–

za slovaško vlado E. V. Larišová, agentka,

–

za madžarsko vlado M. Z. Fehér in R. Kissné Berta, agenta,

–

za Evropsko komisijo A. Tokár in C. Valero, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(b) Uredbe (EU) št. 995/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o določitvi obveznosti gospodarskih subjektov, ki dajejo na trg les in lesne proizvode (UL 2010, L 295, str. 23).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Mesto Rimavská Sobota (mesto Rimavská Sobota, Slovaška) in Ministerstvo pôdohospodárstva a rozvoja vidieka (ministrstvo za kmetijstvo in razvoj podeželja, Slovaška, v nadaljevanju: ministrstvo za kmetijstvo) glede zakonitosti globe, ki je bila mestu Rimavská Sobota naložena, ker ni vzpostavilo sistema potrebne skrbnosti v smislu člena 4(2) in člena 6 Uredbe št. 995/2010.

3

V uvodni izjavi 31 Uredbe št. 995/2010 je navedeno:

„Ker cilja te uredbe, in sicer boja proti nezakoniti sečnji [gozdov] in z njo povezanemu trgovanju, države članice same ne morejo zadovoljivo doseči, in ga je zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepa lažje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 [PEU]. […]“

4

Člen 1 te uredbe, naslovljen „Vsebina“, določa:

„Ta uredba določa obveznosti gospodarskih subjektov, ki les in lesne proizvode dajo prvič na notranji trg, ter obveznost trgovcev.“

5

Člen 2 navedene uredbe, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„Za namene te uredbe se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

6

Člen 4 iste uredbe, naslovljen „Obveznosti gospodarskih subjektov“, določa:

„1.   Dajanje nezakonito pridobljenega lesa ali proizvodov iz takega lesa na trg je prepovedano.

2.   Gospodarski subjekti pri dajanju lesa ali lesnih proizvodov na trg ravnajo s potrebno skrbnostjo. V ta namen uporabljajo sveženj postopkov in ukrepov (v nadaljnjem besedilu: sistem potrebne skrbnosti), kakor je opredeljen v členu 6.

3.   Vsi gospodarski subjekti vzdržujejo in redno ocenjujejo sistem potrebne skrbnosti, ki ga uporabljajo […].“

7

Člen 6 Uredbe št. 995/2010, naslovljen „Sistemi potrebne skrbnosti“, v odstavku 1 določa:

„Sistem potrebne skrbnosti iz člena 4(2) vsebuje naslednje elemente:

8

Člen 19 te uredbe, naslovljen „Kazni“, v odstavku 1 določa:

„Države članice določijo pravila za kazni, ki se uporabljajo za kršitve določb te uredbe, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotavljanje njihovega izvajanja.“

9

Priloga k navedeni uredbi, naslovljena „Les in lesni proizvodi, kot so razvrščeni v kombinirani nomenklaturi v Prilogi I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 [z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 2, str. 382)], za katere se uporablja ta uredba“, vključuje naslednje vnose:

[…].“

10

Kot izhaja iz njegovega člena 1(1)(a), zákon č. 113/2018 Z. z. o uvádzaní dreva a výrobkov z dreva na vnútorný trh a o zmene a doplnení zákona č. 280/2017 Z. z. o poskytovaní podpory a dotácie v pôdohospodárstve a rozvoji vidieka a o zmene zákona č. 292/2014 Z. z. o príspevku poskytovanom z európskych štrukturálnych a investičných fondov a o zmene a doplnení niektorých zákonov v znení neskorších predpisov (zakon št. 113/2018 o dajanju lesa in lesnih proizvodov na notranji trg ter o spremembah in dopolnitvah zakona št. 280/2017 o zagotavljanju podpore in subvencij za kmetijstvo in razvoj podeželja ter o spremembi zakona št. 292/2014 o sofinanciranju iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter o spremembah in dopolnitvah nekaterih zakonov, kakor je bil spremenjen) z dne 14. marca 2018 (št. 113/2018 Z. z.), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o lesu), ureja pravice in obveznosti gospodarskih subjektov, ki dajejo na trg les in lesne proizvode.

