijo, skladno s tržno ceno, in dajatvijo, ki jo mora plačevati tožeča stranka, pomeni pomoč, ki jo je treba vrniti, ugotovljene napake bistveno vplivajo na znesek pomoči, ki jo je treba vrniti.

190

V zvezi s tem je dovolj ugotoviti, da ta tožbeni razlog temelji izključno na predpostavki, da je peti tožbeni razlog utemeljen.

191

Ker je bil peti tožbeni razlog zavrnjen, enako velja za šesti tožbeni razlog.

192

Tožeča stranka s sedmim tožbenim razlogom Komisiji očita, da ni odgovorila na njeno zahtevo z dne 17. novembra 2014 za pojasnila glede izračuna zneska dodatne dajatve, ki jo mora plačevati ob upoštevanju tržnih cen od 1. januarja 2016. Po njenem mnenju je bistveno in legitimno natančno poznati znesek pomoči, katere vračilo se zahteva, kar se izraža v natančni določitvi dodatne koncesijske dajatve. A fortiori naj tudi Kraljevina Belgija, na katero je naslovljen izpodbijani sklep, ne bi mogla imeti pravice, da diskrecijsko določi znesek pomoči, ki je bila razglašena za nezdružljivo.

193

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da če želi tožeča stranka s tem tožbenim razlogom grajati to, da v izpodbijanem sklepu ni naveden natančen znesek pomoči, ki jo je treba vrniti, je dovolj spomniti, da nobena določba prava Unije ne zahteva, naj Komisija, ko naloži vračilo pomoči, ki je bila razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom, natančno določi znesek pomoči, ki ga je treba vrniti. Dovolj je, da so v odločbi Komisije podatki, ki njenemu naslovniku dopuščajo, da sam in brez pretiranih težav določi ta znesek. Komisija lahko torej upravičeno ugotovi le obveznost vrnitve zadevne pomoči, nacionalnim organom pa prepusti skrb, da izračunajo natančne zneske, ki jih je treba vrniti (glej v tem smislu sodbi z dne 12. oktobra 2000, Španija/Komisija, C‑480/98, EU:C:2000:559, točki 25 in 26, in z dne 28. julija 2011, Mediaset/Komisija, C‑403/10 P, neobjavljena, EU:C:2011:533, točki 126 in 127).

194

Poleg tega, če se tožeča stranka sprašuje o višini zneska dajatve, ki bi jo morala plačevati, je treba ugotoviti, da je Komisija v točki 686 obrazložitve izpodbijanega sklepa opredelila metodo, ki se uporabi za določitev zneska pomoči, ki jo je treba vrniti.

195

Zato je treba sedmi tožbeni razlog zavrniti.

196

Tožeča stranka z osmim tožbenim razlogom graja ugotovitev v točki 605 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katero je pomoč povzročila precejšnje izkrivljanje konkurence s tem, da je vplivala na rast števila potnikov na letališču Bruxelles‑National v segmentu direktnih letov na kratkih in srednje dolgih razdaljah. S to ugotovitvijo naj bi Komisija napačno uporabila pravo in storila očitno napako pri presoji ter naj navedene ugotovitve ne bi obrazložila.

197

Ta tožbeni razlog je razdeljen na dva dela.

198

S prvim delom tožeča stranka Komisiji očita, da ni pravilno analizirala zadevnega trga. Kar najprej zadeva delno medsebojno zamenljivost ponudb letališč Bruxelles‑National in Charleroi, tožeča stranka Komisiji očita, da se je oprla le na informacije, zagotovljene od družbe Brussels Airport, ki je tudi organ, ki upravlja letališče Bruxelles‑National, ne pa tudi na informacije, ki jih je zagotovila regija Valonija zlasti v odgovoru na zahtevo za informacije, ki jo je Komisija poslala 14. januarja 2014. Tožeča stranka Komisiji tudi očita, da je upoštevala samo informacije po letu 2004, tako da je prezrla „katastrofalno obdobje, ki je sovpadalo s stečajem družbe Société anonyme belge d’exploitation de la navigation aérienne (Sabena), ki je nastopil 7. novembra 2001“.

