1

Tožeča stranka, Sergiy Klyuyev, je brat Andriia Klyuyeva, nekdanjega vodje kabineta ukrajinskega predsednika.

2

Svet Evropske unije je 5. marca 2014 na podlagi člena 29 PEU sprejel Sklep 2014/119/SZVP o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL L 66, str. 26).

3

Člen 1(1) in (2) Sklepa 2014/119 določa:

„1.   Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v njihovi lasti, z njimi razpolagajo ali so pod nadzorom oseb, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev in oseb, odgovornih za kršitve človekovih pravic, in fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom, ki so z njimi povezani, kot so navedeni v Prilogi.

2.   Fizičnima ali pravnim osebam, subjektom ali organom s seznama v Prilogi se ne dajo neposredno ali posredno na razpolago ali v njihovo korist nobena sredstva ali gospodarski viri.“

4

Podrobna pravila o zadevnih omejevalnih ukrepih so opredeljena v naslednjih odstavkih tega člena.

5

Svet je istega dne na podlagi člena 215(2) PDEU sprejel Uredbo (EU) št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL L 66, str. 1).

6

V skladu s Sklepom 2014/119 Uredba št. 208/2014 nalaga sprejetje zadevnih omejevalnih ukrepov in opredeljuje podrobna pravila glede navedenih omejevalnih ukrepov z besedilom, ki je v bistvu enako besedilu navedenega sklepa.

7

Imena oseb, na katere se nanašata Sklep 2014/119 in Uredba št. 208/2014, so navedena v seznamu iz Priloge k navedenemu sklepu in iz Priloge I k navedeni uredbi (v nadaljevanju: seznam) skupaj z, med drugim, obrazložitvijo njihovega vpisa.

8

Na seznamu je bila ob imenu tožeče stranke navedba „poslovnež, brat Andriia Kliuieva“ kot podatek o identiteti in ta obrazložitev:

9

Svet je 6. marca 2014 v Uradnem listu Evropske unije objavil Obvestilo osebam, za katere veljajo omejevalni ukrepi, določeni v Sklepu 2014/119 in Uredbi št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL C 66, str. 1). V tem obvestilu je navedeno, da lahko „[z]adevne osebe […] [Svetu pošljejo] zahtevek za ponovno preučitev odločitve o njihovi uvrstitvi na [seznam] skupaj z dokazili“. V Obvestilu so zadevne osebe opozorjene tudi, „da lahko odločitev Sveta izpodbijajo na [Splošnem sodišču] v skladu s pogoji iz členov 275[, drugi odstavek, PDEU] ter 263[, četrti in šesti odstavek,] [PDEU]“.

10

Sklep 2014/119 je bil spremenjen tudi s Sklepom Sveta (SZVP) 2015/143 z dne 29. januarja 2015 (UL L 24, str. 16), ki je začel veljati 31. januarja 2015. V zvezi z merili za določitev oseb, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, je iz člena 1 zadnjenavedenega sklepa razvidno, da se člen 1(1) Sklepa 2014/119 nadomesti s tem besedilom:

„1.   Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v njihovi lasti, z njimi razpolagajo ali so pod nadzorom oseb, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev, in oseb, odgovornih za kršitve človekovih pravic, in fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom, ki so z njimi povezani, kot so navedeni v Prilogi.

Za namene tega sklepa osebe, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev, vključujejo osebe, proti katerim ukrajinske oblasti vodijo preiskavo:

11

Z Uredbo Sveta (EU) 2015/138 z dne 29. januarja 2015 o spremembi Uredbe št. 208/2014 (UL L 24, str. 1) je bila zadnjenavedena uredba spremenjena v skladu s Sklepom 2015/143.

12

Sklep 2014/119 in Uredba št. 208/2014 sta bila nato spremenjena s Sklepom Sveta (SZVP) 2015/364 z dne 5. marca 2015 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL L 62, str. 25) in z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2015/357 z dne 5. marca 2015 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL L 62, str. 1). S sklepom 2015/364 je bil spremenjen člen 5 Sklepa 2014/119 s podaljšanjem omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na tožečo stranko, do 6. junija 2015. Z Izvedbeno uredbo 2015/357 je bila zato nadomeščena Priloga I k Uredbi št. 208/2014.