11

Člen 4 zakona o lesu določa:

„1.   Gospodarski subjekt, ki daje na notranji trg les in lesne proizvode, mora uporabljati sistem potrebne skrbnosti […]. Sistem potrebne skrbnosti se pripravi v papirni ali elektronski obliki pred dajanjem lesa in lesnih proizvodov na notranji trg.

2.   Gospodarski subjekt mora uporabljati in redno ocenjevati sistem potrebne skrbnosti […].

3.   Gospodarski subjekt, ki daje na notranji trg les in lesne proizvode iz dreves ali grmovnic, pridobljenih na ozemlju Slovaške republike, in ki je lastnik ali upravljavec gozdnega zemljišča ali njegov upravljavec gozdov, mora v sistem potrebne skrbnosti vnesti tudi informacije, dokumente in zabeležke v skladu s posebnimi predpisi ter informacije o postopku pridobivanja lesa, ravnanju z lesom in lesnimi proizvodi, prevozu in dajanju lesa in lesnih proizvodov na notranji trg ter s tem povezane dokumente.

[…]“

12

V skladu s členom 17(1)(c) zakona o lesu gospodarski subjekt stori prekršek, „če ne vodi sistema potrebne skrbnosti ali če redno ne vzdržuje in ne ocenjuje sistema potrebne skrbnosti iz člena 4(1), (2), (3) ali (5) [tega zakona] […]“. Člen 17(5)(b) navedenega zakona določa, da „nadzorni organ v primeru storitve […] prekrška iz odstavka 1 […] (c) […] izreče globo od 2000 EUR do 10.000 EUR […]“.

13

Slovenská lesnícko – drevárska inšpekcia (slovaški inšpektorat za gozdove in gozdno industrijo, Slovaška) je z odločbo z dne 10. aprila 2019 mestu Rimavská Sobota na podlagi člena 17(5) zakona o lesu naložil globo v višini 2000 EUR, ker kot gospodarski subjekt v smislu člena 2(c) Uredbe št. 995/2010 ni vzpostavilo sistema potrebne skrbnosti v smislu člena 4, od (1) do (3), zakona o lesu. To odločbo je ministrstvo za kmetijstvo potrdilo z odločbo z dne 25. junija 2019.

14

Mesto Rimavská Sobota je zoper zadnjenavedeno odločbo vložilo pravno sredstvo, ki ga je Krajský súd v Banskej Bystrici (regionalno sodišče v kraju Banská Bystrica, Slovaška) zavrnilo s sodbo. Mesto Rimavská Sobota je zoper to sodbo vložilo kasacijsko pritožbo pri Najvyšší správny súd Slovenskej republiky (vrhovno upravno sodišče Slovaške republike), ki je predložitveno sodišče.

15

Po navedbah predložitvenega sodišča je mesto Rimavská Sobota prodajalo les tako, da je kupcem določilo drevesa za pridobitev oziroma je določilo območje te pridobitve, ki so jo opravili kupci sami pod nadzorom občinskih delavcev.

16

Stranki iz postopka v glavni stvari se ne strinjata glede vprašanja, ali je mesto Rimavská Sobota „gospodarski subjekt“ v smislu člena 2(c) Uredbe št. 995/2010. Mesto Rimavská Sobota meni, da ta opredelitev zanj ne velja, saj ni prodajalo že pridobljenega lesa, ampak pravico do pridobitve lesa na panju.

17

Ministrstvo za kmetijstvo trdi, da je mesto Rimavská Sobota, ker je les „dajalo na trg“ v smislu člena 2(b) Uredbe št. 995/2010, „gospodarski subjekt“ v smislu člena 2(c) te uredbe in bi moralo zato izpolnjevati obveznosti, ki so določene v členu 4(2) iste uredbe. Po navedbah predložitvenega sodišča se ministrstvo za kmetijstvo opira na dejstvo, da je mesto Rimavská Sobota neposredno prodajalo les, ki so ga morali kupci sami pridobiti in odpeljati, pri čemer pa nanje ni bila prenesena pravica do pridobitve in upravljanja dela zadevnega gozda. Po mnenju ministrstva za kmetijstvo bi bilo mogoče kupce zgolj v primeru takega prenosa šteti za „upravljavce gozda“ v smislu upoštevnih določb slovaškega prava in ki naj bi zato imeli na voljo potrebne informacije za vzpostavitev sistema potrebne skrbnosti, kot to zahteva člen 4(2) navedene uredbe.