199

Poleg tega tožeča stranka trdi, da je Komisija medsebojno zamenljivost ponudb preučila le glede na geografski položaj zadevnih dveh letališč in da ni opravila analize v zvezi s kraji, v katere so namenjeni leti. Opozarja na sodno prakso, v skladu s katero je treba v letalskem sektorju medsebojno zamenljivost ponudb preveriti z analizo direktnih letov. Prav tako naj Komisija ne bi preučila značilnosti potencialnih strank vsakega od letališč, da bi ugotovila, ali sta ponudbi med seboj zamenljivi. Iz tega po mnenju tožeče stranke sledi, da Komisija ni mogla zakonito ugotoviti, da sta ponudbi dvojice letališč med seboj zamenljivi in torej skupni.

200

Z drugim delom tožeča stranka Komisiji očita, da je napačno ugotovila, da je pomoč povzročila izkrivljanje konkurence med letališčem Bruxelles‑National in letališčem Charleroi, zlasti na podlagi domnevno nižje rasti števila potnikov na letališču Bruxelles‑National. Poleg tega naj bi Komisija, čeprav je priznala, da obstaja konkurenca med najmanj petimi letališči, upoštevala le konkurenco z letališčem Bruxelles‑National. Ta institucija pa naj bi morala preučiti položaj za vsako od teh petih letališč, in to z namenom preveriti, ali so domnevni učinki na letališče Bruxelles‑National edinstveni ali pa so te učinke občutila tudi druga letališča na gravitacijskem območju, tako da sprememba krivulje števila potnikov na letališču Bruxelles‑National ni posledica konkurence od katerega od drugih letališč na istem območju. Spremembo krivulje rasti števila potnikov na letališču Bruxelles‑National naj bi bilo namreč mogoče razložiti predvsem s „stečajem družbe Sabena“ in neustreznim „business plan“ (poslovni načrt) tega letališča.

201

Tožeča stranka v repliki dodaja, da Komisija ni dokazala, da je obstajala vzročna zveza med spornimi ukrepi ter, prvič, naraščanjem prometa na letališču Charleroi, drugič, upadanjem prometa na letališču Bruxelles‑National, in tretjič, naraščanjem prometa na letališču Charleroi in upadanjem prometa na letališču Bruxelles‑National. Po mnenju tožeče stranke namreč naraščanje, ki ga je doživelo letališče Charleroi, ne izhaja – ali vsaj ne izhaja izključno – iz zadevnih ukrepov, temveč je posledica tega, da se je odločila za ustrezen in obetaven poslovni načrt, medtem ko je stagnacijo prometa v zvezi z leti na kratkih razdaljah na letališču Bruxelles‑National mogoče pojasniti z odločitvijo za konservativen poslovni načrt in s stečajem družbe Sabena leta 2001.

202

Komisija predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne.

203

Oba dela tožbenega razloga tožeče stranke je treba preučiti skupaj.

204

Glede izvora informacij, na podlagi katerih je Komisija ugotovila delno medsebojno zamenljivost ponudb, je treba ugotoviti, da je iz točke 624 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je podrobnosti, ki jih je Komisija navedla v točkah 625 in 626 obrazložitve tega sklepa, zagotovila Kraljevina Belgija. Komisija je resda navedla, da se številčni podatki, vsebovani v odgovoru z dne 7. februarja 2014, ujemajo s tistimi, ki jih je posredovala družba Brussels Airport. Vendar ni razvidno, da bi Komisija z upoštevanjem informacij, ki jih je zagotovila družba Brussels Airport, storila očitno napako pri presoji.

