SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti senat)

z dne 9. novembra 2004

Zadeva T-116/03

Oreste Montalto

proti

Svetu Evropske unije

„Uradniki – Zaposlovanje – Začasni uslužbenec – Obvestilo o prostem delovnem mestu – Postopek zaposlovanja“

Celotno besedilo v francoskem jeziku II - 0000

Predmet:      Tožba zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Sveta z dne 23. maja 2002 o imenovanju dodatnega predsednika enega od odborov za pritožbe, hkrati predsednika oddelka za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UL 2002, C 130, str. 2) na eni strani in zaradi povračila škode na drugi strani.

Odločitev:      Odločba Sveta z dne 23. maja 2002 o imenovanju dodatnega predsednika odbora za pritožbe, hkrati predsednika oddelka za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), se razglasi za nično. V preostalem delu se tožba zavrne. Svetu se naloži plačilo stroškov.

Povzetek

1.     Uradniki – Začasni uslužbenci – Uslužbenci naziva A 1 ali A 2 – Delovno mesto predsednika odborov za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu – Zaposlovanje – Preučitev primerjalnih odlik – Pooblastilo uprave za odločanje po prostem preudarku – Omejitve – Spoštovanje pogojev iz obvestila o prostem delovnem mestu in postopkovna pravila, sprejeta za izvajanje pooblastila za odločanje po prostem preudarku

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 120(1) in 131(1))

2.     Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza – Dokazno breme

3.     Uradniki – Tožba – Odškodninska tožba – Ničnost izpodbijanega nezakonitega akta – Ustrezno povračilo nepremoženjske škode

1.     Organ, pristojen za sklepanje zaposlitvenih pogodb, ima, zlasti kadar gre za prosto delovno mesto z visokim položajem, ki ustreza nazivu A 1 ali A 2, pri preučitvi primerjalnih odlik kandidatov za tako delovno mesto široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Iz tega izhaja, da izvrševanje tega širokega pooblastila predpostavlja, razen izjemoma, spoštovanje vsake upoštevne ureditve, torej ne samo ureditve obvestila o prostem delovnem mestu, ampak tudi postopkovnih pravil, ki naj bi jih organ upošteval pri izvajanju svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku.

Glede tega mora organ, pristojen za sklepanje zaposlitvenih pogodb, natančno preučiti spise kandidatov in vestno paziti na zahteve, objavljene zlasti v obvestilu o prostem delovnem mestu, pri čemer je navedeni organ dolžan zavrniti vsakega kandidata, ki ne ustreza eni od teh zahtev, ki so kumulativne. Obvestilo o prostem delovnem mestu dejansko vsebuje zakonski okvir, ki si ga je zadal organ, pristojen za sklepanje zaposlitvenih pogodb, sam in ki ga mora natančno spoštovati.

Te zahteve veljajo tudi za upravni svet Urada za usklajevanje na notranjem trgu, če v postopku imenovanja predsednika odborov za pritožbe te organizacije izvršuje pristojnost, ki mu je bila zaupana z Uredbo št. 40/94 o znamki Skupnosti. Čeprav upravni svet sam ne opravi tega imenovanja, lahko sprejme seznam treh kandidatov, na podlagi katerega bo Svet ukrepal, torej ima široko diskrecijsko pravico pri presoji kandidatur in s tem odločilno vlogo.

(Glej točke od 63 do 68 in 107.)

Napotitev na: Sodišče, 18. marec 1993, Parlament proti Frederiksenu, C­­-35/92 P, Recueil, str. I‑991, točki 15 in 16; Sodišče prve stopnje, 2. oktober 1996, Vecchi proti Komisiji, T‑356/94, RecFP, str. I‑A‑437 in II‑1251, točke od 50 do 58; Sodišče prve stopnje, 20. september 2001, Coget in drugi proti Računskemu sodišču, T‑95/01, RecFP, str. I‑A‑191 in II‑879, točka 113; Sodišče prve stopnje, 9. julij 2002, Tilgenkamp proti Komisiji, T‑158/01, RecFP, str. I‑A‑111 in II‑595, točka 58; Sodišče prve stopnje, 18. september 2003, Pappas proti Odboru za regije, T‑73/01, še neobjavljeno v Recueil, točke od 52 do 54.

2.     Prevzem nepogodbene obveznosti Skupnosti predpostavlja celoto pogojev nezakonitega ravnanja, ki se očita institucijam, resničnost zatrjevane škode in vzročno zvezo med ravnanjem in navedeno škodo. Iz tega izhaja, da je Skupnost v primeru, ko je dokazana krivda institucije, odgovorna le, če je tožeča stranka dokazala resničnost škode.

(Glej točki 125 in 126.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 9. februar 1994, Latham proti Komisiji, T‑82/91, RecFP, str. I‑A‑15 in II‑61, točka 72; Sodišče prve stopnje, 14. maj 1998, Lucaccioni proti Komisiji, T‑165/95, RecFP, str. I‑A‑203 in II‑627, točka 57; Sodišče prve stopnje, 24. april 2001, Pierard proti Komisiji, T‑172/00, RecFP, str. I‑A‑91 in II‑429, točki 34 in 35.

3.     Razglasitev ničnosti izpodbijanega akta lahko sama po sebi pomeni ustrezno in načeloma zadostno povračilo vsake nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožeča stranka.

(Glej točko 127.)

Napotitev na: Sodišče, 7. februar 1990, Culin proti Komisiji, C‑343/87, Recueil, str. I‑225, točke od 25 do 29; Sodišče prve stopnje, 26. januar 1995, Pierrat proti Sodišču, T‑60/94, RecFP, str. I‑A‑23 in II‑77, točka 62.