18

Predložitveno sodišče meni, da se v zadevi, ki mu je predložena v odločanje, postavlja vprašanje razlage pojmov „dajanje na trg“ in „gospodarski subjekt“ v smislu člena 2(b) in (c) Uredbe št. 995/2010.

19

V teh okoliščinah je Najvyšší správny súd Slovenskej republiky (vrhovno upravno sodišče Slovaške republike) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 2(b) Uredbe [št. 995/2010] razlagati tako, da se kot dajanje lesa na trg šteje tudi prodaja neobdelanega lesa ali lesa za ogrevanje v smislu Priloge 1 k tej uredbi, če je v pogodbi določeno, da pridobitev lesa opravi kupec po navodilih in pod nadzorom prodajalca?“

20

Slovaška vlada zatrjuje, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten, ker se s postavljenim vprašanjem, kakor je oblikovano, Sodišče poziva, naj uporabi Uredbo št. 995/2010 za dejansko stanje v postopku v glavni stvari.

21

V zvezi s tem je treba spomniti, da je v okviru postopka iz člena 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, nacionalno sodišče edino pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari ter za razlago in uporabo nacionalnega prava. Vendar mora Sodišče nacionalnemu sodišču, ki mu je predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, ob upoštevanju navedb iz predložitvene odločbe v zvezi z nacionalnim pravom, ki se uporablja za spor o glavni stvari in za dejansko stanje, ki opredeljuje ta spor, zagotoviti elemente razlage prava Unije, ki se lahko izkažejo za potrebne za rešitev tega spora (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 134 in navedena sodna praksa).

22

V obravnavanem primeru pa je treba ugotoviti, da se postavljeno vprašanje glede na njegovo besedilo nanaša na razlago pojma „dajanje na trg“ v smislu člena 2(b) Uredbe št. 995/2010. Predložitveno sodišče bo moralo to določbo, kakor jo bo razlagalo Sodišče, uporabiti za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, pri čemer bo upoštevalo koristne navedbe, ki mu jih bo posredovalo v ta namen, da bo lahko odločilo o sporu, ki mu je predložen (glej v tem smislu sodbo z dne 12. septembra 2024, Chaudfontaine Loisirs, C‑73/23, EU:C:2024:734, točka 38).

23

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je zato dopusten.

24

Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2, od (a) do (c), Uredbe št. 995/2010 razlagati tako, da je treba fizično ali pravno osebo, ki sklene pogodbo, s katero svojemu sopogodbeniku dovoli, da po njenih navodilih ali pod njenim nadzorom pridobi neobdelani les ali les za ogrevanje, šteti za „gospodarski subjekt“, ki „daje na trg“„les in lesne proizvode“ v smislu te določbe.

25

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (sodba z dne 5. septembra 2024, W. GmbH, C‑67/23, EU:C:2024:680, točka 70).

26

V skladu s členom 2(c) Uredbe št. 995/2010 pojem „gospodarski subjekt“ zajema vsako fizično ali pravno osebo, ki daje na trg les ali lesne proizvode.

27

V skladu s tem členom 2(b) pojem „dajanje na trg“ vključuje „vsako prvo dobavo lesa in lesnih proizvodov za distribucijo ali uporabo na notranjem trgu v okviru gospodarske dejavnosti, bodisi odplačno ali neodplačno“.

28

Pojem „dobava“ iz navedenega člena 2(b) je treba v skladu z njegovim običajnim pomenom razumeti kot prenos lastnine nad količino lesa ali lesnih proizvodov.