13

S Sklepom 2015/364 in Izvedbeno uredbo 2015/357 se je ime tožeče stranke ohranilo na seznamu z identifikacijskimi informacijami „brat Andriija Kliuieva, poslovnež“ in to novo obrazložitvijo:

14

Svet je 5. junija 2015 sprejel Sklep (SZVP) 2015/876 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL L 142, str. 1) in Izvedbeno uredbo (EU) 2015/869 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL L 142, str. 1). S Sklepom 2015/876 je bil, prvič, nadomeščen člen 5 Sklepa 2014/119 s podaljšanjem uporabe omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na tožečo stranko, do 6. oktobra 2015, in drugič, spremenjena priloga k zadnjenavedenemu sklepu. Z Izvedbeno uredbo 2015/869 je bila zato spremenjena Priloga I k Uredbi št. 208/2014.

15

S Sklepom 2015/876 in Izvedbeno uredbo 2015/869 se je ime tožeče stranke ohranilo na seznamu z identifikacijskimi informacijami „brat Andriija Kliuieva, poslovnež“ in to novo obrazložitvijo:

16

Tožeča stranka je 15. maja 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

17

Svet je 12. avgusta 2014 in 18. decembra 2014 vložil obrazložene predloge v skladu s členom 18(4) Navodil sodnemu tajniku Splošnega sodišča, in sicer, da naj se vsebina nekaterih prilog k odgovoru na tožbo in k dupliki ne navede v dokumentih v zvezi s to zadevo, do katerih ima javnost dostop.

18

Evropska komisija je 18. septembra 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Sveta. Predsednik devetega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 6. novembra 2014 dovolil to intervencijo. Komisija se je z aktom, ki ga je 17. decembra 2014 vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, odpovedala vložitvi intervencijske vloge.

19

Splošno sodišče je 14. avgusta 2015 v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika Splošnega sodišča stranki pozvalo k predložitvi stališč glede vprašanja, ali je tožeča stranka ohranila pravni interes, potem ko je bila s Sklepom 2015/364 in Izvedbeno uredbo 2015/357 spremenjena obrazložitev vpisa njenega imena na seznam in so bili omejevalni ukrepi, ki se nanašajo nanjo, podaljšani do 6. junija 2015, in če je tako, glede katerih tožbenih razlogov je ta interes še podan. Stranki sta v predpisanem roku izpolnili to zahtevo. Stranki sta v predpisanem roku predložili stališča glede odgovorov na vprašanja.

20

Tožeča stranka je v vlogi, vloženi v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 12. avgusta 2015, prilagodila svoje predloge, da bi dosegla tudi razglasitev ničnosti Sklepa 2015/876 in Izvedbene uredbe 2015/869. Svet je v skladu s členom 66 Poslovnika 14. septembra 2015 vložil obrazložen predlog, naj se vsebina nekaterih prilog k vlogi za prilagoditev predlogov ne navede v dokumentih v zvezi s to zadevo, do katerih ima javnost dostop.

21

Stranki sta na obravnavi 24. septembra 2015 ustno podali navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.

22

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

23

Svet ob podpori Komisije Splošnemu sodišču predlaga, naj:

24

Kot je navedeno zgoraj v točkah 12 in 13, je bila s Sklepom 2015/364 in Izvedbeno uredbo 2015/357 spremenjena obrazložitev vpisa imena tožeče stranke na seznam in podaljšana uporaba omejevalnih ukrepov za tožečo stranko do 6. junija 2015. S Sklepom 2015/876 in Izvedbeno uredbo 2015/869 je bila pozneje spremenjena obrazložitev navedenega vpisa in podaljšana uporaba omejevalnih ukrepov za tožečo stranko do 6. oktobra 2015.

25

Tožeča stranka ni vložila tožbe zoper Sklep 2015/364 in Izvedbeno uredbo 2015/357, ki sta tako postala v zvezi z njo dokončna. Prilagodila pa je svoje predloge v tej zadevi, da se ti nanašajo tudi na razglasitev ničnosti Sklepa 2015/876 in Izvedbene uredbe 2015/869.