205

Kar zadeva trditev tožeče stranke, da je Komisija upoštevala le informacije v zvezi s stanjem na trgu po letu 2004 in tako prezrla učinke stečaja družbe Sabena leta 2001, je dovolj ugotoviti, da tožeča stranka ni izpodbijala utemeljitve Komisije, v skladu s katero je ravno zato, da bi se izognila prikazu gibanja prometa, na katero je vplival stečaj družbe Sabena, prikazala gibanje od leta 2004 naprej.

206

V zvezi s trditvijo, da je stečaj družbe Sabena prispeval k zmanjšanju prometa letališča Bruxelles‑National, je dovolj navesti, da je brezpredmetna.

207

Že zgolj dejstvo, da je bila tožeča stranka deležna prednosti, iz katere so bili njeni konkurenti izključeni, namreč zadošča za ugotovitev, da je bil njen konkurenčni položaj okrepljen in da je bila s tem izkrivljena konkurenca. Iz istih razlogov ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da je razliko med rastjo letališča Bruxelles‑National in rastjo letališča Charleroi mogoče razložiti z izbiro poslovnega načrta, za katerega se je odločila.

208

Kar zadeva na eni strani medsebojno zamenljivost ponudb letališča Bruxelles‑National in letališča Charleroi ter na drugi strani izkrivljanje konkurence zaradi pomoči, ki jo je prejela tožeča stranka, je treba najprej spomniti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da Komisija za opredelitev ukrepa kot državne pomoči ni dolžna dokazati obstoja dejanskega vpliva pomoči na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, temveč je dolžna le preučiti, ali pomoč lahko vpliva na to trgovino in izkrivlja konkurenco (glej sodbo z dne 12. decembra 2014, Banco Privado Português in Massa Insolvente do Banco Privado Português/Komisija, T‑487/11, EU:T:2014:1077, točka 62 in navedena sodna praksa).

209

Zato v obravnavanem primeru Komisija ni bila dolžna dokazati, da je med naraščanjem in upadanjem prometa na zadevnih dveh letališčih ter sporno pomočjo obstajala vzročna zveza. Okoliščina, da so lahko na konkurenčni položaj teh letališč vplivali tudi drugi dejavniki, in ne le zadevna pomoč, ni ovira za ugotovitev, da je ta pomoč lahko vplivala na trgovino in izkrivljala konkurenco v smislu člena 107(1) PDEU.

210

Iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi, da Komisiji v okviru te preučitve ni treba izvesti ekonomske analize resničnega stanja zadevnih trgov, tržnega deleža podjetij, ki so upravičena do pomoči, položaja konkurenčnih podjetij in trgovinskih tokov med državami članicami. Če pomoč ni bila podeljena zakonito – kar je tožeča stranka poleg tega priznala na obravnavi – se od Komisije prav tako ne zahteva, da mora prikazati dejanski učinek pomoči na konkurenco in trgovino med državami članicami. Takšna zahteva bi namreč dajala prednost državam članicam, ki izplačajo nezakonite pomoči, v škodo tistih, ki priglasijo pomoči med načrtovanjem (glej sodbo z dne 28. oktobra 2015, Hammar Nordic Plugg/Komisija, T‑253/12, EU:T:2015:811, točka 130 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).

211

Iz tega sledi, da tožeča stranka v obravnavani zadevi ne more zatrjevati, da je bila Komisija za namene ugotovitve izkrivljanja konkurence s sporno pomočjo dolžna opredeliti zadevni trg storitev in geografski trg ter dokazati obstoj vzročne zveze med pomočjo, ki jo je prejela tožeča stranka, in dejanskimi učinki te pomoči na promet na zadevnih letališčih. V zvezi s tem je treba spomniti, da ugotovitev obstoja selektivne gospodarske prednosti v korist tožeče stranke, ki se v obravnavanem primeru ne izpodbija, zadošča za dokaz tveganja izkrivljanja konkurence v smislu člena 107(1) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 16. septembra 2013, British Telecommunications in BT Pension Scheme Trustees/Komisija, T‑226/09 in T‑230/09, neobjavljena, EU:T:2013:466, točka 168). Poleg tega se zmožnost pomoči za okrepitev konkurenčnega položaja podjetja, ki jo je prejelo, presoja glede na prednost, ki mu je bila odobrena, ne da bi bilo treba preučevati poslovne izide njegovih konkurentov (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 1999, BAI/Komisija, T‑14/96, EU:T:1999:12, točka 78).