29

Pojem „les in lesni proizvodi“ v skladu s členom 2(a) Uredbe št. 995/2010 vključuje „les in lesne proizvode, določene v Prilogi [k tej uredbi], z izjemo lesnih proizvodov ali delov takšnih proizvodov, proizvedenih iz lesa ali lesnih proizvodov, ki so na koncu svojega življenjskega cikla in bi bili sicer v nasprotnem primeru odstranjeni kot odpadki, kakor je opredeljeno v členu 3(1) Direktive [2008/98]“.

30

Iz Priloge k Uredbi št. 995/2010 izhaja, da pojem „les in lesni proizvodi“ v smislu te uredbe vključuje „neobdelan les“ in „les za ogrevanje“, ne pa „les na panju“, torej les iz dreves, ki so namenjena za sečnjo, ki pa še niso bila posekana, saj ta vrsta lesa ni vključena v to prilogo.

31

Iz teh elementov izhaja, da je treba fizično ali pravno osebo šteti za „gospodarski subjekt“, ki „daje na trg“„les in lesne proizvode“ v smislu člena 2, od (a) do (c), Uredbe št. 995/2010, kadar ne glede na uporabljen način prodaje prvič in za distribucijo ali uporabo v okviru gospodarske dejavnosti prenese lastninsko pravico na neobdelanem lesu ali lesu za ogrevanje na osebo, ki opravlja transakcije na notranjem trgu.

32

Zato je treba šteti, da ta neobdelani les ali ta les za ogrevanje daje na trg gospodarski subjekt v smislu te uredbe, kadar je po njegovi pridobitvi prvič in ne glede na uporabljen način prodaje predmet prenosa lastnine za distribucijo ali uporabo v okviru gospodarske dejavnosti.

33

Glede konteksta, v katerega je umeščen člen 2(b) Uredbe št. 995/2010, je treba navesti, da je v skladu s členom 4(1) te uredbe „dajanje nezakonito pridobljenega lesa ali proizvodov iz takega lesa na trg […] prepovedano“. Vendar v skladu s členom 2(g) te uredbe pojem „nezakonito pridobljen“ les označuje les, „pridobljen […] v nasprotju z veljavno zakonodajo države pridobivanja“. Pojem „veljavna zakonodaja“ v skladu s členom 2(h), prva in četrta alinea, navedene uredbe pomeni veljavno zakonodajo države pridobivanja, ki med drugim vključuje pravice za zakonito pridobivanje lesa v okviru uradno razglašenih območij in pravice tretjih oseb do uporabe in posesti zemljišč, na katere lahko vpliva pridobivanje lesa.

34

Iz teh določb izhaja, da Uredba št. 995/2010 ne ureja pogojev za nastanek lastninske pravice na lesu, pridobljenem s posekom dreves, in postopkov za pridobitev ali prenos te pravice.

35

Ti pogoji in ti postopki so zato urejeni v veljavnem nacionalnem pravu, torej pravu države, na ozemlju katere je zadevno zemljišče. Zato bo na podlagi posledic, ki v skladu s tem nacionalnim pravom izhajajo za zadevno transakcijo, treba ugotoviti, ali ta transakcija pomeni „dajanje na trg“ – v smislu člena 2(b) Uredbe št. 995/2010 – lesa ali lesnih proizvodov.

36

Cilj, ki mu sledi Uredba št. 995/2010, je – kot je razvidno iz njene uvodne izjave 31 – boj proti nezakoniti sečnji gozda in z njo povezanemu trgovanju. V ta namen ta uredba v skladu s svojim členom 1 zlasti vzpostavlja obveznosti „gospodarskih subjektov“ v smislu člena 2(c) navedene uredbe, to je oseb, ki dajo les in lesne proizvode prvič na trg.

37

Za lažjo dosego tega cilja je na podlagi uporabe nacionalnega prava mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali ima fizična ali pravna oseba v danem primeru status lastnika pridobljenega lesa v trenutku njegove prve prodaje tretji osebi, tako da jo je treba opredeliti za „gospodarski subjekt“, ki „daje na trg“„les ali lesne proizvode“ v smislu člena 2, od (a) do (c), iste uredbe in ki mora prevzeti obveznosti, ki izhajajo iz teh pravnih opredelitev.

38

Iz tega sledi, da pogodba, kot je ta, ki jo opisuje predložitveno sodišče, na podlagi katere zadevni upravljavec gozda dovoli svojemu sopogodbeniku, da po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom poseka nekatera drevesa v tem gozdu in pridobi les iz poseka teh dreves, lahko pomeni „dajanje na trg“ v smislu člena 2(b) Uredbe št. 995/2010, kadar je na podlagi veljavnega nacionalnega prava posledica te pogodbe to, da se lastnina na tem lesu po njegovi pridobitvi prenese s tega upravljavca na tega sopogodbenika.

39

Nasprotno, kadar navedena pogodba na podlagi veljavnega nacionalnega prava ne vključuje takega prenosa lastnine na pridobljenem lesu, ampak sopogodbenik neposredno in samodejno postane lastnik tega lesa zgolj zaradi poseka zadevnih dreves, pogodba, sklenjena z upravljavcem zemljišča, ne more privesti do takega „dajanja na trg“. Ob domnevi, da je tako transakcijo mogoče opredeliti kot dobavo lesa na panju, zadostuje spomniti, da les na panju, kot je navedeno v točki 30 te sodbe, ne spada v pojem „les in lesni proizvodi“ v smislu Uredbe št. 995/2010. V tem primeru bo do dajanja na trg prišlo, ko bo oseba, ki je pridobila zadevni les, lastnino nad njim prenesla na tretjo osebo za distribucijo ali uporabo v okviru gospodarske dejavnosti.

40

V obravnavani zadevi mora predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja spora, ki mu je predložen, ter za razlago in uporabo slovaškega prava, zlasti pravil, ki urejajo nastanek, pridobitev in prenos lastninske pravice nad količino pridobljenega lesa, presoditi, ali je mesto Rimavská Sobota kot upravljavec zadevnega gozda postalo po pridobitvi lesa lastnik lesa, ki so ga pridobili njegovi sopogodbeniki. Če bi bilo tako, bi nadaljnji prenos lastništva tega lesa na sopogodbenike na podlagi pogodb, ki jih je mesto Rimavská Sobota sklenilo z njimi, pomenil „dajanje na trg“ v smislu člena 2(b) Uredbe št. 995/2010, če bi bil ta prenos izveden za distribucijo ali uporabo v okviru gospodarske dejavnosti, kar pa bo tudi moralo preveriti predložitveno sodišče.

41

Glede na vse navedene preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2, od (a) do (c), Uredbe št. 995/2010 razlagati tako, da je treba fizično ali pravno osebo, ki sklene pogodbo, s katero svojemu sopogodbeniku dovoli, da po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom pridobi neobdelan les ali les za ogrevanje, šteti za „gospodarski subjekt“, ki „daje na trg“„les in lesne proizvode“ v smislu te določbe, kadar ta sopogodbenik v skladu z veljavnim nacionalnim pravom ne postane neposredno in samodejno lastnik pridobljenega lesa zgolj zaradi poseka dreves, ampak kadar na podlagi izpolnitve pogodbe ta oseba, ki ostane imetnik lastninske pravice na tem lesu, po pridobitvi prenese to lastninsko pravico na navedenega sopogodbenika.

42

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 2, od (a) do (c), Uredbe (EU) št. 995/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o določitvi obveznosti gospodarskih subjektov, ki dajejo na trg les in lesne proizvode,

je treba razlagati tako, da

je treba fizično ali pravno osebo, ki sklene pogodbo, s katero svojemu sopogodbeniku dovoli, da po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom pridobi neobdelan les ali les za ogrevanje, šteti za „gospodarski subjekt“, ki „daje na trg“„les in lesne proizvode“ v smislu te določbe, kadar ta sopogodbenik v skladu z veljavnim nacionalnim pravom ne postane neposredno in samodejno lastnik pridobljenega lesa zgolj zaradi poseka dreves, ampak kadar na podlagi izpolnitve pogodbe ta oseba, ki ostane imetnik lastninske pravice na tem lesu, po pridobitvi prenese to lastninsko pravico na navedenega sopogodbenika.