26

Svet ob podpori Komisije trdi, da je tožeča stranka, ker ni izpodbijala niti Sklepa 2015/364 niti Izvedbene uredbe 2015/357, ki sta nadomestila omejevalne ukrepe, določene s Sklepom 2014/119 in Uredbo št. 208/2014, implicitno sprejela, da se zanjo uporabljajo navedeni omejevalni ukrepi, in je tako izgubila pravni interes. Poleg tega naj se na spremembo predlogov, ki jo je predlagala tožeča stranka, in sicer, da naj se ti nanašajo na razglasitev ničnosti Sklepa 2015/876 in Izvedbene uredbe 2015/869, ne bi bilo mogoče sklicevati v utemeljitev ohranitve njenega pravnega interesa, saj naj bi bila brezpredmetna in naj ne bi bila dopustna.

27

V skladu z ustaljeno sodno prakso morata predmet spora in pravni interes tožeče stranke obstati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, to pa temelji na predpostavki, da ima lahko stranka, ki je vložila tožbo, zaradi izida tožbe koristi (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 6. junija 2013, Ayadi/Komisija, C‑183/12 P, EU:C:2013:369, točka 59 in navedena sodna praksa).

28

Poleg tega je iz sodne prakse razvidno, da potrditev nezakonitosti izpodbijanega akta sicer ne more odpraviti premoženjske škode ali posega v zasebnost, vendar lahko rehabilitira zadevno osebo ali zagotovi nekakšno povračilo nepremoženjske škode, ki ji je nastala zaradi te nezakonitosti, in tako upraviči nadaljnji obstoj njenega pravnega interesa (glej v tem smislu sodbo z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija, C‑239/12 P, ZOdl., EU:C:2013:331, točke od 70 do 72).

29

V obravnavanem primeru tožeča stranka v stališčih glede odgovorov Sveta in Komisije na pisno vprašanje Splošnega sodišča (glej točko 19 zgoraj) trdi, da tudi če so bili omejevalni ukrepi proti njej nadomeščeni z novimi ukrepi, po eni strani ohrani pravico do vložitve morebitne tožbe za ugotavljanje odgovornosti za obdobje, v katerem je veljal nezakoniti ukrep, po drugi pa interes za pridobitev, do neke mere, rehabilitacije svojega ugleda.

30

Glede, natančneje, tega, da ni izpodbijala Sklepa 2015/364 in Izvedbene uredbe 2015/357, trdi, da ker so bili s tema zanjo omejevalni ukrepi podaljšani le za tri mesece, in sicer do 6. junija 2015, ni bilo mogoče, da bi bilo o zadevi razsojeno pred poznejšo spremembo ukrepov. Dodaja, da je vseeno prilagodila svoje predloge zoper Sklep 2015/876 in Izvedbeno uredbo 2015/869, s katerima so bili pozneje podaljšani omejevalni ukrepi proti njej, in da je zato ohranila pravni interes v tej zadevi.

31

Poudariti je treba, da tožeča stranka ohrani pravni interes, ker lahko na priznanju nezakonitosti Sklepa 2014/119 in Uredbe št. 208/2014 temelji poznejša tožba za povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode, ki je zaradi teh aktov nastala med njuno uporabo, in sicer za obdobje od 6. marca 2014 do 6. marca 2015 (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 28 navedeno sodbo Abdulrahim/Svet in Komisija, EU:C:2013:331, točka 82).

32

Glede tega je treba ugotoviti, da okoliščina, da Sklep 2014/119 in Uredba št. 208/2014 ne veljata več, ker sta bila v delu, v katerem sta se nanašala na tožečo stranko, spremenjena s Sklepom 2015/364 in Izvedbeno uredbo 2015/357, ne more biti enakovredna morebitni razglasitvi ničnosti prvotno sprejetih aktov Splošnega sodišča, saj ta sprememba ne pomeni priznanja nezakonitosti zadevnih aktov (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 11. junija 2014, Syria International Islamic Bank/Svet,T‑293/12, EU:T:2014:439, točke od 36 do 41 in navedena sodna praksa).

33

Ugotoviti je torej treba, da tožeča stranka ohrani pravni interes kljub spremembi omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanjo, in čeprav ni vložila tožbe zoper Sklep 2015/364 in Izvedbeno uredbo 2015/357.

34

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja sedem tožbenih razlogov. Prvi se nanaša na neobstoj pravne podlage. Drugi se nanaša na nespoštovanje meril za vpis na seznam. Tretji se nanaša na kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva. Četrti se nanaša na pomanjkljivo obrazložitev. Peti se nanaša na kršitev lastninske pravice in pravice do ugleda. Šesti se nanaša na napačno ugotovljeno dejansko stanje in očitno napako pri presoji, sedmi pa se nanaša na napako pri presoji dokazov.

35

Tožeča stranka z drugim, šestim in sedmim tožbenim razlogom, ki jih je treba preučiti najprej, v bistvu trdi, da ukrep proti njej ni bil sprejet na dovolj trdni dejanski podlagi. Natančneje trdi, da ni dokazano, da je odgovorna za odtujitev javnih sredstev ali za kršitve človekovih pravic v Ukrajini ali da je povezana z osebo, za katero je to ugotovljeno, niti da proti njej poteka preiskava.

36

Svet trdi, da je v dopisu, ki ga je generalni državni tožilec Ukrajine 3. marca 2014 poslal visoki predstavnici Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko (v nadaljevanju: dopis z dne 3. marca 2014), navedenih dovolj dejstev za utemeljitev sprejetja Sklepa 2014/119 in Uredbe št. 208/2014 v zvezi s tožečo stranko in da dokazi, zbrani po sprejetju teh aktov, potrjujejo, da je proti zadnjenavedeni v Ukrajini potekala kazenska preiskava zaradi odtujitve javnih sredstev, na podlagi česar je bilo mogoče sklepati, da je izpolnjeno splošno merilo za vpis, ne glede na izid te preiskave.

37

Svet poudarja tudi, da je treba razlikovati med tekočimi kazenskimi postopki v Ukrajini, v katerih se bo tožeča stranka lahko branila v skladu s pravili ukrajinskega kazenskega postopka, po eni strani in začasnimi in nedokončnimi ukrepi, s katerimi se zamrzne njeno premoženje v Evropski uniji in za sprejetje katerih naj mu ne bi bilo treba dokazati kršitev, zaradi katerih proti tožeči stranki poteka preiskava, po drugi.

38

Opozoriti je treba, da Svet sicer ima široko polje proste presoje glede splošnih meril, ki jih je treba upoštevati za sprejetje omejevalnih ukrepov, vendar učinkovitost sodnega nadzora, ki ga zagotavlja člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zahteva, da se sodišče Unije v okviru nadzora zakonitosti razlogov, na katerih temelji sklep o vpisu ali ohranitvi imena določene osebe na seznamu oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, prepriča, da ta sklep, ki je za to osebo posamični akt, temelji na dovolj trdni dejanski podlagi. To pomeni, da je treba preveriti dejstva, ki so navedena v obrazložitvenem memorandumu, na katerem temelji navedeni sklep, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi – oziroma vsaj eden od njih, za kateri se šteje, da zadostuje za utemeljitev tega sklepa – utemeljeni dovolj jasno in konkretno (glej sodbo z dne 21. aprila 2015, Anbouba/Svet, C‑605/13 P, ZOdl., EU:C:2015:248, točki 41 in 45 ter navedena sodna praksa).

39

V obravnavanem primeru merilo iz člena 1(1) Sklepa 2014/119 določa, da se sprejmejo omejevalni ukrepi proti osebam, ki so bile opredeljene kot odgovorne za dejanja odtujitve javnih sredstev. Poleg tega je iz druge točke obrazložitve navedenega sklepa razvidno, da je Svet te ukrepe sprejel „z namenom ureditve in podpore pravni državi […] v Ukrajini“.

40

Ime tožeče stranke je bilo vpisano na seznam z obrazložitvijo, da je ta „[o]seba, zoper katero v Ukrajini teče preiskava zaradi sodelovanja pri zločinih [kaznivih dejanjih] v zvezi s poneverbo [z odtujitvijo] ukrajinskih državnih sredstev in nezakonitega prenosa teh sredstev izven Ukrajine“. Iz tega izhaja, da so se po mnenju Sveta proti tožeči stranki vsaj zbirala obvestila ali je glede nje potekala preiskava, ki (še) ni pripeljala do vložitve obtožnega akta, in sicer zaradi njene domnevne vpletenosti v dejanja odtujitve javnih sredstev.