212

Nazadnje, tudi ob predpostavki, da bi Komisija morala analizirati učinke sporne pomoči na vsa letališča na gravitacijskem območju tožeče stranke, ni razvidno, da bi taka analiza lahko pripeljala do ugodnejšega rezultata od tistega, ki ga je Komisija ugotovila v izpodbijanem sklepu.

213

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba osmi tožbeni razlog zavrniti.

214

Po mnenju tožeče stranke je Komisija napačno uporabila pravo, ker ni preverila vseh meril za presojo načela varstva legitimnih pričakovanj. Najprej opozarja, da je Komisija s svojimi ugotovitvami v Odločbi 2004/393, svojim več kot desetletnim nedelovanjem in svojo prejšnjo prakso pri njej vzbudila legitimno pričakovanje glede zakonitosti sporne pomoči ali vsaj glede nemožnosti za odreditev njenega vračila. Dalje, tožeča stranka trdi, da se je predmet postopka ponovne preučitve ukrepov v korist družbe Ryanair tako razlikoval od obravnavane zadeve, Splošno sodišče pa nikakor ni omenilo morebitne nezakonitosti ukrepov, ki so ji bili odobreni, in da zato ni mogla razumno predvideti spremembe v ravnanju Komisije, pri čemer dodaja, da je Komisija začela postopek preiskave v zvezi z njo skoraj tri leta in pol prej. Nazadnje, tožeča stranka ugotavlja, da v obravnavani zadevi splošni interes Unije ne nasprotuje nevračilu sporne pomoči, saj Komisija ni dokazala, da je ta splošni interes dovolj nujen, da bi prevladal nad interesom tožeče stranke.

215

Komisija predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne.

216

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da na eni strani podjetja, ki jim je bila dodeljena pomoč, načeloma legitimno pričakujejo, da je pomoč zakonita, le če je bila odobrena v skladu s postopkom, določenim v členu 108 PDEU, in da mora biti na drugi strani preudaren gospodarski subjekt običajno sposoben ugotoviti, ali se je ravnalo v skladu z navedenim postopkom. Natančneje, kadar je ukrep pomoči izveden brez predhodne priglasitve Komisiji in torej v skladu s členom 108(3) PDEU ni zakonit, prejemnik pomoči ne more imeti legitimnih pričakovanj glede pravilnosti dodelitve pomoči (glej sodbo z dne 19. marca 2015, OTP Bank, C‑672/13, EU:C:2015:185, točka 77 in navedena sodna praksa).

217

Poleg tega, čeprav je treba spomniti, da ni mogoče izključiti možnosti, da se prejemnik nezakonite pomoči sklicuje na izjemne okoliščine, zaradi katerih je lahko upravičeno pričakoval, da je ta pomoč zakonita, pa je priznanje njegovega legitimnega pričakovanja v takem primeru pogojeno s tem, da je bila pomoč odobrena v skladu s postopkom, določenim v členu 108 PDEU (sodba z dne 27. januarja 1998, Ladbroke Racing/Komisija, T‑67/94, EU:T:1998:7, točka 182).

218

V obravnavanem primeru pa ni sporno, da sporna pomoč ni bila priglašena Komisiji v skladu s členom 108(3) PDEU in da je bila pomoč, katere vračilo se zahteva, dodeljena po izdaji sodbe z dne 12. decembra 2000, Aéroports de Paris/Komisija (T‑128/98, EU:T:2000:290), v kateri je bilo razsojeno, da je upravljanje letališča načeloma gospodarska dejavnost.

219

Posledično se tožeča stranka ne more sklicevati na to, da je Komisija z odreditvijo vračila sporne pomoči kršila načelo varstva legitimnih pričakovanj.

220

Zato je treba deveti tožbeni razlog in tožbo v celoti zavrniti.

221

Spomniti je treba, da je Komisija 5. aprila 2016 Kraljevini Belgiji vročila popravek izpodbijanega sklepa, pri čemer je pojasnila, da napake, ki so bile odkrite v navedenem sklepu, nikakor ne vplivajo na sklepne ugotovitve, podane v njem.

222

Tožeča stranka je 23. junija 2016 zaradi sprememb, ki jih je Komisija vnesla v izpodbijani sklep s popravkom z dne 5. aprila 2016, vložila prilagoditveno vlogo.

223

Komisija se sklicuje na nedopustnost prilagoditvene vloge.

224

Ugotoviti je treba, da prilagoditvena vloga ne vsebuje nobenega novega elementa in je omejena na neposrednejše povzemanje trditev, vsebovanih v tožbi in repliki, pri čemer se Komisiji očita več resnih in bistvenih napak, čeprav se popravek v resnici nanaša le na slogovne in slovnične spremembe ter na nekatere izračune.

225

Poleg tega, čeprav bi napačni številčni podatki, ki so bili navedeni v izpodbijanem sklepu, lahko otežili njegovo pravilno razumevanje, zlasti tožeči stranki, pa te napake ne morejo omogočiti, da bi se izpodbila zakonitost izpodbijanega sklepa.

226

Iz tega sledi, da je – ker preučitev izpodbijanega sklepa ni omogočila, da bi se izpodbila njegova zakonitost, in vodi v zavrnitev tožbe – vprašanje dopustnosti prilagoditvene vloge nujno postalo brezpredmetno.

227

V skladu s členom 135(1) Poslovnika lahko Splošno sodišče izjemoma, če to zahteva pravičnost, odloči, da neuspela stranka poleg svojih stroškov nosi le del stroškov druge stranke ali celo da se ji plačilo teh stroškov ne naloži. Poleg tega lahko Splošno sodišče v skladu s členom 135(2) tega poslovnika stranki, tudi tisti, ki je uspela, naloži plačilo dela ali vseh stroškov, če je to upravičeno zaradi njenega ravnanja, tudi pred vložitvijo tožbe, zlasti če je ta stranka drugi stranki povzročila stroške, ki so po mnenju Splošnega sodišča povzročeni brez razloga ali iz nagajivosti.

228

Splošno sodišče v okoliščinah obravnavane zadeve meni, da je Komisija, kot je razvidno iz zgornjih preudarkov, storila številne materialne napake, zaradi katerih je tožeča stranka lahko verjela, da lahko utemeljeno izpodbija veljavnost izpodbijanega sklepa, in zaradi katerih je bil nadzor nad izpodbijanim sklepom, ki ga je izvedlo Splošno sodišče, otežen.

229

V teh okoliščinah je mogoče šteti, da je ta postopek deloma povzročilo ravnanje Komisije, ker je ta lahko z napakami, ki jih je storila, pri tožeči stranki vzbudila razumljiva vprašanja glede zakonitosti izpodbijanega sklepa.

230

Take okoliščine pomenijo razlog, ki utemeljuje, da se stroški, nastali zaradi postopka, porazdelijo med Komisijo in tožečo stranko.

231

Po mnenju Splošnega sodišča je treba na podlagi pravične presoje okoliščin te zadeve Komisiji naložiti, da poleg svojih stroškov nosi polovico stroškov tožeče stranke.

232

Poleg tega intervenientke v skladu s členom 138(3) Poslovnika nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat)

razsodilo: