SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (četrti senat)

z dne 14. oktobra 2004

Zadeva T-256/02

I

proti

Sodišču Evropskih skupnosti

„Uradniki – Odškodninska tožba – Izpostavljanje azbestu – Poklicna bolezen – Škoda“

Celotno besedilo v francoskem jeziku II - 0000

Predmet: Tožba zaradi predloga za povračilo telesne, nepremoženjske, poklicne in denarne škode, ki jo je domnevno utrpela tožeča stranka.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.     Uradniki – Tožba – Odškodninska tožba – Predlog za razglasitev ničnosti predhodne odločbe o zavrnitvi odškodninskega zahtevka – Predlog je odvisen od odškodninskih zahtevkov

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

2.     Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Pogoji – Napaka uprave – Škoda – Vzročna zveza – Kumulativni pogoji

3.     Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Pavšalna odškodnina zaradi kadrovskega sistema – Dodatni odškodninski zahtevek na podlagi prava Skupnosti – Dopustnost – Pogoji

(Kadrovski predpisi, člen 73)

4.     Uradniki – Socialna varnost – Nezgodno zavarovanje in zavarovanje za primer poklicne bolezni – Invalidnost – Pojem – Nezmožnost normalnega opravljanja poklica – Nezmožnost čustvovanja – Vključitev

(Kadrovski predpisi, člen 73)

5.     Postopek – Vloga, s katero se začne postopek – Obličnost – Povzetek tožbenih razlogov

(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 44(1))

6.     Uradniki – Tožba – Tožbeni razlogi – Zloraba pooblastil – Pojem

1.     Odločba institucije o zavrnitvi odškodninskega zahtevka je sestavni del predhodnega upravnega postopka odškodninske tožbe, ki je bila vložena pri Sodišču prve stopnje, in posledično se ničnostni predlogi, ki so podani zoper njo, ne morejo šteti za neodvisne od odškodninskih zahtevkov. Dejansko je posledica akta, ki vsebuje stališče institucije v predhodni fazi, le ta, da stranki, ki je domnevno utrpela škodo, omogoča vložitev odškodninskega zahtevka pri Sodišču prve stopnje.

(Glej točko 47.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 18. december 1997, Gill proti Komisiji, T‑90/95, RecFP, str. I-A-471 in II-231, točka 45; Sodišče prve stopnje, 6. marec 2001, Ojha proti Komisiji, T-77/99, RecFP, str. I-A-61 in II-293, točka 68; Sodišče prve stopnje, 5. december 2002, Hoyer proti Komisiji, T-209/99, RecFP, str. I-A-243 in II-1211, točka 32.

2.     V okviru odškodninskega zahtevka, ki ga je vložil uradnik, je odgovornost Skupnosti podana ob izpolnitvi vseh pogojev, ki se nanašajo na nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam – resničnost zatrjevane škode in vzročno zvezo med ravnanjem in zatrjevano škodo; izpolnitev vseh pogojev mora dokazati tožeča stranka. Trije pogoji za nastanek zgoraj navedene odgovornosti Skupnosti so kumulativni, kar pomeni, da če eden od njih ni izpolnjen, odgovornost Skupnosti ne nastane.

(Glej točki 49 in 50.)

Napotitev na: Sodišče, 1. junij 1994, Komisija proti Brazzelli Lualdi in drugim, C‑136/92 P, Recueil, str. I-1981, točka 42; Sodišče, 9. september 1999, Lucaccioni proti Komisiji, C-257/98 P, Recueil, str. I-5251, točka 14; Sodišče prve stopnje, 26. maj 1998, Bieber proti Parlamentu, T-205/96, RecFP, str. I‑A‑231 in II-723, točka 48; Sodišče prve stopnje, 14. maj 1998, Lucaccioni proti Komisiji, T-165/95, RecFP, str. I-A-203 in II-627, točka 57.

3.     Uradniki imajo pravico do dodatnega odškodninskega zahtevka za storitve, ki so jih prejeli na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, če je institucija odgovorna za nesrečo ali poklicno bolezen na podlagi splošne ureditve in če so zakonske storitve ne zadostujejo za zagotovitev popolne odškodnine za povzročeno škodo. Nasprotno pavšalna odškodnina ne pomeni dvojne odškodnine za povzročeno škodo. V tem smislu nobeden od odškodninskih sistemov ni neodvisen.

(Glej točko 53.)

Napotitev na: Sodišče, 8. oktober 1986, Leussink in drugi proti Komisiji, 169/83 in 136/84, Recueil, str. 2801, točke od 10 do 14; Sodišče, 9. september 1999, zgoraj navedena sodba Lucaccioni proti Komisiji, točke od 19 do 22.

4.     Pojem invalidnosti, ki je določen v členu 73 Kadrovskih predpisov, zajema nezmožnost normalnega opravljanja poklica z nezmožnostjo čustvovanja. Iz tega izhaja, da ni ovir, da bi zdravnik, ki ga je imenovala institucija ali zdravstvena komisija, v okviru postopka za priznanje poklicne bolezni upošteval nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel uradnik pri opravljanju poklicne dejavnosti, če zaradi te škode ni zmožen normalno opravljati poklica.

(Glej točko 84.)

5.     V skladu s členom 44(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje mora vloga, s katero se začne postopek, vsebovati povzetek tožbenih razlogov. Ta navedba mora biti dovolj jasna in natančna, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe in Sodišču prve stopnje, da glede na okoliščine primera odloči o tožbi brez dodatnih podatkov. Tožba mora zaradi tega dejstva natančno določati, kaj je razlog, na katerem temelji, tako da sama abstraktna navedba ne izpolnjuje zahtev iz Poslovnika.

(Glej točko 112.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 12. januar 1995, Viho proti Komisiji, T‑102/92, Recueil, str. II-17; točka 68; Sodišče prve stopnje, 14. maj 1998, Mo och Domsjö proti Komisiji, T-352/94, Recueil, str. II-1989, točka 333.

6.     Pojem zlorabe pooblastil ima natančno določen obseg in se nanaša na dejstvo, da je upravni organ uporabil svoje pooblastilo za drug namen kot tisti, za katerega mu je bilo pooblastilo dano. Pri odločbi gre za zlorabo pooblastil samo, če je iz objektivnih, upoštevnih in ujemajočih se indicev razvidno, da je bila sprejeta za drugačne cilje, kot so bili predvideni.

(Glej točko 115.)

Napotitev na: Sodišče, 5. junij 2003, O’Hannrachain proti Parlamentu, C‑121/01 P, Recueil, str. I-5553, točka 46; Sodišče prve stopnje, 12. junij 1997, Krämer proti Komisiji, T-104/96, RecFP, str. I-A-151 in II-463, točka 67.