41

V utemeljitev razloga za vpis imena tožeče stranke na seznam se Svet sklicuje na dopis z dne 3. marca 2014 in na druge dokaze, pridobljene po izdaji Sklepa 2014/119 in Uredbe št. 208/2014.

42

V prvem delu dopisa z dne 3. marca 2014 je pojasnjeno, da so „ukrajinski organi pregona“ začeli vrsto kazenskih postopkov za preiskavo kaznivih dejanj, ki so jih storili nekdanji visoki funkcionarji, katerih imena so navedena v nadaljevanju in glede katerih sta bila v okviru preiskave o zgoraj navedenih kaznivih dejanjih dokazana odtujitev javnih sredstev v velikih zneskih in nezakoniti prenos teh sredstev zunaj ozemlja Ukrajine.

43

V drugem delu dopisa z dne 3. marca 2014 je dodano, da „se s preiskavo preverja sodelovanje drugih visokih funkcionarjev, ki predstavljajo nekdanje organe, v enakovrstnih kaznivih dejanjih“ in da bodo čim hitreje obveščeni o začetku te preiskave. Imena teh drugih visokih funkcionarjev, med katerimi je ime tožeče stranke, so prav tako navedena v nadaljevanju.

44

Glede na spis zadeve je med dokazi, ki jih je predložil Svet v tem postopku, dopis z dne 3. marca 2014 edini, ki je iz obdobja pred sprejetjem Sklepa 2014/119 in Uredbe št. 208/2014. Zakonitost teh aktov je treba tako presojati zgolj z vidika tega dokaza.

45

Preveriti je torej treba, ali je dopis z dne 3. marca 2014 zadosten dokaz za utemeljitev ugotovitve, da je bila tožeča stranka „opredeljena kot odgovorna za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev“ v smislu člena 1(1) Sklepa 2014/119.

46

Čeprav dopis z dne 3. marca 2014, kot poudarja Svet, izvira iz višjega pravosodnega organa tretje države, namreč ukrajinskega generalnega državnega tožilca, ta vsebuje zgolj splošno in generično navedbo o povezavi imena tožeče stranke, skupaj z imeni drugih nekdanjih visokih funkcionarjev, s preiskavo, ki se v bistvu nanaša na preverjanje, ali so te osebe sodelovale pri dejanjih odtujitve javnih sredstev. Dopis namreč ne vsebuje nobenih pojasnil o dokazovanju dejanj, ki so jih preiskovali ukrajinski organi, in še toliko manj pojasnil o posamični odgovornosti – ki je le domnevna – tožeče stranke za ta dejanja.

47

Kot trdi Svet, je sicer sodišče Unije v okviru uporabe omejevalnih ukrepov ugotovilo, da opredelitev osebe kot odgovorne za kaznivo dejanje ne pomeni nujno, da je bila za tako kaznivo dejanje obsojena (sodbi z dne 5. marca 2015, Ezz in drugi/Svet, C‑220/14 P, ZOdl., EU:C:2015:147, točka 72, in z dne 27. februarja 2014, Ezz in drugi/Svet, T‑256/11, ZOdl., EU:T:2014:93, točke od 57 do 61).

48

Vendar je bil v okviru zadev, ki so bile podlaga za sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 47, generalni državni tožilec zadevne tretje države proti tožečim strankam izdal vsaj sklep, s katerim je bil odrejen zaseg njihovega premoženja, ki ga je potrdilo kazensko sodišče (zgoraj v točki 47 navedena sodba Ezz in drugi/Svet, EU:T:2014:93, točka 132). Zato je bila uporaba omejevalnih ukrepov proti tožečim strankam iz teh zadev utemeljena na konkretnih dejstvih, s katerimi se je seznanil Svet.

49

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, prvič, da Svet ni imel informacij v zvezi z dejstvi ali ravnanji, ki jih ukrajinski organi očitajo posebej tožeči stranki, in drugič, da dopis z dne 3. marca 2014, na kateri se Svet sklicuje, tudi če se presoja glede na kontekst, v kateri je umeščen, ne pomeni dovolj trdne dejanske podlage v smislu sodne prakse iz točke 39 zgoraj za vpis imena tožeče stranke na seznam iz razloga, da je bila „opredeljena kot odgovorna“ za odtujitev javnih sredstev.

50

Ne glede na fazo postopka, ki naj bi potekal proti tožeči stranki, Svet ni mogel sprejeti omejevalnih ukrepov proti njej, ne da bi bil seznanjen z dejanji odtujitve javnih sredstev, ki so jih posebej njej očitali ukrajinski organi. Svet naj bi smel le ob poznavanju teh dejstev ugotoviti, da jih je mogoče po eni strani opredeliti kot odtujitev javnih sredstev in da lahko po drugi ogrozijo pravno državo v Ukrajini, katere ureditev in podpora je, kot je opozorjeno zgoraj v točki 40, cilj sprejetja zadevnih omejevalnih ukrepov.

51

Poleg tega mora v primeru izpodbijanja pristojni organ Unije dokazati utemeljenost razlogov, uporabljenih proti zadevni osebi, ne da bi morala zadnjenavedena predložiti negativni dokaz, da navedeni razlogi niso utemeljeni (sodbi z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, ZOdl., EU:C:2013:518, točki 120 in 121, in z dne 28. novembra 2013, Svet/Fulmen in Mahmoudian, C‑280/12 P, ZOdl., EU:C:2013:775, točki 65 in 66).

52

Glede na navedeno z vpisom imena tožeče stranke na seznam niso bila spoštovana merila za določitev oseb, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, ki so določena v Sklepu 2014/119.

53

Ker so drugi, šesti in sedmi tožbeni razlog utemeljeni, je treba tožbi ugoditi v delu, v katerem se z njo predlaga razglasitev ničnosti Sklepa 2014/119 v delu, v katerem se ta nanaša na tožečo stranko, ne da bi bilo treba odločiti o drugih tožbenih razlogih, ki jih ta navaja.

54

Iz istih razlogov se Uredba št. 208/2014 razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko.

55

Tožeča stranka v vlogi za prilagoditev predlogov predlaga tudi razglasitev ničnosti Sklepa 2015/876 in Izvedbene uredbe 2015/869 v delu, v katerem se nanašata nanjo.

56

Svet ob podpori Komisije najprej trdi, da vloga za prilagoditev predlogov ni dopustna. Po eni strani trdi, da tožeča stranka ni mogla prilagoditi predlogov za razglasitev ničnosti Sklepa 2014/119 in Uredbe št. 208/2014 v delu, v katerem se nanašata nanjo, tako da bi se navedeni predlogi nanašali tudi na Sklep 2015/876 in Izvedbeno uredbo 2015/869, ker sta bila Sklep 2014/119 in Uredba št. 208/2014 že nadomeščena s Sklepom 2015/364 in Izvedbeno uredbo 2015/357. Zato sta po njegovem mnenju Sklep 2015/876 in Izvedbena uredba 2015/869 pomenila le spremembo Sklepa 2015/364 in Izvedbene uredbe 2015/357 in se nista nanašala na Sklep 2014/119 in Uredbo št. 208/2014.

57

Po drugi strani Svet trdi, da vloga za prilagoditev predlogov ni obrazložena, čeprav bi v skladu s členom 86(3) Poslovnika morala biti, glede na nov dejanski in pravni položaj na dan sprejetja novih ukrepov, to je položaj, ki je nastal z začetkom veljavnosti Sklepa 2015/876 in Izvedbene uredbe 2015/869.

58

Svet trdi tudi, da vloga za prilagoditev predlogov nikakor ni utemeljena.

59

Spomniti je treba, da je treba, če akt, ki je bil prvotno izpodbijan, med postopkom nadomesti drug akt z enako vsebino, drugonavedeni akt šteti za novo dejstvo, zaradi katerega lahko tožeča stranka prilagodi svoje predloge in tožbene razloge (glej v tem smislu sodbo z dne 5. novembra 2014, Mayaleh/Svet, T‑307/12 in T‑408/13, ZOdl., EU:T:2014:926, točka 47).

60

Prav tako je treba spomniti, da v skladu s členom 86(3) Poslovnika vloga za prilagoditev predlogov vsebuje po potrebi tudi prilagojene razloge in trditve.

61

V obravnavanem primeru pa ni tako. Spomniti je namreč treba, da sta bili Priloga k Sklepu 2014/119 in Priloga I k Uredbi št. 208/2014 „nadomeščeni“ s Sklepom 2015/364 in z Izvedbeno uredbo 2015/357. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj v točki 13, je bilo po tej spremembi ime tožeče stranke ohranjeno na seznamu z novo obrazložitvijo. Teh dejanj tožeča stranka ni izpodbijala z ločeno tožbo ali z vlogo za prilagoditev predlogov.

62

Zadevni prilogi sta bili nato „spremenjeni“ s Sklepom 2015/876 in z Izvedbeno uredbo 2015/869. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj v točki 15, se je ime tožeče stranke po tej spremembi ohranilo na seznamu z novo obrazložitvijo. Vloga za prilagoditev predlogov se nanaša na ta akta.

63

Razlogi za vpis imena tožeče stranke na seznam so navedeni v nadaljevanju.

64

Najprej je bilo ime tožeče stranke vpisano na seznam v Sklepu 2014/119 in Uredbi št. 208/2014 zato, ker je „[o]seba, zoper katero v Ukrajini teče preiskava zaradi sodelovanja pri zločinih [kaznivih dejanjih] v zvezi s poneverbo [z odtujitvijo] ukrajinskih državnih sredstev in nezakonitega prenosa teh sredstev izven Ukrajine“.

65

Nato je bilo ime tožeče stranke ohranjeno na seznamu v Sklepu 2015/364 in Izvedbeni uredbi 2015/357 zato, ker je „[o]seba, o kateri ukrajinski organi vodijo preiskavo zaradi vpletenosti v odtujitev javnih sredstev ali drugega premoženja ter zlorabo položaja javnega funkcionarja z namenom pridobitve neupravičene koristi zase ali za tretjo osebo, kar je povzročilo izgubo ukrajinskih javnih sredstev ali drugega premoženja“, in „[o]seba, povezana z osebo, uvrščeno na seznam (Andrii Petrovych Kliuiev), zoper katero ukrajinski organi vodijo kazenski postopek zaradi odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja“.

66

Nazadnje je bilo ime tožeče stranke ohranjeno na seznamu v Sklepu 2015/876 in Izvedbeni uredbi 2015/869 zato, ker je „[o]seba, o kateri ukrajinski organi vodijo preiskavo zaradi vpletenosti v odtujitev javnih sredstev“, in „[o]seba, povezana z osebo, uvrščeno na seznam (Andrii Petrovych Kliuiev), zoper katero ukrajinski organi vodijo kazenski postopek zaradi odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja“.

67

Razlog za vpis imena tožeče stranke na seznam iz Sklepa 2015/876 in Izvedbene uredbe 2015/869, na katera se nanaša vloga za prilagoditev predlogov, je tako bistveno drugačen od razloga za navedeni vpis iz Sklepa 2014/119 in Uredbe št. 208/2014, na katera se nanaša tožba.

68

Medtem ko je namreč razlog za vpis imena tožeče stranke na seznam iz Sklepa 2014/119 in Uredbe št. 208/2014 vseboval zgolj sklicevanje na preiskavo v Ukrajini zaradi sodelovanja pri kaznivih dejanjih, povezanih z odtujitvijo ukrajinskih javnih sredstev in njihovim nezakonitim prenosom zunaj Ukrajine, razlog za vpis imena tožeče stranke na seznam iz Sklepa 2015/876 in Izvedbene uredbe 2015/869 vsebuje več pojasnil o razlogih, iz katerih se na tožečo stranko nanašajo omejevalni ukrepi, med drugim je tudi navedeno, da je povezana z osebo, za katero veljajo omejevalni ukrepi, in sicer s svojim bratom Andriiem Klyuyevom, proti kateremu so ukrajinski organi vodili kazenski postopek zaradi odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja.

69

Glede tega je treba poudariti, da tožeča stranka v tožbi v bistvu trdi, da vpis njenega imena na seznam ni niti obrazložen niti ne temelji na dokazih in da ni prejela specifičnih informacij o preiskavi, ki naj bi potekala proti njej.

70

Če pa so trditve iz točke 69 zgoraj utemeljene, kar zadeva dokaz za vpis imena tožeče stranke na seznam, kot je razvidno iz točk od 35 do 53 zgoraj, je treba ugotoviti, da razlog za vpis imena tožeče stranke na seznam iz Sklepa 2015/876 in Izvedbene uredbe 2015/869 temelji na drugih dokazih, ki jih je predložil Svet med tem postopkom. Čeprav zadnjenavedeni dokazi, ki so pridobljeni po izdaji Sklepa 2014/119 in Uredbe št. 208/2014, niso upoštevni za presojo zakonitosti prvotnega zgoraj navedenega vpisa, pa jih je treba upoštevati za presojo zakonitosti ohranitve imena tožeče stranke na seznamu iz poznejših aktov.

71

Iz tega je razvidno, da tožeča stranka s tem, da je zgolj izjavila, da so njeni prvotni predlogi za razglasitev ničnosti Sklepa 2014/119 in Uredbe št. 208/2014 v delu, v katerem se nanašata nanjo, zajemali Sklep 2015/876 in Izvedbeno uredbo 2015/869 v delu, v katerem se nanašata nanjo, ne da bi podala druga pojasnila, ni navedla nobenega elementa, s katerim bi izpodbijala utemeljenost in s katerim bi lahko Splošno sodišče presojalo zakonitost aktov.

72

Ugotoviti je torej treba, da vloga za prilagoditev predlogov ne izpolnjuje pogojev iz člena 86(3) Poslovnika.

73

Zato je treba predloge za razglasitev ničnosti Sklepa 2015/876 in Izvedbene uredbe 2015/869 v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko, zavreči kot nedopustne.

74

Po mnenju Sveta se morajo, če Splošno sodišče Sklep 2014/119 razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, njegovi učinki v skladu s členom 264, drugi odstavek, PDEU ohraniti do začetka veljavnosti razglasitve delne ničnosti Uredbe št. 208/2014 zaradi zagotavljanja pravne varnosti ter skladnosti in enotnosti pravnega reda.

75

Tožeča stranka nasprotuje tem trditvam.

76

Opozoriti je treba, da je bil Sklep 2014/119 spremenjen s Sklepom 2015/364, s katerim je bil seznam nadomeščen s 7. marcem 2015, uporaba omejevalnih ukrepov za tožečo stranko pa je bila podaljšana do 6. junija 2015. Po teh spremembah je bilo ime tožeče stranke ohranjeno na seznamu z novim razlogom za vpis (glej točki 12 in 13 zgoraj).

77

Sklep 2014/119 je bil pozneje spremenjen s Sklepom 2015/876, s katerim je bila uporaba omejevalnih ukrepov za tožečo stranko podaljšana do 6. oktobra 2015, seznam pa je bil spremenjen s 7. junijem 2015. Po teh spremembah je bilo ime tožeče stranke vpisano na seznam z novim razlogom za vpis (glej točki 14 in 15 zgoraj).

78

Zato zdaj za tožečo velja nov omejevalni ukrep. Iz tega sledi, da razglasitev ničnosti Sklepa 2014/119 v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, ne povzroči izbrisa njenega imena s seznama.

79

Zato ni treba ohraniti učinkov Sklepa 2014/119 v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko.

80

Člen 134(2) Poslovnika določa, da če je neuspelih strank več, Splošno sodišče odloči o porazdelitvi stroškov. Ker v obravnavanem primeru Svet ni uspel glede predloga za razglasitev ničnosti, navedenega v tožbi, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov, povezanih s tem predlogom. Ker pa tožeča stranka ni uspela s predlogom za razglasitev ničnosti, navedenim v vlogi za prilagoditev predlogov, se ji skladu s predlogi Sveta naloži plačilo stroškov, povezanih s tem predlogom.

81

Poleg tega na podlagi člena 138(1) Poslovnika institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Komisija torej nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)

razsodilo: